SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
NILSA WAHLA,
predstavljeni 19. junija 2014 ( 1 )
Zadeva C‑179/13
Raad van bestuur van de Sociale verzekeringsbank
proti
L. F. Evans
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Centrale Raad van Beroep (Nizozemska))
„Uredba (EGS) št. 1408/71 — Določitev zakonodaje, ki se uporablja za delavca, na področju socialne varnosti — Uporaba — Zaposlitev na konzulatu tretje države — Dunajska konvencija o konzularnih odnosih z dne 24. aprila 1963 — Izjava delavca, da se je odločil, da se ne vključi v sistem socialne varnosti države članice — Pojem ‚diskriminacija‘“
1.
Ali lahko pristojna institucija države članice pri izračunu starostne pokojnine, do katere je upravičen delavec, izključi obdobja zaposlitve na konzulatu tretje države, ker med temi obdobji delavec ni bil vključen v sistem socialne varnosti države članice? To je v bistvu problem, glede katerega želi predložitveno sodišče napotke Sodišča.
I – Pravni okvir
A – Mednarodno pravo
2.
V členu 1 Dunajske konvencije o konzularnih odnosih (v nadaljevanju: DKKO) ( 2 ) je določena ta opredelitev:
„1. V tej konvenciji navedeni izrazi pomenijo:
[…]
(e)
‚konzularni uslužbenec‘ je vsaka oseba, ki opravlja administrativna ali tehnična dela na konzulatu;
[…]
3. Poseben položaj članov konzulata, ki so državljani države sprejemnice ali imajo v njej stalno prebivališče, ureja 71. člen te konvencije.“
3.
Besedilo člena 48 DKKO („Izvzetje iz predpisov o socialnem zavarovanju“) se glasi:
„1. Ob upoštevanju tretjega odstavka tega člena so člani konzulata in njihovi družinski člani, ki živijo z njimi v skupnem gospodinjstvu, glede opravljanja dela za državo pošiljateljico[ ( 3 ) ] izvzeti iz predpisov o socialnem zavarovanju, ki lahko veljajo v državi sprejemnici.[ ( 4 ) ]
2. Izvzetje iz prejšnjega odstavka prav tako velja za člane zasebnega pomožnega osebja, ki so izključno v službi pri članih konzulata, pod pogojem, da:
(a)
niso državljani ali osebe s stalnim prebivališčem v državi sprejemnici in
(b)
zanje veljajo predpisi o socialnem zavarovanju, ki veljajo v državi pošiljateljici ali tretji državi.
3. Člani konzulata, ki zaposlujejo osebe, za katere se ne uporablja izvzetje iz prejšnjega odstavka, morajo spoštovati obveznosti, ki jih delodajalcu nalagajo predpisi države sprejemnice o socialnem zavarovanju.
4. Izvzetje iz prvega in drugega odstavka tega člena ne izključuje prostovoljne vključitve v sistem socialnega zavarovanja države sprejemnice, če ta država to dopušča.“
4.
Člen 71 DKKO („Državljani države sprejemnice ali osebe s stalnim prebivališčem v tej državi“) določa:
„1. Konzularni funkcionarji, ki so državljani države sprejemnice ali imajo v njej stalno prebivališče, uživajo glede uradnih dejanj, storjenih pri opravljanju njihovih nalog, le sodno imuniteto in osebno nedotakljivost ter privilegije iz tretjega odstavka 44. člena, razen če država sprejemnica daje dodatne olajšave, privilegije in imunitete. Glede teh funkcionarjev mora država sprejemnica spoštovati tudi obveznosti iz 42. člena. Če je proti takemu konzularnemu funkcionarju začet kazenski postopek, se mora ta postopek, razen če je funkcionar prijet ali mu je kako drugače odvzeta prostost, voditi tako, da se čim manj ovira opravljanje konzularnih nalog.
2. Drugi člani konzulata, ki so državljani države sprejemnice ali imajo v njej stalno prebivališče, njihovi družinski člani in družinski člani konzularnih funkcionarjev iz prejšnjega odstavka uživajo olajšave, privilegije in imunitete le v obsegu, ki ga priznava država sprejemnica. Družinski člani člana konzulata in člani zasebnega pomožnega osebja, ki so tudi sami državljani države sprejemnice ali imajo v njej stalno prebivališče, prav tako uživajo olajšave, privilegije in imunitete le v obsegu, ki ga priznava ta država. Država sprejemnica pa mora izvajati jurisdikcijo nad temi osebami tako, da pri tem preveč ne ovira konzulata pri opravljanju njegovih nalog.“
5.
Kraljevina Nizozemska je deponirala listino o pristopu k DKKO pri generalnem sekretarju Združenih narodov 17. decembra 1985, pristop pa je začel veljati 16. januarja 1986. ( 5 )
B – Pravo Unije
1. Uredba (EGS) št. 1612/68 ( 6 )
6.
Člen 7 Uredbe št. 1612/68 določa:
„1. Delavec, ki je državljan države članice, v drugi državi članici zaradi njegovega državljanstva ne sme biti deležen drugačnega obravnavanja kot domači delavci v zvezi z zaposlitvenimi in delovnimi pogoji, predvsem glede plačila, odpovedi in, če bi postal brezposeln, glede vrnitve na delovno mesto ali ponovne zaposlitve.
2. Uživa enake socialne in davčne ugodnosti kot domači delavci.
[…]“
2. Uredba (EGS) št. 1408/71 ( 7 )
7.
V skladu z odstavkom 1 člena 2 („Osebna veljavnost“) Uredbe št. 1408/71 se ta uredba med drugim uporablja za zaposlene osebe, za katere velja ali je veljala zakonodaja ene ali več držav članic in so državljani ene od držav članic.
8.
Člen 3(1) („Enako obravnavanje“) Uredbe št. 1408/71 določa, da morajo imeti osebe, za katere se uporablja ta uredba, enake pravice in obveznosti po zakonodaji vsake države članice kot državljani te države članice.
9.
V skladu z odstavkom 1 člena 4 („Stvarna veljavnost“) Uredbe št. 1408/71 se ta uredba uporablja za vso zakonodajo v zvezi z dajatvami za starost.
10.
Naslov II Uredbe št. 1408/71 določa pravila za določitev zakonodaje, ki se uporablja. Člen 13 („Splošna pravila“) določa:
„1. Ob upoštevanju členov 14c in 14f se za osebe, za katere velja ta uredba, uporablja zakonodaja samo ene države članice. Ta zakonodaja se določi v skladu z določbami tega naslova.
2. V skladu s členi 14 do 17 velja:
(a)
za osebo, zaposleno na ozemlju ene države članice, velja zakonodaja te države, tudi če stalno prebiva na ozemlju druge države članice ali če je registrirani sedež ali poslovna enota podjetja ali posameznika, ki osebo zaposluje, na ozemlju druge države članic;
[…]“
11.
Člen 16 („Posebna pravila za osebe, zaposlene v diplomatskih ali konzularnih predstavništvih ter pomožno osebje Evropske [Unije]“) Uredbe št. 1408/71 določa:
„1. Določbe člena 13(2)(a) se uporabljajo za osebe, zaposlene v diplomatskih in konzularnih predstavništvih, ter za zasebno gospodinjsko osebje zaposlenih v teh predstavništvih.
