12.10.2013
SL
Uradni list Evropske unije
C 298/3
Pritožba, ki jo je Reber Holding GmbH & Co. KG vložila 22. julija 2013 zoper sodbo Splošnega sodišča (peti senat) z dne 16. maja 2013 v zadevi T-530/10, Reber Holding GmbH & Co. KG proti Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli)
(Zadeva C-414/13 P)
2013/C 298/05
Jezik postopka: nemščina
Stranke
Pritožnica: Reber Holding GmbH & Co. KG (zastopnika: O. Spuhler, M. Geitz, odvetnika)
Drugi stranki v postopku: Urad za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli), Anna Klusmeier
Predlogi
Pritožnica Sodišču predlaga, naj:
I.
sodbo Splošnega sodišča z dne 16. maja 2013 v zadevi T-530/10 in odločbo četrtega odbora za pritožbe nasprotne stranke v pritožbenem postopku z dne 14. septembra 2010 v zadevi R 363/2008-4 razveljavi;
II.
podredno,
sodbo, navedeno v prvem predlogu, razveljavi in zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču;
III.
nasprotni stranki v pritožbenem postopku naloži plačilo stroškov postopka.
Pritožbeni razlogi in bistvene trditve
Pritožnica v pritožbi navaja očitek kršitve materialnega prava Skupnosti v povezavi z nepopolno preučitvijo in presojo dejanske podlage. Splošno sodišče naj dejanske podlage, s katero je razpolagalo, ne bi presodilo v celoti. To naj bi pomenilo napačno uporabo prava (sodba Sodišča z dne 24. junija 2010 v zadevi Becker proti Harman International Industries, C-51/09 P (1)). To naj bi se lahko pred Sodiščem uveljavljalo v okviru pritožbenega postopka (sodba Sodišča z dne 16. junija 2010 v zadevi Union Investment Privatfonds proti UniCredito Italiano, C-317/10 P (2)).
Splošno sodišče naj bi v izpodbijani sodbi izhajalo iz tega, da predložena zaprisežena izjava ne vsebuje nobenega sklicevanja na preostale predložene dokaze. Ta ugotovitev naj bi bila nepravilna. Iz zaprisežene izjave naj bi bilo jasno razvidno, da se v njih sklicuje na preostale priložene dokaze. Splošno sodišče naj zato predložene zaprisežene izjave ne bi v celoti preučilo in presodilo. To naj bi pomenilo napačno uporabo prava v izpodbijani sodbi, kar naj bi se lahko uveljavljalo v pritožbenem postopku.
Če bi Splošno sodišče dokaze, s katerimi je razpolagalo, preučilo in presodilo v celoti, naj bi moralo ugotoviti tako uporabo obeh znamk, navedenih v utemeljitev ugovora, ki v skladu s členom 42(2), prvi stavek, Uredbe o znamki skupnosti (UZS) (3) v povezavi s členom 42(3) te uredbe ohranja pravice v zvezi z njima. Izpodbijana sodba naj bi zato kršila tudi člen 42(2), prvi stavek, UZS v povezavi s členom 42(3) te uredbe.
Izpodbijana sodba naj bi poleg tega kršila tudi člen 15(1) in (2)(a) UZS. Splošno sodišče naj bi namreč napačno uporabilo pravo, ko je izhajalo iz tega, da pritožnica znamke št. 1151678 „W. Amadeus Mozart“, navedene v utemeljitev ugovora, ne uporablja kot znamko.
(1) ZOdl., str. I-5805.
(2) ZOdl., str. I-5471.
(3) Uredba Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1 str. 146).
Full & Egal Universal Law Academy