4.8.2014
SL
Uradni list Evropske unije
C 253/11
Sodba Sodišča (četrti senat) z dne 5. junija 2014 (predlog za sprejetje predhodne odločbe High Court of Ireland – Irska) – I proti Health Service Executive
(Zadeva C-255/13) (1)
((Predhodno odločanje - Socialna varnost - Uredba (ES) št. 883/2004 - Člena 19(1) ter 20(1) in (2) - Uredba (ES) št. 987/2009 - Člen 11 - Državljan države članice, zavarovan v državi stalnega prebivališča - Nenaden pojav resne bolezni med počitnicami v drugi državi članici - Oseba, prisiljena ostati enajst let v tej drugi državi zaradi svoje bolezni in razpoložljivosti specialistične zdravstvene oskrbe v bližini kraja, kjer prebiva - Prejemanje storitev v tej drugi državi - Pojma „stalno prebivališče“ in „začasno bivanje“))
2014/C 253/14
Jezik postopka: angleščina
Predložitveno sodišče
High Court of Ireland
Stranki v postopku v glavni stvari
Tožeča stranka: I
Tožena stranka: Health Service Executive
Predmet
Predlog za sprejetje predhodne odločbe – High Court of Ireland – Razlaga členov 19(1) et 20(1) in (2) Uredbe (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 5, str. 72) – Pojem „začasno bivanje“ v drugi državi članici, kot je pristojna država članica – Državljan države članice, ki ima že 11 let resno bolezen, ki se je prvič pojavila med počitnicami v drugi državi članici – Državljan, ki je prisiljen ostati na ozemlju druge države članice zaradi svojega zdravstvenega stanja.
Izrek
Člen 1(j) in (k) Uredbe (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti je treba razlagati tako, da je treba za namene členov 19(1) ali 20(1) in (2) te uredbe za državljana Unije, ki je stalno prebival v prvi državi članici in nenadoma resno zbolel med počitnicami v drugi državi članici ter je zaradi te bolezni in razpoložljivosti specialistične zdravstvene oskrbe v bližini kraja, kjer prebiva, prisiljen ostati enajst let v tej zadnji državi, šteti, da „začasno biva“ v tej drugi državi članici, če je običajno središče njegovih interesov v prvi državi članici. Nacionalno sodišče je pristojno, da določi običajno središče interesov tega državljana s preučitvijo vseh upoštevnih dejstev in ob upoštevanju njegovega namena, kot izhaja iz teh dejstev, pri čemer zgolj okoliščina, da je navedeni državljan ostal v drugi državi članici dolgo obdobje, sama po sebi ne zadošča, da bi se štelo, da stalno prebiva v tej državi.
(1) UL C 189, 29.6.2013.
Full & Egal Universal Law Academy