SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
PAOLA MENGOZZIJA,
predstavljeni 11. junija 2015 ( 1 )
Zadeva C‑408/14
Aliny Wojciechowski
proti
Office national des pensions (ONP)
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo tribunal du travail de Bruxelles (Belgija))
„Upokojeni uradnik Evropske unije — Pravica do pokojnine — Načelo enote delovne dobe — Prekrivanje pokojninskih pravic — Načelo lojalnega sodelovanja — Listina Evropske unije o temeljnih pravicah“
1.
Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago načela lojalnega sodelovanja med Evropsko unijo in državami članicami ter člena 34(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina). Ta predlog je bil vložen v okviru spora med A. Wojciechowski, nekdanjo uradnico Unije, in Office national des pensions (ONP) (belgijskim nacionalnim pokojninskim zavodom, v nadaljevanju: ONP), ker ji ta ni priznal upravičenosti do starostne pokojnine.
I – Pravni okvir
A – Pravo Unije
2.
Člen 11(2) Priloge VIII z naslovom „Sistem pokojninskega zavarovanja“ h Kadrovskim predpisom za uradnike Evropske unije, določenim z Uredbo (EGS, Euratom, ESPJ) št. 259/68 Sveta z dne 29. februarja 1968 o določitvi Kadrovskih predpisov za uradnike in Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropskih skupnosti ter uvedbi posebnih ukrepov, ki se začasno uporabljajo za uradnike Komisije ( 2 ), kakor je bila med drugim spremenjena z Uredbo Evropskega parlamenta in Sveta (EU, Euratom) št. 1080/2010 z dne 24. novembra 2010 ( 3 ) (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi) določa:
„Uradnik, ki začne delati v Uniji po tem, ko:
[…]
je opravljal dejavnost kot zaposlena ali samozaposlena oseba,
ima po tem, ko se zaposli, vendar preden izpolni pogoje za plačilo starostne pokojnine v smislu člena 77 Kadrovskih predpisov, pravico Uniji plačati na dejanski datum prenosa ažurirano kapitalizirano vrednost pokojninskih pravic, pridobljenih na podlagi takega dela ali dejavnosti.
[…]“
B – Belgijsko pravo
3.
Kraljevi odlok št. 50 z dne 24. oktobra 1967 ( 4 ) o starostni pokojnini in družinski pokojnini za zaposlene osebe, v različici, ki se uporablja za dejansko stanje v postopku v glavni stvari (v nadaljevanju: kraljevi odlok št. 50), v členu 10a ( 5 ), prvi in četrti odstavek, določa:
„Ko delavec pridobi pravico do starostne pokojnine na podlagi tega odloka in do starostne pokojnine ali nadomestne ugodnosti na podlagi enega ali več drugih sistemov, in če seštevek deležev, ki odraža velikost vsake od teh pokojnin, presega eno enoto [delovne dobe], se od delovne dobe, ki se upošteva za izračun starostne pokojnine, odšteje toliko let, kot je potrebno, da se navedeni seštevek zmanjša na eno enoto [delovne dobe].
[…]
„Za uporabo tega člena izraz ,drug sistem‘ pomeni vsak drug belgijski sistem na področju starostne in družinske pokojnine, razen pokojninskega sistema za samozaposlene osebe, in vsak drug primerljiv sistem iz tuje države ali sistem, ki se uporablja za osebje institucij mednarodnega javnega prava.“
4.
V skladu s členom 3 kraljevega odloka z dne 14. oktobra 1983 o izvajanju člena 10a kraljevega odloka št. 50 z dne 24. oktobra 1967 o starostni pokojnini in družinski pokojnini za zaposlene osebe ( 6 ) (v nadaljevanju: kraljevi odlok z dne 14. oktobra 1983) število let, ki se odštejejo na podlagi navedenega člena 10a, ne sme preseči 15 niti ne sme preseči rezultata, zaokroženega navzgor in dobljenega tako, da se razlika med pretvorjenim zneskom ( 7 ) in pavšalnim zneskom ( 8 ) deli z zneskom, ki je enak 10 % navedenega pavšalnega zneska.
5.
Skrajšanje delovne dobe prednostno zadeva najmanj ugodna pokojninska leta. ( 9 )
II – Dejansko stanje v sporu o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje
6.
Iz predložitvene odločbe izhaja, da je A. Wojciechowski, belgijska državljanka, delala v Belgiji kot zaposlena oseba od leta 1965 do leta 1977 in nato kot uradnica pri Evropski komisiji od 17. oktobra 1977 do 30. novembra 2011.
7.
ONP je maja 2012 po uradni dolžnosti obravnaval upravičenost A. Wojciechowski do starostne pokojnine za zaposlene osebe, saj je ta 26. aprila 2013 dopolnila zakonsko upokojitveno starost v Belgiji (65 let).
8.
Zadevna stranka je na obrazcu za prve informacije, ki ga je izpolnila 21. maja 2012, navedla, da je v Belgiji delala kot zaposlena oseba od leta 1965 do leta 1977 in da od 1. decembra 2011 od Komisije prejema pokojnino. Pojasnila je še, da od navedenega datuma ne opravlja več nobene poklicne dejavnosti.
9.
ONP se je z dopisom z dne 12. junija 2012 pri Komisiji pozanimal, ali A. Wojciechowski izpolnjuje pogoje za prejemanje starostne pokojnine iz sistema Unije. Komisija je z dopisom z dne 17. avgusta 2012 ONP obvestila, da je odgovor v skladu z upravno prakso poslala zadevni osebi.
10.
A. Wojciechowski je v dopisu z dne 24. avgusta 2012 poslala ONP potrdilo, ki ga je prejela od Komisije, iz katerega je razvidno, da od 1. decembra 2011 od nje prejema pokojnino, izračunano na podlagi prispevkov, ki jih je vplačala v pokojninski sistem Skupnosti v obdobju od 17. oktobra 1977 do 30. novembra 2011. Zneska te pokojnine ni sporočila ONP. A. Wojciechowski je v istem dopisu ONP tudi potrdila, da ni izkoristila možnosti iz člena 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, da plača Uniji kapitalizirano vrednost pokojninskih pravic, pridobljenih iz naslova dejavnosti zaposlene osebe.
11.
ONP je z odločbo z dne 11. septembra 2012 zadevni osebi s sklicevanjem na člen 10a kraljevega odloka št. 50 sporočil:
„Poleg svoje delovne dobe ste dopolnili tudi delovno dobo v drugem sistemu (javne službe, mednarodna organizacija). Vendar z združevanjem pravic iz pokojninskih sistemov ne morete preseči ene enote delovne dobe, kar pomeni, da vaša skupna delovna doba ne more preseči 45 let. […] vaša delovna doba se skrajša za 10 let. […]“
12.
Iz te odločbe je razvidno, da je ONP menilo, da je A. Wojciechowski dopolnila 13/45 delovne dobe kot zaposlena oseba in 45/45 delovne dobe v drugem sistemu. Na podlagi veljavnih pravil za izračun je tako sklepal, da je zadevna stranka iz naslova delovne dobe kot zaposlene osebe v Belgiji upravičena do 83,05 EUR starostne pokojnine, kar ustreza 3/45 delovne dobe zaposlene osebe ( 10 ).
13.
ONP je v elektronski pošti z dne 13. novembra 2012 A. Wojciechowski pojasnil, da ob nepoznavanju zneska pokojnine, ki jo izplačuje Komisija, meni, da po 35 letih delovne dobe v tej instituciji delež pokojnine, ki jo je treba upoštevati za uporabo navedenega člena 10a, znaša 70/70 ali 45/45 – glede na to, da evropski uradnik, ki se je zaposlil pred 1. majem 2004, za vsako leto delovne dobe pridobi iz naslova pokojnine 2 % na leto glede na zadnjo plačo, izplačano med zaposlitvijo, in da lahko pridobi največ 70 % svoje zadnje osnovne plače – in da je enota delovne dobe tako presežena za trinajst let.
