SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
PEDRA CRUZA VILLALÓNA,
predstavljeni 3. septembra 2015 ( 1 )
Zadeva C‑440/14 P
National Iranian Oil Company (NIOC)
proti
Svetu
„Pritožba — Omejevalni ukrepi proti Iranu — Seznam oseb in organizacij, katerim se zamrznejo sredstva in gospodarski viri — Uvrstitev imena pritožnice — Pravna podlaga — Člen 215 PDEU — Člen 291(2) PDEU — Ugovor nezakonitosti — Interes za vložitev tožbe“
1.
Obravnavana pritožba je usmerjena zoper sodbo Splošnega sodišča, ki je zavrnilo predlog, naj se vpis družbe NIOC na seznam oseb in subjektov, katerih premoženje je bilo zamrznjeno zaradi podpore vladi, zoper katero so bili sprejeti omejevalni ukrepi v okviru resolucij Varnostnega sveta Združenih narodov, razglasi za nezakonit. Tožeča stranka, ki je iransko javno podjetje, ki posluje v sektorju nafte in zemeljskega plina, nasprotuje omejevalnemu ukrepu, sprejetemu proti njej, in pri tem navaja šest pritožbenih razlogov, s katerimi v bistvu uveljavlja napačno pravno podlago, ki naj bi Svet pooblaščala za sprejetje predpisa, na podlagi katerega se je uporabil ta ukrep, na eni strani in nenatančnost in nedoločnost merila za uporabo navedenega ukrepa na drugi.
2.
V tem okviru ima Sodišče priložnost, da pojasni, pod katerimi pogoji se je mogoče v primeru izpodbijanja omejevalnega ukrepa sklicevati na obstoj procesnih napak ali na vpliv na pravice tretjih oseb v okviru ugovora nezakonitosti splošnega pravila, na podlagi katerega je bil sprejet ta ukrep.
3.
Poleg tega se Sodišču ponuja priložnost, da še bolj izpopolni tudi svojo sodno prakso, ki je še v povojih, v zvezi z izvedbenim pooblastilom, določenim v členu 291 PDEU, v tem primeru v primerjavi s pooblastilom Sveta, ki ga podeljuje člen 215 PDEU.
I – Dejansko stanje in pravni okvir
4.
Z Resolucijo 1929 (2010) z dne 9. junija 2010 je Varnostni svet Združenih narodov razširil obseg omejevalnih ukrepov, določenih z Resolucijami Varnostnega sveta 1737 (2006), 1747 (2007) in 1803 (2008) in določil dodatne omejevalne ukrepe proti Islamski republiki Iran.
5.
Evropski svet je 17. junija 2010 pozval Svet Evropske unije, naj sprejme potrebne ukrepe za izvajanje ukrepov, določenih v Resoluciji 1929 (2010), ter druge spremljevalne ukrepe z namenom prispevati s pogajanji k odgovoru na zaskrbljenost, ker Iran razvija tehnologije, povezane z njegovimi jedrskimi in raketnimi programi.
6.
Svet je 26. julija 2010 sprejel Sklep 2010/413/SZVP o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Skupnega stališča 2007/140/SZVP. ( 2 ) V Prilogi II k navedenemu sklepu so našteta imena oseb in subjektov – razen tistih, ki so navedeni v okviru Združenih narodov – katerih sredstva in gospodarski viri so bili zamrznjeni.
7.
Ta sklep je bil 23. januarja 2012 spremenjen s Sklepom 2012/35/SZVP, ( 3 ) ki v uvodni izjavi 13 navaja, da bi bilo treba „[u]vesti […] omejitve vstopa ter zamrznitev sredstev in gospodarskih virov za dodatne osebe in subjekte, ki iransko vlado podpirajo pri izvajanju dejavnosti, nevarnih z vidika širjenja jedrskega orožja, ali pri razvoju izstrelitvenih sistemov jedrskega orožja, zlasti za osebe in subjekte, ki iranski vladi zagotavljajo finančno, logistično ali materialno pomoč.“
8.
Na podlagi člena 1(7)(a)(ii) navedenega Sklepa 2012/35 je bila v člen 20(1) Sklepa 2010/413 dodana točka (c), s katero je bila določena zamrznitev sredstev „drug[ih] oseb[…] in subjekt[ov], ki niso navedeni v Prilogi I in podpirajo iransko vlado, ter z njimi povezani[m] oseb[am] in subjekt[om] s seznama v Prilogi II.“
9.
Svet je 23. marca 2012 sprejel Uredbo (EU) št. 267/2012, ( 4 ) katere člen 23(2) določa zamrznitev sredstev oseb, subjektov ali organov, navedenih v Prilogi IX, ki so opredeljeni kot: „(d) druge osebe, subjekti ali organi, ki zagotavljajo podporo, kot je materialna, logistična ali finančna podpora, iranski vladi, ter osebe in subjekti, povezani z njimi“.
10.
Člen 46(2) iste uredbe določa, da „[č]e Svet odloči, da bodo za fizično ali pravno osebo, subjekt ali organ veljali ukrepi iz člena 23(2) in (3), ustrezno spremeni Prilogo IX.“
11.
Svet je 15. oktobra 2012 sprejel Sklep 2012/635/SZVP ( 5 ) (v nadaljevanju: izpodbijani sklep), v katerem je v uvodni izjavi 16 navedeno, da „bi bilo treba na seznam oseb in subjektov iz Priloge II k Sklepu 2010/413/SZVP, za katere veljajo omejevalni ukrepi, uvrstiti še druge osebe in subjekte, zlasti iranske subjekte v državni lasti, ki so vključeni v naftni in plinski sektor, saj zagotavljajo pomemben vir prihodka iranske vlade“.
12.
Člen 1(8)(a) izpodbijanega sklepa je spremenil člen 20(1)(c) Sklepa 2010/413, tako da je med osebe, za katere veljajo omejevalni ukrepi, uvrstil „druge osebe ali subjekt[e], ki niso zajeti v Prilogo I, ki podpirajo iransko vlado, ter subjekt[e], ki jim pripadajo ali jih nadzirajo, ali osebe in subjekti, ki so z njimi povezani, kot so navedeni v Prilogi II.“
13.
Člen 2 izpodbijanega sklepa je ime zdaj pritožnice uvrstil v tabelo I v Prilogi II k Sklepu 2010/413 z naslovom „Osebe in subjekti, vključeni v jedrske dejavnosti ali dejavnosti v zvezi z balističnimi raketami, ter osebe in subjekti, ki podpirajo iransko vlado“ ter njen vpis pospremil z naslednjo opombo: „Subjekt v državni lasti in pod državnim upravljanjem, ki iranski vladi zagotavlja finančna sredstva. Minister za nafto je predsednik upravnega odbora NIOC, namestnik ministra za nafto pa generalni direktor NIOC.“
14.
Istega dne, to je 15. oktobra 2012, je Svet sprejel Izvedbeno uredbo (EU) št. 945/2012 (v nadaljevanju: izpodbijana izvedbena uredba), ( 6 ) s katero se izvaja Uredba št. 267/2012.
15.
S členom 1 izpodbijane izvedbene uredbe je bilo ime pritožnice uvrščeno v tabelo v Prilogi IX k Uredbi 267/2012, v kateri so navedene „osebe in subjekti, vključeni v jedrske dejavnosti ali dejavnosti v zvezi z balističnimi raketami, ter osebe in subjekti, ki podpirajo iransko vlado“ ter njen vpis pospremil z naslednjo opombo: „Subjekt v državni lasti in pod državnim upravljanjem, ki iranski vladi zagotavlja finančna sredstva. Minister za nafto je predsednik upravnega odbora NIOC, namestnik ministra za nafto pa generalni direktor NIOC.“
16.
Izpodbijana sklep in izvedbena uredba sta bil sporočena pritožnici 16. oktobra 2012, ki je 26. decembra 2012 izpodbijala svoj vpis ter zahtevala, da Svet ponovno preuči svojo odločitev. Prav tako je predlagala, naj se ji posreduje celoten spis, na podlagi katerega sta bila sprejeta izpodbijana sklep in izvedbena uredba, vključno z dokazi, na katerih je temeljil vpis, in imena držav članic, ki so vpis predlagale.
17.
Svet je z dopisom z dne 12. marca 2013 tožeči stranki poslal (A) predloge za vpis, ki so jih vložile štiri države članice; (B) zapisnik sestanka delovne skupine „CONEM“ (Bližnji vzhod/Zaliv) z dne 9. oktobra 2012; (C) dopisa generalnega sekretarja Sveta z dne 11. in 12. oktobra 2012 Odboru stalnih predstavnikov (Coreper)/Svetu in dopis Coreper-ja z dne 12. oktobra 2012 Svetu.
18.
Svet ni razkril, katere države članice so bile avtorice predloga, vendar je navedel, da je bil predlog sprejet soglasno.
19.
Pritožnica je pri Splošnemu sodišču vložila ničnostno tožbo zoper izpodbijana sklep in izvedbeno uredbo, pri čemer se je sklicevala na neobstoj obrazložitve in pravne podlage, nezakonitost, napačno uporabo prava, zmotno ugotovitev dejanskega stanja in napake pri presoji, kršitev pravice do obrambe, dobrega upravljanja in učinkovitega sodnega varstva ter kršitev načela sorazmernosti in lastninske pravice.
20.
Splošno sodišče je tožbo zavrnilo s sodbo z dne 16. julija 2014. ( 7 )
II – Sodba Splošnega sodišča
21.
Splošno sodišče je tožbene razloge, ki jih je navedla pritožnica, razdelilo v šest skupin. Kar zadeva prvega od njih (neobstoj obrazložitve, ker ni bila navedena pravna podlaga), ki ga je Splošno sodišče obravnavalo v točkah od 39 do 44 izpodbijane sodbe, je Splošno sodišče menilo, da je bila s tem, da je izpodbijana izvedbena uredba omenila člen 46(2) Uredbe št. 267/2012, izpolnjena obveznost navesti pravno podlago, na podlagi katere je lahko Svet sprejel to uredbo.
22.
