4.5.2013
SL
Uradni list Evropske unije
C 129/7
Pritožba, ki so jo 26. februarja 2013 Alfier Costruzioni Srl in drugi vložili zoper sklep Splošnega sodišča (četrti senat) z dne 12. decembra 2012 v zadevi Sacaim SpA in drugi proti Evropski komisiji (T-261/00)
(Zadeva C-95/13 P)
2013/C 129/14
Jezik postopka: italijanščina
Stranke
Pritožnice: Alfier Costruzioni Srl in drugi (zastopniki: A. Vianello, A. Bortoluzzi in A. Veronese, odvetniki)
Druge stranke v postopku: Evropska komisija, Italijanska republika, Sacaim SpA in drugi
Predlogi
—
Razveljavitev ali sprememba izpodbijanega sklepa in naložitev stroškov Komisiji
Pritožbeni razlogi in bistvene trditve
Pritožnice v utemeljitvi pritožbe navajajo napačno uporabo prava pri uporabi načel, ki jih je Sodišče navedlo v sodbi „Comitato Venezia vuole vivere“ po eni strani z vidika obveznosti obrazložitve odločb Komisije na področju državnih pomoči in po drugi strani z vidika porazdelitve dokaznega bremena v zvezi s predpostavkami iz člena 107(1) PDEU.
Splošno sodišče naj s sklepom, ki se izpodbija s to pritožbo, ne bi sledilo ugotovitvam Sodišča v sodbi „Comitato Venezia vuole vivere“ z dne 9. junija 2011, v kateri je potrdilo, da odločba Komisije „mora vsebovati vse potrebne elemente, da jo lahko nacionalni organi izvršijo“. Čeprav odločba ne vsebuje potrebnih elementov, da bi jo nacionalni organi lahko izvršili, naj Splošno sodišče ne bi ugotovilo nobene napake v zvezi z metodo, ki jo je Komisija uporabila v sporni odločbi, iz česar bi izhajala pravna napaka.
Na podlagi načel, ki jih je Sodišče navedlo v sodbi „Comitato Venezia vuole vivere“, mora v postopku povračila pomoči država članica – in torej ne posamezni upravičenec – v vsakem posameznem primeru dokazati obstoj predpostavk iz člena 107(1) PDEU. V obravnavanem primeru pa naj Komisija v izpodbijani odločbi ne bi pojasnila „način“ tega preizkusa; zato naj bi se Italijanska republika, ker naj ne bi imela potrebnih podatkov, da bi v postopku povračila dokazala, ali odobrene ugodnosti upravičencem pomenijo državno pomoč, z zakonom št. 228 z dne 24. decembra 2012 (v členu 1(351) in naslednji) odločila, da prevali dokazno breme v nasprotju s tem, kar je določeno v sodni praksi Unije. Po mnenju italijanskega zakonodajalca bi morala zlasti posamezna podjetja, ki so prejela pomoč, podeljeno v obliki davčnih olajšav, in ne država, dokazati, da zadevne olajšave ne izkrivljajo konkurence, ne vplivajo na trgovino med državami članicami; sicer bi veljala domneva o primernosti dodeljene olajšave, ki lahko izkrivi konkurenco in vpliva na trgovino v Skupnosti. Vse to naj bi bilo v očitnem nasprotju z načeli, ki jih je Sodišče razdelalo v v sodbi „Comitato Venezia vuole vivere“.
Full & Egal Universal Law Academy