14.
Kar zadeva izračun znižanja pokojnine zaradi te prekoračitve, je ONP v istem elektronskem sporočilu navedel, da se za ta izračun, če znesek pokojnine iz drugega sistema ni znan, uporabi pretvorjeni znesek pokojnine iz drugega sistema, kar naj bi bilo, če se ne dokaže nasprotno, „enako 2,5‑kratniku pavšalnega zneska v višini 6506,98 [EUR] glede na indeks 138,01“ ( 11 ). Po mnenju ONP to pomeni, da v nasprotju s tem, kar je navedel v odločbi z dne 11. septembra 2012, ni mogoče potrditi nobenega leta njene delovne dobe kot zaposlene osebe. ONP zadevni stranki ni poslal nove odločbe, ji je pa julija 2013 prenehal izplačevati pokojnino.
15.
A. Wojciechowski je 11. decembra 2012 pri tribunal de travail de Bruxelles (Belgija) vložila ničnostno tožbo zoper odločbo z dne 11. septembra 2012, s katero je tudi predlagala, naj se ONP naloži, da ji mora plačevati starostno pokojnino v višini 13/45, kar znaša približno 367,07 EUR na mesec ( 12 ). V utemeljitev tožbe A. Wojciechowski med drugim navaja, da bi, če bi se za njen položaj uporabila Uredba Sveta (EGS) št. 1408/71 z dne 14. junija 1971 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti ( 13 ) ali Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti, ( 14 ) to v skladu s sodno prakso Sodišča pomenilo, ( 15 ) da ONP pri izračunu njene belgijske pokojnine ne more uporabiti navedenega načela enote delovne dobe. Poleg tega meni, da je ONP storil napako, saj njena delovna doba v institucijah znaša 34 let in 11 mesecev, torej 35 let, in ne 45 let. V zvezi s tem sprašuje, na kateri pravni podlagi je ONP teoretično določil znesek njene evropske pokojnine.
16.
ONP trdi, da pokojnine, ki jih izplačujejo institucije Unije, ne spadajo na področje uporabe zakonodaje Unije v zvezi s prekrivanjem, saj se ne uporabljata uredbi št. 1408/71 in 883/2004. Poleg tega naj bi belgijsko Cour de cassation priznalo ustavnost načela enote delovne dobe, ONP pa meni, da je uporabilo previdnostno načelo, ker je uporabilo člen 10a kraljevega odloka št. 50 na podlagi teoretičnih podatkov, saj ni imelo podatkov, zahtevanih od Komisije.
17.
Predložitveno sodišče pojasnjuje, da načelo ene enotne delovne dobe kaže, da je pokojninski sistem zaposlenih oseb preostanek v primerjavi z drugimi sistemi in da je njegov namen ta, da se vse priznane delovne dobe, razen delovne dobe samozaposlene osebe, prištejejo delovni dobi zaposlene osebe in da – če seštevek deležev, ki odraža velikost vsake od pokojnin, presega eno enoto – se od delovne dobe, ki je bila upoštevana za izračun starostne pokojnine za zaposleno osebo, odšteje toliko let, da se navedeni seštevek zmanjša na navedeno eno enoto. Kot naj bi belgijsko Cour constitutionnelle odločilo v sodbi z dne 20. septembra 2011, naj bi se z navedenim členom 10a zagotovilo, da se vse osebe z mešano delovno dobo obravnavajo enako, hkrati pa se doseže cilj obvladovanja stroškov na pokojninskem področju.
18.
Tribunal du travail de Bruxelles po ugotovitvi, da se člen 10a kraljevega odloka št. 50 nanaša na sistem, ki se uporablja za statutarne uslužbence Komisije, kot tudi sistem, ki se uporablja za osebje institucije mednarodnega javnega prava, in da se glede na sodno prakso Sodišča A. Wojciechowski ne more sklicevati niti na člena 45 PDEU in 48 PDEU niti na uredbi št. 1408/71 ali 883/2004, navaja daljše odlomke iz predložitvene odločbe tribunal du travail de Bruxelles v zadevi, v kateri je bila izrečena sodba Melchior (C‑647/13, EU:C:2015:54). Čeprav meni, da obrazložitve navedene sodbe ni mogoče neposredno uporabiti v tem sporu, saj je zadevna belgijska zakonodaja drugačna, in da rešitve iz sodbe My (C‑293/03, EU:C:2004:821) prav tako ni mogoče neposredno uporabiti v sporu, o katerem odloča, vseeno meni, da bi lahko člen 10a kraljevega odloka št. 50 Uniji otežil zaposlovanje uradnikov z belgijskim državljanstvom, ki že imajo neko delovno dobo.
19.
V teh okoliščinah je tribunal du travail de Bruxelles prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali načelo lojalnega sodelovanja in člen 4(3) PEU po eni strani ter člen 34(1) [Listine] po drugi strani nasprotujejo temu, da država članica zmanjša ali zavrne starostno pokojnino, ki jo zaposleni osebi dolguje na podlagi delovne dobe, dopolnjene v skladu z zakonodajo te države članice, če seštevek let delovne dobe, dopolnjene v tej državi članici in v evropskih institucijah, presega enoto delovne dobe 45 let iz člena 10a [kraljevega odloka št. 50]?“
III – Postopek pred Sodiščem
20.
Pisna stališča v tej zadevi sta v skladu s členom 23, drugi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije predložili belgijska vlada in Komisija. A. Wojciechowski se je odrekla predložitvi pisnih stališč in vložila predlog, da se opravi obravnava. Temu predlogu je bilo ugodeno na podlagi člena 76(3) Poslovnika Sodišča.
21.
Sodišče je s sklepom z dne 13. marca 2015 ugodilo prošnji A. Wojciechowski za pravno pomoč.
22.
A. Wojciechowski ter belgijska vlada in Komisija so ustne navedbe podale na obravnavi 7. maja 2015.
IV – Vprašanje za predhodno odločanje
A – Pristojnost Sodišča in dopustnost vprašanja za predhodno odločanje
1. Pristojnost Sodišča
a) Trditve belgijske vlade
23.
Belgijska vlada prereka pristojnost Sodišča za odločanje o vprašanju za predhodno odločanje, saj postopek v glavni stvari nima nobene navezne okoliščine s pravom Unije. Po eni strani naj bi bil položaj A. Wojciechowski izključno notranji, saj naj ne bi bil zajet niti z določbami primarnega prava na področju prostega gibanja delavcev niti z uredbama št. 1408/71 ali 883/2004. Po drugi strani naj se spor o glavni stvari ne bi nanašal na zavrnitev ali znižanje starostne pokojnine, ki jo zadevna oseba lahko uveljavlja za delovno dobo, ki jo je dopolnila v Uniji, niti na dejstvo, da ONP pri določitvi starostne pokojnine v belgijskem sistemu ni upošteval let delovne dobe, dopolnjene v instituciji, saj je bila ta delovna doba, nasprotno, upoštevana. Načelo lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PEU, ki določa medsebojno obveznost Unije in njenih držav članic, naj se ne bi uporabljalo v tej zadevi, ki naj je ne bi bilo mogoče primerjati niti z zadevo, v kateri je bila izrečena sodba Komisija/Belgija (137/80, EU:C:1981:237), niti z zadevo, v kateri je bila izrečena sodba My (C‑293/03, EU:C:2004:821).
24.