2. Zaposlene osebe iz odstavka 1, ki so državljani države članice, ki akreditira ali pošilja predstavnike, lahko izberejo, da zanje velja zakonodaja te države. Pravico do izbire lahko znova uveljavijo ob koncu vsakega koledarskega leta in ne velja za nazaj.“
C – Nizozemsko pravo
12.
Člen 6(1) zakona o splošnem pokojninskem zavarovanju (Algemene Ouderdomswet, v nadaljevanju: AOW) med drugim določa, da je treba za osebe, ki prebivajo na Nizozemskem in ki niso dosegle določene starosti, šteti, da so zavarovane na podlagi AOW.
13.
Vendar je to pravilo omiljeno prek diskrecijske pravice, ki jo imajo izvršilni organi na podlagi različnih odstavkov člena 6 AOW za sprejetje podzakonskega akta, ki določa, da se za nekatere opredeljene kategorije oseb ne uporablja pravilo, omenjeno v prejšnji točki. ( 8 )
14.
Iz predložitvene odločbe izhaja, da so bili v času dejanskega stanja sprejeti trije taki podzakonski akti, ki so določali posebna pravila glede konzularnih funkcionarjev in osebja tujih držav, določbe, ki so pomembne za obravnavano zadevo, pa so:
—
člen 2 uredbe o razširitvi in omejitvi kroga zavezancev za socialno zavarovanje z dne 19. oktobra 1976 (v nadaljevanju: uredba iz leta 1976); ( 9 )
—
člena 11 in 12 uredbe o razširitvi in omejitvi kroga zavezancev za socialno zavarovanje z dne 3. maja 1989 (v nadaljevanju: uredba iz leta 1989); ( 10 ) in
—
člen 13 uredbe o razširitvi in omejitvi kroga zavezancev za socialno zavarovanje z dne 24. decembra 1998 (v nadaljevanju: uredba iz leta 1998); ( 11 )
15.
Med 1. oktobrom 1976 in 1. julijem 1989 je uredba iz leta 1976 določala, da konzularni funkcionarji in pomožno osebje niso zavarovani v okviru sistema socialne varnosti, razen če imajo nizozemsko državljanstvo.
16.
Ob izdaji uredbe iz leta 1976 je nizozemsko ministrstvo za zunanje zadeve menilo, da za konzularne uslužbence s tujim državljanstvom, ki živijo na Nizozemskem, ni mogoče šteti, da imajo stalno prebivališče v smislu člena 71 DKKO. Vendar je v predložitveni odločbi pojasnjeno, da je bila s 1. avgustom 1987 uvedena nova praksa (v nadaljevanju: nova praksa). V skladu z novo prakso se je štelo, da imajo člani lokalno zaposlenega osebja stalno prebivališče, če so ob sklenitvi zaposlitve na Nizozemskem prebivali že več kot eno leto. Nova praksa se je uporabljala samo za osebe, zaposlene po 1. avgustu 1987, in naj ne bi spreminjala predhodno pridobljenih pravic in prevzetih obveznosti oseb, ki so že bile zaposlene na konzulatu.
17.
Iz istega razloga so bili med 1. julijem 1989 in 1. januarjem 1999 na podlagi člena 12 uredbe iz leta 1989 člani konzularnega predstavništva, ki so bili nizozemski državljani ali ki so imeli stalno prebivališče na Nizozemskem, zavarovani v okviru sistema socialne varnosti.
18.
Vendar predložitveno sodišče navaja, da nova praksa ni bila dovolj jasna in je bila zato spremenjena. Člen 13(3) uredbe iz leta 1998 od 1. januarja 1999 določa:
„Člani administrativnega, tehničnega in pomožnega osebja, zaposlenega v diplomatskih ali konzularnih predstavništvih države, niso zavarovani v okviru sistema socialne varnosti, če so bili že pred 1. avgustom 1987 tako zaposleni in so tako zaposleni neprekinjeno od 1. avgusta 1987, razen če:
a)
na Nizozemskem opravljajo drugo delo, kot je dejavnost v smislu uvodnega odstavka, ali
b)
prejemajo nizozemske dajatve iz naslova socialne varnosti.
Z odstopanjem od prvega stavka so zgoraj navedeni člani in zasebno osebje zavarovani v okviru sistema socialne varnosti, če so bili zavarovani že 31. julija 1987.“
19.
V zvezi s tem je nizozemsko ministrstvo za zunanje zadeve dovolilo osebju tujih konzularnih predstavništev, ki je tam že bilo zaposleno pred 1. avgustom 1987, da do 15. decembra 1999 izbere, ali želi ostati izključeno iz nizozemskega sistema socialne varnosti.
II – Dejansko stanje, postopek in vprašanji za predhodno odločanje
20.
L. F. Evans je britanska državljanka, rojena leta 1955. V letih 1972 in 1973 je bila zaposlena v Združenem kraljestvu, kjer je takrat tudi prebivala.
21.
Leta 1973 se je L. F. Evans preselila na Nizozemsko. Od 7. novembra 1973 do 31. marca 1977 je bila zaporedoma zaposlena v dveh podjetjih s sedežem na Nizozemskem. Od 18. aprila 1977 do konca maja 1980 je bila zaposlena na britanskem generalnem konzulatu v Rotterdamu in je po prenehanju delovnega razmerja na Nizozemskem prejemala nadomestilo za brezposelnost.
22.
Od 17. novembra 1980 je bila L. F. Evans zaposlena kot članica administrativnega osebja generalnega konzulata Združenih držav Amerike v Amsterdamu (v nadaljevanju: konzulat Združenih držav). Potem ko se je zaposlila, je zanjo veljala kolektivna zdravstvena zavarovalna polica, ki jo je z zasebno zavarovalnico s sedežem na Nizozemskem sklenil njen delodajalec, konzulat Združenih držav.
23.
Potem ko se je L. F. Evans zaposlila na konzulatu Združenih držav, ji je nizozemsko ministrstvo za zunanje zadeve odobrilo privilegiran status (geprivilegieerdenpas; v nadaljevanju: njen privilegirani status). Zaradi tega statusa je bila med drugim oproščena plačila večine davkov in prispevkov. Glede na podatke, ki jih je konzulat Združenih držav posredoval predložitvenemu sodišču, L. F. Evans, potem ko se je pri njem zaposlila, od njene plače niso bili odvajani prispevki za socialno varnost.
24.
Ob izvrševanju izbire, navedene v točki 19 zgoraj, je L. F. Evans – v izjavi, ki nosi datum 5. december 1999 (v nadaljevanju: izjava z dne 5. decembra 1999) –izbrala status „posted“, kar je pomenilo, da „ne bo zavarovana v okviru [nizozemskega] sistema socialne varnosti in torej ne [bo] upravičena do kritja, ki ga ponuja“.
25.
Raad van bestuur van de Sociale verzekeringsbank (upravni odbor sklada za socialno zavarovanje, v nadaljevanju: Svb) je 27. marca 2008 L. F. Evans odgovoril na njeno prošnjo in jo obvestil o zavarovalnih obdobjih na podlagi AOW za namen njene starostne pokojnine. Svb je navedel, da se bo upoštevalo obdobje med 7. novembrom 1973 in 18. novembrom 1980, vendar po njegovem mnenju ni bila zavarovana, odkar je začela delati za konzulat Združenih držav.
26.
