FulLegal · İçtihat Detay

İtalya 09.07.2015 SL

EUR-Lex - 62013CJ0607 - SL

Avrupa Adalet Divanı

Karar Metni

SODBA SODIŠČA (četrti senat)

z dne 9. julija 2015 ( *1 )

„Predhodno odločanje — Kmetijstvo — Skupna ureditev trgov — Banane — Uredba (ES) št. 2362/98 — Členi 7, 11 in 21 — Tarifne kvote — Banane po poreklu iz držav AKP — Novi dobavitelj — Uvozna dovoljenja — Neprenosljivost pravic, ki izhajajo iz nekaterih uvoznih dovoljenj — Zloraba — Uredba (ES) št. 2988/95 — Člen 4(3)“

V zadevi C‑607/13,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Corte suprema di cassazione (Italija) z odločbo z dne 10. julija 2013, ki je prispela na Sodišče 25. novembra 2013, v postopku

Ministero dell’Economia e delle Finanze,

Agenzia delle Dogane,

Evropska komisija

proti

Francescu Cimminu,

Costantinu Elmiju,

Dilettu Nicchiju,

Vincenzu Nicchiju,

Ivu Lazzeriu,

Euclidu Lorenzonu,

Patrizii Mansutti,

Mauriziu Misturelliju,

Mauriziu Momessu,

Mirjam Princic,

Marcu Raffaelliju,

Gianniju Vecchiju,

Marcu Malavasiju,

Massimu Malavasiju,

Umbertu Malavasiju,

Carlu Mosci,

Luci Nicoliju,

Raffaelli Orsero,

Raffaellu Orseru,

Erminii Palombini,

Matteu Surianu,

SODIŠČE (četrti senat),

v sestavi L. Bay Larsen, predsednik senata, K. Jürimäe (poročevalka), sodnica, J. Malenovský, M. Safjan, sodnika, in A. Prechal, sodnica,

generalna pravobranilka: E. Sharpston,

sodna tajnica: L. Carrasco Marco, administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 12. novembra 2014,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

—

za E. Lorenzona, P. Mansutti, M. Misturellija, M. Momessa, M. Princic, M. Raffaellija in G. Vecchija P. Rovatti, odvetnik,

—

za E. Palombini W. Viscardini in G. Donà, odvetnika,

—

za M. Suriana R. Bettiol in B. Cortese, odvetnika,

—

za R. Orsero F. Munari, R. Dominici in U. De Luca, odvetniki,

—

za italijansko vlado G. Palmieri, skupaj z A. Collabolletta, avvocato dello Stato,

—

za Evropsko komisijo B.‑R. Killmann in P. Rossi, agenta,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 5. februarja 2015

izreka naslednjo

Sodbo

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 11 in 21 Uredbe Komisije (ES) št. 2362/98 z dne 28. oktobra 1998 o podrobnih pravilih za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 404/93 v zvezi z uvozom banan v Skupnost (UL L 293, str. 32), kakor je bila spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 1632/2000 z dne 25. julija 2000 (UL L 187, str. 27, v nadaljevanju: Uredba št. 2362/98) ter člena 4(3) Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95 z dne 18. decembra 1995 o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 1, str. 340).

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Ministero dell’economia e delle finanze (Ministrstvo za gospodarstvo in finance), Agenzia delle dogane (carinska uprava) in Evropsko komisijo ter zakonitimi zastopniki družb uvoznic banan po poreklu iz afriških, karibskih in pacifiških držav (v nadaljevanju: države AKP) in tretjih držav v Evropsko unijo, med katerimi sta družba SIMBA SpA (v nadaljevanju: SIMBA) in družba Rico Italia srl (v nadaljevanju: Rico Italia), zaradi zneska carin, ki sta jih morali ti družbi plačati od teh uvozov.

Pravni okvir

Uredba (EGS) št. 404/93

Naslov IV Uredbe Sveta (EGS) št. 404/93 z dne 13. februarja 1993 o skupni ureditvi trga za banane (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 3, zvezek 13, str. 388), kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 1257/1999 z dne 17. maja 1999 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega usmerjevalnega in jamstvenega sklada (EKUJS) ter o spremembi in razveljavitvi določenih uredb (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 3, zvezek 25, str. 391, v nadaljevanju: Uredbe št. 404/93), je „Trgovina s tretjimi državami“. Členi od 16 do 20 Uredbe št. 404/93, ki so pod tem naslovom IV, urejajo tarifne kvote, ki se uporabljajo za banane iz tretjih držav.

Člen 16 te uredbe določa:

„Členi 16 do 20 tega naslova se uporabljajo samo za sveže proizvode iz tarifne oznake KN ex 0803 00 19.

V okviru tega naslova:

‚tradicionalni uvoz iz držav AKP‘ pomeni uvoz banan po poreklu iz držav, naštetih v prilogi k tej uredbi, v [Unijo], največ do količine 857.700 ton (neto teža) letno; te banane se označijo kot ‚tradicionalne banane iz AKP‘;

‚netradicionalni uvoz iz držav AKP‘ pomeni uvoz banan po poreklu iz AKP držav, v [Unijo], ki niso zajete v opredelitvi iz točke 1; te banane se označijo kot ‚netradicionalne banane AKP‘;

‚uvoz iz tretjih držav, ki niso članice AKP‘ pomeni uvoz banan po poreklu iz tretjih držav, razen AKP držav, v [Unijo]; te banane se označijo kot ‚banane iz tretjih držav‘.“

Člen 18 navedene uredbe določa:

„1. Za uvoz banan iz tretjih držav in netradicionalnih banan iz AKP se vsako leto odpre tarifna kvota za 2.200.000 ton banan (neto teža).

Za uvoz banan iz tretjih držav v okviru te tarifne kvote se plača carino v višini 75 [EUR] na tono, uvoz netradicionalnih banan iz AKP pa je carine prost.