Nazadnje, belgijska vlada meni, da se v obravnavani zadevi prav tako ne uporablja člen 34 Listine, saj naj bi po eni strani ta določba izražala zgolj načelo, in ne pravice v smislu člena 51(1) Listine, po drugi strani pa naj člena 10a kraljevega odloka št. 50 ne bi bilo mogoče šteti za določbo, s katero se izvaja pravo Unije.
b) Analiza
25.
V skladu z ustaljeno sodno prakso ima uradnik Evropske unije status delavca v smislu člena 45(1) PDEU, če izkoristi pravico do prostega gibanja. ( 16 ) Sodišče je v zvezi s tem pojasnilo, da delovne dobe v mednarodni javni službi, kakršna je ta Evropske unije, ni mogoče enačiti z dobo, dopolnjeno v javni službi katere od drugih držav članic, in torej ne more ustvariti povezave z enim od položajev, naštetih v navedeni določbi Pogodbe. ( 17 )
26.
V obravnavani zadevi iz predložitvene odločbe izhaja, da je A. Wojciechowski, belgijska državljanka, vseskozi prebivala in delala v Belgiji ( 18 ), najprej kot zaposlena oseba v zasebnem sektorju in nato pri Komisiji. V svojem poklicnem življenju ni nikoli imela statusa delavca migranta. Zato njen položaj, ki ostaja izključno notranji položaj, ne spada na področje uporabe člena 45(1) PDEU ( 19 ).
27.
Kot sta pravilno opozorila predložitveno sodišče in belgijska vlada, položaj A. Wojciechowski v obdobju, ko je bila zaposlena pri Komisiji, prav tako ne spada niti na področje uporabe Uredbe št. 1408/71 niti Uredbe št. 883/2004. Sodišče je namreč v zvezi s tem pojasnilo, da „uradnikov [Unije] ni mogoče opredeliti kot delavce v smislu Uredbe št. 1408/71, ker za uradnike ne velja nacionalna zakonodaja na področju socialne varnosti, kot to zahteva člen 2(1) omenjene [u]redbe, ki določa njeno osebno področje uporabe“ ( 20 ).
28.
Poleg tega iz sodne prakse Sodišča izhaja, da položaj uradnika ne spada na področje uporabe prava Unije zgolj zato, ker med njima obstaja sedanje ali preteklo delovno razmerje ( 21 ).
29.
Zato zgolj na podlagi dejstva, da je imela A. Wojciechowski status upokojene uradnice, ni mogoče samodejno sklepati o obstoju navezne okoliščine s pravom Unije. V zvezi s tem je treba poudariti, da čeprav v zvezi s tem spada na področje uporabe Kadrovskih predpisov, in sicer akta, „ki je v celoti zavezujoč in se neposredno uporablja v vseh državah članicah“ ( 22 ) in ki zavezuje države članice, „če je njihovo sodelovanje nujno za zagotovitev njegovega izvajanja“ ( 23 ), vseeno ni sporno, da se z nobeno določbo Kadrovskih predpisov neposredno ne ureja dejansko stanje v postopku v glavni stvari.
30.
Zlasti ni iz nobene določbe Kadrovskih predpisov razvidna prepoved državam članicam, da bi pokojnino, ki jo nekdanji uradnik prejema od Unije, upoštevale pri uporabi nacionalnega pravnega pravila, na podlagi katerega obstaja zgornja meja pokojninskih pravic, ki bi jih lahko navedeni uradnik uveljavljal na podlagi zakonodaje te države članice. V skladu z ustaljeno sodno prakso pa pravo Unije ne posega v pristojnost držav članic, da organizirajo svoje sisteme socialne varnosti, in čeprav je res, da morajo države članice pri izvajanju te pristojnosti upoštevati pravo Unije ( 24 ), vseeno ostaja dejstvo, da mora, če na ravni Unije ni usklajenosti, vsaka država članica v svoji zakonodaji določiti, prvič, pogoje glede pravice ali obveznosti vključitve v sistem socialne varnosti, in drugič, pogoje za pridobitev pravice do dajatev. ( 25 )
31.
Seveda bi bilo mogoče trditi, da belgijska zakonodaja vpliva na možnost prenosa pokojninskih pravic iz člena 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, saj so lahko, če se ta možnost ne uporabi, pokojninske pravice, ki so bile v belgijskem sistemu pridobljene pred zaposlitvijo pri Uniji, izgubljene, s čimer se ta možnost dejansko spremeni v obveznost in se tako krši jasno besedilo te določbe. Vendar se A. Wojciechowski v postopku v glavni stvari pritožuje zaradi dejstva, da ji za obdobja, v katerih je vplačevala prispevke v belgijski sistem, iz tega sistema ni bila priznana nikakršna starostna pokojnina, ne pa zaradi oviranja delovanja sistema prenosa iz navedene določbe Kadrovskih predpisov, ki zgolj omogoča pretvorbo kapitalizirane vrednosti pokojninskih pravic, pridobljenih v nacionalnem sistemu, v vplačila v pokojninski sistem Unije in ki se mu je A. Wojciechowski poleg tega izrecno odrekla.
32.
Kljub temu je treba poudariti, da predložitveno sodišče s prvim delom vprašanja sprašuje o uporabi – v primeru tožeče stranke – sodne prakse Sodišča, uvedene s sodbama Komisija/Belgija (137/80, EU:C:1981:237) in My (C‑293/03, EU:C:2004:821) ter pred kratkim potrjene s sodbo Melchior (C‑647/13, EU:C:2015:54), v skladu s katero dolžnost lojalnega sodelovanja in pomoči – ki jo imajo države članice do Unije in je izražena v obveznosti, določeni v členu 10 ES (postal člen 4(3) PEU), po kateri se Uniji olajša izpolnjevanje njene naloge – nasprotuje nacionalni ureditvi, ki bi lahko odvračala od izvrševanja poklicne dejavnosti pri instituciji Unije, ker bi ji bilo oteženo zaposlovanje nacionalnih uradnikov. ( 26 )
33.
Predložitveno sodišče meni, da bi bila lahko zaradi zakonodaje, ki je predmet postopka v glavni stvari, in dejstva, da jo je ONP uporabil v primeru A. Wojciechowski, kršena navedena dolžnost lojalnega sodelovanja in pomoči, kot jo je Sodišče razlagalo in uporabilo v navedeni sodni praksi.
34.
V teh okoliščinah menim, da ni mogoče prerekati pristojnosti Sodišča za odgovor na ta del vprašanja za predhodno odločanje. Taka pristojnost je bila poleg tega implicitno potrjena v sodbi Melchior (C‑647/13, EU:C:2015:54), v kateri je Sodišče odgovorilo na podobno vprašanje, ki ga je postavilo Cour du travail de Bruxelles in se je nanašalo na uporabo belgijske zakonodaje na področju nadomestila za brezposelnost v okviru spora med ONP in nekdanjim pogodbenim uslužbencem Unije, čigar položaj, tako kot položaj A. Wojciechowski, ni imel drugih naveznih okoliščin s pravom Unije ( 27 ).
35.
Trditev belgijske vlade, da se spor o glavni stvari razlikuje od sporov, v katerih sta bili izrečeni sodbi Komisija/Belgija (137/80, EU:C:1981:237) in My (C‑293/03, EU:C:2004:821), zaradi česar načel, ki jih je Sodišče določilo v teh sodbah, ne bi bilo mogoče uporabiti v primeru A. Wojciechowski, zadeva bistvo vprašanja, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, in torej ne more vplivati na pristojnost Sodišča, da nanj odgovori.
36.
V zvezi z drugim delom vprašanja za predhodno odločanje, ki se nanaša na razlago člena 34 Listine, menim, da je mogoče, če ni drugih naveznih okoliščin s pravom Unije, uporabo Listine in torej pristojnost Sodišča za odgovor na ta del vprašanja utemeljiti samo, če se sodna praksa Sodišča, navedena v točki 32 zgoraj, uporabi v primeru A. Wojciechowski ( 28 ).
