SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
PEDRA CRUZA VILLALÓNA,
predstavljeni 24. septembra 2015 ( 1 )
Zadeva C‑292/14
Elliniko Dimosio
proti
Stefanosu Stroumpoulisu,
Nikolaosu Koumpanosu,
Panagiotisu Renierisu,
Charalamposu Renierisu,
Ioannisu Zachariasu,
Dimitriosu Lazarouju,Apostolosu Chatzisotiriouju
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Symvoulio tis Epikrateias (Grčija))
„Varstvo delavcev v primeru plačilne nesposobnosti delodajalca — Konvencija Združenih narodov o pomorskem pravu — Rimska konvencija o uporabi prava v pogodbenih obligacijskih razmerjih — Direktiva 80/987/EGS — Družba s sedežem v tretji državi, ki pa ima dejanski sedež v državi članici in zoper katero je bil začet stečajni postopek v tej zadnji državi članici — Raven varstva delavcev glede plačila neporavnanih terjatev — Enakovredno varstvo“
1.
V tej zadevi je naloga Sodišča ugotoviti, ali mora država članica odgovarjati za obveznosti, ki izhajajo iz Direktive 80/987/EGS ( 2 ) v primeru, v katerem so bili delavci zaposleni kot pomorščaki pri družbi, ki ima sicer svoj statutarni sedež v tretji državi, vendar pa ima svoj dejanski sedež v tej državi članici in jo je sodišče te države razglasilo za insolventno na podlagi zakonodaje te države članice.
2.
Za razrešitev tega vprašanja je treba najprej ugotoviti, ali se mora v okoliščinah tega primera pravo Unije umakniti dvema instrumentoma mednarodnega prava, ki sta tako pomembna kot Konvencija Združenih narodov o pomorskem pravu ( 3 ) in Konvencija o uporabi prava v pogodbenih obligacijskih razmerjih. ( 4 ) Glede na uporabljen pristop menim, da je treba v sporu v postopku v glavni stvari prednostno uporabiti Direktivo 80/987 zaradi njene specialnosti in z vidika pravilnega razumevanja teh mednarodnih instrumentov.
3.
V zvezi z vsebino predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Symvoulio tis Epikrateias, bom sklenil, da so v okoliščinah tega primera izpolnjeni pogoji, ki jih zahteva Direktiva 80/987, da država članica delavcem zagotovi varstvo, ki ga zagotavlja navedena direktiva, ne da bi bilo mogoče za „enakovredno varstvo“ šteti nacionalno zakonodajo, ki določa zgolj primer pomorščakov, ki so državljani navedene države članice in ki so bili najeti za delo na ladjah, ki plujejo pod grško zastavo, ali na tujih ladjah, za katere je bil sklenjen sporazum z Naftiko Apomachiko Tameio (pokojninski sklad za pomorščake; v nadaljevanju: NAT), in so bili zapuščeni v tujini.
I – Pravni okvir
A – Konvencija Združenih narodov o pomorskem pravu
4.
V skladu s členom 91(1) KZNPP „[v]saka država določa pogoje, pod katerimi podeljuje ladjam svojo državno pripadnost, pogoje za vpis v vpisnik na svojem ozemlju ter pravico, da izobešajo njeno zastavo. Ladje imajo državno pripadnost tiste države, katere zastavo so upravičene izobešati. Med državo in ladjo mora biti resnična zveza.“
5.
Na podlagi člena 92(1) KZNPP „[l]adje plujejo pod zastavo ene same države in so na odprtem morju, razen v izjemnih okoliščinah, ki so izrecno določene v mednarodnih sporazumih ali tej konvenciji, podrejene njeni izključni jurisdikciji. Ladja ne sme spremeniti svoje zastave med potovanjem ali ob vmesnem postanku v kaki luki, razen če gre za resničen prenos lastnine ali za spremembo vpisa v vpisniku.“
6.
Člen 94 KZNPP določa:
„1. Vsaka država aktivno izvršuje svojo jurisdikcijo in nadzor nad ladjami lastne zastave glede upravnih, tehničnih in socialnih zadev.
2. Vsaka država posebej:
[…]
(b)
ima nad vsako ladjo pod njeno zastavo, njenim poveljnikom, častniki in posadko jurisdikcijo po svojem notranjem pravu glede upravnih, tehničnih in socialnih zadev v zvezi z ladjo.
[…]“.
7.
Člen 218(1) KZNPP določa: „Kadar se ladja prostovoljno mudi v luki ali od obale oddaljeni postaji z napravami, ki pripadata kaki državi, lahko uvede ta država preiskavo in, kadar dokazna sredstva to opravičujejo, začne postopek zaradi slehernega izpuščanja s te ladje zunaj notranjih morskih voda, teritorialnega morja ali izključne ekonomske cone te države, ki pomeni kršitev ustreznih mednarodnih pravil in standardov, ki jih je določila pristojna mednarodna organizacija ali splošna diplomatska konferenca.“
8.
Člen 220(1) KZNPP določa: „Kadar se ladja prostovoljno mudi v luki ali od obale oddaljeni postaji z napravami, ki pripadata kaki državi, sme ta država v skladu s poglavjem 7 začeti postopek za vsakršno kršitev njenih zakonov in predpisov, sprejetih v skladu s to konvencijo ali ustreznimi mednarodnimi pravili in standardi za preprečevanje, zmanjšanje in nadziranje onesnaževanja z ladij, če je bila kršitev storjena v njenem teritorialnem morju ali v njeni izključni ekonomski coni.“
B – Konvencija o uporabi prava v pogodbenih obligacijskih razmerjih
9.
