12.5.2012
SL
Uradni list Evropske unije
C 138/6
Pritožba, ki jo je Francoska republika vložila 5. marca 2012 zoper sodbo Splošnega sodišča (sedmi senat) z dne 16. decembra 2011 v zadevi T-488/10, Francija proti Komisiji
(Zadeva C-115/12 P)
2012/C 138/10
Jezik postopka: francoščina
Stranki
Pritožnica: Francoska republika (zastopniki: E. Belliard, G. de Bergues in N. Rouam, zastopniki)
Druga stranka v postopku: Evropska komisija
Predlog
—
sodba Splošnega sodišča z dne 16. decembra 2011 v zadevi T-488/10 naj se v celoti razveljavi,
—
Sodišče naj samo odloči v sporu z razglasitvijo ničnosti Odločbe Komisije C(2010) 5229 z dne 28. julija 2010, o ukinitvi dela prispevka Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR) iz naslova enotnega programskega dokumenta za cilj 1 – strukturna pomoč Skupnosti regiji Martinique v Franciji, ali zadevo vrne Splošnemu sodišču.
Pritožbeni razlogi in bistvene trditve
V okviru prvega pritožbenega razloga, pritožnica navaja da je Splošno sodišče pravo napačno uporabilo s tem, da je štelo, da Komisija ni kršila člena 2(1) Direktive Sveta 93/37/EGS z dne 14. junija 1993 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil za gradnje (1), s tem, da je davčne olajšave, priznane družbenikom javnih družb, ki so fizične osebe, ki so investirale v naročilo gradnje, ki obsega prenovo in razširitev počitniške vasi „Club Méditerranée-Les Boucaniers“ štela za neposredne subvencije v smislu te določbe.
V okviru prvega dela tega pritožbenega razloga pritožnica navaja, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je štelo, da je bila davčna olajšava neposredna subvencija v smislu člena 2(1) Direktive 93/37/EGS.
V okviru drugega dela tega pritožbenega razloga pritožnica navaja, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, s tem da je štelo, da je davčna olajšava neposredna v smislu člena 2(1) Direktive 93/37/EGS, ker je bila ta olajšava odobrena posebej za zadevno naročilo gradenj, čeprav ni bila odobrena niti vodji gradnje niti vodji del niti upravljavcu niti lastniku zadevnega objekta.
V okviru drugega pritožbenega razloga pritožnica trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je izkrivilo vsebino sporne odločbe in s svojo presojo nadomestilo presojo Komisije. Po mnenju francoske vlade je namreč Splošno sodišče izkrivilo vsebino sporne odločbe s tem, da je štelo, da se je Komisija za ugotovitev ali naročilo gradnje, ki obsega obnovo in razširitev počitniške vasi Club Méditerranée-Les Boucaniers spada na področje uporabe člena 2(2) Direktive 93/37/EGS oprla na splošni namen te počitniške vasi in ne na naravo opravljenih del.
V okviru tretjega pritožbenega razloga pritožnica navaja, daje Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je štelo, da Komisija ni kršila člena 2(2) Direktive 93/37/EGS s tem, da je naročilo gradnje, ki obsega obnovo in razširitev počitniške vasi Club Méditerranée-Les Boucaniers opredelila za javno naročilo v zvezi z gradnjami športnih, rekreacijskih in počitniških objektov v smislu te določbe.
V okviru prvega dela tega pritožbenega razloga pritožnica navaja, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ko je štelo, da je treba pojem športne, rekreativne in počitniške opreme iz člena 2(2) Direktive 93/37/EGS razlagati široko, kot da ni omejen na opremo, ki je namenjena zadovoljevanju tradicionalnih potreb javnosti, torej kolektivnih potreb uporabnikov.
V okviru drugega dela tega pritožbenega razloga pritožnica navaja, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je štelo, da je treba pojem naročilo gradenj v smislu člena 2 Direktive 93/37/EGS razlagati neodvisno od pojma javno naročilo gradenj v smislu člena 1(a) te direktive in da zato Komisija ni kršila člena 2(2) Direktive 93/37/EGS s tem, da je štela, da je zadevno javno naročilo gradenj spadalo na področje uporabe te določbe, medtem ko po mnenju francoske vlade to naročilo ni predstavljalo neposrednega ekonomskega interesa za naročnika.
(1) UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 2, str. 163.
Full & Egal Universal Law Academy