L. F. Evans je izpodbijala to odločbo pred Rechtbank Amsterdam (okrožno sodišče v Amsterdamu). Rechtbank Amsterdam je s sodbo z dne 15. marca 2011 razsodilo, da je treba na podlagi člena 3 Uredbe št. 1408/71 in sodbe Sodišča v zadevi Boukhalfa ( 12 ) za L. F. Evans šteti, da je bila od 18. novembra 1980 do 12. marca 2008 zavarovana na podlagi AOW. To sodišče je poleg tega razsodilo, da je imela L. F. Evans stalno prebivališče na Nizozemskem in da njen privilegirani status v tem pogledu ni bil pomemben.
27.
Svb je zoper to sodbo vložil pritožbo pri Centrale Raad van Beroep (višje socialno sodišče). To sodišče se je zaradi dvomov o pravilni razlagi uredb št. 1612/68 in št. 1408/71 odločilo, da prekine postopek in Sodišču v predhodno odločanje predloži ti vprašanji:
„1.
Ali je treba člen 2 in/ali člen 16 Uredbe št. 1408/71 razlagati tako, da oseba, kot je L. F. Evans, državljanka države članice, ki je uresničevala pravico do prostega gibanja delavcev in za katero se uporabljajo nizozemski predpisi o socialni varnosti ter ki se je nato zaposlila kot članica osebja generalnega konzulata Združenih držav Amerike na Nizozemskem, od začetka te zaposlitve ne spada več na osebno področje uporabe Uredbe št. 1408/71?
Če je odgovor nikalen:
2.
(a)
Ali je treba člen 3 Uredbe št. 1408/71 in/ali člen 7(2) Uredbe št. 1612/68 razlagati tako, da je treba uporabo privilegiranega statusa za L. F. Evans, ki v obravnavanem primeru med drugim zajema oprostitev obveznosti socialnega zavarovanja in plačevanja prispevkov za socialno [varnost], šteti za zadostno utemeljitev zadevne diskriminacije glede na državljanstvo?
(b)
Kakšen pomen je treba v zvezi s tem pripisati dejstvu, da se je L. F. Evans decembra 1999, potem ko je bila vprašana o privilegiranem statusu, odločila za ohranitev tega statusa?“
28.
Pisna stališča so predložili L. F. Evans, Svb, nizozemska in portugalska vlada ter Komisija. Na obravnavi 9. aprila 2014 so te stranke, razen portugalske vlade, podale tudi ustne navedbe.
III – Analiza
A – Uvodna pojasnila
29.
Uvodoma naj pojasnim, da je treba obravnavno zadevo, ker se nanaša na obvezno zavarovanje v delovnemu razmerju, ki se je končalo pred 1. majem 2010, obravnavati na podlagi Uredbe št. 1408/71.
30.
Prvo vprašanje se nanaša na to, ali oseba v položaju, v kakršnem je L. F. Evans, v obdobju, v katerem je bila zaposlena na konzulatu Združenih držav, spada na osebno področje uporabe Uredbe št. 1408/71, kot je določeno v njenem členu 2. ( 13 ) Svb ne oporeka dejstvu, da je treba obdobja zaposlitve L. F. Evans na Nizozemskem pred zaposlitvijo na konzulatu Združenih držav upoštevati za namen izračuna njene starostne pokojnine, in to upravičeno. Tako kot Komisija si težko predstavljam, da glede teh obdobij L. F. Evans ne bi spadala na osebno področje uporabe Uredbe št. 1408/71.
31.
Pri drugem vprašanju, ki se postavlja za primer, če bo Sodišče razsodilo, da se Uredba št. 1408/71 uporablja za obdobje, ko je bila L. F. Evans zaposlena na konzulatu Združenih držav, gre za to, ali zavrnitev vključitve tega obdobja za namen izračuna njene starostne pokojnine zaradi njenega privilegiranega statusa in izjave z dne 5. decembra 1999 pomeni neupravičeno diskriminacijo na podlagi državljanstva.
32.
Pri obeh vprašanjih je treba upoštevati določbe DKKO o privilegijih in izvzetju. Vendar so na Nizozemskem te določbe začele veljati šele 26. januarja 1986, torej več kot pet let po tem, ko se je L. F. Evans zaposlila na konzulatu Združenih držav. Zato je treba najprej preučiti, ali je bilo v času dejanskega stanja DKKO mogoče šteti za del mednarodnega običajnega prava.
B – Predhodno vprašanje: uporaba DKKO ratione temporis
33.
Nizozemska vlada se sklicuje na nekatere določbe o konzularnih privilegijih in imuniteti DKKO, zlasti v podporo svojih navedb, da L. F. Evans med zaposlitvijo na konzulatu Združenih držav ni spadala na osebno področje uporabe Uredbe št. 1408/71. Vendar ta konvencija na Nizozemskem, ko se je L. F. Evans tam zaposlila, formalno gledano ni veljala in ni začela veljati do 16. januarja 1986. Kljub temu so te določbe morda vseeno lahko upoštevne, če zgolj kodificirajo običajna pravila mednarodnega prava o tem vprašanju. Če gre za tak primer, jih je treba upoštevati pri razlagi določb prava Unije (glej točko 52 spodaj).
34.
Kolikor mi je znano, Sodišče še ni imelo priložnosti za presojo vprašanj, ki se nanašajo na DKKO. Vendar obstaja obsežna sodna praksa, ki se nanaša na „sestrsko konvencijo“ DKKO, namreč Dunajsko konvencijo o diplomatskih odnosih (v nadaljevanju: DKDO). ( 14 )
35.
Sodišče je razsodilo, da je DKDO sporazum mednarodnega javnega prava, ki so ga sklenile države članice in tretje države pri izvajanju svojih pristojnosti na področju diplomatskih odnosov. Z DKDO so načeloma urejeni dvostranski odnosi med državami in ne odnosi med državami in Evropsko unijo, ki poleg tega niti ni pogodbenica te konvencije. ( 15 ) Sodišče je dalje navedlo, da države v državi, kamor je napoten uradnik, predstavljajo veleposlaništva ali diplomatske misije in stalna predstavništva pri mednarodnih organizacijah v skladu s pravili mednarodnega običajnega prava. Taka pravila so „kodificirana zlasti“ z DKDO. ( 16 )
36.
Glede določb o privilegijih in imunitetah konzularnih funkcionarjev in konzularnih uslužbencev v DKKO je Meddržavno sodišče razsodilo, da gre za načela, globoko zasidrana v mednarodnem pravu. ( 17 ) Čeprav to ni isto kot dejanska ugotovitev, da DKKO pomeni kodifikacijo pravil mednarodnega običajnega prava, je Meddržavno sodišče vendarle menilo, da obe „dunajski konvenciji, ki kodificirata pravo o diplomatskih in konzularnih odnosih, določata načela in pravila, ki so nujna za ohranitev miroljubnih odnosov med državami in ki jih po vsem svetu sprejemajo narodi vseh veroizpovedi, kultur in oblik političnih vladavin.“ ( 18 )
37.
V skladu s tem glede na sodno prakso Sodišča o DKDO in sodno prakso Meddržavnega sodišča o obeh konvencijah menim, da je s členoma 48 in 71 DKKO (katere pogodbenice so zdaj vse države članice) kot določbama o privilegijih in imunitetah kodificirano mednarodno običajno pravo, kar zatrjuje tudi nizozemska vlada.
38.
Ker se obravnavana zadeva delno nanaša na obdobje (od 17. novembra 1980 do 16. januarja 1986) pred začetkom veljavnosti DKKO na Nizozemskem, vendar po omenjenih odločbah Meddržavnega sodišča v zvezi z zadevo Teheranski talci, se pravila o privilegijih in imunitetah iz DKKO kot običajno pravo uporabljajo tudi za to obdobje.