2. Dopustnost vprašanja za predhodno odločanje
37.
Če bi se Sodišče izreklo za pristojno, belgijska vlada izpodbija dopustnost postavljenega vprašanja, saj je to po njenem mnenju popolnoma hipotetično, ker je predložitveno sodišče predložitev Sodišču oprlo na predpostavko, ki ni potrjena z dejstvi in ni povezana s sporom o glavni stvari ter v skladu s katero bi lahko člen 10a kraljevega odloka št. 50 „Evropski skupnosti otežil zaposlovanje uradnikov z belgijskim državljanstvom, ki že imajo neko delovno dobo“.
38.
V zvezi s tem naj le opozorim, da sodna praksa, omenjena v točki 32 zgoraj, v bistvu temelji na ugotovitvi obstoja tveganja, da bo izpolnjevanje nalog Unije ovirano zaradi uporabe nacionalnih zakonodaj, ki bi lahko nekatere kategorije delavcev odvračale od zaposlitve v nekaterih kategorijah evropskih javnih uslužbencev. Predložitveno sodišče se z navedbo predpostavke, ki jo belgijska vlada izpodbija – daleč od tega, da bi uvedlo element, ki ni povezan z dejanskim stanjem v sporu o glavni stvari – zgolj sprašuje in Sodišču postavlja vprašanje, ali v okoliščinah postopka v glavni stvari obstaja navedeno tveganje in ali so izpolnjeni pogoji za uporabo navedene sodne prakse.
B – Vsebinska proučitev
1. Prvi del vprašanja za predhodno odločanje: načelo lojalnega sodelovanja
39.
Predložitveno sodišče s prvim delom vprašanja za predhodno odločanje sprašuje, ali načelo lojalnega sodelovanja nasprotuje temu, da država članica zmanjša ali zavrne starostno pokojnino, ki jo zaposleni osebi dolguje na podlagi delovne dobe, dopolnjene v skladu z zakonodajo te države članice, če seštevek let delovne dobe, dopolnjene v tej državi članici in v evropskih institucijah, presega enoto delovne dobe iz nacionalne zakonodaje.
a) Stališča, predložena Sodišču
40.
Belgijska vlada trdi, da je treba na del vprašanja predložitvenega sodišča, ki se nanaša na razlago člena 4(3) PEU, odgovoriti nikalno. Po mnenju te vlade se načelo lojalnega sodelovanja, kot ga je Sodišče razlagalo v sodbah iz točke 32 zgoraj, ne uporablja za spor o glavni stvari, ki se ne nanaša na dejstvo, da nacionalni organi pri določitvi starostne pokojnine iz belgijskega sistema niso upoštevali let delovne dobe, ki jih je zaposlena oseba dopolnila v Uniji. Ta delovna doba se je v primeru A. Wojciechowski dejansko upoštevala. Člen 4(3) PEU naj bi določal medsebojno obveznost lojalnega sodelovanja med Unijo in državami članicami.
41.
Belgijska vlada tudi trdi, da, tudi če bi se v sporu o glavni stvari uporabljalo načelo lojalnega sodelovanja, pravilo o enoti delovne dobe, ki ga določa belgijska zakonodaja, vanj ne bi moglo posegati. V zvezi s tem opozarja, da navedeno načelo ne sme privesti do tega, da bi bile osebe, ki so pred dopolnitvijo polne delovne dobe kot uradniki v Uniji delale kot zaposlene osebe, v boljšem položaju kot drugi delavci, zlasti tisti z mešano delovno dobo. Pravilo o enoti delovne dobe naj bi temeljilo na legitimnem razlogu, obvladovanju stroškov na pokojninskem področju in na načelu enakosti delavcev z mešano delovno dobo. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča naj pravo Unije ne bi posegalo v pristojnost držav članic, da organizirajo svoje sisteme socialne varnosti, in če na ravni Unije ni usklajenosti, morajo te določiti pogoje glede pravice ali obveznosti vključitve v sistem socialne varnosti in pogoje za pridobitev pravice do dajatev.
42.
Komisija opozarja, da se belgijski organi, če bi se Uredba št. 883/2004 uporabljala za spor o glavni stvari, zoper A. Wojciechowski ne bi mogli sklicevati na načelo enote delovne dobe, saj bi s tem posegli v načelo seštevanja različnih zavarovalnih dob, kar bi bilo v nasprotju s pravili o preprečevanju prekrivanja, ki jih določa ta uredba. ( 29 ) Po mnenju Komisije je treba enako rešitev uporabiti v zvezi z obveznostjo lojalnega sodelovanja, ki je Kraljevini Belgiji naložena s členom 4(3) PEU. V zvezi s tem navaja, prvič, da bi lahko pravilo o enoti delovne dobe oviralo opravljanje poklicne dejavnosti v instituciji Unije – in posledično od tega odvračalo – saj delavec, ki bi sprejel zaposlitev v taki instituciji, ne bi bil več zaščiten pred uporabo pravila o preprečevanju prekrivanja iz belgijske zakonodaje, pravila, ki ga zoper njega ne bi bilo mogoče uporabiti, če bi izkoristil pravico do prostega gibanja v drugi državi članici. Drugič, poudarja, da iz sodne prakse izhaja, da je namen zaposlovanja usposobljenega osebja v institucijah Unije, pri uresničevanju katerega države članice po načelu lojalnega sodelovanja podpirajo Unijo, razkriva temeljno načelo, ki je predstavljalo vodilo za sodno prakso Sodišča, in sicer da se obseg pravic iz socialne varnosti osebe, ki je bila zaposlena v državi članici, zaradi njene zaposlitve v evropskih institucijah ne sme zmanjšati. Komisija meni, da razlike med zadevo v glavni stvari in zadevo, v kateri je bila izrečena sodba My (C‑293/03, EU:C:2004:821), ne omogočajo drugačnega sklepa, kot ga je Sodišče izpeljalo v navedeni sodbi. Poleg tega bi uporaba člena 10a kraljevega odloka št. 50 v obravnavani zadevi pomenila, da je A. Wojciechowski v belgijski pokojninski sistem vplačevala izgubljene socialne prispevke.
43.
Komisija je na obravnavi dodatno pojasnila svoje stališče, pri čemer je navedla, da je treba položaj uradnika Unije enačiti s položajem delavca migranta, tudi če ta ni izkoristil pravice do prostega gibanja. Sodno prakso, omenjeno v točki 32 zgoraj, naj bi Sodišče razvilo, da bi preprečilo morebitne ovire za uporabo načel na podlagi pravil iz Pogodbe o prostem gibanju delavcev za uradnike Unije.
44.
A. Wojciechowski je na obravnavi s sklicevanjem zlasti na sodbo Melchior (C‑647/13, EU:C:2015:54) in sklepne predloge generalnega pravobranilca P. Cruza Villalóna v zadevi Časta (C‑166/12, EU:C:2013:443) trdila, da člen 4(3) PEU v povezavi s Kadrovskimi predpisi določa načelo, v skladu s katerim je treba zagotoviti neprekinjenost socialnih prejemkov, ki jih uradnik Unije pridobi v okviru nacionalnega sistema socialne varnosti.
b) Analiza
45.
Takoj je treba zavrniti trditev belgijske vlade, ki se nanaša na recipročnost načela lojalnega sodelovanja. Če to trditev pravilno razumem, navedena vlada meni, da na podlagi take recipročnosti državi članici ni mogoče hkrati oporekati, da pri določitvi socialnih pravic osebe, zaposlene v instituciji Unije, v okviru nacionalnega sistema ni upoštevala njene delovne dobe v tej instituciji, kot v zadevah, v katerih sta bili izrečeni sodbi My (C‑293/03, EU:C:2004:821) in Melchior (C‑647/13, EU:C:2015:54), in da je to delovno dobo upoštevala, kot v sporu o glavni stvari.