V skladu s členom 3(1) Rimske konvencije „[p]ogodbo ureja pravo, ki ga izbereta pogodbeni stranki.“
10.
Člen 6 Rimske konvencije določa:
„1. Ne glede na določbe člena 3 izbira prava s strani pogodbenih strank v pogodbi o zaposlitvi ne sme pripeljati do izključitve prisilnih določb o varstvu pravic delavcev po pravu države, ki bi se uporabljalo v skladu z odstavkom 2, če pogodbeni stranki ne bi izbrali prava.
2. V primeru, da pogodbeni stranki v skladu s členom 3 ne izbereta prava, in ne glede na določbe člena 4 se za pogodbo o zaposlitvi uporablja:
(a)
pravo države, v kateri delavec v izpolnjevanju pogodbe običajno opravlja svoje delo, tudi če je začasno napoten v drugo državo; ali
(b)
pravo države, v kateri je poslovna enota, ki ga je zaposlila, če delavec običajno ne opravlja svojega dela samo v eni državi,
razen kadar iz vseh okoliščin izhaja, da je pogodba tesneje povezana z drugo državo – v tem primeru se za pogodbo uporablja pravo te države.“
11.
Člen 10 Rimske konvencije določa:
„1. Pravo, ki se uporablja za pogodbo v skladu s členi 3 do 6 in členom 12 te konvencije, ureja predvsem:
(a)
razlago;
(b)
izpolnitev;
(c)
v mejah pristojnosti, ki jih ima sodišče v skladu s procesnim pravom, posledice delne in popolne neizpolnitve obveznosti, vključno z oceno škode, kolikor tako oceno urejajo pravna pravila;
(d)
različne načine prenehanja obveznosti ter zastaranje samih pravic in pravic zahtevati izpolnitev obveznosti;
(e)
posledice neveljavnosti pogodbe.“
C – Pravo Unije
12.
Zaradi okoliščin tega primera je treba upoštevati Direktivo 80/987 v različici, ki je veljala pred spremembo z Direktivo 2002/74/ES ( 5 ) in preden jo je nato nadomestila Direktiva 2008/94/ES. ( 6 )
13.
V prvih štirih uvodnih izjavah Direktive 80/987 je navedeno:
„ker je v primeru plačilne nesposobnosti delodajalca treba zavarovati delavce in zlasti jamčiti izplačilo njihovih neporavnanih terjatev ter hkrati upoštevati, da mora biti gospodarski in socialni razvoj v Skupnosti uravnotežen;
ker še vedno obstajajo razlike med posameznimi državami članicami Skupnosti glede obsega tovrstnega varstva delavcev; ker si je treba prizadevati za zmanjšanje teh razlik, ki lahko neposredno vplivajo na delovanje skupnega trga;
ker je zaradi navedenih razlogov treba pospešiti približevanje zakonodaje na tem področju in hkrati ohraniti doseženi napredek v smislu člena 117 Pogodbe;
ker se zaradi geografskega položaja in zaradi obstoječe strukture delovnih mest trg delovne sile na Grenlandiji bistveno razlikuje od trga v drugih državah Skupnosti“.
14.
Člen 1 Direktive 80/987 določa:
„1. Ta direktiva se uporablja za terjatve delavcev, ki izhajajo iz obstoječih pogodb o zaposlitvah ali delovnih razmerij, do delodajalca, ki je plačilno nesposoben v smislu člena 2(1).
2. Države članice lahko kot izjeme iz področja veljavnosti te direktive izključijo terjatve določenih kategorij delavcev zaradi posebne narave njihovih pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij ali zaradi obstoja drugih oblik jamstva, ki delavcu zagotavljajo varstvo, enakovredno tistemu, ki izhaja iz te direktive.
Kategorije delavcev, omenjene v prvem pododstavku, so navedene v Prilogi.
3. Direktiva se ne uporablja za Grenlandijo. Ta izjema je predmet ponovne proučitve, če se struktura delovnih mest v tej regiji spremeni.“
15.
Člen 2 Direktive 80/987 določa:
„1. V tej direktivi se šteje, da je delodajalec plačilno nesposoben:
(a)
kadar je v skladu z zakonom in drugimi predpisi države članice vložena zahteva za uvedbo postopka nad premoženjem delodajalca z namenom skupnega poplačila terjatev upnikov in ki omogoča upoštevanje terjatev iz člena 1(1) in
(b)
kadar pristojni organ v skladu z zakonom in drugimi predpisi:
—
sklene začeti postopek ali
—
ugotovi, da je podjetje ali dejavnost delodajalca prenehalo in da razpoložljivo premoženje ne zagotavlja jamstva za uvedbo postopka.
2. Direktiva ne posega v nacionalne zakonodaje glede opredelitve izrazov ‚delavec‘, ‚delodajalec‘, ‚plačilo‘, ‚priznana pravica‘ in ‚pričakovana pravica‘.“
16.
Člen 3 Direktive 80/987 določa, da „[d]ržave članice sprejmejo potrebne ukrepe za to, da jamstvene ustanove […] jamčijo izplačilo neporavnanih terjatev delavcev, ki temeljijo na pogodbah o zaposlitvi ali delovnih razmerjih in se nanašajo na plačilo za obdobje pred določenim datumom.“
17.
