31.3.2012
SL
Uradni list Evropske unije
C 98/17
Pritožba, ki jo je 27. januarja 2012 vložil Václav Hrbek zoper sodbo Splošnega sodišča (šesti senat) z dne 15. novembra 2011 v zadevi T-434/10, Václav Hrbek proti Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli)
(Zadeva C-42/12 P)
2012/C 98/29
Jezik postopka: angleščina
Stranke
Pritožnik: Václav Hrbek (zastopnik: M. Sabatier, odvetnik)
Drugi stranki v postopku: Urad za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli), Outdoor Group Ltd (The)
Predlogi
Pritožnik predlaga, naj Sodišče:
—
ugodi pritožbi in zato v skladu s členom 61 Statuta Sodišča in člena 113 Poslovnika v celoti razveljavi sodbo Splošnega sodišča v zadevi T-434/10;
—
dokončno odloči o zadevi – če stanje postopka to dovoljuje – tako da razveljavi odločbo oddelka za ugovore UUNT, sprejeto 29. septembra 2009, v kateri je bilo odločeno o ugovoru št. B 1 276 692, in odločbo drugega odbora za pritožbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) z dne 8. julija 2010 v zadevi R1441/2009-2, in tako da nasprotnim strankam v skladu s členom 122 Poslovnika naloži plačilo stroškov postopka pred Splošnim sodiščem in Sodiščem ter stroškov pred UUNT, nastalih v postopku z ugovorom;
—
podredno, če stanje postopka to dovoljuje, vrne zadevo v odločanje Splošnemu sodišču, v skladu z zavezujočim merilom, ki ga je vzpostavilo Sodišče.
Pritožbeni razlogi in bistvene trditve
Pritožnik v utemeljitev svoje pritožbe navaja, da je v izpodbijani sodbi, napačno razlagan in uporabljen člen 8(1)(b) Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (v nadaljevanju: uredba o znamki Skupnosti) (1), kakor je bila spremenjena (nadomeščena z Uredbo Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 (2), ki je začela veljati 13. aprila 2009).
Pritožnik navaja, da Splošno sodišče ni preučilo nasprotujočih si znamk na podlagi merila „celovite presoje“ ali „celotnega vtisa“.
Splošno sodišče ni uporabilo zgoraj navedenega načela in je oprlo svojo presojo izključno na dejstvo, da imata skupen element „ALPINE“. Omejilo se je na ugotovitev, da sta primerjani znamki podobni, ker obe vsebujeta besedno sestavino „ALPINE“, ne da bi preučilo znaka v njuni celoti in ne da bi pojasnilo , zakaj drugi besedni in figurativni elementi, gledani kot celota, niso zadostni za izključitev verjetnosti zmede.
Pritožnik navaja, da v izpodbijani sodbi, Splošno sodišče, prvič, ni upoštevalo nekatere zelo pomembne in upoštevne dejavnike, ki so obstajali, in, drugič, ni ustrezno uporabilo zelo pomembno merilo, zlasti dejstva, da besedni element „ALPINE“ nima razlikovalnega značaja in ima opisni značaj.
Splošno sodišče ni odločilo o pomenu izraza „alpine“ v vseh jezikih Evropske unije. Poleg tega Splošno sodišče ni pravno sklepalo iz svojih ugotovitev, ki se nanašajo na jasen pomen izraza „alpine“, in se ni jasno opredelilo glede neobstoja razlikovalnega značaja besede „alpine“ in njenega opisnega značaja, saj po mnenju Splošnega sodišča element „alpine“ s svojim domnevno šibkim razlikovalnim značajem oziroma opisnim značajem ne more izključiti verjetnosti zmede. Splošno sodišče je menilo, da bi bil element „ALPINE“ v obeh znakih prevladujoči element, ne da bi upoštevalo neobstoj razlikovalnega značaja prejšnje znamke ALPINE ali vsaj zelo majhen razlikovalni značaj navedene znamke. Obrazložitev izpodbijane sodbe vsebuje nasprotovanje, ki je vodilo Splošno sodišče to napačne odločitve, da sta si nasprotujoči znamki pomensko podobni, pri čemer pa ni upoštevalo neobstoj razlikovalnega značaja prejšnje znamke ALPINE ali vsaj zelo majhen razlikovalni značaj navedene znamke. Pomenska primerjava besednega elementa „ALPINE“ ni pomembna zaradi neobstoja razlikovalnega značaja.
Pritožnik navaja, da v izpodbijani sodbi Splošno sodišče ni pravilno pravno sklepalo iz svojih ugotovitev o stopnji pozornosti upoštevne javnosti.
Ni bilo mogoče, da bi Splošno sodišče, ne da bi nasprotovalo samemu sebi, glede smučarskih oblačil, smučarske obutve, pokrival in nahrbtnikov menilo, da je upoštevna javnost sestavljena iz dobro obveščenih in posebej pozornih potrošnikov, in trdilo da sta znamki in proizvodi podobni.
Pritožnik trdi, da so v izpodbijani sodbi glede primerjave proizvodov izkrivljena dejstva in da vsebuje kršitev obveznosti obrazložitve.
Splošno sodišče je trdilo, da pritožnik ni predložil posebnih trditev, s katerimi bi bilo mogoče izpodbiti odločitve odbora za pritožbe. Pri presoji stopnje podobnosti zadevnih proizvodov in storitev ni mogoče upoštevati tistega, kar ne izhaja iz dokazov ali tistega, kar ni dobro znano. Breme dokaza, da so proizvodi in storitve podobni, je na stranki, ki je vložila ugovor, in ne na imetniku znamke Skupnosti, za katero je zahtevana registracija. Splošno sodišče mora podati pravno podlago za svojo odločbo in jo obrazložiti. Splošno sodišče ni dokazalo, da so zadevni proizvodi na trgu enaki, podobni ali dopolnjujoči, temveč se je zadovoljilo s trditvami, ne da bi jih obrazložilo ali podalo primere za svojo domnevo.
(1) UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 146.
(2) UL L 78, str. 1.
Full & Egal Universal Law Academy