Domneven neobstoj pravne podlage, ki ga je pritožnica uveljavljala z drugim tožbenim razlogom, je Splošno sodišče analiziralo v točkah od 46 do 86 izpodbijane sodbe, v katerih je preučilo pravilnost navedenega člena 46(2) Uredbe št. 267/2012 v povezavi s členom 215 PDEU in členom 291(2) PDEU, ter prišlo do sklepa, da je bilo ukrepe zamrznitve sredstev mogoče sprejeti na podlagi te zadnje določbe in da so bili v tem primeru pogoji v zvezi z učinki podelitve izvedbenih pooblastil Svetu izpolnjeni.
23.
Tretjemu tožbenemu razlogu, ki je bil usmerjen na nezakonitost člena 20(1)(c) Sklepa 2010/413 in člena 23(2)(d) Uredbe št. 267/2012, so bile posvečene točke od 90 do 132 izpodbijane sodbe, v katerih se v tem zaporedju zavrača, da je obstajala kakršna koli kršitev vrednot pravne države, lastninske pravice in načela sorazmernosti, ali da je v veljavnih predpisih zagotovo obstajala zatrjevana neskladnost v formulaciji spornega merila.
24.
Splošno sodišče je četrti tožbeni razlog, v katerem je združilo sklicevanje pritožnice na napačno uporabo prava, na zmotno ugotovitev dejanskega stanja in na napako pri presoji, zavrnilo iz razlogov, navedenih v točkah od 134 do 148 izpodbijane sodbe. Po mnenju Splošnega sodišča ni bilo ustrezno priznati napake pri razlagi člena 20(1)(c) Sklepa 2010/413, ki jo zatrjuje pritožnica, niti tega, da je šlo za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ko se je navedlo, da je bila pritožnica subjekt, ki ga je upravljala iranska država, niti tega, da je šlo za napako pri presoji, ko se je ugotovilo, da je pritožnica ravno zato, ker so jo upravljali iranski organi, zagotavljala sredstva iranski vladi.
25.
Pod četrti tožbeni razlog sta bili združeni kršitev obveznosti obrazložitve in kršitev pravic do obrambe, dobrega upravljanja in učinkovitega sodnega varstva, ki jih je Splošno sodišče zavrnilo v točkah od 151 do 166 izpodbijane sodbe; v nekaterih primerih, ker je šlo za ponavljanje tožbenih razlogov, ki so bili že zavrnjeni, in v drugih primerih, ker je ugotovilo, da so bili dokazi, na podlagi katerih je bila pritožnica vpisana na sporne sezname, jasno navedeni v izpodbijanih aktih in so bili očitno zadosti obrazloženi.
26.
Šesti in zadnji tožbeni razlog se je nanašal na možne kršitve načela sorazmernosti in lastninske pravice. V točkah od 173 do 177 izpodbijane sodbe je Splošno sodišče obrazložilo, da so v zadevnem očitku ponovljeni drugi, že zavrnjeni očitki, in da ni mogoče dokazati nesorazmernosti izpodbijanih ukrepov s sklicevanjem na dogodke, ki so se zgodili po njihovem sprejetju.
III – Pritožba in postopek pred Sodiščem
27.
V pritožbi je navedenih šest pritožbenih razlogov, ki jim oporekata Svet in Komisija iz razlogov, navedenih v njunih zadevnih pisnih stališčih.
28.
Družba NIOC, Svet in Komisija so se udeležile javne obravnave 28. aprila 2015, kamor jih je pozvalo Sodišče, da odgovorijo na naslednja vprašanja: (A) Morebiten pomen členov 24 in 26 PEU, ki ju omenja člen 291(2) PDEU, za izvedbeno pooblastilo Sveta. (B) Morebiten pomen uvodne izjave 15 Uredbe (EU) št. 961/2010, ( 8 ) ki se nanaša na možnost Sveta, da spreminja sezname, za spor. (C) Morebiten vpliv tega, da sta pooblastilo Sveta, določeno v členu 46(2) Uredbe št. 267/2012, predlagala Komisija in visoki predstavnik, upoštevajoč, da je Splošno sodišče v sodbi z dne 4. februarja 2014, Syrian Lebanese Commercial Bank/Svet, ( 9 ) dopustilo možnost, da bi pritožnica zadevni razlog lahko v bistvu oprla na kršitev prerogativ Evropskega parlamenta. (D) Potreba po sklicevanju na temeljne pravice tretjih oseb z namenom zaščite interesov pritožnice v okviru člena 277 PDEU, upoštevajoč sodbo Wöhrmann in Lütticke/Komisija. ( 10 )
A – Pritožbeni razlogi in odgovor Sveta
1. Prvi pritožbeni razlog
29.
Družba NIOC najprej trdi, da v Uredbi št. 267/2012 ni pravilno navedena pravna podlaga, s čimer bi bil Svet pooblaščen za sprejetje izpodbijane izvedbene uredbe, saj člen 46(2) te uredbe ne določa pravne oblike, v kateri bi morala biti sprejeta sprememba Priloge IX. Po njenem mnenju je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ko je ugotovilo, da se je z izpodbijano izvedbeno uredbo z omembo te določbe natančno opredelila njena pravna podlaga.
30.
Svet na drugi strani meni, tako kot Splošno sodišče, da pooblastilo iz člena 46(2) Uredbe št. 267/2012 pomeni upoštevno pravno podlago za izpodbijano izvedbeno uredbo, s čimer je izpolnjena zahteva po obrazložitvi iz člena 296 PDEU, katerega sklic v prvem odstavku na „vrst[o] akta, ki naj se sprejme“ je treba razlagati tako, da je kot pravno podlago mogoče uporabiti samo določbe, ki pooblaščajo eno ali več institucij, da ukrepajo na določenem področju, pri čemer mora biti postopek za sprejetje ustreznih aktov natančno določen, ne da bi bilo treba konkretno opredeliti pravno obliko teh aktov.
2. Drugi pritožbeni razlog
31.
V prvem delu drugega pritožbenega razloga pritožnica navaja, da je v skladu s sodbo Sodišča z dne 19. julija 2012 ( 11 ) člen 215(2) PDEU edina mogoča pravna podlaga za sprejetje posamičnih omejevalnih ukrepov.
32.
Svet odgovarja, da navedena sodba ni pomembna za rešitev tega spora, saj je vprašanje, ki se je zastavljalo v tisti zadevi, bilo, ali je treba omejevalne ukrepe za boj proti terorizmu sprejeti na podlagi člena 75 PDEU ali pa lahko temeljijo tudi na členu 215(2) PDEU, pri čemer je Sodišče pritrdilo zadnji možnosti. Poleg tega se Svet strinja z odgovorom, ki je bil dan v zvezi s tem v točki 54 izpodbijane sodbe.
33.
V drugem delu se ponovno na podlagi zgoraj navedene sodbe Parlament/Komisija zatrjuje, da postopka iz člena 215 PDEU in člena 291 PDEU (izvedbeni akti) nista združljiva.
34.
Svet ponovno navaja, da navedena sodba ni upoštevna, pri tem pa po njegovem mnenju ni mogoče dopustiti, da bi uporaba obeh postopkov brez razlikovanja pomenila, da so osebe in subjekti, za katere veljajo omejevalni ukrepi, sprejeti v skladu s členom 215 PDEU, upravičeni do jamstva (kar pomeni zahtevo, da bi bil akt, ki zanje določa take ukrepe, rezultat skupnega predloga Komisije in visokega predstavnika), ki ga ne uživajo tisti, zoper katere so bili sprejeti omejevalni ukrepi z aktom, sprejetim na podlagi člena 291(2) PDEU. In to zato, ker razlika v postopkih ni toliko v podelitvi jamstev naslovnikom zadevnih aktov, kot je v jamstvu pravice do pobude, ki je bila s Pogodbo podeljena Komisiji in visokemu predstavniku.
35.
Tretji del prvega pritožbenega razloga, ki je podreden, se razširi na razloge, ki naj bi preprečevali uporabo člena 291 PDEU, in se z njim zatrjuje, da člena 291(2) PDEU ni mogoče razumeti tako, da ta člen lahko Svetu zagotovi pravno podlago, ki dopolnjuje tisto, ki jo uvaja člen 215 PDEU za sprejetje omejevalnih ukrepov. Pritožnica navaja dva razloga, ki naj bi nasprotovala uporabi člena 291(2) PDEU. Prvič, ta določba naj bi uvajala izjemo od načelne pristojnosti držav članic, določene v odstavku 1, in bi jo zato bilo treba razlagati ozko. Drugič, pritožnica obravnava trditve iz točke 55 izpodbijane sodbe v tem smislu, da se lahko postopek, določen v členu 215 PDEU, izkaže za neprimeren za sprejetje enostavnih izvedbenih ukrepov in da člen 291(2) PDEU odraža voljo avtorjev Pogodbe, da določijo učinkovitejši izvedbeni postopek, prilagojen vrsti ukrepa, ki ga je treba izvesti.
36.
Svet meni, da pritožnica napačno razlaga točko 55 izpodbijane sodbe s tem, da sklepa, da je uporabo člena 291(2) PDEU mogoče utemeljiti z razlogi učinkovitosti. Vsekakor pa naj bi bilo razlogovanje Splošnega sodišča v tej točki zgolj zaradi celovitosti presoje in zato v okviru te pritožbe neuporabno. Poleg tega Svet nasprotuje argumentu družbe NIOC, da odstavek 2 člena 291 PDEU pomeni izjemo od načela izvedbenega pooblastila držav članic, ki je določeno v odstavku 1 navedene določbe.
3. Tretji pritožbeni razlog, naveden podredno
37.
Podredno, če bi se štelo, da je treba za sprejetje posamičnih omejevalnih ukrepov uporabiti člen 291(2), pritožnica navaja tretji pritožbeni razlog, ki je razdeljen na dva dela, v okviru katerega vztraja pri neprimernosti člena 291 PDEU kot podlage za sprejetje izpodbijane izvedbene uredbe, pri čemer trdi, da so že omejevalni ukrepi, sprejeti v skladu s členom 215 PDEU, izvedbeni ukrepi in ne potrebujejo nobenega izvedbenega ukrepa. To naj bi dokazoval seznam iz priloge k Uredbi št. 267/2012, ki je bila sprejeta na podlagi člena 215 PDEU.