2. Za uvoz banan iz tretjih držav in netradicionalnih banan iz AKP se vsako leto odpre dodatna tarifna kvota za 353.000 ton banan (neto teža).

Za uvoz banan iz tretjih držav v okviru te tarifne kvote se plača carino v višini 75 [EUR] na tono, uvoz netradicionalnih banan iz AKP pa je carine prost.

3. Za uvoz tradicionanih banan iz AKP se ne plačuje carine.

[…]“

Člen 19(1) te uredbe določa:

„Tarifne kvote iz člena 18(1) in (2) ter uvoz tradicionalnih banan iz AKP se vodi po postopku, ki upošteva tradicionalne trgovinske tokove (‚tradicionalni/novi dobavitelji‘).

[…]“

Uredba št. 2362/98

V uvodnih izjavah 6, 8, 10 in 14 Uredbe št. 2362/98 je navedeno:

„(6)

ker je treba dati določen delež tarifnih kvot in tradicionalnih banan iz AKP na voljo novim dobaviteljem; ker mora ta celotna dodeljena količina zadostovati za to, da je dobaviteljem omogočena udeležba v uvozni trgovini in da se spodbuja zdrava konkurenca;

[…]

(8)

ker izkušnje večletne uporabe uvoznega režima Skupnosti za banane kažejo na potrebo po zaostritvi meril upravičenosti za nove dobavitelje, da bi se izognili registraciji zgolj navideznih subjektov in odobritvi dodeljenih količin za lažne ali špekulativne zahtevke; ker je zlasti upravičeno zahtevati minimalne izkušnje z uvozom primerljivih proizvodov – svežih proizvodov, ki spadajo v poglavja 7, 8 in, pod nekaterimi pogoji, 9 kombinirane nomenklature; ker bi morala, da se izogne zahtevkom za letno dodelitev količin, ki so le malo povezane z dejanskimi zmožnostmi dobavitelja in ki ne bodo privedle do zahtevkov za uvozna dovoljenja za ustrezne količine, za vložitev zahtevka za letno dodelitev količine veljati zahteva, da se položi varščina, ki nadomesti varščino za uvozno dovoljenje […];

[…]

(10)

ker je treba sprejeti pravila, ki se uporabljajo za registracijo dobaviteljev in za določitev glede na primer njihove referenčne količine ali letno dodeljene količine, podrobno opredeliti preverjanja in nadzor, ki jih izvajajo pristojni nacionalni organi, in natančneje določiti posledice neizpolnitve nekaterih obveznosti, zlasti na področju registracije in deklaracij za namene pridobitve referenčnih količin in dodeljenih količin v skladu z uvoznim režimom;

[…]

(14)

ker je treba določiti pogoje in učinke takega prenosa dovoljenj ob upoštevanju opredelitve kategorij dobaviteljev iz te uredbe; ker prenos, ki je omejen na enega samega prevzemnika na dovoljenje ali izpisek iz dovoljenja, omogoča razvoj trgovinskih povezav med različnimi registriranimi dobavitelji; ker se vendarle ne sme spodbujati umetnih ali špekulativnih povezav ali motenj običajnega trgovanja z dovolitvijo prenosa od novih dobaviteljev na tradicionalne dobavitelje.“

Člen 2 te uredbe določa, da je 92 % tarifnih kvot in tradicionalnih banan iz AKP iz členov 18(1) in (2) in 16 Uredbe št. 404/93 na voljo tradicionalnim dobaviteljem, opredeljenim v členu 3 Uredbe št. 2362/98, preostalih 8 % pa novim dobaviteljem, ki so opredeljeni v členu 7 te uredbe.

Člen 7 Uredbe št. 2362/98 določa:

„Za namen te Uredbe so ‚novi dobavitelji‘ glede uvoza v okviru tarifnih kvot in tradicionalnih banan iz držav AKP gospodarski subjekti s sedežem v [Uniji], ki so ob registraciji

(a)

za svoj račun in neodvisno opravljali gospodarsko dejavnost uvoza svežega sadja in zelenjave iz poglavij 7 in 8 ter uvoza proizvodov iz poglavja 9 tarifne in statistične nomenklature in skupne carinske tarife, če so uvažali tudi proizvode, ki spadajo v poglavji 7 in 8 v enem od treh let pred letom, v zvezi s katerim so zaprosili za registracijo; in

(b)

s to dejavnostjo uvozili pridelke do deklarirane carinske vrednosti 400.000 [EUR] ali več med obdobjem iz točke (a).“

Člen 8(4), prvi pododstavek, te uredbe določa:

„Za obnovitev registracije mora zadevni dobavitelj pristojnim organom predložiti dokazilo, da je dejansko za svoj račun uvozil najmanj 50 % količine, dodeljene za tekoče leto.“

Člen 11(1) navedene uredbe določa:

„Države članice so odgovorne za zagotavljanje skladnosti s tem oddelkom.

Zlasti preverjajo, ali so zadevni dobavitelji gospodarsko dejavni za svoj račun kot uvozniki v [Unijo] na področju iz člena 7 in kot neodvisne gospodarske enote v smislu vodenja, kadrovanja in poslovanja. Kadar obstajajo razlogi za sum, da ti pogoji niso izpolnjeni, se prijave za registracijo in zahtevki za letno dodelitev količine sprejmejo le, če dobavitelj predloži dokazilo o skladnosti, ki je po mnenju pristojnih nacionalnih organov zadovoljivo.“

Pravila za izdajo uvoznih dovoljenj urejajo členi od 14 do 22 iste uredbe. Člen 21(1) in (2) te uredbe določa:

„1. Pravice, ki izhajajo iz uvoznih dovoljenj, izdanih v skladu s tem poglavjem, se lahko prenesejo na enega samega dobavitelja prevzemnika v skladu s pogoji iz člena 9 Uredbe [Komisije] (EGS) št. 3719/88 [z dne 16. novembra 1988 o določitvi skupnih podrobnih pravilih za uporabo sistema uvoznih in izvoznih dovoljenj ter potrdil o vnaprejšnji določitvi za kmetijske proizvode (UL L 331, str. 1)], brez poseganja v odstavek 2 tega člena.