Člen 5 Direktive 80/987 določa:
„Za organizacijo, financiranje in delovanje jamstvenih ustanov države članice določijo podrobna pravila, ki morajo upoštevati predvsem naslednja načela:
(a)
premoženje sklada mora biti neodvisno od delodajalčevih obratnih sredstev in nedostopno za stečajni postopek;
(b)
delodajalec prispeva k financiranju sklada, razen če financiranja v celoti ne prevzamejo državni organi;
(c)
obveznosti sklada ne smejo biti odvisne od tega, ali se obveznosti za njegovo financiranje izpolnjujejo ali ne.“
18.
V skladu s členom 6 Direktive 80/987 se „[d]ržave članice […] lahko odločijo, da se členi 3, 4 in 5 ne uporabljajo za prispevke obveznega socialnega zavarovanja ali dodatnega podjetniškega ali medpodjetniškega pokojninskega zavarovanja izven obveznega socialnega zavarovanja.“
19.
V skladu s členom 7 te direktive „[z]a primer, ko delodajalec zavarovalnim ustanovam v okviru državnega sistema socialnega zavarovanja ne plačuje obveznih prispevkov, še preden postane plačilno nesposoben, države članice sprejmejo ukrepe, s katerimi zagotovijo, da to ne prizadene delavčeve upravičenosti do nadomestil pri teh zavarovalnih ustanovah do tiste mere, do katere so bili prispevki delavcev obračunani pri viru izplačevanja njegovih dohodkov.“
D – Nacionalno pravo
20.
Direktiva 80/987 je bila v grški pravni red najprej prenesena z zakonom št. 1172/1981, nato pa z zakonom št. 1836/1989 in s predsedniškim dekretom št. 1/1990, izdanim na podlagi določb tega zakona.
21.
Člen 29 zakona št. 1220/1981, s katerim je bila dopolnjena in spremenjena zakonodaja o organu za upravljanje pristanišča Pirej, je določal, da v primeru grških pomorščakov, ki so bili zapuščeni v tujini in najeti za delo na ladjah, ki plujejo pod grško zastavo, ali na tujih ladjah, za katere je bil sklenjen sporazum z NAT, ta izplača plačo za največ tri mesece in vrnitev v domovino.
II – Dejansko stanje
22.
Nasprotne stranke v postopku v glavni stvari, ki imajo stalno prebivališče v Grčiji, so 14. julija 1994 v tej državi članici sklenile pogodbo o zaposlitvi z družbo, katere statutarni sedež je bil v tretji državi, kar je Malta takrat bila, za delo na križarki, ki je bila v lasti navedene družbe in je plula pod malteško zastavo.
23.
Predmet pogodb je bil začasni zakup ladje med poletno sezono leta 1994. V njih je bilo določeno, da se zanje uporablja malteško pravo kot pravo države, pod katere zastavo je plula ladja. Toda začasni zakup ladje je bil preklican in nasprotnim strankam v postopku v glavni stvari niso bile izplačane plače, zaradi česar so te 15. decembra 1994 odpovedale svoje pogodbe o zaposlitvi.
24.
Ladja je bila zaradi več sočasnih zasegov ustavljena v pirejskem pristanišču in zadržana do 7. junija 1995, ko je bila dana na dražbo.
25.
Nasprotne stranke v postopku v glavni stvari so nato v skladu z zakonom prijavile svoje terjatve, ki izhajajo iz pogodb o zaposlitvi (plače in denarna nadomestila za obdobje od 14. julija 1994 do 15. decembra 1994 in odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi), in zahtevale, naj se njihove terjatve štejejo za prednostne terjatve. Vendar pristojni organ njihovih terjatev ni umestil na zadevni seznam kot prednostnih terjatev, ker je menil, da v skladu z malteškim pravom niso prednostne.
26.
Hkrati so vložile tožbo pri Monomeles Protodikeio Peiraios (prvostopenjsko sodišče, sodnih posameznik, v Pireju), s katero so zahtevale ugoditev njihovemu zahtevku. Navedeno sodišče je tožbi ugodilo in odločilo, da imajo pravico do ustreznih zneskov, skupaj z zakonskimi obrestmi, ki so začele teči 16. decembra 1994. Poleg tega je menilo, da je bila zastava ladje zastava ugodnosti.
27.
Medtem se je zoper družbo, ki je bila lastnica ladje, začel stečaj, nato pa je bilo s sodno odločbo odrejeno končanje stečajnega postopka zaradi nezadostnih sredstev.
28.
Nasprotne stranke v postopku v glavni stvari so nato pri Dioikitiko Protodikeio Athinon (upravno sodišče v Atenah) zahtevale, naj se grški državi naloži plačilo zneskov, ki jim jih je priznalo civilno sodišče, v obliki odškodnine. V utemeljitev navedenega predloga so trdile, da država ob kršitvi Direktive 80/987 ni sprejela ukrepov za jamstvo kritja terjatev posadk morskih ladij, ki so izhajale iz pogodb o zaposlitvi in so ostale neporavnane zaradi plačilne nesposobnosti delodajalca
29.
Dioikitiko Protodikeio, ki je presodilo, da določbe Direktive 80/987 ne urejajo neporavnanih terjatev, izhajajočih iz pogodb o zaposlitvi, ki so jih sklenili grški pomorščaki kot člani morske ladje, ki je plula pod tujo zastavo, in nastalih zaradi plačilne nesposobnosti delodajalca ter da v obravnavanem primeru ni bilo dokazano, da je bila navedena zastava zastava ugodnosti, je tožbo zavrnilo.
30.