38.
S prvim delom pritožnica, ki omenja dva primera, obravnavana v členu 291(2) PDEU, na eni strani trdi, da Uredba št. 267/2012 nima zveze s členoma 24 in 26 PEU – saj je bil Sklep 2012/35 poleg tega sprejet na podlagi člena 29 PEU – in na drugi, da uporabe člena 291 PDEU v tej zadevi ni mogoče šteti za „ustrezno utemeljeno“.
39.
Svet trdi, drugače od družbe NIOC, da je obveznost obrazložitve podelitve izvedbenega pooblastila Svetu na podlagi člena 291(2) PDEU zgolj izraz obveznosti splošne obrazložitve iz člena 296 PDEU.
40.
V drugem delu je navedeno, da uvodna izjava 28 in člen 23(2) Uredbe št. 267/2012 utemeljujeta, kot je menilo Splošno sodišče, da omejevalni ukrepi spadajo v izvedbeno pooblastilo Sveta na podlagi člena 291(2) PDEU.
41.
Svet zagovarja razlago Splošnega sodišča in se poleg tega sklicuje na uvodno izjavo 11 in naslednje Uredbe št. 267/2012.
4. Četrti pritožbeni razlog, naveden podredno
42.
Prav tako podredno, če se prizna zakonitost uporabe člena 291 PDEU, pritožnica trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ko je menilo, da člen 46(2) Uredbe št. 267/2012 Svetu pridržuje pooblastilo za izvedbo določb člena 23(2) in (3) navedene uredbe, kar naj bi zadostovalo za izpolnitev obveznosti obrazložitve glede navedbe njene pravne podlage. Po mnenju pritožnice Uredba št. 267/2012 ne vsebuje nobenega sklica na člen 291 PDEU, zato naj bi nujno napotovala na člen 215(2) PDEU.
43.
Svet trdi, da je Splošno sodišče upoštevalo sodno prakso Sodišča, v skladu s katero to, da pravna podlaga ni navedena, ne pomeni samodejno kršitve obveznosti obrazložitve, čeprav v tem primeru ni nobenega dvoma o tem, da si je v členu 46(2) Uredbe št. 267/2012 Svet pridržal izvedbeno pooblastilo na področju posamičnih omejevalnih ukrepov.
5. Peti pritožbeni razlog, naveden podredno
44.
Prav tako podredno, pritožnica dodaja, da je Splošno sodišče še v drugo napačno razlagalo pravo, ko je menilo, da Svet ni kršil obveznosti obrazložitve s tem, da ni omenil člena 291 PDEU.
45.
Svet pa zgolj ponovno navaja sodno prakso v zvezi z možnostjo, da sklic na pravno podlago ni nujno izrecen.
6. Šesti pritožbeni razlog
46.
V prvem delu je navedena napačna uporaba prava, ki naj bi bila v razsodbi, da pooblastilo Sveta za presojo ni niti samovoljno niti diskrecijsko, do te ugotovitve pa naj bi se prišlo na podlagi „preoblikovanja“ člena 23(2)(d) Uredbe št. 267/2012.
47.
Svet se ne strinja, da je Splošno sodišče „preoblikovalo“ zadevno določbo, ter navaja razloge, zakaj po njegovem mnenju izpodbijane sodbe ni mogoče razlagati tako, kot predlaga družba NIOC.
48.
V drugem delu se očita, da „preoblikovanje“ člena 23(2)(d) Uredbe št. 267/2012 pomeni kršitev pravice do obrambe.
49.
Sveta pa vztraja pri tem, da Splošno sodišče ni preoblikovalo merila, ki ga vsebuje ta določba.
50.
Pritožnica nazadnje v tretjem delu navaja, da je Splošno sodišče na eni strani protislovno trdilo, da se sporno merilo nanaša na vrste podpore, ki zaradi svoje količinske ali kvalitativne pomembnosti prispevajo h kontinuiteti iranskih jedrskih dejavnosti (točka 119 izpodbijane sodbe), in na drugi, da se navedeno merilo nanaša na vsako podporo, ki lahko zaradi količinske ali kvalitativne pomembnosti, čeprav nima nikakršne neposredne ali posredne zveze s širjenjem jedrskega orožja, vendarle spodbuja navedeno širjenje (točka 140 izpodbijane sodbe).
51.
Po mnenju Sveta ni treba opozarjati na očitano protislovje, saj je po njegovem mnenju Splošno sodišče v točki 140 izpodbijane sodbe zgolj povzelo razlogovanje, ki ga je razvilo v točkah od 119 do 121.
B – Stališče Komisije
52.
Komisija se je udeležila postopka in dala en odgovor na prvih pet pritožbenih razlogov. Po njenem mnenju je člen 215 PDEU določba, ki je primerna za podlago za sprejetje izpodbijane izvedbene uredbe; kar pa ne velja za člen 291 PDEU, saj akt zakonodajalca, ki podeljuje izvedbena pooblastila, ne odraža namena Uredbe št. 267/2012, to je sprejetje omejevalnih ukrepov proti Iranu. V zvezi s tem Komisija navaja, da obstajajo številni primeri uredb, ki Komisiji podeljujejo izvedbeno pooblastilo, in da člen 291 PDEU nikoli ni bil naveden kot pravna podlaga.
53.
Poleg tega Komisija meni, da bi bilo mogoče določbe člena 291 PDEU uporabiti tudi v okviru omejevalnih ukrepov in v tem smislu navaja, da je ustaljena praksa Komisije, da v skupnih predlogih, ki jih sprejme na podlagi člena 215 PDEU, predlaga sprejetje izvedbenih aktov za spremembo prilog, vključno s tistimi, ki se nanašajo na sezname oseb, za katere velja zamrznitev sredstev.
54.
V zvezi s šestim pritožbenim razlogom Komisija trdi, da je treba člen 23(2)(d) Uredbe št. 267/2012 razumeti glede na njegovo sobesedilo in upoštevajoč celotno veljavno zakonodajo, tako kot je to po njenem mnenju storilo Splošno sodišče, ter tako enostavno ugotoviti, da sporno merilo zajema samo osebe in subjekte, ki iranski vladi dajejo „kvalitativno ali kakovostno pomembno“ podporo, kot v primeru pritožnice.
C – Predlogi strank
55.
Družba NIOC na koncu v svoji pritožbi Sodišču predlaga, naj razveljavi izpodbijano sodbo, ugodi njenim predlogom, ki jih je podala pred Splošnim sodiščem, ter Svetu naloži stroške postopkov na obeh stopnjah.
56.
Svet in Komisija predlagata zavrnitev pritožbe in naložitev stroškov pritožnici.
IV – Presoja
A – Uvod
57.
Družba NIOC je iransko javno podjetje, ki opravlja dejavnosti v sektorju za nafto in zemeljski plin. Njena sredstva so bila zamrznjena 15. oktobra 2012 na podlagi izpodbijanih sklepa in izvedbene uredbe.
58.
Merila, ki so se uporabila za vpis na seznam oseb in subjektov, ki se jim zamrznejo sredstva, so se s časom spreminjala. Na začetku se je zahtevalo neposredno sodelovanje ali neposredna povezava z jedrskimi dejavnostmi Irana, ( 12 ) merilo, ki je bilo prvič razširjeno leta 2010 ( 13 ) in ki – kar je sedaj pomembno – se je ponovno razširilo leta 2012 z Uredbo št. 267/2012, katere člen 23(2) določa zamrznitev sredstev oseb, subjektov in organov, naštetih v njeni Prilogi IX, ki so opredeljeni kot „druge osebe, subjekti ali organi, ki zagotavljajo podporo, kot je materialna, logistična ali finančna podpora, iranski vladi, ter osebe in subjekti, povezani z njimi“.
59.
Po drugi strani člen 46(2) te Uredbe št. 267/2012 določa, da „[č]e Svet odloči, da bodo za fizično ali pravno osebo, subjekt ali organ veljali ukrepi iz člena 23(2) in (3), ustrezno spremeni Prilogo IX“ navedene uredbe.
60.
Družba NIOC je vložila tožbo pri Splošnem sodišču, s katero je predlagala, naj se razglasi ničnost izpodbijanih sklepa in izvedbene uredbe ter naj se ugotovi, da Uredbe št. 267/2012 ni mogoče uporabiti v tej zadevi. Splošno sodišče je njen predlog zavrnilo in zdaj ta družba zoper to odločitev vlaga pritožbo, ki je razdeljena na šest pritožbenih razlogov, ki jih je po mojem mnenju, v tem se strinjam s Komisijo, mogoče združiti v dva, ki se nanašata na pravno podlago izpodbijane izvedbene uredbe (pritožbeni razlogi od ena do pet) oziroma na zakonitost razširitve merila za vpis s Sklepom 2012/35 in Uredbo št. 267/2012 (šesti pritožbeni razlog).
B – Dopustnost pritožbenih razlogov
61.
Kot je bilo navedeno v točki 28, je Sodišče pozvalo stranke, naj med obravnavo odgovorijo na številna vprašanja, med katerimi se dve nanašata na možnost, da ima NIOC interes, ki je potreben za uveljavljanje tistih pritožbenih razlogov, ki pomenijo vsak posebej ugovor nezakonitosti zoper Uredbo št. 267/2012. Zlasti se je med obravnavo razpravljalo o tem, ali je treba kot izpodbojni razlog navesti (A) domnevno kršitev pravice Komisije in visokega predstavnika, da podata predlog, ali (B) kršitev temeljnih pravic tretjih oseb.
62.
Kar zadeva prvo od vprašanj, to je možnost navesti kot pritožbeni razlog mogočo kršitev pravice Komisije in visokega predstavnika, da podata predlog, je Svet navedel, da bi morebitna napaka v opredelitvi pravne podlage vplivala zgolj na ravnotežje med institucijami Unije, saj je bistvo raznovrstnosti postopkov, določenih v členu 291 PDEU oziroma v členu 215 PDEU, v konkretni opredelitvi zadevnih položajev, ki jih imajo Svet, Komisija in visoki predstavnik v zunanjih zadevah, kar pa nima posledic z vidika jamstva posamičnih pravic.