2. Pravice se lahko prenesejo:

(a)

med tradicionalnimi dobavitelji, registriranimi v skladu s členom 5;

(b)

od tradicionalnih dobaviteljev na nove dobavitelje, registrirane v skladu s členom 8, ali

(c)

med novimi dobavitelji.

Novi dobavitelj ne sme opraviti prenosa na tradicionalnega dobavitelja.“

Uredba št. 2988/95

Člen 4 Uredbe št. 2988/95 določa:

„1. Praviloma se za vsako nepravilnost odredi odvzem neupravičeno pridobljene koristi:

—

z obveznostjo plačila ali vračila dolgovanega ali neupravičeno prejetega zneska,

—

z izgubo celotne ali dela garancije, ki je bila dana za zavarovanje odobrene koristi ali ob prejemu predplačila.

2. Uporaba ukrepov iz odstavka 1 je omejena na odvzem pridobljene koristi in, če je tako predvideno, obresti, katerih višina se lahko določi pavšalno.

3. Če se ugotovi, da so bili v nasprotju s cilji veljavne zakonodaje [Unije] zaradi pridobitve neke koristi zahtevani pogoji za pridobitev koristi ustvarjeni umetno, se zato korist ne odobri ali pa se odvzame.

4. Ukrepi iz tega člena se ne štejejo za kazen.“

Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

Družbe, ki imajo status „novega dobavitelja“ v smislu člena 7 Uredbe št. 2362/98 ter imajo uvozna dovoljenja AGRIM, potrebna v okviru tarifnih kvot iz Uredbe št. 404/93, so v letih 1999 in 2000 v Unijo uvozile banane po poreklu iz držav AKP in tretjih držav, ki niso članice AKP. Na tej podlagi so bili ti uvozi, odvisno od primera, prosti carine ali upravičeni do nižje carine 75 EUR na neto tono (v nadaljevanju: preferencialna stopnja).

SIMBA, družba z zastopnikoma R. Oserom in R. Orsero, je tradicionalni dobavitelj v smislu člena 3 Uredbe št. 2362/98 na uvoznem in prodajnem trgu banan v Uniji. Rico Italia, družba z zastopnikom M. Misturellijem, je uvoznica, registrirana kot nova dobaviteljica.

Pri davčnem nadzoru družbe SIMBA, ki ga je opravila Guardia di Finanza (finančna policija), so bila odkrita domnevno goljufiva poslovna ravnanja med družbama SIMBA, Rico Italia in novimi dobavitelji, obravnavanimi v postopku v glavni stvari.

Ta ravnanja so se izvajala, da bi se obšla prepoved, določena v členu 21(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 2362/98, o prenosu pravic, ki izhajajo iz uvoznih dovoljenj, z novega dobavitelja na tradicionalnega dobavitelja ter da bi družba SIMBA neupravičeno uporabljala preferencialno stopnjo za uvoz banan z uvoznimi dovoljenji AGRIM, ki so jih pridobili novi dobavitelji, obravnavani v postopku v glavni stvari.

Iz predložitvene odločbe je razvidno, da so transakcije, obravnavane v postopku v glavni stvari, ustrezale tej shemi:

—

prvič, družba SIMBA je družbi Rico Italia sistematično prodajala banane, ki so se nahajale zunaj carinskega ozemlja Unije;

—

drugič, družba Rico Italia je nato prodajala banane novim dobaviteljem, obravnavanim v postopku v glavni stvari, ki so imeli potrebna uvozna dovoljenja za možnost uporabe preferencialne stopnje;

—

tretjič, novi dobavitelji, obravnavani v postopku v glavni stvari, so uvozili banane v Unijo in jih po carinjenju prodali družbi Rico Italia;

—

četrtič, družba Rico Italia je banane prodala družbi SIMBA.

Zoper zastopnika družb SIMBA, Rico Italia in nove dobavitelje, obravnavane v postopku v glavni stvari, je bil uveden kazenski postopek zaradi tihotapstva in overitve lažne vsebine. Ministero dell’economia e delle finanze, Agenzia delle dogane in Komisija so v tem postopku vložili odškodninske zahtevke.

Tribunale di Verona (sodišče v Veroni, Italija) je na prvi stopnji ugotovilo krivdo zastopnika družbe Rico Italia za dejanja, ki so mu očitana, in s sprejetjem odločitve o odškodninskih zahtevkih naložilo, naj ta zastopnik oškodovancem plača za utrpelo škodo ter naj Ministero dell’economia e delle finanze in Agenzia delle dogane plača začasni znesek odškodnine. To sodišče je ostale obdolžence oprostilo.

Corte d’Appello di Venezia (pritožbeno sodišče v Benetkah, Italija) je glede zastopnika družbe Rico Italia najprej štelo, da so zoper njega očitana dejanja zastarala, ter nato razsodilo, da se postopek zoper njega ustavi, vendar se potrdi sodba sodišča prve stopnje v delu, v katerem se ta nanaša na odškodninske zahtevke. To sodišče je tudi potrdilo oprostitev novih dobaviteljev, obravnavanih v postopku v glavni stvari, izrečeno na prvi stopnji, ker so ti, ne pa družba Rico Italia dejansko opravljali dejavnost v sektorju uvoza svežega sadja in zelenjave ter izpolnjevali zahtevane pogoje za priznanje statusa novih dobaviteljev v smislu Uredbe št. 2362/98.

Corte suprema di cassazione (kasacijsko sodišče) je v okviru kasacijske pritožbe, ki so jo zoper sodbo Corte d’Appello di Venezia vložili oškodovanci, prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1.

