28.9.2015
SL
Uradni list Evropske unije
C 320/7
Sklep Sodišča (deseti senat) z dne 15. julija 2015 (predlog za sprejetje predhodne odločbe Administrativen sad – Varna – Bolgarija) – „Koela-N“ EOOD/Direktor na Direktsia „Obzhalvane i danachno-osiguritelna praktika“ Varna pri Tsentralno upravlenie na Natsionalnata agentsia za prihodite
(Zadeva C-159/14) (1)
((Predhodno odločanje - Člen 99 Poslovnika Sodišča - Davčni sistem - DDV - Direktiva 2006/112/ES - Načelo davčne nevtralnosti - Odbitek vstopnega DDV - Pojem „dobava blaga“ - Pogoj obstoja dobave blaga - Prenos blaga, ki ga prevoznik opravi neposredno od dobavitelja tretji osebi - Neobstoj dokaza, da ima neposredni dobavitelj blago dejansko v posesti - Nesodelovanje dobaviteljev z davčnimi organi - Neobstoj pretovarjanja blaga - Elementi, ki upravičujejo sum davčne utaje))
(2015/C 320/09)
Jezik postopka: bolgarščina
Predložitveno sodišče
Administrativen sad – Varna
Stranki
Tožeča stranka:„Koela-N“ EOOD
Tožena stranka: Direktor na Direktsia „Obzhalvane i danachno-osiguritelna praktika“ Varna pri Tsentralno upravlenie na Natsionalnata agentsia za prihodite
Izrek
1.
Člen 14(1) Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost je treba razlagati tako, da nasprotuje temu, da davčna uprava države članice zato, ker kupec ni prejel blaga, ki ga je kupil, temveč ga je poslal neposredno tretji osebi, ki ji ga je preprodal, ali ker neposredni dobavitelj tega kupca ni prejel blaga, ki ga je kupil, temveč mu ga je neposredno poslal, šteje, da dobava blaga ni bila opravljena, kar ovira, da bi ta kupec lahko odbil davek na dodano vrednost, ki ga je plačal pri tem nakupu.
2.
Nesodelovanje dobaviteljev, ki so v poslovni verigi pred davčnim zavezancem, z davčnimi organi in neobstoj pretovarjanja zadevnega blaga sama po sebi ne pomenita objektivnih elementov, ki bi zadostovala za sklep, da je ta davčni zavezanec vedel ali bi moral vedeti, da je bila transakcija, ki jo navaja za utemeljitev pravice do odbitka davka na dodano vrednost, del davčne utaje. Kljub temu sta ti okoliščini objektivna elementa, ki ju je v okviru celovite presoje vseh dokazov in dejanskih okoliščin mogoče upoštevati za ugotovitev, ali je navedeni davčni zavezanec vedel oziroma moral vedeti, da je bila transakcija, ki jo navaja za utemeljitev pravice do odbitka, del davčne utaje.
(1) UL C 175, 10.6.2014.
Full & Egal Universal Law Academy