C – Prvo vprašanje: osebno področje uporabe Uredbe št. 1408/71
39.
Prvo vprašanje, ki ga mora Sodišče razrešiti, je vprašanje, ali je za L. F. Evans na podlagi člena 2 Uredbe št. 1408/71 veljala zakonodaja države članice. ( 19 )
40.
Kolikor mi je znano, Sodišče še ni obravnavalo posebnega primera delovnega razmerja med delavcem in tujo državo ( 20 ) na veleposlaništvu ali konzulatu v državi članici, pri čemer delavec ni državljan zadnjenavedene. ( 21 ) Zamisliti si je mogoče različne pristope.
41.
Rechtbank Amsterdam se je na primer za potrditev stališča, da L. F. Evans spada na področje uporabe Uredbe št. 1408/71, med drugim sklicevalo na sodbo Boukhalfa. ( 22 ) Vendar se sodna praksa, katere del je sodba Boukhalfa, ( 23 ) nanaša na zadeve, v katerih se je zaposlitev opravljala izven Evropske unije, ali v katerih vsaj ni bilo jasno, ali je za kraj zaposlitve treba šteti, da spada k Evropski uniji.
42.
Obravnavana zadeva pa se nanaša na položaj, v katerem je delavec nedvomno bil zaposlen v Uniji. ( 24 ) Sodišču zato ni treba izbirati med načelom teritorialnosti in načelom „dovolj tesne povezave“ z Evropsko unijo, kot je bilo razvito v zadevi Boukhalfa; ( 25 ) uporablja se le prvo načelo.
43.
Zato ne bi bilo pretirano trditi, da za L. F. Evans zgolj na podlagi načela teritorialnosti velja zakonodaja države članice in da se posledično za njen položaj uporablja Uredba št. 1408/71. V podporo takemu stališču bi se bilo vabljivo sklicevati na sodno prakso, v skladu s katero državljan Unije, ki je zaposlen v državi članici, ki ni njegova izvorna država, ne izgubi statusa delavca v smislu člena 45 PDEU, če se zaposli v mednarodni organizaciji (kakršna je Evropska vesoljska agencija, Eurocontrol ali Evropska patentna organizacija). Za tak primer gre, tudi če so pravila, ki se nanašajo na njegov vstop v državo, kjer je zaposlen, in njegovo bivanje v njej, posebej urejena z mednarodnim sporazumom, sklenjenim med mednarodno organizacijo in državo, kjer ima sedež. ( 26 )
44.
Vendar iz razlogov, ki sledijo, menim, da tako stališče ni zadovoljivo.
45.
Obravnavana zadeva se nanaša na poseben položaj, v katerem je z mednarodnim pravom državam prebivališča omogočeno, da uporabijo – ali pa ne – lastna pravila o socialni varnosti za konzularne uslužbence, ki imajo v tej državi stalno prebivališče. Vendar na podlagi člena 48(1) DKKO država sprejemnica od konzularnih uslužbencev tuje države ni na splošno upravičena zahtevati plačevanja prispevkov za socialno zavarovanje. ( 27 ) Člen 71(2) DKKO z odstopanjem določa, da konzularni uslužbenci, ki imajo stalno prebivališče v državi sprejemnici, uživajo ugodnosti, privilegije in imunitete, le če jim jih podeli ta država.
46.
Povedano drugače, mednarodno pravo od posameznih držav niti ne zahteva niti jim prepoveduje izključitve konzularnih uslužbencev s stalnim prebivališčem, ampak jim daje diskrecijsko pravico, da to določijo v nacionalnem pravu.
47.
V obravnavani zadevi je Nizozemska na podlagi uredbe iz leta 1976 konzularne uslužbence s stalnim prebivališčem, ki niso imeli nizozemskega državljanstva, najprej izključila iz obveznosti plačevanja prispevkov za socialno varnost. Vendar je Nizozemska s 1. avgustom 1987 s sprejetjem nove prakse izenačila nizozemske konzularne uslužbence in tuje konzularne uslužbence s stalnim prebivališčem ter od takrat od obojih zahteva, da prispevajo v nizozemski sistem socialne varnosti.
48.
Ker je bila L. F. Evans zaposlena na konzulatu Združenih držav pred tem datumom, ni bila obvezno zavarovana na podlagi nizozemskega sistema socialne varnosti.
49.
Vendar ji je bilo – kot drugim v podobnem položaju – leta 1999 omogočeno, da izbere nizozemski sistem socialne varnosti, kar je zavrnila. Odločila se je torej, da se ne vključi v nizozemski sistem socialne varnosti; prav tako ni prispevala v ta sistem. Poleg tega je bila L. F. Evans zaradi svojega privilegiranega statusa na Nizozemskem izvzeta iz plačevanja davkov.
50.
Iz tega izhaja, da za L. F. Evans med njeno zaposlitvijo na konzulatu Združenih držav ni veljala zakonodaja države članice. Povedano drugače, v tem obdobju se zanjo ni uporabljala Uredba št. 1408/71, ( 28 ) saj niso bili izpolnjeni vsi pogoji iz njenega člena 2.
51.
Glede na to zadevni državi članici ni mogoče očitati zakonitega izvrševanja diskrecijske pravice na podlagi mednarodnega prava, da od 1. avgusta 1987 od konzularnih uslužbencev s stalnim prebivališčem zahteva plačevanje prispevkov v njen sistem socialne varnosti.
52.
Prvič, opozoril bi, da je Evropska unija zavezana s pravili mednarodnega običajnega prava ( 29 ) in da je treba pravo Unije – vključno z Uredbo št. 1408/71 – razlagati v skladu s temi pravili, ( 30 ) kakršno je člen 71(2) DKKO. Sodišče se tega dobro zaveda, saj je že razlagalo Uredbo št. 1408/71 ob upoštevanju splošnih načel mednarodnega prava. ( 31 ) Čeprav člen 73 DKKO, ( 32 ) ki ga omenja predložitveno sodišče, daje prednost drugim veljavnim mednarodnim sporazumom – kakršne so ustanovitvene pogodbe Evropske unije ( 33 ) – ta prednostni vrstni red velja samo v primeru nasprotja in ne izključuje obveznosti, da se pravo Unije razlaga v skladu s pravili o imunitetah in privilegijih iz DKKO. ( 34 ) V teh okoliščinah bi bilo treba idejo iz člena 2 Uredbe št. 1408/71 o tem, da velja zakonodaja države članice, razlagati ob upoštevanju člena 71(2) DKKO.
53.
Drugič, kakršna koli reforma – kakršna je sprejetje nove prakse – že po definiciji pomeni spremembo obstoječega stanja, glede česar je treba določiti prehodne določbe. Če taka pravila prekomerno ne posegajo v pridobljene pravice, so dopustna.
54.
Končno, diskrecijsko pravico, ali je bilo treba uporabiti nacionalno zakonodajo, so imele osebe, ki so bile v istem položaju kot L. F. Evans, ker jim je bila omogočena izbira med ohranitvijo privilegiranega statusa in vključitvijo v nizozemski sistem socialne varnosti. Vendar je treba poudariti, da taka izbira ne more vplivati na zakonitost diskrecijske pravice, ki jo države glede tega vprašanja ohranijo na podlagi mednarodnega prava.
55.
