4.5.2013
SL
Uradni list Evropske unije
C 129/7
Pritožba, ki so jo Cooperativa tra i Lavoratori della Piccola Pesca di Pellestrina Soc. coop. rl in drugi vložili 26. februarja 2013 zoper sklep Splošnega sodišča (četrti senat) z dne 12. decembra 2012 v zadevi Cooperativa San Marco fra Lavoratori della Piccola Pesca – Burano Soc. coop. rl in drugi proti Evropski komisiji, T-260/00
(Zadeva C-94/13 P)
2013/C 129/13
Jezik postopka: italijanščina
Stranke
Pritožniki: Cooperativa tra i Lavoratori della Piccola Pesca di Pellestrina Soc. coop. rl in drugi (zastopniki: A. Vianello, A. Bortoluzzi in A. Veronese, odvetniki)
Druge stranke v postopku: Evropska komisija, Italijanska republika, Cooperativa Pescatori di San Pietro in Volta Soc. coop. Rl in drugi
Predlog
—
Razveljavitev in/ali sprememba izpodbijanega sklepa in naložitev plačila stroškov Komisiji.
Pritožbeni razlogi in bistvene trditve
V utemeljitev svoje pritožbe pritožniki zatrjujejo napačno uporabo prava pri uporabi načel, ki jih je Sodišče določilo v sodbi „Comitato Venezia vuole vivere“, in sicer, prvič, v zvezi z obveznostjo obrazložitve odločb Komisije s področja državnih pomoči, in drugič, v zvezi z razdelitvijo dokaznega bremena kar zadeva pogoje iz člena 107(1) PDEU.
V izpodbijanem sklepu naj Splošno sodišče ne bi upoštevalo zahtev, ki jih je Sodišče določilo v sodbi „Comitato Venezia vuole vivere“ z dne 9. junija 2011, in sicer zahteve, da mora odločba Komisije „vsebovati vse bistvene elemente za njeno izvršitev s strani nacionalnih organov“. Vendar pa Splošno sodišče ne glede na to, da v odločbi ni bilo bistvenih elementov za njeno izvršitev s strani nacionalnih organov, ni ugotovilo nobene kršitve kar zadeva metodo, ki jo je Komisija uporabila v sporni odločbi, zaradi česar je napačno uporabilo pravo.
Glede na načela, ki jih je Sodišče določilo v sodbi „Comitato Venezia vuole vivere“, mora v okviru vračila pomoči država članica – in ne posamezni upravičenec – v vsakem posameznem primeru dokazati izpolnjenost pogojev iz člena 107(1) PDEU. V tej zadevi pa Komisija v sporni odločbi ni pojasnila „načina“ preverjanja obstoja teh pogojev, zaradi česar je Italijanska republika ob tem, da v času zahtevanja vračila ni razpolagala z bistvenimi elementi za dokaz, da dodeljene ugodnosti za prejemnike predstavljajo državno pomoč, z zakonom z dne 24. decembra 2012, št. 228 (v členu 1, točka 351 in naslednje) odločila da, v nasprotju s sodno prakso Skupnosti, prevali onus probandi. Italijanski zakonodajalec je namreč zlasti ocenil, da ni dolžnost države, temveč posameznih upravičencev pomoči, ki je bila dodeljena v obliki zmanjšanja prispevkov, da dokažejo, da zadevne prednosti ne izkrivljajo konkurence ali prizadenejo trgovine med državami članicami; če takega dokaza ni se domneva da je prednost lahko izkrivljala konkurenco in prizadela trgovino med državami članicami. To naj bi bilo v nasprotju z načelom, ki ga je Sodišče določilo v sodbi „Comitato Venezia vuole vivere“.
Full & Egal Universal Law Academy