63.
V zvezi z možnostjo sklicevanja na pravice tretjih oseb pa je Svet navedel, da če izpodbijanje družbe NIOC zakonitosti merila za vpis temelji na argumentu, da bi uporaba navedenega merila, kakor ga je opredelil zakonodajalec Unije, posegala v pravice tretjih oseb, bi predlogi družbe NIOC v pritožbi dejansko pomenili izvajanje abstraktnega nadzora nad določbami, katerih ugovor nezakonitosti uveljavlja.
64.
Menim, da pri nobenem od pritožbenih razlogov ni podan razlog za nedopustnost.
1. Interes družbe NIOC, da uveljavlja nezakonitost Uredbe št. 267/2012
65.
Interes družbe NIOC – in torej njeno legitimacijo za uveljavljanje konkretnih razlogov, na katere opira svojo pritožbo – je treba obravnavati glede na učinke, ki bi jih ugotovitev nezakonitosti Uredbe št. 267/2012 lahko imela na veljavnost izpodbijanega sklepa in izpodbijane izvedbene uredbe. Na kratko, če bi njena nezakonitost vplivala na njuno veljavnost, bi bila družba NIOC upravičena uveljavljati v pritožbi ta ugovor nezakonitosti. In to ne glede na to, kateri bi lahko bili razlogi za zadevno nezakonitost. Kolikor je tu pomembno, če gre za formalni ali procesni razlog za nezakonitost, ali če je očitani razlog za neveljavnost povezan z vsebino zadevne določbe, je jasno, da ni mogoče, da se družbi NIOC ne bi priznalo pravice sklicevati se na nezakonitost, ki bi – če bi bila potrjena – povzročila neuporabljivost določb in aktov, ki se nanjo nanašajo tako neposredno, kot je v primeru spornih omejevalnih ukrepov.
66.
Izraz „neuporabljivost“ sem želel poudariti, saj je to tisto, za kar pravzaprav in izključno gre. Člen 277 PDEU je zelo jasen, ko določa, da „lahko vsaka stranka v sporu, v katerem gre za pravni akt, ki se splošno uporablja,[…] pred Sodiščem Evropske unije uveljavlja, da se ta akt […] ne uporablja. Ta neuporabljivost mora temeljiti na „razlog[ih], navedenih v drugem odstavku člena 263 [PDEU]“, to je na razlogih nezakonitosti. Vendar navedeni razlogi nezakonitosti v primeru člena 277 PDEU ne povzročijo neveljavnosti ali nezakonitosti zadevne določbe, vendar samo njeno neuporabljivost ad casum. ( 14 )
67.
V skladu s sodno prakso Sodišča posredno izpodbijanje zakonitosti uredbe med postopkom, ki teče zoper sklepe, ki niso izvedbeni ukrepi te uredbe, ni mogoče. ( 15 ) Vendar pa je v obravnavanem primeru veljavnost določb, ki se izpodbijajo v postopku, neposredno odvisna od veljavnosti Uredbe št. 267/2012, tako da ne bi šlo za enak primer kot v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Svet/Chvatal, v kateri je bila uradnikom Sodišča odvzeta pravica uveljavljanja ugovora nezakonitosti zoper uredbo, ki je veljala samo za Evropski parlament in ki zato – čeprav ni bila zakonita – ni mogla biti pravna podlaga za zahtevke tožečih uradnikov. ( 16 )
68.
Res je, kot je Sodišče pojasnilo strankam, da je Splošno sodišče v zadevi Syrian Lebanese Commercial Bank/Svet dopustilo možnost, da „bi bilo sprejemljivo, da tožeča stranka [banka, v kateri ima delež tretja država] lahko navede razlog, ki se v bistvu nanaša na kršitev prerogativ Parlamenta“. ( 17 ) Vendar Sodišče to možnost običajno dopušča v sporih, v katerih se razprava o primernosti pravne podlage, ki je temelj zakonodaje, za katero gre, nazadnje nanaša na težavo medinstitucionalnega ravnotežja, ki načeloma nima nič skupnega s „subjektivnim interesom“ osebe, ki izpodbija veljavnost te zakonodaje. ( 18 )
69.
Subjektivni interes, ki je pomemben v okviru člena 277 PDEU, je zgolj tisti, ki se nanaša na neuporabljivost določbe, ki je razlog za nezakonitost, čeprav se je – kot sem ravnokar spomnil – na neuporabljivost, omenjeno v členu 277 PDEU, mogoče sklicevati „iz razlogov, navedenih v drugem odstavku člena 263 [PDEU]“, in sicer zaradi „nepristojnosti, bistvene kršitve postopka, kršitve Pogodb ali katerega koli pravnega pravila, ki se nanaša na njeno uporabo, ali zaradi zlorabe pooblastil“. In za to navsezadnje gre: ne toliko za ugotovitev neveljavnosti določbe, zoper katero se uveljavlja ugovor nezakonitosti, kot pa za njeno neuporabljivost zaradi nezakonitosti v konkretnem primeru pritožnice.
70.
V obravnavanem primeru je jasno, da če Uredba št. 267/2012 ne bi bila zakonita, ker je bila Svetu podeljena pristojnost za spremembo njene Priloge IX, kot je bilo to storjeno v členu 46(2), bi to povzročilo, da uvrstitev pritožnice na seznam iz navedene priloge ne bi imela upoštevne pravne podlage, in bi šlo torej za napako, katere posledica bi lahko bila samo to, da v tem primeru navedene uredbe ne bi bilo mogoče uporabiti, in torej ničnost vpisa družbe NIOC na navedeni seznam.
71.
Res je, kot je trdil Svet, da se razlika med pravno podlago iz člena 215 PDEU in tisto iz člena 291(2) PDEU zmanjša na razliko v postopkih, katere bistvo je, da nazadnje ustreza želji, da se v prvi vrsti zagotovi pravico Komisije in visokega predstavnika do pobude. Vendar to ne pomeni, da izbira ene ali druge pravne podlage ne bi bila pomembnejša od morebitne škode za institucionalno ravnotežje, ki ga je želela vzpostaviti PDEU, ko je uvedla ta dva zakonodajna postopka.
72.
Ni dvoma, da bi uporaba postopka iz člena 291(2) PDEU v primeru, v katerem bi iz PDEU izhajalo, da je treba postopati v skladu s členom 215 PDEU, povzročila nezakonitost Uredbe št. 267/2012 in torej njeno neuporabljivost za primer pritožnice, s posledično neveljavnostjo sklepa, na podlagi katerega je bila uvrščena na sporni seznam. Če se izrazim v smislu interesa, interes Komisije in visokega predstavnika je v tem, da se z Uredbo št. 267/2012 upoštevajo Pogodbe, medtem ko interes družbe NIOC temelji na tem, da se zanjo navedene uredbe ne bi uporabilo ravno zaradi njene nezakonitosti. Ta zadnji interes je dejansko pomemben za namene člena 277 PDEU in torej edini, ki ga je treba upoštevati za namene dopustnosti pritožbenih razlogov, ki temeljijo na nezakonitosti navedene uredbe.
2. Interes družbe NIOC, da uveljavlja nezakonitost merila, na podlagi katerega je bila uvrščena na sporni seznam
73.
Kar zadeva ugovor nedopustnosti, ki temelji na domnevnem sklicevanju na interese in pravice tretjih oseb, drugače povedano, na tem, da je družba NIOC izpodbijala vsebino merila za uvrstitev na sporni seznam, je po mojem mnenju nesporno, da pritožnica nazadnje uveljavlja zgolj svoje pravice in interese. Družba NIOC se dejansko ne sklicuje na interes iranskih državljanov na splošno, temveč s tem, da se sklicuje na lasten in posamezen interes kot družba, uvrščena na sporni seznam, očita, da je njena uvrstitev posledica uporabe merila, ki omogoča uvrstitev vsakogar.
74.
S tega vidika vprašanje ni toliko povezano s tem, ali ga je dopustno izpodbijati, kot z njegovo vsebinsko utemeljitvijo. Drugače povedano, z razlogom, ki ga lahko ima pritožnica, da zatrjuje, da je Splošno sodišče „preoblikovalo“ merilo, določeno v členu 20(1)(c) Sklepa 2010/413 in v členu 23(2)(d) Uredbe št. 267/2012, ter s tem oslabilo njegov pomen, kakor ga razume pritožnica, in sicer namero, da se navsezadnje omogoči uvrstitev katerih koli iranskih posameznikov ali pravnih oseb.
75.
Zato menim, da je treba dopustiti vse pritožbene razloge, ki jih navaja pritožnica.
C – Različni pritožbeni razlogi
1. Uvod
76.
Kot je bilo navedeno v točki 60, je mogoče šest pritožbenih razlogov, ki jih navaja pritožnica, razdeliti glede na njihovo vsebino na dva dela; na eni strani so tisti, katerih predmet je pravna podlaga izpodbijane izvedbene uredbe (pritožbeni razlogi od ena do pet); na drugi strani pa je šesti pritožbeni razlog, v katerem se razpravlja o zakonitosti merila, na podlagi katerega je bila družba NIOC uvrščena na sporni seznam. Poleg tega so trije od njih primarni (prvi, drugi in šesti pritožbeni razlog) in ostali trije podredni (tretji, četrti in peti), ki so bili samo navedeni, če bi se Sodišče strinjalo s Splošnim sodiščem, da je v obravnavanem primeru upoštevna pravna podlaga tista, ki jo ponuja člen 291 PDEU.
77.
V zvezi s pravno podlago izpodbijane izvedbene uredbe družba NIOC trdi, da bi morala biti v členu 46(2) Uredbe št. 267/2012, prvič, navedena pravna oblika, ki jo mora imeti sklep Sveta, s katerim se spreminja priloga, v kateri je seznam oseb, ki so jim zamrznili sredstva (prvi pritožbeni razlog, ki vsebuje ugovor nezakonitosti Uredbe št. 267/2012). Drugič, pritožnica zagovarja, da bi morali zadevni ukrepi temeljiti na členu 215(2) PDEU, ( 19 ) in ne na členu 291 PDEU ( 20 ) (drugi pritožbeni razlog, ki je usmerjen zoper izpodbijano izvedbeno uredbo in ki prav tako sestavlja ugovor nezakonitosti Uredbe št. 267/2012).