Ali je treba člen 11 Uredbe (ES) št. 2362/98, ki določa, da države članice preverijo, ali dobavitelji kot neodvisne gospodarske enote v smislu vodenja, kadrovanja in poslovanja uvažajo za svoj račun, razlagati tako, da so iz podeljenih carinskih ugodnosti izključene vse uvozne dejavnosti, ki se opravijo za račun tradicionalnega dobavitelja, če so jih opravili subjekti, ki le formalno izpolnjujejo zahteve, ki jih ta uredba določa za ‚nove dobavitelje‘?

Ali Uredba št. 2362/98 omogoča tradicionalnemu dobavitelju, da prodaja banane, ki so zunaj ozemlja Unije, novemu dobavitelju, tako da se z njim dogovori, da bo poskrbel, da bo novi dobavitelj banane na ozemlje Unije uvozil po preferencialni stopnji dajatev in jih prodal istemu tradicionalnemu dobavitelju po ceni, dogovorjeni že pred celotno transakcijo, ne da bi to povzročilo kakršno koli dejansko poslovno tveganje in ne da bi bila za to potrebna kakršna koli sredstva?

Ali dogovor, ki je naveden v drugem vprašanju, pomeni kršitev prepovedi prenosa pravic novih dobaviteljev na tradicionalne dobavitelje iz člena 21(2) Uredbe št. 2362/98, tako da prenos nima učinka in je treba plačati celotno dajatev, in ne dajatve po preferencialni stopnji v skladu s členom 4(3) Uredbe št. 2988/95?“

Predlog za ponovno odprtje ustnega postopka

Ustni del postopka je bil končan 5. februarja 2015 po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke.

M. Surian je z dopisom z dne 19. marca 2015, ki je na Sodišče prispelo isti dan, temu predlagalo, naj ponovno odpre ustni del postopka in naj na Corte suprema di cassazione naslovi predlog za pojasnila glede dejstev v postopku v glavni stvari, kot jih je v predložitveni odločbi opisalo to sodišče. Podoben predlog so z dopisoma z dne 20. oziroma 26. marca 2015, ki sta na isti dan prispela na Sodišče, vložila R. in R. Orsero oziroma E. Palombini.

Te stranke v postopku v glavni stvari v utemeljitev svojih predlogov v bistvu navajajo – kot so že trdile v pisnih stališčih, vloženih pri Sodišču, in na obravnavi – da nekatera dejstva, opisana v predložitveni odločbi, ne ustrezajo dejstvom, ugotovljenim na prvi stopnji in v pritožbenem postopku. Navedene stranke trdijo, da zato ugotovitve generalne pravobranilke temeljijo na napačnem dejanskem stanju, ki je povezan z netočno vsebino te odločbe.

V zvezi s tem je treba opozoriti, da lahko Sodišče v skladu s členom 83 Poslovnika po opredelitvi generalnega pravobranilca kadar koli odredi ponovno odprtje ustnega dela postopka, zlasti če meni, da zadeva ni dovolj razjasnjena ali če je v zadevi treba odločiti na podlagi trditve, o kateri stranke ali zainteresirani subjekti iz člena 23 Statuta Sodišča niso razpravljali.

V obravnavanem primeru Sodišče po opredelitvi generalne pravobranilke meni, da ima na voljo vse potrebne elemente za odgovor na zastavljena vprašanja in da se je o teh elementih med strankami razpravljalo.

Sodišče meni tudi, da na Corte suprema di cassazione ni treba nasloviti predloga za pojasnila.

Predlog M. Surian, R. in R. Orsero ter E. Palombini je torej treba zavrniti.

Dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe

Treba je ugotoviti, da novi dobavitelji, obravnavani v postopku v glavni stvari, kot je razvidno iz njihovih pisnih stališč, vloženih pri Sodišču, in razprave na obravnavi tega Sodišča, izpodbijajo dejansko stanje. Izpodbijajo zlasti dejstva, ki se domnevajo in na katerih naj bi temeljila vprašanja predložitvenega sodišča, saj te domneve po mnenju teh dobaviteljev ne ustrezajo dejanskemu stanju, kot sta ga ugotovila prvostopenjsko in pritožbeno sodišče.

V teh okoliščinah novi dobavitelji trdijo, da je predlog za sprejetje predhodne odločbe nedopusten.

V zvezi s tem je treba spomniti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča za vprašanja v zvezi z razlago prava Unije, ki jih nacionalna sodišča zastavijo v pravnem in dejanskem okviru, ki so ga pristojna opredeliti in katerega pravilnosti Sodišče ne preizkuša, velja domneva upoštevnosti. Predlog nacionalnega sodišča je mogoče zavreči samo, če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora v postopku v glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo pravnih in dejanskih elementov, da bi lahko na zastavljena vprašanja dalo koristne odgovore (glej med drugim sodbo Genil 48 in Comercial Hostelera de Grandes Vinos, C‑604/11, EU:C:2013:344, točka 26 in navedena sodna praksa).

Ugotoviti je treba, da to v obravnavanem primeru ne velja.

Iz predložitvene odločbe je namreč razvidno, da je razlaga določb Uredbe št. 2362/98, zlasti njenih členov 7, 11 in 21, nujna za rešitev spora o glavni stvari, zlasti da bi se ugotovilo, ali so transakcije, obravnavane v postopku v glavni stvari, zloraba glede na pravo Unije. V zvezi s tem se kasacijska pritožba, vložena pri Corte suprema di cassazione, nanaša na utemeljenost razlage teh členov, ki jo je opravilo Corte d’Appello di Venezia.

Poleg tega je treba tudi spomniti, da Sodišče v okviru postopka iz člena 267 PDEU ne more odločiti o nesoglasju glede dejanskega stanja. Tako nesoglasje, kot tudi vsaka presoja zadevnih dejstev, je v pristojnosti nacionalnega sodišča (sodba CEPSA, C‑279/06, EU:C:2008:485, točka 30 in navedena sodna praksa).

Iz tega izhaja, da je predlog za sprejetje predhodne odločbe dopusten.