Pri Dioikitiko Efeteio Athinon (pritožbeno upravno sodišče v Atenah) je bila vložena pritožba, ki ji je to sodišče ugodilo, saj je štelo za dokazano, da je družba, ki je bila lastnica ladje, opravljala gospodarsko dejavnost v Grčiji, to je državi, v kateri je bil njen dejanski sedež (natančneje v Pireju) in s katero je bila dejansko povezana, ter da je bila zato zastava Malte, izobešena na navedeni ladji, zastava ugodnosti.
31.
Pritožbeno sodišče je poleg tega menilo, da so bili delavci vključeni na področje uporabe Direktive 80/987 in da je moral grški zakonodajalec prenesti navedeno direktivo v notranje pravo s sprejetjem pravih predpisov, ki so v skladu s to direktivo, saj nacionalna zakonodaja ni zagotavljala varstva, ki bi bilo enakovredno varstvu, zajamčenem s to direktivo.
32.
Zato je Dioikitiko Efeteio Athinon sklenilo, da mora grška država nasprotnim strankam v postopku v glavni stvari plačati neizplačane plače.
33.
Grška vlada je pri Symvoulio tis Epikrateias (državni svet) vložila kasacijsko pritožbo. Ne da bi prerekala presojo Dioikitiko Efeteio Athinon glede dejanskega sedeža družbe, ki je bila lastnica ladje, in glede zastave ugodnosti, je grška vlada nasprotovala kasacijski pritožbi, zatrjujoč, da so lahko „posadke morskih ladij“, omenjenih v točki A naslova II priloge k Direktivi 80/987, samo posadke ladij, ki plujejo pod grško zastavo, in nikakor ne posadke na ladjah, ki plujejo pod zastavo ugodnosti, ki – čeprav so povezane z Grčijo – ne plačujejo prispevkov v NAT.
34.
Po drugi strani grška vlada prav tako prereka ugotovitev drugostopenjskega sodišča, da grška zakonodaja, ki se uporablja za posadke morskih ladij, ne podeljuje varstva, ki bi bilo enakovredno varstvu, določenem v Direktivi 80/987.
35.
Ker je Symvoulio tis Epikrateias menilo, da se iz pritožbenih razlogov, ki jih je grška vlada navedla v kasacijski pritožbi, zastavljajo vprašanja razlage prava Unije, na katera mora odgovoriti Sodišče, je vložilo ta predlog za sprejetje predhodne odločbe.
III – Predlog za sprejetje predhodne odločbe
36.
Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki je na Sodišče prispel 13. junija 2014, vsebuje naslednji vprašanji:
„1.
Ali imajo v skladu z določbami Direktive Sveta 80/987/EGS pomorščaki iz države članice, ki so opravljali delo na ladji, ki je plula pod zastavo tretje države glede na Evropsko unijo, pravico do varstva za neporavnane terjatve do plovne družbe – ki ima statutarni sedež na ozemlju tretje države, dejanski sedež pa na ozemlju zadevne države članice, in nad katero je sodišče navedene države članice ob upoštevanju drugega sedeža začelo stečajni postopek v skladu s pravom te države – na podlagi navedene direktive in glede na njen cilj, čeprav pogodbe o zaposlitvi ureja pravo tretje države in država članica od lastnika ladje, ki ne spada v njen pravni red, ne more zahtevati plačila prispevka za financiranje jamstvene ustanove?
2.
Ali je treba v skladu z določbami Direktive Sveta 80/987/EGS za enakovredno varstvo šteti plačilo do treh mesečnih osnovnih plač in nadomestil – določenih z upoštevnimi kolektivnimi pogodbami za grške pomorščake, ki opravljajo delo na ladji, ki pluje pod grško zastavo, ali na tuji ladji, za katero je bil sklenjen sporazum s skladom NAT – navedeno plačilo pa je določeno s členom 29 zakona št. 1220/1981 in ga mora poravnavati Naftiko Apomachiko Tameio (sklad za pomorsko zavarovanje) (NAT), pri čemer je v skladu z navedenim členom plačilo določeno, samo če so bili navedeni pomorščaki zapuščeni v tujini?“
IV – Postopek pred Sodiščem in trditve strank
37.
Grška in italijanska vlada ter Komisija so se udeležile postopka in predložile pisna stališča.
A – Prvo vprašanje
38.
Komisija trdi, da je v skladu s členom 1(1) in členom 2(1) Direktive 80/987 merilo, ki določa obstoj obveznosti, določenih v členu 3 te direktive, pristojnost države članice, da izvede postopek v primeru insolventnosti delodajalca, kar je vprašanje, ki ga je treba zaradi časa nastanka dejanskega stanja v postopku v glavni stvari – to je pred začetkom veljavnosti Uredbe (ES) št. 1346/2000 – ( 7 ) presojati v skladu z nacionalnim pravom.
39.
Kljub temu Komisija opozarja, da v skladu s sodno prakso v primeru, v katerem se postopek zaradi insolventnosti začne v državi članici, delodajalec pa opravlja svoje dejavnosti tudi v drugi državi članici, v kateri so bili zaposleni delavci, je za plačilo terjatev, ki izhajajo iz Direktive 80/987, pristojna jamstvena ustanova te druge države članice.
40.
Komisija meni, da za to, da bi se ugotovilo, ali se za sporni primer uporabi Direktiva 80/987, niso pomembni niti zakon, ki velja za pogodbo o zaposlitvi, niti določbe KZNPP.
41.