78.
Pritožnica nazadnje podredno navaja, da bi morala biti uporaba člena 291 PDEU obrazložena, da bi bila zakonita (tretji pritožbeni razlog – v katerem vztraja na neprimernosti člena 291 PDEU – ter četrti in peti pritožbeni razlog, ki sta prav tako del ugovora nezakonitosti Uredbe št. 267/2012).
79.
V zvezi z zakonitostjo uporabljenega merila (šesti pritožbeni razlog) pritožnica trdi, da je njegova zakonodajna opredelitev preveč splošna in nedoločna in da je Splošno sodišče resnično „preoblikovalo“ to merilo, ko ga je uporabilo v tem primeru.
2. Prvi pritožbeni razlog: navedba pravne podlage
80.
Prvi pritožbeni razlog, ki je usmerjen zoper Uredbo št. 267/2012, je povezan s tem, da njen člen 46(2) ne določa oblike, v kateri morajo biti sprejeti sklepi o spremembi njene Priloge IX, zaradi česar te določbe ni mogoče uporabiti kot pravno podlago za izpodbijano izvedbeno uredbo.
81.
Zadevni člen namreč zgolj določa, da „[č]e Svet odloči, da bodo za fizično ali pravno osebo, subjekt ali organ veljali ukrepi iz člena 23(2) in (3), ustrezno spremeni Prilogo IX.“
82.
Kot opozarja družba NIOC, ta molk omogoča dve možni pravni obliki: (a) sklep, sprejet v skladu s členom 215 PDEU; (b) izvedbeno uredbo na podlagi člena 291 PDEU. Oblika, ki je bila nazadnje uporabljena v primeru, ki se tukaj obravnava, je bila izvedbena uredba, s katero bi člen 46(2) Uredbe št. 267/2012 lahko napotil ravno na postopek iz člena 291 PDEU.
83.
Menim, da ta razlaga člena 46(2) Uredbe št. 267/2012 ni bila popolnoma brez osnove, saj je bilo pooblastilo, ki se s tem členom podeljuje Svetu, že vsebovano v drugih določbah, sprejetih v okviru politike sprejemanja omejevalnih ukrepov proti Iranu.
84.
Tako je v primeru Uredbe (ES) št. 423/2007 ( 21 ) in Uredbe (EU) št. 961/2010. Tako je v členu 15(2) Uredbe št. 423/2007 določeno, da bo „Svet […] s kvalificirano večino glasov sestavil, pregledal in spremenil seznam oseb, subjektov in organov iz člena 7(2) v skladu z odločitvami Sveta v zvezi s Prilogo II Skupnega stališča 2007/140/SZVP. Seznam iz Priloge V se pregleduje v rednih časovnih presledkih, in sicer vsaj vsakih 12 mesecev.“
85.
Po drugi strani člen 36(2) Uredbe št. 961/2010 določa, da „[č]e Svet odloči, da bodo za fizično ali pravno osebo, subjekt ali organ veljali ukrepi iz člena 16(2), ustrezno spremeni Prilogo VIII.“
86.
V obeh primerih je zakonodajalec pazil na to, da je obrazložil podelitev tega izvedbenega pooblastila Svetu. V primeru Uredbe št. 423/2007 je bila obrazložitev podana v uvodni izjavi 6, katere besedilo je bilo: „Svet bi moral v luči ciljev RVSZN 1737 (2006) sam izvajati ustrezna izvedbena pooblastila glede postopka za sestavo ali spremembo seznama iz člena 7(2), zlasti zaradi onemogočanja Irana pri razvoju občutljivih tehnologij v podporo svojim jedrskim in raketnim programom in dejavnosti, nevarnih z vidika širjenja orožja, s strani oseb in subjektov, ki podpirajo te programe.“
87.
V primeru Uredbe št. 961/2010 pa je bila obrazložitev v uvodni izjavi 15, v skladu s katero „[z]aradi posebne grožnje, ki jo za mednarodni mir in varnost predstavlja Iran, kar se odraža z vse večjo zaskrbljenostjo nad njegovim jedrskim programom, ki jo je izpostavil Evropski svet na zasedanju 17. junija 2010, in za zagotovitev skladnosti s postopkom za spremembo in pregled prilog I in II k Sklepu 2010/ 413/SZVP bi moral biti za spremembo prilog VII in VIII k tej uredbi pristojen Svet.“
88.
V zvezi z Uredbo št. 267/2012 je bil po obravnavi pred Splošnim sodiščem ( 22 ) v Uradnem listu Unije ( 23 ) objavljen popravek, s katerim je bila dodana uvodna izjava 27a, v kateri je navedeno:
„Zaradi posebne grožnje, ki jo za mednarodni mir in varnost predstavlja jedrski program Irana in za zagotovitev skladnosti s postopkom za spremembo in pregled prilog I in II k Sklepu 2010/413/SZVP, bi moral biti za spremembo seznamov iz prilog VIII in IX k tej uredbi pristojen Svet.“
89.
Še potem je bila 22. julija 2014 ( 24 ) ta nova uvodna izjava popravljena v smislu, da „pooblastilo za spremembo seznamov v prilogah VIII in IX k tej uredbi izvaja Svet.“
90.
Menim, da je treba Uredbo št. 267/2012 obravnavati v okviru vseh omejevalnih ukrepov, ki jih je Unija sprejela proti Iranu, ki predstavljajo smiselno enoto, ki – kolikor je tu pomembno – ustrezno služi namenu, ki se mu sledi z dolžnostjo obrazložitve, ki je v obveznosti, da je treba navesti pravno podlago vseh aktov, ki imajo pravne učinke.
91.
V ustaljeni sodni praksi je namreč določeno, da „obveznost obrazložitve, določena v členu 253 ES [členu 296 PDEU], zahteva, da so v vseh aktih, navedenih v tem členu, navedeni razlogi, iz katerih jih je institucija sprejela, tako da se Sodišču omogoči izvajanje naloge nadzora in da se s tem države članice in zainteresirane stranke seznanijo s pogoji, v katerih so institucije Skupnosti uporabile Pogodbo“. ( 25 )
92.
V tem smislu „je obveznost navedbe pravne podlage del obveznosti obrazložitve“, ( 26 ) enako kot mora „zavezujoča narava vsakega akta, katerega namen je imeti pravni učinek, zaradi pravne varnosti izvirati iz določbe prava Skupnosti, ki določa pravno obliko akta in je izrecno navedena kot njegova pravna podlaga“. ( 27 )
93.
Ker gre za enega od vrste ukrepov, sprejetih proti Iranu, Uredba št. 267/2012 ni nepovezana z obrazložitvami, s katerimi je bilo utemeljeno sprejetje predhodnih uredb. Res je, da je vsaka od navedenih uredb začela veljati tako, da je razveljavila prejšnjo, in tudi Uredba št. 267/2012 je razveljavila Uredbo št. 961/2010.
94.
Vendar menim, da ravno zaradi vsebinske kontinuitete, ki jo je mogoče opaziti med vsemi temi uredbami, formalna razveljavitev z Uredbo št. 267/2012 ne pomeni, da se z obrazložitvijo, s katero je bila izrecno utemeljena Uredba št. 961/2010 – in še prej Uredba št. 423/2007 – ne bi moglo implicitno utemeljiti Uredbe št. 267/2012.
95.
Ali ta uredba Svetu podeljuje enako izvedbeno pristojnost, kot so mu jo podelile že prejšnje uredbe, je mogoče zgolj sklepati iz tega, da če ni izrecne obrazložitve v zvezi s tem, je razlog za to podelitev implicitno enak kot v prejšnjih uredbah, v katerih je bil izrecno omenjen. Čeprav implicitno, je tako izpolnjena obveznost obrazložitve, ki je določena v členu 296 PDEU, katerega namen je navsezadnje glede na navedeno, „da se Sodišču omogoči izvajanje naloge nadzora in da se s tem države članice in zainteresirane stranke seznanijo s pogoji, v katerih so institucije Skupnosti uporabile Pogodbo“. ( 28 )
96.
Nazadnje menim, da je v Uredbi št. 267/2012 zadosti obrazloženo pooblastilo, podeljeno Svetu za spremembo spornega seznama, in da gre pri navedenem pooblastilu za pooblastilo, določeno v členu 291(2) PDEU. Menim, da to izhaja iz dejstva, da se uredbe, ki so predhodnice Uredbe št. 267/2012, sklicujejo na nujo, da Svet zaradi spremembe seznamov izvaja „ustrezna izvedbena pooblastila“ ( 29 ) (uvodna izjava 6 Uredbe št. 423/2007) in poudarjajo interes „za zagotovitev skladnosti s postopkom za spremembo in pregled“ drugih seznamov ( 30 ) (uvodna izjava 15 Uredbe št. 961/2010), s čimer neposredno spominjajo na besedilo člena 291 PDEU, drugače povedano, na izvedbeno pooblastilo, podeljeno institucijam Unije pod pogoji, določenimi v odstavku 2 navedene določbe.
97.
Ločeno vprašanje pa je, ali so se s takim postopanjem v Uredbi št. 267/2012 upoštevale Pogodbe, kar pa bom analiziral pozneje. Vendar je treba v zvezi s prvim pritožbenim razlogom skleniti, da pritožnica nima razloga za trditev, da člen 46(2) Uredbe št. 267/2012 ne določa pravne oblike, v kateri je treba sprejeti sklep Sveta, s katerim se spremeni njena priloga IX. Tega ne stori izrecno, namesto tega jo navede implicitno, vendar zadostno, iz razlogov, ki sem jih ravnokar navedel. Glede na to je treba v nadaljevanju preučiti, ali je bila navsezadnje pravna podlaga, pomembna za spremembo te priloge, dejansko člen 291(2) PDEU.
98.
Nazadnje in iz do sedaj pojasnjenih razlogov menim, da je treba prvi pritožbeni razlog zavrniti.
3. Drugi pritožbeni razlog: upoštevna pravna podlaga za sprejetje izpodbijane izvedbene uredbe
99.