Prvo vprašanje

V uvodu je treba opozoriti, da mora Sodišče glede na ustaljeno sodno prakso v okviru postopka sodelovanja med nacionalnimi sodišči in Sodiščem iz člena 267 PDEU nacionalnemu sodišču podati koristen odgovor, ki mu omogoča rešitev spora, o katerem odloča. S tega vidika lahko Sodišče po potrebi preoblikuje vprašanja, ki so mu bila predložena (glej med drugim sodbo Douane Advies Bureau Rietveld, C‑541/13, EU:C:2014:2270, točka 18 in navedena sodna praksa).

V zvezi s tem lahko Sodišče iz vseh elementov, ki jih je predložilo nacionalno sodišče, zlasti iz obrazložitve predložitvene odločbe, izlušči elemente prava Unije, ki jih je treba razložiti ob upoštevanju predmeta spora (glej v tem smislu sodbo eco cosmetics in Raiffeisenbank St. Georgen, C‑119/13 in C‑120/13, EU:C:2014:2144, točka 33 in navedena sodna praksa).

Čeprav se v tem primeru postavljeno vprašanje nanaša na razlago člena 11 Uredbe št. 2362/98, je iz celotnega besedila tega vprašanja ter elementov, ki jih je v predložitveni odločbi predložilo nacionalno sodišče, razvidno, da se to sodišče dejansko sprašuje o pogoju iz člena 7(a) te uredbe – v povezavi z navedenim členom 11 – v skladu s katerim mora „novi dobavitelj“„za svoj račun in neodvisno“ opravljati svojo uvozno dejavnost.

Sicer v postopku v glavni stvari ni sporno, da so novi dobavitelji, obravnavani v postopku v glavni stvari, ta pogoj ob registraciji izpolnjevali, vendar želi predložitveno sodišče ugotoviti, ali je mogoče za te dobavitelje zaradi njihove vpletenosti v transakcije, obravnavane v postopku v glavni stvari, šteti, da so opravljali svojo uvozno dejavnost na trgu banan v skladu z zahtevami te uredbe.

Prvo vprašanje je zato treba razumeti tako, da se nanaša na to, ali je treba člen 7(a) v povezavi s členom 11 Uredbe št. 2362/98 razlagati tako, da se pogoj, da mora gospodarski subjekt opravljati gospodarsko dejavnost kot uvoznik „za svoj račun in neodvisno“, nanaša le na registracijo tega subjekta kot „novega dobavitelja“ v smislu te določbe oziroma da je ta pogoj zahtevan tudi za ohranitev tega statusa za uvoz banan v okviru tarifnih kvot, ki so določene v Uredbi št. 404/93.

Najprej je treba navesti, da Uredba št. 404/93 glede uvoza banan v Unijo določa ureditev trgovine s tretjimi državami, ki temelji med drugim na tarifnih kvotah, določenih v členu 18(1) in (2) te uredbe.

Tarifne kvote se na podlagi člena 19(1) navedene uredbe upravljajo po postopku tradicionalni/novi dobavitelji, ki upošteva tradicionalne trgovinske tokove, čeprav je treba, kot je navedeno v trinajsti uvodni izjavi iste uredbe, dati določeno količino na voljo novim uvoznikom, ki so šele pred kratkim začeli trgovinsko dejavnost ali pa nameravajo začeti trgovinsko dejavnost na tem področju.

S tega vidika je v členu 2 Uredbe št. 2362/98 določena razdelitev količin banan, ki so na voljo v okviru navedenih tarifnih kvot, med tradicionalnimi dobavitelji in novimi dobavitelji. Iz uvodne izjave 6 je razvidno, da je namen te razdelitve omogočiti novim dobaviteljem udeležbo v uvozni trgovini banan in spodbujati zdravo konkurenco.

Tako za udeležbo dobaviteljev pri tarifnih kvotah veljajo na podlagi Uredbe št. 2362/98 nekateri posebni pogoji, da bi se lahko ohranila razdelitev, omenjena v prejšnji točki te sodbe.

Med temi pogoji so pogoji iz člena 7 te uredbe, ki se nanašajo na pridobitev statusa „novega dobavitelja“. V skladu s tem členom je „novi dobavitelj“ gospodarski subjekt s sedežem v Uniji, ki je ob registraciji za svoj račun in neodvisno zlasti opravljal gospodarsko dejavnost uvoza svežega sadja in zelenjave iz poglavij 7 in 8 skupne carinske tarife v enem od treh let pred letom, v zvezi s katerim je zaprosil za registracijo.

Iz besedila člena 7 je sicer razvidno, da mora uvoznik za pridobitev statusa novega dobavitelja „ob registraciji“ izpolnjevati pogoje iz tega člena, vendar je iz istega besedila razvidno tudi, da se ta status pridobi „glede uvoza v okviru tarifnih kvot“.

Ob upoštevanju namena, ki ga ima razdelitev tarifnih kvot, ter ohranitve zdrave konkurence na trgu uvoza banan, kar je bilo navedeno v točki 44 te sodbe, tako pogoja, da mora novi dobavitelj „za svoj račun in neodvisno“ opravljati dejavnost, ni mogoče razumeti tako, da vključuje le dejavnost, ki jo je ta opravljal v obdobju pred registracijo, temveč tudi dejavnost po tem obdobju.

Razdelitev tarifnih kvot med tradicionalnimi in novimi dobavitelji namreč pomeni, da so resnični novi dobavitelji udeleženi na trgu in da s tem popolnoma razvijejo svojo gospodarsko dejavnost (glej v tem smislu sodbo Di Lenardo in Dilexport, C‑37/02 in C‑38/02, EU:C:2004:443, točki 84 in 87). V zvezi s tem je treba navesti, kot je razvidno iz uvodne izjave 8 Uredbe št. 2362/98, da je v okviru upravljanja tarifnih kvot namen pogojev za odobritev novih dobaviteljev izognitev registracijam zgolj navideznih subjektov in s tem boj proti špekulativnim in lažnim ravnanjem.