Po njenem mnenju zakon, ki velja za pogodbo o zaposlitvi, ni pomemben, saj v skladu s členom 10 Rimske konvencije ta ureja samo zasebna razmerja med delodajalcem in delavcem, medtem ko so pravice, ki jih delavcem podeljuje Direktiva 80/987, zakonske pravice, ki so posledica plačilne nesposobnosti delodajalca in ki jih mora upoštevati država, v kateri se je začel postopek zaradi insolventnosti.
42.
Kar zadeva neupoštevnost KZNPP, naj bi ta izhajala iz dejstva, da ne glede na pravilo, določeno v členu 94 te konvencije, njena člena 218 in 220 določata, da ladje spadajo pod suverenost države, v katere pristanišču so, k čemur se pridružuje okoliščina, da so načela, ki se nanašajo na zastavo in državo pristanišča, neodvisna od sedeža družbe, ki je lastnica ladje. Upoštevajoč obstoječo povezavo med obravnavano zadevo in grško državo, v kateri se je začel in potekal postopek zaradi insolventnosti, Komisija meni, da pravila pomorskega prava ne morejo vplivati na uporabo Direktive 80/987.
43.
Grška vlada pa meni, da to, da je imel delodajalec dejanski sedež v Grčiji, in da je bila njegova plačilna nesposobnost razglašena v tej državi članici, ne more pripeljati do tega, da bi veljalo varstvo, določeno v Direktivi 80/987. V tem smislu grška vlada zatrjuje, da se področje uporabe prava Unije na splošno ne razteza na tretje države, kar je v tem primeru potrjeno v izjemi iz člena 1 Direktive 80/987, ki velja za Grenlandijo, in v sodni praksi, ki jo je razvilo Sodišče v zadevah Mosbaek ( 8 ) ter Poulsen in Diva Navigation. ( 9 ) Po mnenju grške vlade je poleg tega odločilno, da se za delovno razmerje uporablja malteško pravo in da morajo delodajalci v skladu z Direktivo 80/987 prispevati k financiranju jamstvene ustanove, pri čemer države članice ne morejo zagotoviti, da bodo lastniki ladij, ki ne plujejo pod njihovimi zastavami, izpolnili to obveznost. Nazadnje grška vlada meni, da bi drugačna razlaga temeljila na domnevi, da bi morale jamstvene ustanove držav članic kriti terjatve iz naslova plač državljanov tretjih držav, ki so zaposleni na ladji, ki pluje pod zastavo tretjih držav.
44.
Italijanska vlada se strinja s stališčem grške vlade. Po njenem mnenju je edino upoštevno merilo za uporabo Direktive 80/987 kraj opravljanja dela, pri čemer iz zakonodaje Unije izhaja, da zakonodajalec določa kot maksimum samo primer, ko delodajalec opravlja svojo dejavnost v dveh državah članicah, pri tem pa izključuje primere, ki vključujejo samo tretjo državo. Po drugi strani naj bi prvi dve uvodni izjavi Direktive 80/987 s sklicevanjem na „Skupnost“ in „skupni trg“ potrjevali, da je cilj jamstva, ki ga določa Direktiva, na državo članico prenesti ekonomsko breme terjatev delavcev insolventnega podjetja z namenom zadovoljiti družbeni interes z zagotavljanjem ekonomskega ravnovesja držav članic, tako da naj navedeno jamstvo ne bi imelo smisla v primeru delavcev, ki so delali za delodajalce tretjih držav. Nazadnje italijanska vlada meni, da bi podelitev jamstva brez vsakršne protidajatve v obliki skupne koristi pomenila tveganje za finančno sposobnost držav članic.
B – Drugo vprašanje
45.
Komisija se sklicuje na zadevo Komisija/Grčija, ( 10 ) v kateri je Sodišče ugotovilo, da je mogoče kot „enakovredno“ v smislu člena 1(2) Direktive 80/987 obravnavati samo varstvo, ki delavcem zagotavlja bistvena jamstva, opredeljena s to direktivo. Po mnenju Komisije člen 29 zakona št. 1220/1981 ne zagotavlja varstva s temi značilnostmi, saj se izvaja samo v primeru, če so delavci zapuščeni v tujini.
46.
Grška vlada pa nasprotno meni, da nacionalna zakonodaja zagotavlja enakovredno varstvo, saj sklad, ki ga upravlja NAT, izpolnjuje vse pogoje, določene v Direktivi 80/987, zlasti v njenih členih 3 in 5. To naj bi potrjevalo dejstvo, da je bila leta 1993 Komisija zadovoljna s pojasnili, ki so ji bila takrat posredovana v zvezi s prilagoditvijo notranjega prava Direktivi 80/987 po zgoraj navedeni sodbi, ki je bila izrečena v zadevi Komisija/Grčija.
V – Presoja
A – Prvo vprašanje
47.
Odgovor na prvo vprašanje, ki ga je postavilo Symvoulio tis Epikrateias, zahteva predvsem pojasnilo, ali ne obstajajo določbe mednarodnega prava, ki jih je treba v okoliščinah obravnavanega primera v postopku v glavni stvari uporabiti prednostno v razmerju do Direktive 80/987.
48.
Tako bi bilo v primeru KZNPP, katere člen 92(1) določa, da so ladje „na odprtem morju […] podrejene […] izključni jurisdikciji“ države, pod katere zastavo plujejo, medtem ko njen člen 94(2)(b) določa, da ima država, pod zastavo katere pluje ladja, jurisdikcijo nad „njenim poveljnikom, častniki in posadko […] glede upravnih, tehničnih in socialnih zadev v zvezi z ladjo“. V obravnavanem primeru je ladja, na kateri se je opravljalo delo v okviru delovnega razmerja, plula pod malteško zastavo, zaradi česar naj bi imela v skladu s KZNPP v zvezi s „socialnimi zadevami“ jurisdikcijo ta (tedaj) tretja država.