Pritožnica oporeka, da je člen 291(2) PDEU primerna pravna podlaga za spremembo priloge IX Uredbe št. 267/2012 in trdi, da bi to lahko bil samo člen 215 PDEU. V prvem delu navaja, da je v skladu s sodbo Parlament/Komisija ( 31 ) člen 215(2) PDEU edina mogoča pravna podlaga za sprejetje posamičnih omejevalnih ukrepov. V drugem delu trdi ponovno na podlagi navedene sodbe Parlament/Komisija, da postopka iz člena 215 PDEU in člena 291 PDEU nista združljiva. Nazadnje in podredno v tretjem delu pritožnica navede razloge, ki po njenem mnenju preprečujejo uporabo člena 291 PDEU v konkretnem primeru.
100.
Menim, da je mogoče vse tri dele obravnavati skupaj, saj jim je z različnih vidikov skupno vprašanje upoštevne pravne podlage za sprejetje izpodbijane izvedbene uredbe.
101.
Preden preučim to vprašanje, menim, da je koristno poudariti, da je spor, ki je nastal med strankami, strogo povezan z ustreznostjo člena 291(2) PDEU, da se uporabi kot pravna podlaga za predpis, katerega pravna podlaga je po mnenju pritožnice lahko samo člen 215 PDEU. V tem smislu je jasno, da ne gre za primer uporabe tako imenovanih „izvedenih pravnih podlag“, drugače povedano, za zakonodajno tehniko, ki vzpostavi ad hoc zakonodajni postopek, ki se razlikuje od postopkov, določenih v Pogodbah, in ki jo je Sodišče v sodbi z dne 6. maja 2008, Parlament/Svet, prepovedalo. ( 32 ) Zadevni postopki so tu izključno postopki primarnega prava in gre torej za vprašanje razjasnitve, kateri od teh je obvezen za spremembo priloge IX k Uredbi št. 267/2012.
102.
Uredba št. 267/2012 je bila sprejeta na podlagi člena 215 PDEU. V tej točki se je zakonodajalec natančno držal načela, da „je člen 215(2) PDEU lahko pravna podlaga omejevalnih ukrepov, vključno z ukrepi za boj proti terorizmu, ki jih Unija sprejme proti fizičnim ali pravnim osebam, skupinam ali nedržavnim subjektom, kadar sklep o sprejetju navedenih ukrepov izvira iz njenega delovanja v okviru SZVP.“ ( 33 ) Vprašanje je torej, ali je mogoče ne samo spremembo ali razveljavitev Uredbe št. 267/2012 v celoti, ampak tudi zgolj spremembo ali razveljavitev njene priloge IX in samo z namenom, da bodo „za fizično ali pravno osebo, subjekt ali organ veljali ukrepi iz člena 23(2) in (3)“ uredbe – kot je določeno v členu 46(2) – izvesti samo po postopku, določenem v členu 215(1) PDEU.
103.
Čeprav člen 215 PDEU določa poseben postopek za sprejetje ukrepov, potrebnih za delno ali popolno prekinitev ali omejitev gospodarskih in finančnih odnosov z eno ali več tretjimi državami, sprejeto na podlagi sklepa SVZP, je treba upoštevati, da v skladu s členom 40, prvi odstavek, PEU „[i]zvajanje skupne zunanje in varnostne politike ne vpliva na uporabo postopkov in obseg dodeljenih pristojnosti institucij, ki jih določata Pogodbi za izvajanje pristojnosti Unije iz členov 3 do 6 [PDEU]“. V skladu z ugotovitvami v točki 54 izpodbijane sodbe zato ni mogoče trditi, da uredba, sprejeta na podlagi člena 215 PDEU, ne more podeliti izvedbenih pooblastil Komisiji ali Svetu pod pogoji, opredeljenimi v členu 291(2) PDEU.
104.
Ravnokar navedeno se brez težav ujema s trditvami Sodišča v točki 65 zgoraj navedene sodbe Parlament/Komisija v tem smislu, da „je člen 215(2) PDEU lahko pravna podlaga omejevalnih ukrepov, […] ki jih Unija sprejme proti fizičnim ali pravnim osebam, skupinam ali nedržavnim subjektom, kadar sklep o sprejetju navedenih ukrepov izvira iz njenega delovanja v okviru SZVP.“ In sicer zato, ker je eno določitev ukrepov in razmejitev oseb in subjektov, za katere veljajo ti ukrepi (vprašanji, glede katerih so edini mogoči sklepi tisti, ki so sprejeti na podlagi člena 215 PDEU), drugo pa opredelitev kroga zadevnih oseb in subjektov, če gre pri tem postopku za strogo izvedbeni akt, to je zgolj za uporabo načel in meril, določenih v predpisu, sprejetem na podlagi člena 215 PDEU.
105.
Ker člen 215 PDEU ne izključuje izrecno te možnosti, dejansko nič ne preprečuje, da se na podlagi načela, določenega v členu 40, prvi odstavek, PEU, ostane pri skupnih postopkih, določenih v Pogodbah, in zlasti postopku, določenem v členu 291 PDEU, za primere, v katerih je treba podeliti izvedbeno pooblastilo institucijam.
106.
Spremembo priloge IX k Uredbi št. 267/2012 z namenom uvrstitve osebe ali subjekta na seznam subjektov, katerih sredstva so predmet zamrznitve, bi bilo nujno treba izvesti po postopku, določenem v členu 215 PDEU, če Uredba št. 267/2012 ne določa natančno in podrobno meril, ki jih je treba uporabiti, da se osebo ali subjekt uvrsti na naveden seznam. Vendar gre za primer, ko pooblastilo, podeljeno Svetu v členu 46(2) Uredbe št. 267/2012, tej instituciji ne daje popolne pravice do presoje za vpis določene osebe, ampak se mora Svet držati meril, določenih v odstavku 2 člena 23 Uredbe št. 267/2012.
107.
Na podlagi teh meril lahko Svet vpiše samo tiste, ki „so opredeljeni kot: (a) osebe, subjekti ali organi, ki sodelujejo v dejavnostih Irana, ki so nevarne z vidika širjenja jedrskega orožja, ali pri razvoju izstrelitvenih sistemov jedrskega orožja Irana, so z njimi neposredno povezani ali jih podpirajo, vključno s sodelovanjem pri nabavi prepovedanega blaga in tehnologije, ali osebe, subjekti ali organi, ki so v lasti takšnih oseb, subjektov ali organov ali pod njihovim nadzorom (tudi na nezakonit način) ali delujejo v njihovem imenu ali po njihovih navodilih; (b) fizične ali pravne osebe, subjekti ali organi, ki pomagajo osebi, subjektu ali organu s seznama z namenom izogibanja ali kršitve določb te uredbe, Sklepa Sveta 2010/413/SZVP ali RVSZN 1737 (2006), RVSZN 1747 (2007), RVSZN 1803 (2008) in RVSZN 1929 (2010); (c) vodilni člani islamske revolucionarne garde ali pravne osebe, subjekti ali organi, ki so v lasti ali pod nadzorom islamske revolucionarne garde oziroma enega ali več njenih vodilnih članov, ali fizične ali pravne osebe, ki delujejo v njihovem imenu; (d) druge osebe, subjekti ali organi, ki zagotavljajo podporo, kot je materialna, logistična ali finančna podpora, iranski vladi, ter osebe in subjekti, povezani z njimi; (e) pravne osebe, subjekti ali organi, ki so v lasti ali pod nadzorom podjetja Islamic Republic of Iran Shipping Lines (IRISL) ali ki delujejo v njegovem imenu“. ( 34 )
108.
Menim, da je Uredba št. 267/2012 s tega vidika dovolj natančna, da pomeni ustrezen okvir za izvajanje izvedbenega pooblastila, to je za pooblastitev – bodisi Komisije bodisi Sveta – za posodobitev seznama iz priloge IX z izvedbenimi uredbami na podlagi člena 291 PDEU. ( 35 ) Pri tem ni treba prezreti argumenta, ki ga je Splošno sodišče dalo v točki 55 izpodbijane sodbe, ko je navedlo, da postopek, določen v členu 291(2) PDEU, omogoča „učinkovitejše izvajanje, prilagojeno vrsti izvedbenega ukrepa in zmožnosti ukrepanja vsake institucije.“
109.
Zato menim, da je treba drugi pritožbeni razlog zavrniti, saj je po mojem mnenju člen 291(2) PDEU upoštevna pravna podlaga za spremembo Priloge IX k Uredbi št. 267/2012.
4. Tretji pritožbeni razlog, podreden: izpolnjevanje pogojev, določenih v členu 291(2) PDEU
110.
Podredno pritožnica navaja, da v nobenem primeru niso bili izpolnjeni pogoji, določeni v členu 291(2) PDEU, za podelitev spornega izvedbenega pooblastila Svetu.
111.
Zato se torej zastavlja vprašanje, ali so glede na to, da je člen 291(2) PDEU upoštevna pravna podlaga za sprejetje izpodbijane izvedbene uredbe, izpolnjeni pogoji, določeni v tej določbi, za podelitev zadevnega pooblastila Svetu.
112.
V skladu s členom 291(1) PDEU države članice sprejmejo „vse ukrepe notranjega prava, ki so potrebni za izvajanje pravno zavezujočih aktov Unije“. ( 36 ) To velja kljub temu in v skladu z odstavkom 2 te določbe, če navedeni akti „potreb[ujejo] enotn[e] pogoj[e] za izvajanje […], se s temi akti na Komisijo, ali v ustrezno utemeljenih posebnih primerih in v primerih iz členov 24 in 26 [PEU], na Svet, prenesejo izvedbena pooblastila.“
113.
Kot je navedeno v točki 59 izpodbijane sodbe, je Svet trdil, da si je legitimno pridržal izvedbeno pooblastilo iz člena 23(2) in (3) Uredbe št. 267/2012, če gre za „ustrezno utemeljen[e] posebn[e] primer[e]“. Tako se je zakonodajalec izmed dveh primerov, v katerih je mogoče v skladu s členom 291(2) PDEU podeliti izvedbeno pooblastilo Svetu, ne pa Komisiji, v Uredbi št. 267/2012 odločil za prvega in izključil tistega, ki se nanaša na primere iz členov 24 in 26 PEU, ki po mnenju Komisije in pritožnice niti ne bi bil upošteven v okoliščinah tega primera.
