21.4.2012
SL
Uradni list Evropske unije
C 118/18
Pritožba, ki jo je Deutsche Post AG vložila 14. februarja 2012 zoper sodbo Splošnega sodišča (osmi senat) z dne 8. decembra 2011 v zadevi Deutsche Post AG proti Evropski komisiji (T-421/07)
(Zadeva C-77/12 P)
2012/C 118/29
Jezik postopka: nemščina
Stranke
Pritožnica: Deutsche Post AG (zastopnika: J. Sedemund in T. Lübbig, odvetnika)
Druge stranke v postopku: Evropska komisija, UPS Europe NV/SA, UPS Deutschland Inc. & Co. OHG
Predlogi
Pritožnica Sodišču predlaga, naj:
—
v celoti razveljavi izpodbijano sodbo Splošnega sodišča (osmi senat) z dne 8. decembra 2011 v zadevi T-421/07;
—
Evropski komisiji naloži plačilo stroškov.
Pritožbeni razlogi in bistvene trditve
Ta pritožba se nanaša predvsem na vprašanje, ali in pod kakšnimi pogoji je odločba Komisije o uvedbi formalnega postopka preiskave iz člena 108(2) PDEU in iz člena 4(4) Uredbe (ES) št. 659/1999/EG izpodbojna odločba v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU. Postavlja se zlasti vprašanje, ali ima taka odločba o uvedbi postopka tudi obvezne samostojne učinke, ki presegajo učinke, ki nastanejo z odločbo o uvedbi postopka, ki je bila predhodno sprejeta v zvezi z domnevno istimi ukrepi pomoči.
Splošno sodišče je zavrnilo dopustnost take pritožbe, v glavnem zato, ker se odločba o uvedbi postopka iz leta 2007 v zvezi s pomočjo C 36/07 (ex NN 25/07) nanaša na enake ukrepe kot prejšnja odločba o uvedbi postopka, iz leta 1999, v zvezi s pomočjo C 61/99 (ex NN 153/96). Menilo je, da je bilo v zvezi s tem nepomembno, da je bila negativna odločba, v smislu člena 7(5) Uredbe št. 659/1999, izdana že pet let pred tem za končanje postopka preiskave, ki je potekal pred obravnavanim postopkom preiskave, saj je bilo to končanje po njegovem mnenju le delno.
Pritožnica navaja štiri pritožbene razloge:
1.
Splošno sodišče v izpodbijani sodbi ni priznalo, da je imela odločba o uvedbi iz leta 2007 v spornem primeru samostojne pravne učinke. Ta odločba o uvedbi naj bi se namreč nanašala na ukrepe pomoči, ki so presegali ukrepe, ki jih je Komisija opredelila v odločbi o uvedbi iz leta 1999. Poleg tega naj bi bil formalni postopek preiskave iz leta 1999 v celoti končan z negativno odločbo iz leta 2002 (2002/753/EG) zaradi česar odločba o uvedbi iz leta 1999 ne more več imeti pravnih učinkov. S tem, da je ugotovilo, da ta pritožba ni dopustna, Splošno sodišče krši zlasti člen 263, četrti odstavek, PDEU, saj mora biti v skladu s to določbo zoper vsako odločbo, ki ima samostojne pravne učinke, mogoč sodni nadzor.
2.
Drugič, Splošno sodišče je napačno uporabilo pravo s tem da ni upoštevalo obsega kršitve s strani Komisije načela zaupanja v pravo, načela pravne varnosti in zakonitega postopka in njihovih učinkov na obravnavani postopek preiskave. Splošno sodišče namreč ni ugotovilo, da je Komisija napačno uporabila pravo s tem ko je pozneje – ne da bi to dovolj jasno sporočilo nemški vladi in tožeči stranki – menilo, da z negativno odločbo iz leta 2002 ni bil dokončno končan postopek formalne preiskave, ki se je začel leta 1999, in ga ponovno uvedlo pet let po tem, ko je bil formalno končan.
3.
Tretjič, to, da je Splošno sodišče v obravnavanem primeru tožeči stranki zavrnilo vsakršno možnost za neposredno pritožbo zoper odločbo o uvedbi iz leta 2008 pomeni odrekanje pravnega varstva, ki je popolnoma v nasprotju s temeljno pravico tožeče stranke do učinkovitega pravnega varstva, ki izhaja iz člena 6(1) PEU v povezavi s členom 47(1) Listine o temeljnih pravicah, in člena 6(3) PEU v povezavi s členom 6(1), prvi stavek, EKČP.
4.
Četrtič, Splošno sodišče v obrazložitvi sodbe ni navedlo nobenega pojasnila v zvezi z zadnjima dvema navedenima točkama, ki sta navedena zgoraj, ki ju v izpodbijani sodbi sploh ni navedlo. Ta opustitev pomeni kršitev obveznosti obrazložitev, ki jo Splošnemu sodišču nalaga načelo pravne države.
Full & Egal Universal Law Academy