Ugotoviti je torej treba, ali na to kakor koli vpliva člen 16 Uredbe št. 1408/71, torej določba, ki jo je predložitveno sodišče izrecno omenilo. S to določbo so določena posebna pravila za osebe, zaposlene v diplomatskih in konzularnih predstavništvih. Ali spadajo ob pravilni razlagi tega pravila vsi državljani Unije, zaposleni v diplomatskih in konzularnih predstavništvih, tudi v tistih tujih držav, na področje uporabe Uredbe št. 1408/71?
56.
Menim, da ni tako.
57.
Z odstopanjem od splošnega pravila iz člena 13(2)(a) Uredbe št. 1408/71 (s katerim je državi članici zaposlitve v skladu z načelom lex loci laboris dana prednost pred državo članico prebivališča ali državo članico sedeža delodajalca) – pravila, ki se na podlagi člena 16(1) te uredbe uporablja tudi za „osebe, zaposlene v diplomatskih in konzularnih predstavništvih, ter za zasebno gospodinjsko osebje zaposlenih v teh predstavništvih“ – je s členom 16(2) zavarovani osebi, ki je državljanka „države članice, ki akreditira ali pošilja“, dana pravica, da zanjo velja zakonodaja „te države“. ( 35 ) Po mojem mnenju bi bilo treba odstavka 1 in 2 člena 16 brati povezano, saj se ne zdi, da člen 16(1) sam ureja materijo, za katero še ne velja načelo lex loci laboris iz člena 13(2)(a). ( 36 ) Učinek člena 16 torej je, da napotenim diplomatskim ali konzularnim uslužbencem omogoči izbiro med uporabo prava kraja zaposlitve in uporabo prava kraja izvora.
58.
Ob tem je treba dodati, da v besedilu angleške jezikovne različice člena 16(2) Uredbe št. 1408/71 ni določeno, ali se ta določba uporablja samo za uslužbence diplomatskih in konzularnih predstavništev znotraj Unije ali pa se uporablja tudi za uslužbence, ki v Evropski uniji delajo za diplomatska in konzularna predstavništva tujih držav. ( 37 ) Vendar jezikovna primerjava razkriva, da je v danski, nizozemski in nemški različici člena 16(2) Uredbe št. 1408/71 uporabljena nekoliko drugačna in natančnejša struktura kot v številnih drugih različicah, saj se te nanašajo le na državljane države članice, ki je država pošiljateljica. ( 38 ) Zato je iz teh jezikovnih različic jasno, da se člen 16(2) ne uporablja za položaje, v katerih je država pošiljateljica tuja država tako kot v obravnavani zadevi.
59.
Vendar se zdi, da struktura in namen Uredbe št. 1408/71 ne glede na jezikovno vprašanje izključujeta tako delovna razmerja na veleposlaništvih in konzulatih držav članic v tretjih državah kot delovna razmerja na veleposlaništvih in konzulatih tujih držav v Uniji.
60.
Člen 2, kot je bilo omenjeno zgoraj, se v zvezi s strukturo Uredbe št. 1408/71 nanaša na „zakonodajo ene ali več držav članic“ in ne na zakonodajo tretje države.
61.
Poleg tega bi bili členi od 6 do 9 Uredbe št. 1408/71, v katerih so določena pravila o razmerju med to uredbo in nekaterimi mednarodnimi konvencijami, nepotrebni, če bi se štelo, da se uredba (ali njene posamične določbe) uporablja v takih položajih. ( 39 )
62.
Poglavitni namen, ki ga zasleduje Uredba št. 1408/71, je uskladitev zakonodaje o socialni varnosti držav članic v kontekstu znotraj Unije. To izhaja iz več uvodnih izjav uredbe. ( 40 ) Vendar moram dodati, da je Sodišče večkrat poudarilo, da „določbe Uredbe št. 1408/71 o določitvi zakonodaje, ki se uporablja, pomenijo sistem kolizijskih pravil, zaradi celovitosti katerega je nacionalnim zakonodajalcem odvzeta pristojnost določiti obseg in pogoje za uporabo njihove zakonodaje na zadevnem področju v zvezi z osebami, za katere veljajo, in z ozemljem, na katerem imajo nacionalne zakonodajne določbe svoj učinek“ (dodan poudarek). ( 41 ) Te sodne prakse ne bi bilo smiselno razumeti, kot da zajema zakonodajne organe tretjih držav, za katere zakonodaja Evropske unije ne velja. To je dalje podprto z dejstvom, da sistem uskladitve zakonodaj o socialni varnosti, ki je vzpostavljen z Uredbo št. 1408/71, velja za tretje države, samo če je to izrecno odobril zakonodajalec Unije. ( 42 )
63.
Zdi se, da je v sodbi Aldewereld potrjeno stališče, da je člen 16 Uredbe št. 1408/71 namenjen razrešitvi notranjega problema Evropske unije. Brez izbire, ki je omogočena s členom 16, bi se država članica res težko izognila težavam pri zaposlovanju lastnih državljanov, ki bi lahko bile posledica uporabe zakonodaje države članice, kjer so zaposleni, če je zakonodaja izvorne države članice zanje ugodnejša. ( 43 ) Vendar se to ne zdi točno tak namen kot tisti, h kateremu je težil člen 48 DKKO. ( 44 )
64.
S tega vidika bi bilo avtomatsko vključitev oseb, ki so zaposlene na veleposlaništvih in konzulatih tujih držav, na področje koordinacije sistemov socialne varnosti iz Uredbe št. 1408/71 (ali tudi zgolj domnevo v tem smislu) težko uskladiti z izjemami iz člena 33(1) DKDO in člena 48(1) DKKO.
65.
Zato člen 16 Uredbe št. 1408/71 ne spremeni mojega temeljnega stališča, da za L. F. Evans med njeno zaposlitvijo na konzulatu Združenih držav ni veljala zakonodaja države članice in da se zato uredba ni uporabljala. Zgolj dejstvo, da L. F. Evans trdi, da je bila žrtev nezakonite diskriminacije na podlagi državljanstva, zadeve ne more pripeljati na področje uredbe.
66.
Končno, Komisija pravilno poudarja, da dejstvo, da je bila L. F. Evans zavarovana na podlagi sheme kolektivnega zdravstvenega zavarovanja, ki jo je konzulat Združenih držav sklenil z nizozemsko zavarovalnico, ni pomembno, saj kolektivne pogodbe nikakor ne spadajo na področje uporabe Uredbe št. 1408/71 (glej njen člen 1(j)). ( 45 )
67.
Na tej podlagi predlagam, naj Sodišče na prvo vprašanje odgovori, da se ob pravilni razlagi členov 2 in 16 Uredbe št. 1408/71 ta uredba ne uporablja v nobenem obdobju med delovnim razmerjem za državljana države članice, ki je zaposlen v drugi državi članici kot član administrativnega ali tehničnega osebja konzulata tretje države, če je ta oseba na podlagi zakonodaje države članice gostiteljice, ki je bila sprejeta v skladu s členom 71(2) Dunajske konvencije o konzularnih odnosih, izključena iz njenega sistema socialne varnosti.
D – Drugo vprašanje: vprašanje diskriminacije
68.
Drugo vprašanje je bilo postavljeno podredno. Nanj bom odgovoril na kratko za primer, da se Sodišče ne bo pridružilo mojemu stališču, da se Uredba št. 1408/71 ne uporablja za položaj pred predložitvenim sodiščem.
69.