114.
Nasprotno pa v skladu s stališčem Sveta med obravnavo menim, da člen 291(2) PDEU Svetu pridržuje izvedbeno pooblastilo za določbe, sprejete v okviru SVZP, tako da sklic na primere, „določene v členih 24 in 26 [PEU]“ zajema primer spremembe Priloge IX k Uredbi št. 267/2012, to je normativnega akta, sprejetega na podlagi člena 215 PDEU, saj gre za „sklep, sprejet v skladu s poglavjem 2 naslova V [PDEU]“.
115.
To razumevanje sistema člena 291(2) PDEU se po mojem mnenju najbolje ujema s položajem Sveta oziroma Komisije na področju SVZP, na katerem je Komisija v podrejenem položaju do Sveta, ki je v tem okviru protagonist, kot je potrdilo Splošno sodišče v točki 63 izpodbijane sodbe. ( 37 ) Vendar pa to ne pomeni nujno, da je podelitev izvedbenih pooblastil Komisiji na področju SVZP načeloma prepovedana, kot je bilo tudi opozorjeno v točki 64 izpodbijane sodbe, temveč mora biti ta podelitev pooblastila Komisiji „ustrezno utemeljena“; na primer zato, ker se izvajanje, kot je bilo prikazano na primeru člena 45 Uredbe št. 267/2012, nanaša na popolnoma tehnična vprašanja ali pa za njihovo izvajanje veljajo tako strogi pogoji, da ni nobenega prostora za diskrecijsko odločitev.
116.
Zato, če izhajam iz načela, da se izvedbeno pooblastilo, ki ga podeljuje člen 46(2) Uredbe št. 267/2012, nanaša na ukrep, sprejet na področju SVZP, bi moral biti Svet tista institucija, ki je pooblaščena za njegovo izvedbo, zato „ustrezna utemeljitev“, ki bi se v drugem primeru, to je zunaj SVZP, zahtevala za podelitev izvedbenega pooblastilu Svetu, ni potrebna.
117.
V delu, v katerem je Splošno sodišče štelo, da izvedbeno pooblastilo, podeljeno Svetu, spada med „ustrezno utemeljene posebne primere“, ne pa med tiste „iz členov 24 in 26 [PDEU]“, je Sodišče v izpodbijani sodbi napačno uporabilo pravo. Kljub temu je treba spomniti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso, „čeprav obrazložitev sodbe [Splošnega] sodišča kaže na kršitev prava Unije, njen izrek pa je utemeljen z drugimi pravnimi razlogi, taka kršitev ne more povzročiti ničnosti te sodbe in je treba obrazložitev spremeniti“. ( 38 )
118.
V obravnavanem primeru je mogoče izrek izpodbijane sodbe brez težav utemeljiti z uporabo člena 291(2) PDEU za ta primer v tistem delu, v katerem se navedena določba nanaša na primere iz členov 24 in 26 PDEU, saj se obravnavani primer nanaša, kot je bilo že rečeno, na take primere, tako da očitana napačna uporaba prava ne more povzročiti razveljavitve izpodbijane sodbe.
119.
Glede na zgoraj navedeno menim, da je treba tretji pritožbeni razlog zavrniti.
5. Četrti in peti pritožbeni razlog
120.
Iz razlogov, ki so bili navedeni v utemeljitev predloga, naj se prvi pritožbeni razlog ( 39 ) zavrne, menim, da je treba prav tako zavrniti četrti in peti pritožbeni razlog, v katerih pritožnica podredno trdi, da obveznost navesti in obrazložiti pravno podlago izpodbijane izvedbene uredbe ni bila pravilno izpolnjena.
6. Šesti pritožbeni razlog: zakonitost merila za vpis in njegova razlaga Splošnega sodišča v izpodbijani sodbi
121.
Družba NIOC v bistvu očita, da merilo, ki ga je uporabil Svet, omogoča samovoljno sankcioniranje katerega koli iranskega davčnega zavezanca, uradnika ali odvetnika z utemeljitvijo, da kakor koli podpirajo ali dajejo finančno podporo iranski državi. Ker je Splošno sodišče zavrnilo ta argument z odgovorom, da se zadevno merilo nanaša zgolj na oblike podpore, ki zaradi svoje količinske ali kvalitativne pomembnosti ( 40 ) prispevajo k razvoju iranskih jedrskih dejavnosti, pritožnica meni, da je Splošno sodišče „preoblikovalo“ zadevno merilo.
122.
Kot je že bilo prikazano pri preučitvi morebitne nedopustnosti tega pritožbenega razloga, ( 41 ) ne menim, da se pri njegovem uveljavljanju pritožnica sklicuje na pravice ali interese tretjih oseb ali predlaga, naj Sodišče izvede nadzor in abstracto nad določbo, v zvezi s katero navaja ugovor nezakonitosti. Res je, da družba NIOC izpodbija posledice, ki jih je utrpela zaradi uporabe zadevnega merila, tako da daleč od tega, da bi zahtevala nadzor in abstracto, legitimno predlaga zgolj presojo zakonitosti merila, uporabljenega za njen primer, in concreto.
123.
V prvem od treh delov, iz katerih je sestavljen ta zadnji pritožbeni razlog, pritožnica trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ko je sklenilo, da pooblastilo za presojo, podeljeno Svetu z merilom za opredelitev, določenim v členu 20(1)(c) Sklepa 2010/413 in členu 23(2)(d) Uredbe št. 267/2012, ni niti samovoljno niti diskrecijsko in zagotavlja zadostno stopnjo predvidljivosti. Glede na prvi del je Splošno sodišče po mnenju družbe NIOC lahko prišlo do te ugotovitve samo tako, da je člen 23(2)(d) Uredbe št. 267/2012 razlagalo tako, da ga je v nasprotju z njegovim besedilom in smislom „preoblikovalo“. V skladu z drugim delom šestega pritožbenega razloga pritožnica meni, da je bila s tem kršena njena pravica do obrambe, saj tega merila, ki je bilo posledica tega „preoblikovanja“, nikakor ni mogla poznati, ko je izpodbijala svoj vpis na sporen seznam. Nazadnje s tretjim delom tega pritožbenega razloga pritožnica trdi, da si je Splošno sodišče nasprotovalo v točkah 119 in 140 izpodbijane sodbe, saj je na eni strani trdilo, da se sporno merilo nanaša na oblike podpore, ki prispevajo h kontinuiteti jedrskih dejavnosti v Iranu, na drugi pa navedlo, da so predmet zadevnega merila podpore, ki niso neposredno ali posredno povezane s temi dejavnostmi.
124.
Kar zadeva prvi del tega pritožbenega razloga, ima Svet v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča široko diskrecijsko pravico za opredelitev splošnih meril za vpis na sezname oseb, za katere veljajo omejevalni ukrepi. ( 42 ) Splošno sodišče nanjo spomni v točki 107 izpodbijane sodbe, pri čemer takoj navede, da to sicer pomeni določeno stopnjo omejevanja sodnega nazora nad presojo ugotovitev o smotrnosti, na katerih temeljijo taki ukrepi, vendar pa je še vedno gotovo, da „morajo sodišča Unije zagotoviti načeloma popoln nadzor nad zakonitostjo vseh aktov Unije z vidika temeljnih pravic“. ( 43 )
125.
Menim, da je Splošno sodišče izvedlo popolno presojo spornih določb in poleg tega tudi pravilno presodilo.
126.
Lahko se strinjam s pritožnico v njeni ugotovitvi, da je merilo opredelitve, navedeno v členu 20(1)(c) Sklepa 2010/413 in členu 23(2)(d) Uredbe št. 267/2012, očitno splošno in nedoločno. Splošno sodišče naj bi po mnenju družbe NIOC „preoblikovalo“ določbo, vendar ta opredelitev ni nič drugega kot njena razlaga, ki je v skladu z zahtevami primarnega prava Unije, zlasti temeljnih pravic, zagotovljenih z Listino. Menim, da je razlaga pravilna.
127.
Razlage Splošnega sodišča namreč ni mogoče opredeliti kot „preoblikovanje“, če se s tem razume, tako kot trdi družba NIOC, ustvaritev merila, ki se razlikuje od tistega, ki ga je določil zakonodajalec v razlagani določbi. Menim, da Splošno sodišče v zadevno določbo ni uvedlo merila, ki bi se razlikovalo od tistega, ki izhaja iz besedila določbe. Ni ustvarilo, če lahko tako rečemo, pravila, ki ne bi obstajalo v besedilu določbe, temveč ga je razlagalo na način, ki v skladu s pravom Unije omogoča, da je iz te določbe mogoče sklepati o merilu za uvrstitev na sporen seznam, ki izpolnjuje vse zahteve, povezane z načelom pravne varnosti in jamstvi pravne države.
128.
Gotovo se z vsako „skladno razlago“ zaradi načela pravne varnosti in upoštevanja volje zakonodajalca zahteva ne samo prizadevanje za hermenevtično razlago, temveč predvsem izrecno priznanje, da je mogoče zadevno normo obravnavati kot skladno s pravnim redom, če se ji lahko s tem, da se preseže njen dobesedni pomen – ne da bi se ji nasprotovalo – da pomen, ki je združljiv z zahtevami pravil, ki jim je podrejena.
129.
V obravnavanem primeru besedilo člena 20(1)(c) Sklepa 2010/413 in člena 23(2)(d) Uredbe št. 267/2012 vsebuje merilo, ki je očitno splošno in nedoločno in ki – ne da bi mu bilo treba nasprotovati – lahko vendarle izpolni zahteve prava Unije, če se razlaga skladno, drugače povedano, če se preseže njegov dobesedni pomen ter se mu pripiše pomen, ki upošteva zahteve konkretizacije in določitve in ki v tem okviru nalaga upoštevanje temeljnih pravic pritožnice.
130.