Namen pogoja, ki je povezan z neodvisnostjo gospodarske dejavnosti novih dobaviteljev in določen v členu 7(a) Uredbe št. 2362/98, je torej izognitev temu, da bi si tradicionalni dobavitelj, ki je že upravičen do dela tarifne kvote, prek drugega dobavitelja prilastil del tarifne kvote, ki je na voljo novim dobaviteljem.

Iz tega je razvidno, da je treba ta pogoj razlagati tako, da vključuje tudi dejavnost uvoza banan, ki jo v okviru tarifnih kvot opravljajo novi dobavitelji. To razlago poleg tega potrjuje okvir, v katerega je umeščen člen 7(a) Uredbe št. 2362/98.

Prvič, v členu 8(4) te uredbe je namreč določeno, da morajo ti dobavitelji za letno obnovitev registracije pristojnim nacionalnim organom predložiti dokazilo, da so dejansko za svoj račun uvozili najmanj 50 % količine, ki so jim bile posamično dodeljene za tekoče leto. S tem pogojem, kot je poudarila generalna pravobranilka v točki 64 sklepnih predlogov, je tem dobaviteljem naložena obveznost minimalne uporabe letne količine, ki jim je bila dodeljena, za zagotovitev, da ti dejansko sodelujejo na trgu uvoza banan in torej prispevajo k večji konkurenci na tem trgu.

Drugič, na podlagi člena 11(1) Uredbe št. 2362/98 morajo države članice preverjati, ali novi dobavitelji v Uniji opravljajo uvozno dejavnost za svoj račun kot neodvisne gospodarske enote, in če bi obstajal dvom o izpolnitvi tega pogoja, mora zadevni dobavitelj, da bi bili njegove prijave za registracijo in zahtevki za letno dodelitev količine razglašeni za dopustne in bi bila utemeljena samostojnost njegovega poslovanja, predložiti pristojnemu nacionalnemu organu dokaz, ki ga ta šteje za „zadovoljivega“ (glej v tem smislu sodbo Di Lenardo in Dilexport, C‑37/02 in C‑38/02, EU:C:2004:443, točka 86).

Ob upoštevanju zgoraj navedenih preudarkov je zato na prvo vprašanje treba odgovoriti, da je treba člen 7(a) v povezavi s členom 11 Uredbe št. 2362/98 razlagati tako, da pogoj, da mora gospodarski subjekt opravljati gospodarsko dejavnost kot uvoznik „za svoj račun in neodvisno“, ni zahtevan le za registracijo tega subjekta kot „novega dobavitelja“ v smislu te določbe, temveč tudi za ohranitev tega statusa za uvoz banan v okviru tarifnih kvot, določenih v Uredbi št. 404/93.

Drugo vprašanje in prvi del tretjega vprašanja

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem in prvim delom tretjega vprašanja, ki ju je treba preučiti skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 21(2) Uredbe št. 2362/98 razlagati tako, da nasprotuje transakcijam, kakršne so obravnavane v postopku v glavni stvari, v katerih novi dobavitelj prek drugega dobavitelja, registriranega kot novi dobavitelj, od tradicionalnega dobavitelja kupi blago pred njegovim uvozom v Unijo in nato prek istega vmesnega dobavitelja, potem ko je to blago uvozil v Unijo, temu tradicionalnemu dobavitelju to blago proda.

V skladu s členom 21(2) Uredbe št. 2362/98 novi dobavitelj ne sme prenesti pravic, ki izhajajo iz uvoznih dovoljenj, izdanih v skladu s to uredbo, na tradicionalnega dobavitelja.

V okviru transakcij, obravnavanih v postopku v glavni stvari, ni sporno, da se člen 21(2) Uredbe št. 2362/98 načeloma ne uporablja, če novi dobavitelji, obravnavani v postopku v glavni stvari, na tradicionalnega dobavitelja, to je družbo SIMBA, niso prenesli dovoljenj AGRIM ali pravic, ki izhajajo iz takih dovoljenj.

Vendar je Sodišče glede transakcij uvoza v Unijo, ki so v bistvu primerljive s temi, obravnavanimi v postopku v glavni stvari, v sodbi SICES in drugi (C‑155/13, EU:C:2014:145, točka 40) razsodilo, da čeprav člen 6(4) Uredbe Komisije (ES) št. 341/2007 z dne 29. marca 2007 o odprtju in upravljanju tarifnih kvot in uvedbi sistema uvoznih dovoljenj in potrdil o poreklu za česen in nekatere druge kmetijske proizvode, uvožene iz tretjih držav (UL L 90, str. 12), ki določa prepoved prenosa pravic, ki izhajajo iz uvoznih dovoljenj, takim transakcijam načeloma ne nasprotuje, te vendarle pomenijo zlorabo pravice, če so zasnovane umetno, predvsem s ciljem uporabe preferencialne stopnje.

Rešitev iz sodbe SICES in drugi (C‑155/13, EU:C:2014:145) je mogoče, kot je poudarila generalna pravobranilka v točki 95 sklepnih predlogov, uporabiti v postopku v glavni stvari.

V zvezi s tem je treba pojasniti, da medtem ko lahko Sodišče, ko odloča o vprašanju za predhodno odločanje, po potrebi poda pojasnila, ki nacionalno sodišče usmerjajo pri njegovi razlagi, pa je predložitveno sodišče pristojno za to, da preveri, ali so podani elementi zlorabe v sporu o glavni stvari. V teh okoliščinah preverjanje obstoja zlorabe zahteva, da predložitveno sodišče upošteva vsa dejstva in okoliščine primera, vključno s komercialnimi transakcijami pred zadevnim uvozom in po njem (sodba SICES in drugi, C‑155/13, EU:C:2014:145, točka 34 in navedena sodna praksa).