Predložitveno sodišče želi z drugim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali L. F. Evans v obravnavani zadevi zaradi njenega privilegiranega statusa in izjave z dne 5. decembra 1999 ni mogoče upravičeno šteti za žrtev diskriminacije na podlagi državljanstva. ( 46 )
70.
Če bi bilo odločeno, da je za L. F. Evans med njeno zaposlitvijo na konzulatu Združenih držav veljala zakonodaja države članice, je treba iz istega razloga uporabiti načelo prepovedi diskriminacije iz člena 45 PDEU, člena 7 Uredbe št. 1612/68 in člena 3 Uredbe št. 1408/71.
71.
Vendar načelo prepovedi diskriminacije, ki je določeno v teh določbah, ne zahteva le, da se primerljivi položaji ne obravnavajo različno, ampak tudi, da se različni položaji ne obravnavajo enako. Tako obravnavanje je lahko utemeljeno, le če temelji na objektivnih preudarkih, ki niso odvisni od državljanstva zadevnih oseb, in če je sorazmerno z legitimno uresničevanim ciljem. ( 47 )
72.
V obravnavani zadevi predložitveno sodišče v bistvu prosi za napotke glede tega, ali je posebni položaj L. F. Evans dovolj drugačen, da se loči od osebe, ki je zaposlena na konzulatu tuje države in ki je bodisi (i) državljan Unije s stalnim prebivališčem na Nizozemskem po 1. avgustu 1987 ali (ii) nizozemski državljan (v nadaljevanju: drugi dve vrsti konzularnih uslužbencev).
73.
Svb in nizozemska vlada v zvezi s tem trdita, da položaja L. F. Evans ni mogoče primerjati s položajem drugih dveh vrst konzularnih uslužbencev. Podredno ti stranki trdita, da pravila, določena v uredbi iz leta 1976, uredbi iz leta 1989 in uredbi iz leta 1998 ne razlikujejo med osebami na podlagi državljanstva in da so v vsakem primeru upravičena na podlagi mednarodnega javnega prava.
74.
Po mojem mnenju v obravnavani zadevi ne gre za primer diskriminacije, saj položaj L. F. Evans ni primerljiv s položajem drugih dveh vrst konzularnih uslužbencev.
75.
Vključitev L. F. Evans v nizozemski sistem socialne varnosti je bila v skladu s členom 71(2) DKKO urejena z nacionalnim pravom. Če bo Sodišče ugotovilo, da se položaj L. F. Evans zaradi te okoliščine ne uvršča izven področja uporabe Uredbe št. 1408/71, opozarjam, da je bil položaj L. F. Evans objektivno dejansko in pravno drugačen od položaja drugih dveh vrst konzularnih uslužbencev.
76.
Položaj L. F. Evans je pravno drugačen, ker je bila drugače kakor drugi dve vrsti konzularnih uslužbencev, ki sta obvezno zavarovani in morata prispevati v nizozemski sistem socialne varnosti, na začetku izključena iz tega sistema, pozneje pa v položaju, ko je lahko sama izbrala, ali se bo vključila v ta sistem. ( 48 ) Položaj L. F. Evans je dejansko drugačen, ker zaradi pravne različnosti in svoje izbire po 17. novembru 1980 kontinuirano ni plačevala prispevkov v nizozemski sistem socialne varnosti. Zato delavec v položaju L. F. Evans ne more razumno imeti enakih pričakovanj glede socialne varnosti kot drugi dve vrsti konzularnih uslužbencev.
77.
Na podlagi tega predlagam, naj Sodišče, če bo razsodilo, da se v tej zadevi uporablja Uredba št. 1408/71, ugotovi, da v okoliščinah obravnavane zadeve ni bilo neupravičene diskriminacije.
78.
Iz stališča, ki sem ga zavzel v točki 76 zgoraj, izhaja, da bi – če bi se razumelo, da se z drugim vprašanjem, podvprašanje (b), sprašuje, ali je L. F. Evans glede na izjavo z dne 5. decembra 1999 bila žrtev nezakonite diskriminacije – moral biti moj odgovor „ne“. Če pa predložitveno sodišče z drugim vprašanjem, podvprašanje (b), Sodišče naproša za pojasnilo – v primeru, da bi Sodišče razsodilo, da je položaj L. F. Evans primerljiv s položajem drugih dveh vrst konzularnih uslužbencev in da je bila obravnavana drugače zaradi svojega državljanstva – ali lahko izjava z dne 5. decembra 1999 popravi tak nezakonit položaj, je moje stališče tako.
79.
Temeljna pravila o pravici do prostega gibanja iz Pogodbe o DEU, vključno s členom 45 PDEU, so pravila primarnega prava, ki ustvarjajo za posameznike pravice, ki jih morajo varovati nacionalna sodišča. ( 49 ) Ta pravila dejansko pomenijo temelj notranjega trga. V tem smislu bi opozoril, da se je države članice štelo za odgovorne, če niso storile dovolj za zagotovitev prostega gibanja. ( 50 ) V nekaterih okoliščinah tudi posamezniki ne morejo uiti prepovedi diskriminacije na podlagi državljanstva iz člena 45 PDEU. ( 51 )
80.
Pojem „diskriminacije“, ki se odraža v členu 45 PDEU, je poleg tega objektiven pojem. Po mnenju Sodišča pomeni prosto gibanje delavcev v Evropski uniji odpravo vsakršne diskriminacije na podlagi državljanstva med delavci držav članic v zvezi z zaposlitvijo, plačilom ter drugimi delovnimi in zaposlitvenimi pogoji. ( 52 )
81.
Po mojem mnenju so zato subjektivne okoliščine v tej zadevi le malo pomembne. Drugače povedano, to, ali je oseba pristala na to, da trpi diskriminacijo, ne more biti odločilno za obstoj diskriminacije. Zato ne morem sprejeti, da L. F. Evans zaradi izjave z dne 5. decembra 1999 na podlagi načela venire contra factum proprium ni dovoljeno trditi, da je utrpela diskriminacijo.
82.
Če bi zastopali drugačno stališče, bi to pomenilo, da se države članice spodbujajo k temu, da posameznike silijo, da sprejmejo protipraven položaj, in, kot je na obravnavi trdila L. F. Evans, da jih odvračajo od izvrševanja pravic, ki so jim neposredno dane z določbami Pogodbe o prostem gibanju. ( 53 ) Zato dvomim – če bi Sodišče ugotovilo, da se Uredba št. 1408/71 uporablja, in razsodilo, da nizozemska pravila kršijo načelo prepovedi diskriminacije na podlagi državljanstva – da bi lahko izjava z dne 5. decembra 1999 L. F. Evans preprečila uveljavljanje pravice, ki ji je dana neposredno s členom 45 PDEU, in sicer, da ni predmet diskriminacije.
IV – Predlog
83.
Glede na navedeno predlagam Sodišču, naj na vprašanja, ki jih je predložilo Centrale Raad van Beroep (Nizozemska), odgovori:
Ob pravilni razlagi členov 2 in 16 Uredbe Sveta (EGS) št. 1408/71 z dne 14. junija 1971 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti, se ta uredba v nobenem obdobju med delovnim razmerjem ne uporablja za državljana države članice, ki je zaposlen v drugi državi članici kot član administrativnega ali tehničnega osebja konzulata tretje države, če je ta oseba na podlagi zakonodaje države članice gostiteljice, ki je bila sprejeta v skladu s členom 71(2) Dunajske konvencije o konzularnih odnosih z dne 24. aprila 1963, izključena iz njenega sistema socialne varnosti.