46.
Seveda ni sporno, da načelo lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PEU, kot je sicer izrecno navedeno v prvem pododstavku te določbe ( 30 ), vključuje medsebojno pomoč med Unijo in njenimi državami članicami. To pomeni, da je lahko to načelo kršeno, če taka recipročnost ni zagotovljena, zlasti če je obveznost sodelovanja enostransko naložena državam članicam ali če je vsebina te obveznosti opredeljena tako, da posega v izključne pristojnosti držav članic.
47.
Vendar to ne velja za okoliščine zadeve v glavni stvari.
48.
V zvezi s tem opozarjam, prvič, da se sodna praksa, navedena v točki 32 zgoraj, načeloma nanaša na vsako nacionalno ureditev ali prakso, ki ne zagotavlja neprekinjenosti socialnih pravic delavcev, ki so del delovne dobe delali v instituciji Unije, in s tem odvrača od zaposlitve v tej instituciji ter tako Uniji otežuje zaposlovanje osebja. Ker se taka nacionalna ureditev ali praksa presoja izključno na podlagi njenih učinkov, to pomeni, da lahko ta sodna praksa zadeva tako dejstvo, da organi države članice niso upoštevali obdobij, ki jih je zaposleni dopolnil kot uradnik institucije Unije, za upravičenost do pravice, ki jo določa sistem socialne varnosti te države, kot tudi, tako kot v primeru A. Wojciechowski, upoštevanje teh obdobij za zmanjšanje ali celo odpravo pravic, ki jih je zaposlena oseba pridobila v okviru navedenega sistema. ( 31 ) Ta ugotovitev izhaja iz podstati, na kateri temelji sodna praksa, navedena v točki 32 zgoraj, in ni mogoče šteti, da ne upošteva recipročnosti dolžnosti lojalnega sodelovanja.
49.
Po drugi strani sicer drži, kot opozarja belgijska vlada, da pravo Unije ne posega v pristojnost držav članic, da organizirajo svoje sisteme socialne varnosti, in da mora, če na ravni Unije ni usklajenosti, vsaka država članica v svoji zakonodaji določiti pogoje za pridobitev prejemkov na področju socialne varnosti, vendar vseeno ostaja dejstvo, da morajo države članice pri izvajanju te pristojnosti upoštevati pravo Unije, ( 32 ) vključno z načeli, ki jih je Sodišče v sodni praksi, navedeni v točki 32 zgoraj, izpeljalo iz načela lojalnega sodelovanja v povezavi s Kadrovskimi predpisi.
50.
Prav tako me ne prepriča trditev Komisije, da je treba zagotoviti vzporednost med rešitvami, ki izhajajo iz uporabe določb Pogodbe o prostem gibanju delavcev in določb Uredbe št. 883/2004 na eni strani ter sodno prakso Sodišča o uporabi načela lojalnega sodelovanja, omenjenega v točki 32 zgoraj, na drugi strani. ( 33 )
51.
Prvič, kot je na obravnavi pravilno opozorila belgijska vlada, je namreč Sodišče v sodbi My (C‑293/03, EU:C:2004:821, točka 42) izrecno izključilo možnost, da bi se delovna doba v mednarodni javni službi, kakršna je služba Unije, za uporabo člena 45 PDEU enačila z dobo, dopolnjeno v javni službi katere od drugih držav članic, s čimer je torej položaj delavca migranta jasno razlikovalo od položaja uradnika, ki ni izkoristil pravice do prostega gibanja.
52.
Drugič, kot sem navedel v točki 27 zgoraj, je v skladu z ustaljeno sodno prakso, da položaj uradnikov Unije ni zajet s predpisi, sprejetimi na podlagi člena 48 PDEU, katerih namen je uskladiti zakonodaje držav članic na področju socialne varnosti, tudi če so navedeni uradniki izkoristili pravico do prostega gibanja.
53.
Tretjič, kot je Sodišče pojasnilo v sodbah Komisija/Luksemburg (315/85, EU:C:1987:569, točka 21) in Časta (C‑166/12, EU:C:2013:792, točka 30), kar zadeva člen 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, namen določb tega člena ni niti poenotenje niti uskladitev različnih nacionalnih določb s področja pokojnin.
54.
Četrtič, namen sodne prakse, navedene v točki 32 zgoraj, ki določa načelo, v skladu s katerim država članica, ki sprejme zakonodajo, ki bi lahko odvračala od opravljanja poklicne dejavnosti v evropski instituciji, krši svojo dolžnost lojalnega sodelovanja v povezavi z določbami Kadrovskih predpisov, je odpraviti ovire, ki jih lahko take nacionalne zakonodaje Uniji ustvarijo pri zaposlovanju osebja, v skladu s ciljem, navedenim v členu 27, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov ( 34 ). Zato se pri uporabi te sodne prakse glede na njeno podstat ni mogoče odreči preverjanju, ali bi zadevna zakonodaja dejansko lahko „otežila“ tako zaposlovanje ( 35 ).
55.
Na podlagi teh pojasnil je treba preveriti, ali bi lahko zakonodaja, na katero se nanaša spor o glavni stvari, odvračala od opravljanja poklicne dejavnosti v instituciji Unije v smislu sodne prakse, navedene v točki 32 zgoraj.
56.
V zvezi s tem opozarjam, da je Sodišče že razsodilo, da je v nasprotju z načelom lojalnega sodelovanja v povezavi z določbami Kadrovskih predpisov nacionalna zakonodaja, ki bi lahko instituciji Unije otežila zaposlovanje uradnikov, ki so že pridobili neko delovno dobo ( 36 ), in nacionalna zakonodaja, ki bi lahko eni od teh institucij otežila zaposlovanje začasnega osebja. ( 37 )
57.
V zadevah v glavni stvari, v katerih je bilo tako odločeno, se delovne dobe v institucijah Unije niso upoštevale pri ugotavljanju upravičenosti do prejemkov, določenih s sistemom socialne varnosti zadevne države članice, do katerih bi bila zadevna oseba upravičena, če bi bila v teh obdobjih vključena v navedeni sistem. Nasprotno pa se je v obravnavanem postopku predhodnega odločanja delovna doba tožeče stranke v postopku v glavni stvari dejansko upoštevala pri izračunu njene belgijske starostne pokojnine. Vendar samo ta okoliščina ne more upravičiti drugačne rešitve, če tudi tako upoštevanje da enak rezultat, in sicer zmanjšanje ali celo odpravo pokojninskih pravic, ki bi jih A. Wojciechowski lahko uveljavljala iz belgijskega sistema, če ne bi bila zaposlena v instituciji Unije.
58.
Možnost, da se take ugodnosti izgubijo, bi lahko delavca, ki je dopolnil določeno delovno dobo v belgijskem pokojninskem sistemu, načeloma odvrnila od tega, da bi sprejel zaposlitev v instituciji Unije, ali ga spodbudila k temu, da bi pred dopolnitvijo polne delovne dobe pustil službo v tej instituciji. Zakonodaja, ki je predmet postopka v glavni stvari, zato krši načelo lojalnega sodelovanja v povezavi s Kadrovskimi predpisi za uradnike v enakem smislu kot zakonodaje, ki so bile predmet postopkov, v katerih sta bila izdana sodba My (C‑293/03, EU:C:2004:821) ter sklep Ricci in Pisaneschi (C‑286/09 in C‑287/09, EU:C:2010:420).
59.
