12.5.2012
SL
Uradni list Evropske unije
C 138/9
Pritožba, ki jo je Neubrandenburger Wohnungsgesellschaft mbH vložila 26. marca 2012 zoper sklep Splošnega sodišča (peti senat) z dne 9. januarja 2012 v zadevi T-407/09, Neubrandenburger Wohnungsgesellschaft mbH proti Evropski komisiji
(Zadeva C-145/12 P)
2012/C 138/15
Jezik postopka: nemščina
Stranke
Pritožnica: Neubrandenburger Wohnungsgesellschaft mbH (zastopnika: M. Núñez-Müller, odvetnik; J. Dammann de Chapto, odvetnica)
Druge stranke v postopku: Evropska komisija, Bavaria Immobilien Beteiligungsgesellschaft mbH & Co. Objekte Neubrandenburg KG, Bavaria Immobilien Trading GmbH & Co. Immobilien Leasing Objekt Neubrandenburg KG
Predlogi
1.
Izpodbijani sklep naj se v celoti razglasi za ničen;
2.
v zadevi naj se dokončno odloči, odločbo Komisije z dne 29. julija 2009 (D/53320) naj se razglasi za nično, v vsakem primeru pa naj se dokončno odloči glede dopustnosti tožbe v zadevi T-407/09, podredno:
ugotovi naj se, da je Komisija z neizpolnitvijo obveznosti iz člena 108 PDEU in Uredbe (ES) št. 659/1999 opustila uvedbo formalnega postopka preverjanja v skladu s členom 108(2) PDEU;
3.
Komisiji in intervenientkam naj se naloži tako stroške pritožbenega postopka kot tudi stroške prvostopenjskega postopka v zadevi T-407/09.
Pritožbeni razlogi in bistvene trditve
Ta pritožba se nanaša na sklep Splošnega sodišča z dne 9. januarja 2012 v zadevi T-407/09, s katerim je slednje kot nedopustno zavrglo ničnostno tožbo ki jo je sedanja pritožnica vložila zoper odločbo Komisije v obliki dopisa z dne 29. julija 2009, v katerem je bilo pojasnjeno, da določene pogodbe, ki jih je sklenila tožeča stranka o prodaji stanovanj v okviru privatizacije javnih stanovanj v Neubrandenburgu, ne spadajo v okvir člena 87(1) ES in zaradi ugotovitve, da je Komisija v smislu člena 232 ES opustila ukrepati, ker ni sprejela stališča glede teh pogodb, v skladu s členom 4 Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 93 Pogodbe ES (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 339).
Pritožnica svojo pritožbo v bistvu opira na štiri pritožbene razloge:
Prvič, izpodbijana odločba naj bi kršila člen 263(4) PDEU, ker je Splošno sodišče pravno napačno izhajalo iz tega, da gre v primeru dopisa Komisije z dne 29. julija 2009 za izpodbojno odločbo v smislu tega predpisa. Splošno sodišče naj bi dopis razlagalo samo v skladu z njegovim besedilom. V skladu z načeli, ki jih je razvilo Sodišče v ustaljeni sodni praksi, bi moralo Splošno sodišče upoštevati bistvo dopisa, namen Komisije, ki ga odraža in kontekst, v katerem je besedilo napisano.
Drugič, izpodbijana odločba krši načelo, ki izhaja iz prava Unije, in sicer zagotavljanja učinkovitega sodnega varstva. Splošno sodišče naj bi neizpodbojnost dopisa Komisije z dne 29. julija 2009 v bistvenem utemeljilo s tem, da je Komisija v dopisu vsebovano pravno presojo državnih pomoči označila kot „začasno“. Če bi Komisija lahko pravno dokončno presojo opredelila kot ukrep brez pravnih učinkov zgolj na podlagi tega, da je ustno svojo presojo opredelila kot „začasno“, bi bila izdaja izpodbojne odločbe v okviru njene proste presoje. Učinkovito sodno varstvo individualnih pravic nato ne bi bilo več mogoče.
Tretjič, izpodbijana odločba naj bi kršila člen 265 PDEU, ker je Splošno sodišče z vidika dopisa z dne 29. julija 2009 po eni strani zavrnilo njegovo izpodbojnost, po drugi strani pa tudi napačno zanikalo pogoje za dopustnost tožbe zaradi nedelovanja.
Nazadnje, odločba naj bi vsebovala več pomanjkljivosti v utemeljitvi in naj bi s tem kršila načelo utemeljitve na podlagi člena 81 Poslovnika Splošnega sodišča.
Full & Egal Universal Law Academy