( 1 ) Jezik izvirnika: angleščina.
( 2 ) Dunajska konvencija o konzularnih odnosih z dne 24. aprila 1963, United Nations – Treaty Series, zv. 596, str. 261.
( 3 ) Pojem „država pošiljateljica“ se v teh sklepnih predlogih navaja tudi kot „izvorna država“.
( 4 ) Pojem „država sprejemnica“ se v teh sklepnih predlogih navaja tudi kot „država gostiteljica“, ali „država prebivališča“.
( 5 ) United Nations – Treaty Series, zv. 1413, A‑8638.
( 6 ) Uredba Sveta št. 1612/68 (EGS) z dne 15. oktobra 1968 o prostem gibanju delavcev v Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 1, str. 15), kakor je bila spremenjena.
( 7 ) Uredba Sveta (EGS) št. 1408/71 z dne 14. junija 1971 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 1, str. 35), kakor je bila spremenjena.
( 8 ) Od 25. novembra 1975 do 1. aprila 1985 je bila ta možnost zagotovljena s členom 6(3) AOW, med 1. aprilom 1985 in 1. julijem 1998 pa z njegovim členom 6(2). Od 1. julija 1998 je bila ta možnost spet dovoljena na podlagi člena 6(3) AOW.
( 9 ) Besluit uitbreiding en beperking kring verzekerden volksverzekeringen van 19 oktober 1976, Staatsblad 1976, 557; spremenjena s kraljevo uredbo z dne 7. julija 1982, Staatsblad 1982, 457, in s kraljevo uredbo z dne 20. avgusta 1984, Staatsblad 1984, 398.
( 10 ) Besluit uitbreiding en beperking kring verzekerden volksverzekeringen van 3 mei 1989, Staatsblad 1989, 164.
( 11 ) Besluit uitbreiding en beperking kring verzekerden volksverzekeringen van 24 december 1998, Staatsblad 1998, 746.
( 12 ) C‑214/94, EU:C:1996:174.
( 13 ) Iz česar tako kot nizozemska vlada sklepam, da je bila „konzularna uslužbenka“, kot je to opredeljeno s členom 1(e) DKKO.
( 14 ) Dunajska konvencija o diplomatskih odnosih, sklenjena 18. aprila 1961 na Dunaju, United Nations – Treaty Series, zvezek 500, str. 95. V zvezi z imuniteto veleposlaništva tuje države pred pravnimi postopki glej sodbo v zadevi Mahamdia (C‑154/11, EU:C:2012:491).
( 15 ) Komisija/Belgija (C‑437/04, EU:C:2007:178, točka 33).
( 16 ) Komisija/Hosman-Chevalier (C‑424/05 P, EU:C:2007:367, točka 39) (dodan poudarek). Glej tudi sodbe Salvador García/Komisija (C‑7/06 P, EU:C:2007:724, točka 51), Herrero Romeu/Komisija (C‑8/06 P, EU:C:2007:725, točka 45), SalazarBrier/Komisija (C‑9/06 P, EU:C:2007:726, točka 49) in De Bustamante Tello/Svet (C‑10/06 P, EU:C:2007:727, točka 41).
( 17 ) Glej sklep Meddržavnega sodišča (ICJ) z dne 15. decembra 1979 (začasni ukrepi) v zadevi Diplomatsko in konzularno osebje Združenih držav v Teheranu (Združene države/Iran), I.C.J. Reports 1979, str. 7, točka 40.
( 18 ) Glej sodbo z dne 24. maja 1980 v zadevi Diplomatsko in konzularno osebje Združenih držav v Teheranu (Združene države/Iran), I.C.J. Reports 1980, str. 3, točka 45.
( 19 ) Zaradi celovitosti je treba poudariti, da nizozemska vlada ne zanika le tega, da se za L. F. Evans uporablja nizozemsko pravo, ampak tudi to, da se opredeli kot „zaposlena oseba“ v smislu člena 2 Uredbe št. 1408/71, ker po mnenju te vlade ne ustreza opredelitvi iz člena 1(a) te uredbe, saj ni ne obvezno ne prostovoljno zavarovana v skladu s to opredelitvijo. Vendar je to drugo vprašanje neposredno povezano s prvim in ga zato ne bom več obravnaval ločeno.
( 20 ) V teh sklepnih predlogih z izrazom „tuje države“ označujem tretje države.
( 21 ) Sodba Gómez Rivero (C‑211/97, EU:C:1999:275) se je nanašala na soprogo španskega državljana, zaposlenega na španskem generalnem konzulatu v Hannovru (Nemčija) in ne na konzulatu tretje države.
( 22 ) EU:C:1996:174.
( 23 ) Glej med drugim sodbi Aldewereld (C‑60/93, EU:C:1994:271) in Salemink (C‑347/10, EU:C:2012:17).
( 24 ) Zgradb tujih predstavništev na podlagi mednarodnega prava ni mogoče šteti za sestavni del nacionalnega ozemlja države, ki jo predstavljajo; glej sklepne predloge generalnega pravobranilca P. Légerja v zadevi Boukhalfa (EU:C:1995:381, točka 26 in tam navedena sodna praksa). Glej tudi Denza, E., Diplomatic Law. Commentary on the Vienna Convention on Diplomatic Relations, Oxford University Press, New York: 2008 (3. izdaja), str. 136 in 137, in Crawford, J., Brownlie’s Principles of Public International Law, Oxford University Press, Oxford: 2012 (8. izdaja), str. 397.
( 25 ) Glej sklepne predloge generalnega pravobranilca P. Cruza Villalóna v zadevi Salemink (EU:C:2011:562, točka 39, ter točke 2 in od 38 do 42 istih sklepnih predlogov).
( 26 ) Glej sodbi Echternach in Moritz (389/87 in 390/87, EU:C:1989:130, točki 11 in 12) in Schmid (C‑310/91, EU:C:1993:221, točka 20). Glej tudi sodbo Gardella (C‑233/12, EU:C:2013:449, točki 25 in 26).
( 27 ) To ni isto kot dovoliti, da konzularni uslužbenci izberejo sistem socialne varnosti države sprejemnice, kar je mogoče, če ta država to dovoljuje, glej člen 48(4) DKKO.
( 28 ) Za drugačno stališče glej sodbo Boukhalfa (EU:C:1996:174, točka 16), v kateri je Sodišče poudarilo, da je bila I. Boukhalfa vključena v nemški sistem socialne varnosti in je bila delno zavezana za plačilo dohodnine. Generalni pravobranilec P. Léger je poleg tega v sklepnih predlogih v tej zadevi (EU:C:1995:381, točka 5) poudaril, da je I. Boukhalfa plačevala prispevke v ta sistem.
( 29 ) Glej sodbi Racke (C‑162/96, EU:C:1998:293, točka 45) in Air Transport Association of America in drugi (C‑366/10, EU:C:2011:864, točka 101).
( 30 ) Glej sodbo Poulsen in Diva Navigation (C‑286/90, EU:C:1992:453, točka 9).
( 31 ) V zvezi s pravom, ki se nanaša na pravno ureditev glede epikontinentalnega pasu, glej sodbo Salemink (EU:C:2012:17, točka 31).