Kljub temu je treba navesti, da izgube vseh pokojninskih pravic, ki bi jih lahko A. Wojciechowski uveljavljala, če bi med celotno delovno dobo ostala vključena v belgijski sistem, ni povzročila uporaba pravila o enoti delovne dobe iz člena 10a kraljevega odloka št. 50 kot taka, temveč bolj način, kako je ONP izračunal delež višine pokojnine, ki jo izplačuje Unija, pri čemer je 35 let delovne dobe v instituciji Unije enačil s polno delovno dobo (45/45) v okviru belgijskega sistema. V pokojninske pravice tožeče stranke v postopku v glavni stvari namreč nikakor ne bi bilo poseženo, če bi ONP štel, da 35 let, ki jih je ta dopolnila pri Komisiji, ustreza deležu 35/45, in bi na podlagi tega ugotovil, da njena skupna delovna doba znaša 48/45, tako da je bila enota delovne dobe presežena samo za tri leta. To pomeni, da načelo lojalnega sodelovanja v povezavi s Kadrovskimi predpisi za uradnike ni kršeno zaradi pravila o enoti delovne dobe, temveč zaradi metode, ki so jo belgijski organi uporabili za izračun uskladitve med belgijsko pokojnino in pokojnino Unije.
60.
Belgijska vlada je na obravnavi zlasti poudarila pravico uradnika, ki se zaposli pri Uniji, da v skladu s členom 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom Uniji, potem ko se zaposli, vendar preden izpolni pogoje za plačilo starostne pokojnine v smislu člena 77 Kadrovskih predpisov, plača na dejanski datum prenosa ažurirano kapitalizirano vrednost pokojninskih pravic, pridobljenih na podlagi preteklih dejavnosti. Po mnenju te vlade je dejstvo, da A. Wojciechowski ni izkoristila navedene pravice, povzročilo izgubo pokojninskih pravic na podlagi belgijskega sistema.
61.
V zvezi s tem drži, kot še poudarja belgijska vlada, da je Sodišče v sodbi Komisija/Belgija (137/80, EU:C:1981:237) pojasnilo, da navedena določba Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, s katero se za uradnike uvaja sistem prenosa pokojninskih pravic, „olajšuje prehod iz javnih ali zasebnih nacionalnih zaposlitev v upravo Skupnosti in tako Skupnostim zagotavlja najboljše možnosti izbire usposobljenega osebja z ustreznimi delovnimi izkušnjami“ ( 38 ). Vendar izvršitev take pravice omogoči samo, da se obdobja vplačevanja prispevkov v nacionalni sistem pretvorijo v vplačila v pokojninski sistem Unije. To pomeni, da v primeru uradnika, ki je tako kot tožeča stranka v postopku v glavni stvari precej let vplačeval prispevke v nacionalni pokojninski sistem, preden je dopolnil polno delovno dobo v instituciji Unije, tak prenos seveda pomeni ugodnost, da lahko prej doseže najvišjo starostno pokojnino, ki jo izplačuje Unija, vendar mu odvzame možnost, da poleg te pokojnine pridobi tudi pokojnino iz nacionalnega sistema na podlagi prispevkov, ki jih je vplačal v ta sistem. Čeprav torej omogoča lažji prehod od nacionalne zaposlitve k zaposlitvi pri Uniji, pa možnost takega prenosa ne odpravlja neugodnosti, ki za takega uradnika izhajajo iz uporabe zakonodaje, ki je predmet postopka v glavni stvari. Poleg tega, kot je na obravnavi pravilno opozorila Komisija, člen 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom določa zgolj pravico uradnika, neizvršitvi te pravice pa ni mogoče naprtiti izgube pravic, ki jih je uradnik pridobil na podlagi vplačil prispevkov v nacionalni sistem socialne varnosti.
62.
Na podlagi vseh navedenih ugotovitev menim, da je treba na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je postavilo tribunal du travail de Bruxelles, v delu, ki se nanaša na člen 4(3) PEU, odgovoriti, da ta določba v povezavi s Kadrovskimi predpisi nasprotuje zakonodaji države članice, kot je ta, ki je predmet postopka v glavni stvari, ki določa, da se starostna pokojnina, dolgovana zaposleni osebi na podlagi prispevkov, vplačanih v skladu z zakonodajo te države članice, zniža ali celo odpravi, če seštevek let delovne dobe, ki jo je ta oseba dopolnila v navedeni državi članici in kot evropski uradnik, napoten v to državo članico, presega enoto delovne dobe, če zaradi metode izračuna deleža, ki izraža višino pokojnine, ki jo izplačuje Unija, tako znižanje presega znižanje, ki bi se uporabilo, če bi navedena oseba celotno delovno dobo dopolnila kot oseba, zaposlena v zadevni državi članici.
63.
Kar zadeva ugovor Komisije v zvezi z možnostjo tožeče stranke v postopku v glavni stvari, da se zoper belgijske organe sklicuje na obveznost, ki za države članice izhaja iz načela lojalnega sodelovanja v povezavi s Kadrovskimi predpisi, da Uniji olajšajo izpolnjevanje nalog, pri tem pa z izvajanjem zakonodaje s področja socialne varnosti ne odvračajo od opravljanja poklicne dejavnosti v eni od njenih institucij, moram opozoriti, da je Sodišče v sodbah My (C‑293/03, EU:C:2004:821) in Melchior (C‑647/13, EU:C:2015:54) implicitno priznalo, da ima lahko taka obveznost neposredne pravne učinke v odnosih med državami članicami in posamezniki. V preostalem napotujem na opombo 26 sklepnih predlogov, ki sem jih predstavil v zadevi Melchior (C‑647/13, EU:C:2014:2301).
2. Drugi del vprašanja za predhodno odločanje: člen 34 Listine
64.
Glede na odgovor na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga predlagam, v delu, v katerem se nanaša na načelo o lojalnem sodelovanju, se zdi proučitev tega vprašanja tudi z vidika člena 34(1) Listine nepotrebna.
65.
Poleg tega se Listina ne bi uporabila niti, če bi Sodišče menilo, da se v nasprotju s tem, kar predlagam v teh sklepnih predlogih, to načelo ne uporablja v sporu o glavni stvari. Iz ustaljene sodne prakse namreč izhaja, da je treba temeljne pravice, zagotovljene s pravnim redom Unije, uporabiti v vseh okoliščinah, ki jih ureja pravo Unije, ni pa jih mogoče uporabiti zunaj takih okoliščin. ( 39 ) Kot je Sodišče pojasnilo v sodbi Åkerberg Fransson (C‑617/10, EU:C:2013:105), ne morejo obstajati primeri, ki spadajo na področje uporabe prava Unije, ne da bi se uporabljale te temeljne pravice. Zato dejstvo, da se uporabi pravo Unije, vključuje uporabo temeljnih pravic, ki jih zagotavlja Listina. ( 40 ) Če pa nasprotno pravni položaj ne spada na področje uporabe prava Unije, Sodišče ni pristojno za odločanje o njem, pri čemer morda zatrjevane določbe Listine ne morejo biti podlaga za to pristojnost. ( 41 ) V obravnavani zadevi ni sporno, da se z nacionalno zakonodajo, ki je predmet postopka v glavni stvari, z opredelitvijo pogojev za izračun prejemkov iz naslova starostne pokojnine zaposlenih oseb ne izvaja akt sekundarne zakonodaje Unije. Poleg tega iz zgornjih ugotovitev izhaja, da je pravni položaj A. Wojciechowski izključno notranji položaj in ni neposredno zajet z določbo Kadrovskih predpisov za uradnike. ( 42 ) To pomeni, da bi se pravo Unije in Listina uporabila za položaj A. Wojciechowski samo, če bi Sodišče, kot predlagam, ugotovilo, da se člen 4(3) PEU v povezavi s Kadrovskimi predpisi uporabi v postopku v glavni stvari.
66.