V skladu s sodno prakso Sodišča je za dokaz o zlorabi po eni strani potreben skupek objektivnih okoliščin, iz katerih izhaja, da cilj, ki mu ta predpis sledi, čeprav so bili spoštovani formalni pogoji, določeni v pravilih Unije, ni bil dosežen, in po drugi subjektivni element, namreč namen pridobiti korist, ki izhaja iz predpisa Unije, tako da se umetno ustvarijo pogoji za pridobitev te koristi (glej zlasti sodbo Eichsfelder Schlachtbetrieb, C‑515/03, EU:C:2005:491, točka 39, in v tem smislu sodbo SICES in drugi, C‑155/13, EU:C:2014:145, točke od 31 do 33).

Prvič, glede cilja, ki mu sledi Uredba št. 2362/98, je treba navesti, kot je bilo poudarjeno med drugim v točki 44 te sodbe, da ta uredba skuša z razdelitvijo tarifnih kvot omogočiti, da resnični novi dobavitelji razvijejo svojo gospodarsko dejavnost na trgu uvoza banan za spodbujanje zdrave konkurence na trgu. Iz uvodne izjave 14 navedene uredbe je razvidno, da je namen prepovedi prenosa pravic z novih dobaviteljev na tradicionalne dobavitelje, določena v členu 21(2), drugi pododstavek, iste uredbe, izognitev umetnim ali špekulativnim povezavam med temi dobavitelji ali motnjam običajnega trgovanja na trgu uvoza banan.

Treba je torej ugotoviti, da cilj, ki mu sledi zakonodaja Unije, ni dosežen, če zaporedne transakcije nakupa, uvoza in prodaje banan, kakršne so obravnavane v postopku v glavni stvari – čeprav pravno veljavne, če se obravnavajo posamično – v praksi pomenijo enako kot prepovedan prenos uvoznih dovoljenj ali pravic, ki izhajajo iz takih dovoljenj, z novega dobavitelja na tradicionalnega dobavitelja, ki zadnjemu omogočijo, da razširi svoj vpliv prek tarifne kvote, ki mu je na voljo za uvoz v Unijo po preferencialni stopnji.

Drugič, glede nagiba za transakcije, obravnavane v postopku v glavni stvari, je treba tudi ugotoviti, da je bistveni namen – da bi bila zloraba dokazana – teh transakcij tradicionalnemu dobavitelju, to je družbi SIMBA, omogočiti, da v okviru dela tarifnih kvot, ki je na voljo novim dobaviteljem, uvozi svoje banane po preferencialni stopnji.

Kot je pravilno ugotovilo Sodišče v sodbi SICES in drugi (C‑155/13, EU:C:2014:145, točke od 37 do 39), da bi se lahko za transakcije, kakršne so obravnavane v postopku v glavni stvari, štelo, da je njihov osnovni cilj dajati kupcu v Uniji neupravičeno korist, je nujno, da imajo uvozniki namen podeliti tako korist temu kupcu in da so transakcije brez sleherne gospodarske in trgovinske utemeljitve za te uvoznike, o čemer je pristojno presojati predložitveno sodišče. Tudi če so take operacije motivirane z željo kupca, da uporabi preferencialno stopnjo, in tudi če se zadevni uvozniki tega zavedajo, ni mogoče a priori šteti, da so te transakcije za te uvoznike brez gospodarske utemeljitve. Ni pa mogoče izključiti možnosti, da so bile v nekaterih okoliščinah take transakcije zasnovane umetno, predvsem s ciljem uporabe preferencialne stopnje.

Umeten značaj transakcij, kakršne so obravnavane v postopku v glavni stvari, bi bilo mogoče zlasti presojati glede na obstoj indicev, ki kažejo, da je bila v navedenih transakcijah dejanska vloga novih dobaviteljev, obravnavanih v postopku v glavni stvari, le vloga navideznega subjekta v korist družbe SIMBA. Glede na preudarke v zvezi z odgovorom na prvo vprašanje bi ta presoja vključevala tudi preverjanje, ali so se ti dobavitelji registrirali kot novi dobavitelji, da bi pridobili dovoljenja AGRIM le zato, da bi za račun družbe SIMBA, ki je tradicionalni dobavitelj, v Unijo banane uvozili po preferencialni stopnji.

V ta namen lahko predložitveno sodišče upošteva vse pravne, gospodarske in/ali osebne povezave med dobavitelji, ki so vpleteni v te transakcije (sodba Part Service, C‑425/06, EU:C:2008:108, točka 62) ter ob opiranju na okoliščine iz točke 39 sodbe SICES in drugi (C‑155/13, EU:C:2014:145) zlasti dejstvo, da novi dobavitelj, imetnik dovoljenj AGRIM, v okviru transakcij, obravnavanih v postopku v glavni stvari, ni prevzel nobenega poslovnega tveganja, ker je tveganje dejansko nosil kupec v Uniji, ki je tudi tradicionalni dobavitelj, oziroma dejstvo, da je glede nakupnih in prodajnih cen zadevnega blaga dobiček novih dobaviteljev neznaten.

Ob upoštevanju posebnega značaja trga uvoza banan pa je treba pojasniti, kot so v pisnih stališčih, predloženih Sodišču, navedli novi dobavitelji, obravnavani v postopku v glavni stvari, da dejstvo, da so ti dobavitelji morda imeli svojo infrastrukturo za skladiščenje in prevoz uvoženih banan, ni odločilno za ugotavljanje umetnega značaja transakcij, obravnavanih v postopku v glavni stvari. Če bi se namreč od novih dobaviteljev zahtevalo, naj imajo tako infrastrukturo, bi bilo to v nasprotju s ciljem Uredbe št. 2362/98, ki je novim dobaviteljem omogočiti udeležbo na trgu uvoza banan.