49.
Po drugi strani je bilo pravo, ki se je uporabljalo za delovno razmerje v spornem primeru, malteško pravo, saj člen 10(1)(b) Rimske konvencije določa, da zakon, ki velja za delovnopravno pogodbo, ureja „izpolnitev“.
50.
Kljub temu menim, da načelo specialnosti pripelje do sklepa, da je treba v obravnavani zadevi vsekakor prednostno uporabiti Direktivo 80/987.
51.
Prvič, ker je poseben namen navedene direktive „varstvo delavcev v primeru plačilne nesposobnosti njihovega delodajalca“ (prva uvodna izjava), kar je tudi razlog, zakaj se z njo državam članicam nalaga obveznost vzpostavitve mehanizma za jamstvo za neplačane terjatve delavcev v primeru plačilne nesposobnosti njihovega delodajalca. Ta zaščitni namen je očitno povezan s pravnim razmerjem med delavcem in delodajalcem, drugače povedano, s pogodbo o zaposlitvi, vendar nima nobene zveze z vrsto, urejanjem ali pravili navedene pogodbe, to je z vprašanji, ki so tipični predmet delovnopravne pogodbe in ki so v obravnavanem primeru in v skladu z Rimsko konvencijo urejena v malteškem pravu.
52.
Drugič, menim, da se uporaba Direktive 80/987 ne bi smela umakniti KZNPP takrat, ko jamstvo, ki se v tej direktivi nalaga državam članicam, nima zveze s pravnim redom ladij ali morskih območij, zadevi, ki sta običajno v interesu mednarodnega prava, ki upravičuje dodelitev jurisdikcije državi zastave tako, kot je to storjeno s KZNPP. ( 11 )
53.
Natančneje, opozoriti je treba, da člen 92(1) KZNPP podeljuje izključno jurisdikcijo nad ladjami „na odprtem morju“ državi, pod katere zastavo te ladje plujejo. Zato ne gre za izključno jurisdikcijo v vsakem primeru. Res je, da člen 94(2)(b) KZNPP določa, da ima država, pod zastavo katere pluje ladja, jurisdikcijo nad „njenim poveljnikom, častniki in posadko […] glede upravnih, tehničnih in socialnih zadev v zvezi z ladjo“. Ta pristojnost seveda ni ozemeljsko omejena, vendar bi bilo pretirano, če bi iz tega sklepali, da je s tem državi zastave nujno pridržana izključna jurisdikcija nad vsemi delovnimi razmerji ter vsekakor in poleg tega pristojnost, da zagotovi javno varstvo delavcem v primeru plačilne nesposobnosti delodajalca.
54.
Glede na to je treba zdaj ugotoviti, ali v smislu prvega od vprašanj, ki jih je zastavilo Symvoulio tis Epikrateias, delavci, ki jih zadeva postopek v glavni stvari, spadajo na področje uporabe Direktive 80/987.
55.
V skladu s členom 1(1) Direktive 80/987 se ta uporablja „za terjatve delavcev, ki izhajajo iz obstoječih pogodb o zaposlitvah ali delovnih razmerij, do delodajalca, ki je plačilno nesposoben“. Člen 2(1) te direktive pa določa, da „se šteje, da je delodajalec plačilno nesposoben“, kadar je bil v skladu z zakonodajo države članice vložen predlog za začetek postopka zaradi insolventnosti ali je bil sprejet sklep o začetku takega postopka.
56.
Iz kombinacije obeh določb izhaja, da se Direktiva 80/987 uporablja za delavce, zoper delodajalce katerih je bil uveden postopek zaradi insolventnosti v skladu s pravom države članice. Ravno za to gre v sporu v postopku v glavni stvari, saj je grško sodišče na podlagi grškega prava uvedlo stečajni postopek zoper družbo, pri kateri so bili pomorščaki zaposleni. Pristojnost grških sodišč izhaja poleg tega iz dejstva, da je bil dejanski sedež delodajalca na grškem ozemlju, kar je okoliščina, ki jo je obravnavalo Dioikitiko Efeteio Athinon v svoji drugostopenjski sodbi in o kateri predložitveno sodišče ni podvomilo.
57.
Glede na to menim, da sta v bistvu podana dva dejavnika, ki govorita v prid pritrdilnemu odgovoru na prvo vprašanje. Prvič, dejstvo, da je sodišče države članice uvedlo stečajni postopek zoper delodajalca in na podlagi prava te države članice, potem ko je ugotovilo, da je dejanski sedež delodajalca v navedeni državi članici. Drugič, družbeni namen Direktive 80/987.
58.
Varstvo, ki ga zagotavlja Direktiva 80/987, je treba namreč zagotavljati prek „jamstvenih ustanov“, katerih financiranje – „razen če financiranja v celoti ne prevzamejo državni organi“ (člen 5(a)) – je naloženo delodajalcem prek prispevkov. V obravnavanem primeru zadevni plačilno nesposobni delodajalec, ker je ustanovljen v tretji državi, zagotovo ni prispeval k financiranju grške jamstvene ustanove, to je NAT.
59.
