25.1.2014
SL
Uradni list Evropske unije
C 24/9
Pritožba, ki so jo Deutsche Bahn AG in drugi vložili 15. novembra 2013 zoper sodbo Splošnega sodišča (četrti senat) z dne 6. septembra 2013 v združenih zadevah T-289/11, T-290/11 in T-521/11, Deutsche Bahn AG in drugi proti Evropski komisiji
(Zadeva C-583/13 P)
2014/C 24/17
Jezik postopka: nemščina
Stranke
Pritožnice: Deutsche Bahn AG, DB Mobility Logistics AG, DB Energie GmbH, DB Netz AG, DB Schenker Rail GmbH, DB Schenker Rail Deutschland AG, Deutsche Umschlaggesellschaft Schiene-Straße mbH (DUSS) (zastopniki: W. Deselaers, E. Venot, J. Brückner, odvetniki)
Druge stranke v postopku: Evropska komisija, Kraljevina Španija, Svet Evropske unije, Nadzorni organ Efte
Predlogi
Pritožnice predlagajo, naj
—
se sodba Splošnega sodišča z dne 6. septembra 2013 v združenih zadevah T-289/11, T-290/11 in T-521/11 razveljavi;
—
se sklepi Komisije C(2011) 1774 z dne 14. marca 2011, C(2011) 2365 z dne 30. marca 2011 in C(2011) 5230 z dne 14. julija 2011, s katerimi so bili v skladu s členom 20(4) Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 odrejeni pregledi pri Deutsche Bahn AG in vseh njenih hčerinskih družbah (zadevi COMP/39.678 in COMP/39.731) razglasijo za nične;
—
se Komisiji naloži plačilo stroškov postopka na prvi stopnji in pritožbenega postopka.
Pritožbeni razlogi in bistvene trditve
Pritožnice utemeljujejo pritožbo s štirimi pritožbenimi razlogi:
Prvič, Splošno sodišče naj bi napačno razlagalo in uporabilo temeljno pravico do nedotakljivosti stanovanja oziroma upoštevno sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice. Ravno glede na intenzivnost posega v temeljno pravico in nevarnost nastanka nepopravljive škode naj ne bi bilo sorazmerno, če Komisija, ki deluje kot ugotovitveni organ in razpolaga s širokimi pooblastili, izvaja preglede brez predhodnega sodnega pooblastila.
Drugič, Splošno sodišče naj bi napačno razlagalo in uporabilo temeljno pravico do učinkovitega sodnega varstva. Sodni nadzor, ki je le naknaden, pri pregledih Komisije za zadevna podjetja ne pomeni učinkovitega sodnega varstva.
Tretjič, Splošno sodišče naj bi dokumente v zvezi z domnevnimi kršitvami na področju konkurence, ki so se pridobili med pregledom izven predmeta preiskave, ocenilo za naključno najdene, čeprav naj bi zanje veljala prepoved uporabe. Uslužbenci Komisije naj bi bili od samega začetka pregleda poučeni glede sumničenj, nepovezanih s predmetom preiskave. Tako naj bi Komisija umetno povzročila naključje in nedopustno potencialno razširila izjemo Sodišča (1) v zvezi z naključno najdenimi dokumenti, ki bi jo bilo treba razlagati ozko.
Končno naj bi Splošno sodišče kršilo dokazna pravila. Očitno naj bi bilo oziroma vsaj naj ne bi bilo mogoče izključiti, da so se nekateri dokumenti kot domnevno „naključno najdeni“ pridobili le zaradi predhodne nedopustne – to je v zvezi s sumničenji, nepovezanimi s predmetom preiskave – poučitve uslužbencev. Ker naj pritožnicam ne bi bilo mogoče dokazati take vzročnosti, česar jim naj ne bi bilo mogoče šteti v breme, bi bilo treba uporabiti obrnjeno dokazno breme, v skladu s katerim bi morala Komisija dokazati, da so bili ti dokumenti dejansko naključno najdeni.
(1) Sodba Sodišča z dne 17. oktobra 1989 v zadevi Dow Benelux proti Komisiji, 85/87, Recueil, str. 3137, točka 10.
Full & Egal Universal Law Academy