Nazadnje, če bi Sodišče menilo, da se A. Wojciechowski, kot trdi Komisija, pred sodiščem ne more sklicevati na navedeni člen, tudi če bi ga bilo mogoče uporabiti v obravnavani zadevi, je iz sodbe Association de médiation sociale (C‑176/12, EU:C:2014:2) razvidno, da bi se Listina vseeno uporabila. ( 43 ) Kljub temu moram opozoriti, da je Sodišče v tej sodbi v nasprotju z odločitvijo v sodbi Kücükdeveci (C‑555/07, EU:C:2010:21) v zvezi z načelom prepovedi diskriminacije na podlagi starosti iz člena 21(1) Listine menilo, da se na člen 27 Listine pred sodiščem ni mogoče sklicevati samostojno, saj se za njegovo polno učinkovanje zahteva konkretizacija z določbami prava Unije ali nacionalnega prava.
67.
Kar zadeva vsebino, mutatis mutandis napotujem na ugotovitve, navedene v točkah od 60 do 62 sklepnih predlogov, ki sem jih predstavil v zadevi Melchior (C‑647/13, EU:C:2014:2301). Ne da bi prerekal možnost držav članic, da v okviru izvajanja pristojnosti za urejanje sistemov socialne varnosti določijo mehanizme za določitev zgornje meje prejemkov ali pravila o preprečevanju prekrivanja, pa menim, da nacionalna zakonodaja, ki v položajih, kot je ta, ki je predmet postopka v glavni stvari, povzroči odpravo pokojninskih pravic, ki jih je zaposlena oseba pridobila na podlagi prispevkov, vplačanih v nacionalni sistem, samo zato, ker je polno delovno dobo dopolnila v instituciji Unije, s čimer je postala upravičena do pokojnine, ki ji jo ta izplačuje za obdobje, ki ni enako obdobju, v katerem je vplačevala prispevke v nacionalni sistem, ni združljiva z načeli iz člena 34 Listine.
V – Predlog
68.
Ob upoštevanju vseh navedenih ugotovitev Sodišču predlagam, naj na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je postavilo tribunal du travail de Bruxelles, odgovori:
Člen 4(3) PEU v povezavi s Kadrovskimi predpisi za uradnike Evropske unije, določenimi z Uredbo Sveta (EGS, Euratom, ESPJ) št. 259/68 z dne 29. februarja 1968 o določitvi Kadrovskih predpisov za uradnike in Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropskih skupnosti ter uvedbi posebnih ukrepov, ki se začasno uporabljajo za uradnike Komisije, kakor je bila med drugim spremenjena z Uredbo Evropskega parlamenta in Sveta (EU, Euratom) št. 1080/2010 z dne 24. novembra 2010, nasprotuje zakonodaji države članice, kot je ta, ki je predmet postopka v glavni stvari, ki določa, da se starostna pokojnina, dolgovana zaposleni osebi na podlagi prispevkov, vplačanih v skladu z zakonodajo te države članice, zniža ali celo odpravi, če seštevek let delovne dobe, ki jo je ta oseba dopolnila v navedeni državi članici in kot evropski uradnik, napoten v to državo članico, presega enoto delovne dobe, ker zaradi metode izračuna deleža, ki izraža višino pokojnine, ki jo izplačuje Evropska unija, tako znižanje presega znižanje, ki bi se uporabilo, če bi navedena oseba celotno delovno dobo dopolnila kot oseba, zaposlena v zadevni državi članici.
( 1 ) Jezik izvirnika: francoščina.
( 2 ) UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 2, str. 5.
( 3 ) UL L 311, str. 1.
( 4 ) Moniteur belge z dne 27. oktobra 1967, str. 11246.
( 5 ) Vključen s členom 2 kraljevega odloka št. 205 z dne 29. avgusta 1983 o spremembi pokojninske zakonodaje na socialnem področju (Moniteur belge z dne 6. septembra 1983, str. 11096).
( 6 ) Moniteur belge z dne 27. oktobra 1983, str. 13650.
( 7 ) V smislu člena 1(b) kraljevega odloka z dne 14. oktobra 1983 je pretvorjeni znesek zmnožek pokojnine, dodeljene v drugem sistemu, in obratnega ulomka iz drugega odstavka člena 10a kraljevega odloka št. 50, in sicer obratnega ulomka, ki izraža višino pokojnine, prejete iz naslova drugega sistema. Če znesek te pokojnine ni znan, se v skladu z upravno prakso šteje, da je pretvorjeni znesek, če se ne dokaže nasprotno, enak 2,5‑kratniku pavšalnega zneska.
( 8 ) Pavšalni znesek pomeni 75 % preračunanega pavšalnega nadomestila, ki se za enako delovno mesto upošteva v letu pred 1. januarjem 1955 (člen 1(c) kraljevega odloka z dne 14. oktobra 1983).
( 9 ) Člen 10a, prvi odstavek, in člen 3, četrti odstavek, kraljevega odloka z dne 14. oktobra 1983.
( 10 ) Iz spisa je razvidno, da so različne belgijske informacijske službe v letih 2006 in 2007 na zahtevo A. Wojciechowski ocenile, da se ji, če se ne uporabi člen 10a kraljevega odloka št. 50, dolguje pokojnina v višini približno 200 EUR.
( 11 ) Na podlagi kraljevega odloka z dne 14. oktobra 1983.
( 12 ) A. Wojciechowski je vložila tudi nasprotni zahtevek za odškodnino, ocenjeno na izgubo 10/45 pokojnine od njene dodelitve in 13/45 od julija 2013, zaradi krivdnega ravnanja ONP.
( 13 ) UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 1, str. 35.
( 14 ) UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 5, str. 72.
( 15 ) Sklicuje se zlasti na sodbe Lustig (C‑244/97, EU:C:1998:619, točki 30 in 31), Larsy (C‑118/00, EU:C:2001:368), Tomaszewska (C‑440/09, EU:C:2011:114, točki 30 in 31) ter Bourgès-Maunoury in Heintz (C‑558/10, EU:C:2012:418, točka 33).
( 16 ) Glej zlasti sodbe Echternach in Moritz (389/87 in 390/87, EU:C:1989:130, točka 11); Schmid (C‑310/91, EU:C:1993:221, točka 20) in Ferlini (C‑411/98, EU:C:2000:530, točka 42).
( 17 ) Glej sodbo My (C‑293/03, EU:C:2004:821, točka 42).
( 18 ) Zastopnik A. Wojciechowski je na obravnavi navedel, da je bila ta v prvih dveh letih delovne dobe pri Komisiji napotena v Luksemburg. Ker ta okoliščina ni bila navedena v povzetku dejanskega stanja, ki ga je pripravilo predložitveno sodišče, in ker ne izhaja niti iz nacionalnega spisa, je Sodišče ne more upoštevati pri odgovoru na vprašanje za predhodno odločanje.
( 19 ) Glej sodbo Uecker in Jacquet (C‑64/96 in C‑65/96, EU:C:1997:285, točka 16 in navedena sodna praksa).
( 20 ) Glej sodbi Ferlini (C‑411/98, EU:C:2000:530, točka 41) in My (C‑293/03, EU:C:2004:821, točka 35) ter sklep Ricci in Pisaneschi (C‑286/09 in C‑287/09, EU:C:2010:420, točka 26).