Kljub temu člen 5 Direktive 80/987 v točki (c) določa, da „obveznosti sklada ne smejo biti odvisne od tega, ali se obveznosti za njegovo financiranje izpolnjujejo ali ne“. ( 12 ) Seveda je to tako zaradi obveznosti države članice, ki jo ima ob sprejetju „potrebn[ih] ukrep[ov] za to, da jamstvene ustanove […] jamčijo izplačilo neporavnanih terjatev delavcev“ ( 13 ) in v zvezi z opredelitvijo „organizacij[e], financiranj[a] in delovanj[a] jamstvenih ustanov“. ( 14 )
60.
Ker je potrjeno dejstvo, da je imel plačilno nesposoben delodajalec svoj dejanski sedež v Grčiji, in ni predmet razprave, je mogoče trditi, da je bila grška država – kakor je razumelo Dioikitiko Efeteio Athinon – odgovorna za to, da vsak delodajalec, ki ima formalno in dejansko sedež v Grčiji, izpolni svoje obveznosti, med katerimi je tudi prispevati k financiranju jamstvene ustanove. To, da tega ni storila, ne sme biti v škodo delavcev, ki jih je prizadela plačilna nesposobnost delodajalca, varstvo pred čemer člen 5(c) Direktive nalaga jamstvenim ustanovam, ki določa, da „obveznosti sklada ne smejo biti odvisne od tega, ali se obveznosti za njegovo financiranje izpolnjujejo ali ne“. Zato ne obstaja nujna zveza med pravico do odškodnine in izpolnitvijo obveznosti prispevanja, saj je obstoj te pravice odvisen samo od obstoja dejanskega položaja, ki ga določa člen 1(1) Direktive 80/987, namreč obstoja terjatev, ki izhajajo iz delovnopravnih pogodb, do plačilno nesposobnih delodajalcev.
61.
Zato v okviru prvega vmesnega predloga menim, da je treba na prvo od zastavljenih vprašanj odgovoriti tako, da je Direktivo 80/987 mogoče uporabiti za primer terjatev iz naslova neizplačanih plač pomorščakov, ki jih je za delo na ladji, ki pluje pod zastavo tretje države, zaposlila družba, ki ima statutarni sedež sicer na ozemlju navedene tretje države, dejanski pa na ozemlju države članice, v kateri so bili najeti za delo in v kateri je sodišče navedene države članice na podlagi prava te države članice začelo stečajni postopek zoper njo, pri čemer to, da pogodbe o zaposlitvi ureja pravo tretje države in da družba delodajalka ni prispevala k financiranju jamstvenega organa zadevne države članice, nima učinka.
B – Drugo vprašanje
62.
Symvoulio tis Epikrateias z drugim vprašanjem sprašuje, ali je treba jamstvo, ki se daje samo za primer grških pomorščakov, najetih za delo na ladjah, ki plujejo pod grško zastavo, ali na tujih ladjah, za katere je bil sklenjen sporazum z NAT, in so bili zapuščeni v tujini, šteti za „enakovredno varstvo“ v smislu člena 1(2) Direktive 80/987.
63.
Ker je bilo ugotovljeno, da je Direktivo 80/987 dejansko mogoče uporabiti za delavce v okoliščinah iz spora o glavni stvari, je treba glede na predlog predložitvenega sodišča preučiti, ali varstvo, ki ga grška zakonodaja zagotavlja za te pomorščake v okoliščinah, določenih z zakonom št. 1220/81, pomeni „varstvo, ki je enakovredno“ varstvu, ki ga zagotavlja Direktiva 80/987.
64.
Glede na mnenje predložitvenega sodišča zadevna nacionalna zakonodaja jamči samo za plače za največ tri mesece ter osnovne odpravnine, določene v kolektivni pogodbi, grških pomorščakov, ki so zaposleni na ladjah, ki plujejo pod grško zastavo, ali na tujih ladjah, za katere je bil sklenjen sporazum z NAT, če so bili ti delavci zapuščeni v tujini. Zato se zastavlja vprašanje, ali je nacionalni zakonodajalec s tem, da je tako omejil področje uporabe Direktive 80/987, pravilno izpolnil obveznost prenosa navedene direktive v notranje pravo.
65.
Člen 1(1) Direktive 80/987 določa, da se ta direktiva „uporablja za terjatve delavcev, ki izhajajo iz obstoječih pogodb o zaposlitvah ali delovnih razmerij, do delodajalca, ki je plačilno nesposoben v smislu člena 2(1).“ Odstavek 2 te določbe pa državam članicam dovoljuje, da „kot izjeme iz področja veljavnosti te direktive izključijo terjatve določenih kategorij delavcev“. Izključijo se lahko „zaradi posebne narave njihovih pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij ali zaradi obstoja drugih oblik jamstva, ki delavcu zagotavljajo varstvo, enakovredno tistemu, ki izhaja iz te direktive“. Vsekakor so kategorije delavcev, ki jih je mogoče izključiti iz področja uporabe Direktive 80/987, naštete v prilogi k tej direktivi.
66.
V primeru Grčije je kategorija delavcev, izključenih zaradi posebne narave njihovih pogodb o zaposlitvi, v skladu z naslovom I navedene priloge, kategorija „[k]apitan in člani posadke ribiške ladje, če in do tiste mere, do katere so plačani z udeležbo pri dobičku ali celotnem prihodku ladje“. Po drugi strani so delavci, ki uživajo druge oblike jamstva, v skladu z naslovom II priloge „[p]osadke morskih ladij“.
67.