Poleg tega, kot je navedla Komisija v svojih stališčih, bi lahko bil umeten značaj transakcij, obravnavanih v postopku v glavni stvari, razviden tudi iz sistematične vpletenosti vmesne družbe – v tem primeru družbe Rico Italia, registrirane kot novi dobavitelj – v teh transakcijah, če je bil edini namen te vpletenosti prikriti povezave med tradicionalnim dobaviteljem, kot je družba SIMBA, in novimi dobavitelji, kot so obravnavani v postopku v glavni stvari, da bi se izognilo uporabi člena 21(2) Uredbe št. 2362/98.

Na drugo vprašanje in prvi del tretjega vprašanja je torej treba odgovoriti, da je treba člen 21(2) Uredbe št. 2362/98 razlagati tako, da nasprotuje transakcijam, kakršne so obravnavane v postopku v glavni stvari, v katerih novi dobavitelj prek drugega dobavitelja, registriranega kot novi dobavitelj, od tradicionalnega dobavitelja kupi blago pred njegovim uvozom v Unijo in nato prek istega vmesnega dobavitelja, potem ko je uvozil to blago v Unijo, temu tradicionalnemu dobavitelju to blago proda, če so te transakcije zloraba, kar ugotovi predložitveno sodišče.

Drugi del tretjega vprašanja

Predložitveno sodišče z drugim delom tretjega vprašanja sprašuje o posledicah ugotovitve zlorabe, če bi bilo treba v postopku v glavni stvari ugotoviti obstoj takega ravnanja.

V zvezi s tem je treba spomniti, da člen 4(3) Uredbe št. 2988/95 določa, da „če se ugotovi, da so bili v nasprotju s cilji veljavne zakonodaje [Unije] zaradi pridobitve neke koristi zahtevani pogoji za pridobitev koristi ustvarjeni umetno, se zato korist ne odobri ali pa se odvzame“.

Obveznost vračila koristi, ki je bila neupravičeno prejeta zaradi nepravilnega ravnanja, ne pomeni sankcije, temveč je zgolj posledica ugotovitve, da so bili zahtevani pogoji za pridobitev koristi iz ureditve Unije umetno ustvarjeni, zaradi česar je pridobljena korist neupravičena in je torej obveznost vračila te koristi utemeljena (glej sodbo Pometon, C‑158/08, EU:C:2009:349, točka 28 in navedena sodna praksa).

Iz tega izhaja, da mora predložitveno sodišče transakcije, vpletene v zlorabo, znova opredeliti, tako da se vzpostavi položaj, kakršen bi obstajal, če ne bi bilo transakcij, ki pomenijo navedeno zlorabo (glej po analogiji sodbo Halifax in drugi, C‑255/02, EU:C:2006:121, točka 94).

Tako je dobavitelj, ki se je umetno postavil v položaj, ki mu je omogočal neupravičeno koriščenje preferencialne stopnje pri uvozu banan, dolžan plačati dajatve, povezane z zadevnimi izdelki, ne glede na morebitne upravne, civilne ali kazenske sankcije, ki so določene z nacionalno zakonodajo (glej po analogiji sodbo Christodoulou in drugi, C‑116/12, EU:C:2013:825, točka 68).

Na drugi del tretjega vprašanja je torej treba odgovoriti, da je treba člen 4(3) Uredbe št. 2988/95 razlagati tako, da ugotovitev zlorabe v okoliščinah, kakršne so obravnavane v postopku v glavni stvari, pomeni, da je dobavitelj, ki se je umetno postavil v položaj, ki mu je omogočal neupravičeno koriščenje preferencialne stopnje pri uvozu banan, dolžan plačati dajatve, povezane z zadevnimi izdelki, ne glede na morebitne upravne, civilne ali kazenske sankcije, ki so določene z nacionalno zakonodajo.

Stroški

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo:

Člen 7(a) Uredbe Komisije (ES) št. 2362/98 z dne 28. oktobra 1998 o podrobnih pravilih za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 404/93 v zvezi z uvozom banan v Skupnost, kakor je bila spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 1632/2000 z dne 25. julija 2000, v povezavi s členom 11 te uredbe je treba razlagati tako, da pogoj, da mora gospodarski subjekt opravljati gospodarsko dejavnost kot uvoznik „za svoj račun in neodvisno“, ni zahtevan le za registracijo tega subjekta kot „novega dobavitelja“ v smislu te določbe, temveč tudi za ohranitev tega statusa za uvoz banan v okviru tarifnih kvot, določenih z Uredbo Sveta (EGS) št. 404/93 z dne 13. februarja 1993 o skupni ureditvi trga za banane, kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 1257/1999 z dne 17. maja 1999 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega usmerjevalnega in jamstvenega sklada (EKUJS) ter o spremembi in razveljavitvi nekaterih uredb.

Člen 21(2) Uredbe št. 2362/98, kakor je bila spremenjena, je treba razlagati tako, da nasprotuje transakcijam, kakršne so obravnavane v postopku v glavni stvari, v katerih novi dobavitelj prek drugega dobavitelja, registriranega kot novi dobavitelj, od tradicionalnega dobavitelja kupi blago pred njegovim uvozom v Unijo in nato prek istega vmesnega dobavitelja, potem ko je to blago uvozil v Unijo, temu tradicionalnemu dobavitelju to blago proda, če so te transakcije zloraba, kar ugotovi predložitveno sodišče.

Člen 4(3) Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95 z dne 18. decembra 1995 o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti je treba razlagati tako, da ugotovitev zlorabe v okoliščinah, kakršne so obravnavane v postopku v glavni stvari, pomeni, da je dobavitelj, ki se je umetno postavil v položaj, ki mu je omogočal neupravičeno uporabo preferencialne stopnje pri uvozu banan, dolžan plačati dajatve, povezane z zadevnimi izdelki, ne glede na morebitne upravne, civilne ali kazenske sankcije, ki so določene z nacionalno zakonodajo.

Podpisi

( *1 ) Jezik postopka: italijanščina.

Full & Egal Universal Law Academy