( 21 ) Glej v tem smislu sodbo Johannes (C‑430/97, EU:C:1999:293, točke od 26 do 29). V obravnavani zadevi je bilo treba ugotoviti, ali prepoved vsakršne diskriminacije na podlagi državljanstva iz člena 6 Pogodbe ES nasprotuje temu, da se na podlagi prava države članice, s katerim se urejajo posledice razveze zakonske zveze med uradnikom Skupnosti in njegovim nekdanjim zakoncem, temu uradniku zaradi njegovega državljanstva naložijo večja bremena kot uradniku, ki ima drugo državljanstvo in je v enakem položaju. Sodišče je opozorilo, da je taka prepoved omejena na področje uporabe Pogodbe, in ugotovilo, da niti nacionalne določbe mednarodnega zasebnega prava o nacionalnem materialnem pravu, ki se uporablja za učinke razveze zakonske zveze med zakoncema, niti nacionalne določbe civilnega prava, s katerimi se ti učinki urejajo materialno, ne spadajo na to področje. Kljub temu se ni izreklo za nepristojno za odgovor na vprašanje za predhodno odločanje, je pa nanj odgovorilo nikalno.
( 22 ) Glej člen 11 Uredbe št. 259/68.
( 23 ) Glej zlasti sodbi Komisija/Belgija (137/80, EU:C:1981:237, točka 8) in Kristiansen (C‑92/02, EU:C:2003:652, točka 32).
( 24 ) Glej zlasti sodbo Komisija/Portugalska (C‑255/09, EU:C:2011:695, točke od 47 do 49 in navedena sodna praksa).
( 25 ) Glej med drugim sodbo Kristiansen (C‑92/02, EU:C:2003:652, točka 31 in navedena sodna praksa).
( 26 ) Glej v tem smislu sodbo Melchior (C‑647/13, EU:C:2015:54, točka 26).
( 27 ) Glej v zvezi s tem sklepne predloge, ki sem jih predstavil v tej zadevi (C‑647/13, EU:C:2014:2301, točka 15 in naslednje).
( 28 ) V zvezi s tem napotujem na točke od 57 do 59 sklepnih predlogov, ki sem jih predstavil v zadevi Melchior (C‑647/13, EU:C:2014:2301).
( 29 ) Komisija se sklicuje zlasti na sodbo Larsy (C‑118/00, EU:C:2001:368).
( 30 ) Ta pododstavek je nov glede na člen 10 ES. Vendar je Sodišče na podlagi te določbe in pred tem člena 5 Pogodbe ES že priznalo recipročnost obveznosti lojalnega sodelovanja med državami članicami in institucijami Unije (glej v tem smislu sklep Zwartveld in drugi, C‑2/88 IMM, EU:C:1990:440, točke od 17 do 21; sodbi First in Franex, C‑275/00, EU:C:2002:711, točka 49; Irska/Komisija, C‑339/00, EU:C:2003:545, točka 71, in Nemčija/Komisija, C‑344/01, EU:C:2004:121, točke od 79 do 81). Glej sklepne predloge generalnega pravobranilca A. Tizzana v zadevi Irska/Komisija (C‑339/00, EU:C:2003:70, točka 73).
( 31 ) Belgijska vlada se v utemeljitev svoje trditve ne more sklicevati na sodbo Časta (C‑166/12, EU:C:2013:792), ki se je med drugim nanašala na razlago načela sodelovanja v povezavi s členom 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, zlasti na točko 36 navedene sodbe, v kateri je Sodišče potrdilo, da samo v primeru, da načini izračuna kapitalizirane vrednosti pokojninskih pravic, pridobljenih v nacionalnem pokojninskem sistemu, ki se na podlagi tega člena prenesejo v sistem Unije, „znatno odstopajo, v korist ali škodo uradnika, od značilnosti načel in pravil nacionalnega pokojninskega sistema, lahko ureditev zadevne države članice pomeni oviro za prosto gibanje delavcev, zagotovljeno s členom 45 PDEU, ali je v nasprotju z obveznostmi iz člena 4(3) PEU“ (moj poudarek). Namreč, poleg tega, da težko razumem trditev, da lahko uporaba načinov izračuna, na podlagi katerih je delavec s prehodom k zaposlitvi v Uniji v boljšem položaju, ovira prosto gibanje ali se šteje, da je v nasprotju z načelom lojalnega sodelovanja, menim, da te točke ni mogoče razumeti, kot bi to želela navedena vlada, kot sklicevanje na recipročnost dolžnosti lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PEU in omejitev uporabe sodne prakse, navedene v točki 32 zgoraj. Upoštevnost te sodne prakse je v tej sodbi dejansko ovržena, saj ni dokazano, da so načini izračuna, določeni z nacionalno zakonodajo, diskriminatorni do uradnikov Unije (poleg navedene točke 36 glej zlasti točko 38 sodbe Časta, C‑166/12, EU:C:2013:792).
( 32 ) Glej v tem smislu zlasti sodbe Kristiansen (C‑92/02, EU:C:2003:652, točka 31), Elchinov (C‑173/09, EU:C:2010:581, točka 40) in Melchior (C‑647/13, EU:C:2015:54, točka 21).
( 33 ) Kljub temu moram navesti, da bi bila korist strinjanja s tako trditvijo nedvomno ta, da bi se položaj uradnika Unije, ki je bil napoten na delovno mesto v državi članici, ki ni njegova država izvora, izravnal s položajem uradnika, ki te države ni nikoli zapustil.
( 34 ) V skladu s to določbo mora „[z]aposlovanje […] zagotoviti, da institucija dobi najsposobnejše, najučinkovitejše in neoporečne uradnike, ki jih izbira na najširšem možnem geografskem območju med državljani držav članic Unije“.
( 35 ) Glej nazadnje sodbo Melchior (C‑647/13, EU:C:2015:54, točka 27).
( 36 ) Ker bi na podlagi te zakonodaje delavec, ki sklene zaposlitev pri eni od takih institucij in je pred tem spadal v nacionalni pokojninski sistem, tvegal izgubo možnosti, da bi po tem sistemu koristil dajatve za starost, do katerih bi bil upravičen, če te zaposlitve ne bi sprejel; glej sodbo My (C‑293/03, EU:C:2004:821, točke od 45 do 48) ter sklep Ricci in Pisaneschi (C‑286/09 in C‑287/09, EU:C:2010:420, točke od 28 do 34).
( 37 ) Glej sodbo Melchior (C‑647/13, EU:C:2015:54, točka 27). Nasprotno pa je Sodišče v sodbi Thitier (C‑333/88, EU:C:1990:131, točka 16) izključilo, da bi lahko izguba davčne ugodnosti na podlagi nacionalne zakonodaje, do katere niso bili upravičeni uslužbenci in uradniki Skupnosti, odvrnila od zaposlitve pri institucijah Skupnosti ali od nadaljevanja zaposlitve in torej ovirala delovanje navedenih institucij. Prav tako sem v sklepnih predlogih, ki sem jih predstavil v zadevi Gysen (C‑449/06, EU:C:2007:663, točke od 54 do 61), izključil tak odvračilni učinek nacionalne zakonodaje, na podlagi katere se v okviru izplačila otroških dodatkov za vzdrževane otroke za samozaposlene od pristojnega nacionalnega organa otrok tistega delavca, ki je upravičen do otroških dodatkov, izplačanih na podlagi Kadrovskih predpisov, ne upošteva za določitev reda drugih otrok tega delavca, reda, ki v skladu s to ureditvijo vpliva na znesek otroškega dodatka, ki ga je treba izplačati za te otroke.
( 38 ) Glej točko 11.
( 39 ) Glej sodbo Åkerberg Fransson (C‑617/10, EU:C:2013:105, točka 19). Glej tudi sodbo Pfleger in drugi (C‑390/12, EU:C:2014:281, točka 33).
( 40 ) Glej sodbi Åkerberg Fransson (C‑617/10, EU:C:2013:105, točka 21) in Pfleger in drugi (C‑390/12, EU:C:2014:281, točka 34).
( 41 ) Glej sodbo Åkerberg Fransson (C‑617/10, EU:C:2013:105, točka 22).
( 42 ) Glej točke od 26 do 31 zgoraj.
( 43 ) Glej točke od 30 do 41 te sodbe.
Full & Egal Universal Law Academy