( 32 ) V tej določbi je določeno: „1. Določbe [DKKO] ne vplivajo na druge mednarodne sporazume, ki veljajo med njihovimi državami pogodbenicami. 2. Nobena določba [DKKO] ne ovira držav pri sklepanju sporazumov, s katerimi bi potrdile, dopolnile, izpopolnile ali razširile področje uporabe njenih določb.“
( 33 ) Vendar je v skladu z Osnutkom pravil o konzularnih odnosih namen člena 73 „določiti, da [DKKO] ne bo vplivala na mednarodne konvencije ali druge sporazume med pogodbenicami glede konzularnih odnosov in imunitet“ (dodan poudarek) (Yearbook of the International Law Commission, 1961, zv. II, str. 128, člen 71 osnutka).
( 34 ) V tem smislu bi rad poudaril, da sami Evropski uniji niso tuji pojmi imunitet in privilegijev, saj so pravila o tem določena v primarnem pravu Unije in še posebej v členih 16 in 17 Protokola (št. 7) o privilegijih in imunitetah Evropske unije.
( 35 ) V zvezi s to določbo glej sodbo Gómez Rivero (EU:C:1999:275, točki 22 in 23).
( 36 ) Veliko pozornosti je bilo namenjeno vprašanju – ki se poraja zaradi razlik med različnimi jezikovnimi različicami – ali L. F. Evans, „konzularna uslužbenka“ v smislu člena 1(e) DKKO, spada na osebno področje uporabe člena 16 Uredbe št. 1408/71. Vendar bi tako kot Komisija poudaril, da v Uredbi št. 1408/71 ni očitne pravne podlage za to, da se za člen 16 te uredbe uporabijo opredelitve iz DKKO. Še pomembneje pa je, da vprašanje, ali L. F. Evans spada na osebno področje uporabe člena 16, po mojem mnenju ni odločilno. Zato tega vprašanja ni treba preučevati še naprej.
( 37 ) V angleščini je mogoče pojem „accrediting State“ razumeti tako, da pomeni državo pošiljateljico (tako razumevanje pa bi pomenilo, da člen 16(2) Uredbe št. 1408/71 vsebuje tavtologijo). Tako razumevanje bi bilo v skladu z drugimi jezikovnimi različicami, kot je francoska, ki uporablja izraz „l’État membre accréditant“ in ne „l’État membre accréditaire“ (glej tudi ugotovitve iz in v zvezi z naslednjo opombo).
( 38 ) Danščina: „De i stk. 1 nævnte arbejdstagere, der er statsborgere i den medlemsstat, som den pågældende mission eller det pågældende konsulat repræsenterer […]“; nemščina: „Die in Absatz 1 bezeichneten Arbeitnehmer, die Staatsangehörige des entsendenden Mitgliedstaats sind […]“; nizozemščina: „Niettemin mogen de in lid 1 bedoelde werknemers die onderdaan zijn van de Lid-Staat welke zendstaat is […]“. Poleg tega, kot je bilo navedeno v prejšnji opombi, francoska različica člena 16(2) uredbe zadeva „l’État membre accréditant“ in „l’État membre d’envoi“, nikakor pa ne omenja tuje države.
( 39 ) Člen 6(b) Uredbe št. 1408/71 med drugim določa: „V skladu z določbami členov 7, 8 in 46(4) uredba za osebe in zadeve, ki jih zajema, nadomešča določbe konvencij o socialni varnosti, ki zavezujejo […] najmanj dve državi članici in eno ali več drugih držav, kadar obravnava primerov ne zadeva nobenega nosilca v kateri od drugih držav“ (dodan poudarek). Ta določba torej izrecno razlikuje med državami članicami in tujimi državami.
( 40 ) Glej zlasti uvodne izjave 2 ter 5 in 8 Uredbe št. 1408/71.
( 41 ) Glej med drugim sodbo Van Delft in drugi (C‑345/09, EU:C:2010:610, točka 51 in navedena sodna praksa).
( 42 ) V ta namen glej sodbe Xhymshiti (C‑247/09, EU:C:2010:698, točke od 31 do 36), Združeno kraljestvo/Svet (C‑431/11, EU:C:2013:589, točka 47) in Združeno kraljestvo/Svet (C‑656/11, EU:C:2014:97, točke od 57 do 59 in 63).
( 43 ) Glej sodbo Aldewereld (EU:C:1994:271, točka 19).
( 44 ) Glede na Osnutek pravil o konzularnih odnosih je „izvzetje [v členu 48 DKKO] iz predpisov o socialnem zavarovanju utemeljeno s praktičnimi razlogi. Če bi za člana konzulata vsakič, ko bi bil zaposlen na konzulatih v različnih državah, prenehala veljati zakonodaja o socialni varnosti države pošiljateljice (zdravstveno zavarovanje, pokojninsko zavarovanje, zavarovanje za primer invalidnosti itd.) in če bi v vsakem takem primeru od njega pričakovali, da ravna v skladu z določbami zakonodaje, ki so drugačne od tistih države pošiljateljice, bi to za zadevnega uradnika ali uslužbenca povzročilo znatne težave. Zato je v interesu vseh držav, da odobrijo izvzetje, določeno v tem členu, da lahko za člane konzulata še naprej velja njihova nacionalna zakonodaja o socialni varnosti brez prekinitev“ (dodan poudarek) (Yearbook of the International Law Commission, 1961, zv. II, str. 119 in 120).
( 45 ) V ta namen glej tudi sodbo Salemink (EU:C:2012:17, točka 44).
( 46 ) Dodam lahko, da je diskriminacija, za katero L. F. Evans trdi, da je bila njena žrtev, paradoksalni rezultat nacionalnega pravila, za katerega se zdi, da se je sprva – vsaj na podlagi uredbe iz leta 1976 – nanašalo na položaj obrnjene diskriminacije proti državljanom Nizozemske, ki jim je bilo (in jim še vedno je) načeloma preprečeno pridobiti privilegiran status.
( 47 ) Glej med drugim sodbi Garcia Avello (C‑148/02, EU:C:2003:539, točka 31) in Huber (C‑524/06, EU:C:2008:724, točka 75).
( 48 ) V zvezi z možnostjo zavarovanih oseb, da izberejo zakonodajo, ki se zanje uporablja, glej za primerjavo sodbo Aldewereld (EU:C:1994:271, točka 18), v kateri je Sodišče štelo, da je edina določba v Naslovu II Uredbe št. 1408/71, ki omogoča izbiro, ki jo lahko uresniči delavec, člen 16. O tem vprašanju glej poleg tega tudi moje sklepne predloge v zadevi I (C‑255/13, EU:C:2014:178, točke od 59 do 61).
( 49 ) V ta namen glej sodbo Brasserie du pêcheur in Factortame (C‑46/93 in C‑48/93, EU:C:1996:79, točka 54).
( 50 ) Glej med drugim sodbi Komisija/Francija (C‑265/95, EU:C:1997:595, točke od 30 do 32) in Schmidberger (C‑112/00, EU:C:2003:333, točka 58).
( 51 ) Glej sodbi Angonese (C‑281/98, EU:C:2000:296, točka 36) in Raccanelli (C‑94/07, EU:C:2008:425, točki 45 in 46).
( 52 ) Glej sodbi Angonese (EU:C:2000:296, točka 29) in Raccanelli (EU:C:2008:425, točka 41).
( 53 ) Podobno glej, čeprav v zvezi z zelo drugačnim problemom, sklepne predloge generalnega pravobranilca Y. Bota v združenih zadevah Bero in Bouzalmate (C‑473/13 in C‑514/13) ter v zadevi Pham (C‑474/13), v kateri poteka postopek (točki 190 in 201).
Full & Egal Universal Law Academy