Zato gre za izključitve, ki se vedno in izključno nanašajo na merilo kategorije delavcev, in nikoli na okoliščine, v katerih je prišlo do neplačila terjatev iz naslova plač zaradi plačilne nesposobnosti delodajalca. Varstvo, ki ga želi zagotoviti Direktiva 80/987, je razširjeno na terjatve delavcev do plačilno nesposobnih delodajalcev, pri čemer dodatne izjeme, poleg tistih, določenih v njenem členu 1(2), niso mogoče, in ni mogoče šteti, da je nacionalna zakonodaja, ki določa pogoje, kot so tisti, določeni v členu 29 zakona št. 1220/1981, namreč da gre za grške pomorščake, ki delajo na ladjah, ki plujejo pod grško zastavo, ali na tujih ladjah, za katere je bil sklenjen sporazum z NAT, in so bili zapuščeni v tujini, v skladu s ciljem navedene direktive.
68.
Glede na to je po mojem mnenju jasno, da varstva, ki ga nacionalna zakonodaja zagotavlja nekaterim delavcem, ki so njeni državljani, v tako posebnih okoliščinah, kakor sem jih ravnokar opisal, ni mogoče šteti za „varstvo, ki bi bilo enakovredno“ varstvu, ki ga zagotavlja Direktiva 80/987 v zvezi z neplačanimi terjatvami iz naslova plač delavcev zaradi plačilne nesposobnosti njihovih delodajalcev, pri čemer ni drugih izjem, kot tiste, ki so izrecno dovoljene v Direktivi. Zato ne preostane drugega kot spomniti na sodno prakso Sodišča, na katero se sklicuje Komisija v smislu, „da tako iz cilja Direktive [80/987], katerega namen je zagotoviti minimalno varstvo vsem delavcem, kot iz izjemne narave možnosti izključitve, predvidene v odstavku 2 člena 1, da se lahko za ‚enakovredno‘ v smislu te določbe šteje samo varstvo, ki – čeprav temelji na sistemu, katerega pravila se razlikujejo od pravil Direktive – zagotavlja delavcem bistvena jamstva, ki jih ta opredeljuje“. ( 15 )
69.
Zato v okviru drugega vmesnega predloga Sodišču predlagam, naj na drugo vprašanje odgovori tako, da dajatev, določena v členu 29 zakona št. 1220/1981, ni „varstvo, ki bi bilo enakovredno“ varstvu, ki ga zahteva člen 1(2) Direktive 80/987.
VI – Predlog
70.
Glede na zgornje preudarke Sodišču predlagam, naj na vprašanji za predhodno odločanje odgovori tako:
1.
Direktivo Sveta z dne 20. oktobra 1980 o približevanju zakonodaje držav članic o varstvu delavcev v primeru plačilne nesposobnosti njihovega delodajalca (80/987/EGS) je mogoče uporabiti za primer terjatev iz naslova neizplačanih plač pomorščakov, ki jih je za delo na ladji, ki pluje pod zastavo tretje države, zaposlila družba, ki ima statutarni sedež sicer na ozemlju navedene tretje države, dejanski pa na ozemlju države članice, v kateri so bili najeti za delo in v kateri je sodišče navedene države članice na podlagi prava te države članice začelo stečajni postopek zoper njo, pri čemer to, da pogodbe o zaposlitvi ureja pravo tretje države in da družba delodajalka ni prispevala k financiranju jamstvenega organa zadevne države članice, nima učinka.
2.
Dajatev, določena v členu 29 zakona št. 1220/1981, ni „varstvo, ki bi bilo enakovredno“ varstvu, ki ga zahteva člen 1(2) Direktive 80/987.
( 1 ) Jezik izvirnika: španščina.
( 2 ) Direktiva Sveta z dne 20. oktobra 1980 o približevanju zakonodaje držav članic o varstvu delavcev v primeru plačilne nesposobnosti njihovega delodajalca (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 1, str. 217).
( 3 ) Podpisana je bila v Montego Bayu (Jamajka) 10. decembra 1982 in je začela veljati 16. novembra 1994, Republika Malta jo je ratificirala 20. maja 1993, Helenska republika 21. julija 1995, v imenu Evropske skupnosti pa je bila odobrena s Sklepom Sveta z dne 23. marca 1998 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 4, zvezek 3, str. 260). V nadaljevanju: KZNPP.
( 4 ) Na voljo za podpis 19. junija 1980 v Rimu (UL 1980, L 266, str. 1). V nadaljevanju: Rimska konvencija.
( 5 ) Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. septembra 2002 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 4, str. 261).
( 6 ) Direktiva 2008/94/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2008 o varstvu delavcev v primeru plačilne nesposobnosti delodajalca (Kodificirana različica) (UL L 283, str. 36).
( 7 ) Uredba Sveta z dne 29. maja 2000 o postopkih v primeru insolventnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 1, str. 191).
( 8 ) C‑117/96, EU:C:1997:415.
( 9 ) C‑286/90, EU:C:1992:453.
( 10 ) C‑53/88, EU:C:1990:380.
( 11 ) To pojasnjuje, zakaj je Sodišče v sodbi Poulsen in Diva Navigation (C‑286/90, EU:C:1992:453) zadevno pravo Unije razlagalo v skladu z mednarodnim pravom.
( 12 ) Moj poudarek.
( 13 ) Direktiva 80/987, člen 3(1).
( 14 ) Direktiva 80/987, člen 5.
( 15 ) Zadeva Komisija/Grčija (C‑53/88, EU:C:1990:380, točka 19).
Full & Egal Universal Law Academy