To pa je navsezadnje storilo Splošno sodišče v izpodbijani sodbi. Menim, da bi bilo zaželeno, če bi Splošno sodišče izrecno navedlo, da si je pri razlagi prizadevalo za hermenevtično razlago, kar je značilno za vsako skladno razlago. Vendar je utemeljitev njegove sodbe dovolj premišljena, izčrpna in trdna, da s svojim pomenom za konkretni spor da rezultat, ki je v skladu s pravom Unije.
131.
S tega vidika se strinjam s premisleki Splošnega sodišča v točki 118 izpodbijane sodbe, v kateri je navedlo, da sporno merilo spada v pravni okvir, ki je očitno omejen s cilji, ki jim sledi zakonodaja, ki ureja omejevalne ukrepe proti Iranu, in da je treba to merilo razlagati v tem okviru. V tem smislu je treba namreč omeniti Sklep 2012/35/SZVP, v katerem je v uvodni izjavi 13 navedeno, da bi bilo treba „[u]vesti […] omejitve vstopa ter zamrznitev sredstev in gospodarskih virov za dodatne osebe in subjekte, ki iransko vlado podpirajo pri izvajanju dejavnosti, nevarnih z vidika širjenja jedrskega orožja, ali pri razvoju izstrelitvenih sistemov jedrskega orožja, zlasti za osebe in subjekte, ki iranski vladi zagotavljajo finančno, logistično ali materialno pomoč“. ( 44 ) Takrat je člen 23(2)(d) Uredbe št. 267/2012 določal, da je navedena podpora lahko „materialna, logistična ali finančna“.
132.
Zato in kot je utemeljeno v točki 119 izpodbijane sodbe, je očitno, da ne gre za kakršno koli podporo, temveč za podporo, ki „zaradi količinske ali kvalitativne pomembnosti“ prispeva h kontinuiteti iranskih jedrskih dejavnosti. Potrditi je treba – v nasprotju s trditvijo pritožnice v tretjem delu tega pritožbenega razloga – da ni nezdružljivo z vsebino točke 140 izpodbijane sodbe, v kateri je zgolj podrobno obrazloženo, da ni nujno, da se navedena podpora izrecno nanaša na razvoj širjenja jedrskega orožja, ampak da zadostuje, da gre za zagotavljanje materialnih, finančnih ali logističnih sredstev iranski vladi, ki ji omogočajo, da nadaljuje s takim razvojem.
133.
Zato ne menim, da – kot trdi pritožnica – je Splošno sodišče „preoblikovalo“ merila Uredbe št. 267/2012, temveč da jih je zgolj uporabilo za sporen primer na podlagi svoje razlage, ki je v skladu s primarnim pravom Unije, in v normativnem okviru, v katerem navedena merila dobijo svoj popoln in pravi pomen.
134.
Nazadnje menim, da Splošno sodišče ni kršilo prava, saj je v vsebinskem smislu z razlago zadevne določbe prišlo do ugotovitve, ki je v skladu s pravom in je ni mogoče šteti za nerazumno ali samovoljno, saj ni dvoma, da lahko družba NIOC, ki je državna naftna družba, v kateri sta direktor upravnega odbora in generalni direktor iranski minister oziroma namestnik ministra za nafto, zagotavlja znatno finančno podporo iranski vladi in zagotovi v tem smislu materialno in finančno podporo, ki je količinsko pomembna za razvoj jedrske dejavnosti, ki jo sponzorira ta vlada, vprašanje, o katerem pa se pritožnica niti ni želela izjasniti.
135.
Glede na to ni mogoče šteti, da niti dejansko uporabljeno merilo, če ga je mogoče razlagati v skladu s pravom Unije, ni tako odprto in nedoločno, da bi omogočalo vključitev katerega koli posameznika na seznam iz Priloge IX, niti ni njegova uporaba za pritožnico neutemeljena ali nenavadna v normativnem okviru Unije o zamrznitvi sredstev. Iz tega nazadnje izhaja, da uporaba tega merila v tem primeru ni mogla povzročiti nemožnosti obrambe, ki jo očita pritožnica.
136.
Glede na vse zgoraj navedeno menim, da je treba tudi šesti in zadnji pritožbeni razlog zavrniti.
V – Stroški
137.
V skladu s členom 138(1) Poslovnika, ki se na podlagi člena 184(1) istega poslovnika uporablja za pritožbeni postopek, Sodišču predlagam, naj se družbi NIOC naloži plačilo stroškov.
138.
Na podlagi člena 140(1) istega poslovnika države članice in institucije, ki so intervenirale v postopku, nosijo svoje stroške. Zato Komisija nosi svoje stroške.
VI – Predlog
139.
Ob upoštevanju navedenih preudarkov Sodišču predlagam, naj:
—
tožbo zavrne;
—
družbi NIOC naloži plačilo stroškov;
—
odloči, da Komisija nosi svoje stroške.
( 1 ) Jezik izvirnika: španščina.
( 2 ) UL L 195, str. 39.
( 3 ) UL L 19, str. 22.
( 4 ) Uredba o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Uredbe (EU) št. 961/2010 (UL L 88, str. 1).
( 5 ) UL L 282, str. 58.
( 6 ) UL L 282, str. 16.
( 7 ) National Iranian Oil Company/Svet (T‑578/12, EU:T:2014:678; v nadaljevanju: izpodbijana sodba).
( 8 ) Uredba Sveta z dne 25. oktobra 2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 423/2007 (UL L 281, str. 1).
( 9 ) T‑174/12 in T‑80/13, EU:T:2014:52, točki 161 in 162.
( 10 ) 31/62 in 33/62, EU:C:1962:49, str. 979.
( 11 ) Parlament/Komisija (C‑130/10, EU:C:2012:472, točka 65).
( 12 ) Člen 7(2) Uredbe Sveta (ES) št. 423/2007 z dne 19. aprila 2007 o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL L 103, str. 1).
( 13 ) Člen 16(2) Uredbe št. 961/2010 (UL L 88, str. 1).
( 14 ) V tem smislu ena bolj zgodnjih sodb Wöhrmann in Lütticke/Komisija (31/62 in 33/62, EU:C:1962:49, str. 979).
( 15 ) Sodba Svet/Chvatal (C‑432/98 P in C‑433/98 P, EU:C:2000:545, točke od 28 do 33).
( 16 ) Sodba Svet/Chvatal (C‑432/98 P in C‑433/98 P, EU:C:2000:545, točka 31).
( 17 ) Sodba Syrian Lebanese Commercial Bank/Svet (T‑174/12, in T‑80/13, EU:T:2014:52, točka 162).
( 18 ) Sodba Bélgica/Komisija (C‑110/03, EU:C:2005:223, točke od 76 do 80).
( 19 ) Člen 215(2) PDEU: „Kadar sklep, sprejet v skladu s poglavjem 2 naslova V Pogodbe o Evropski uniji, tako predvideva, lahko Svet po postopku iz odstavka 1 sprejme omejevalne ukrepe proti fizičnim ali pravnim osebam, skupinam ali nedržavnim subjektom.“
Postopek iz odstavka 1 zahteva kvalificirano večino Sveta na skupni predlog visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko in Komisije.
( 20 ) Določba, ki prenese izvedbeno pooblastilo na Komisijo „ali v ustrezno utemeljenih posebnih primerih in v primerih iz členov 24 in 26 Pogodbe o Evropski uniji, na Svet“.
( 21 ) Uredba Sveta z dne 19. aprila 2007 o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL L 103, str. 1).
( 22 ) 6. marec 2014.
( 23 ) UL L 93, str. 85, 28. marec 2014.
( 24 ) UL L 216, str. 5.
( 25 ) Sodba Komisija/Svet (C‑370/07, EU:C:2009:590, točka 37).
( 26 ) Sodba Komisija/Svet (C‑370/07, EU:C:2009:590, točka 38).
( 27 ) Sodba Komisija/Svet (C‑370/07, EU:C:2009:590, točka 39).
( 28 ) Sodba Komisija/Svet (C‑370/07, EU:C:2009:590, točka 37).
( 29 ) Moj poudarek.
( 30 ) Moj poudarek.
( 31 ) C‑130/10, EU:C:2012:472.
( 32 ) C‑133/06, EU:C:2008:257. V zvezi s tem, Masson, F.: „Les conditions de validité des bases juridiques dérivées à la suite de l’arrêt du 6 mai 2008“, Cahiers de Droit Européen, zv. 44, 2008, str. od 157 do 173. Garzón Clariana, G.: „Los actos delegados en el sistema de fuentes de Derecho de la Unión Europea“, Revista de Derecho Comunitario Europeo, št. 37, 2010, str. od 721 do 759 (od 734 do 738). Navarro Batista, N.: „Bases jurídicas derivadas, delegación legislativa y poder de ejecución: el equilibrio institucional en la sentencia del TJUE de 6 de mayo de 2008, Parlamento Europeo c. Consejo“, Revista General de Derecho Europeo, 18, 2009.
( 33 ) Sodba Parlament/Komisija (C‑130/10, EU:C:2012:472, točka 65).
( 34 ) Člen 23(2) Uredbe št. 267/2012.
( 35 ) Enako je mogoče reči za spremembo Priloge II k Uredbi št. 267/2012, v kateri so navedeni blago in tehnologija, za katere veljajo omejevalni ukrepi in katere sprememba se v členu 45(a) Uredbe zaupa Komisiji „na podlagi ugotovitev bodisi Odbora za sankcije bodisi Varnostnega sveta Združenih narodov ali na podlagi podatkov, ki so jih predložile države članice“.
( 36 ) Gre za nesporno načelo, da so za vsebinsko izvajanje določb Unije običajno pristojne države članice (za vse Jacqué, J.P.: Droit institutionnel de l’Union européenne, 6. izdaja, Dalloz, Pariz, 2010, robne opombe od 581 do 584). To, da imajo države članice izvedbeno pooblastilo, je izrecno izraženo v členu 4(3) PEU, na podlagi katerega „[d]ržave članice sprejemajo vse splošne ali posebne ukrepe, potrebne za zagotovitev izpolnjevanja obveznosti, ki izhajajo iz Pogodb ali aktov institucij Unije“. Glede razdelitve izvedbenih pooblastil v Uniji, Fuentetaja Pastor, J.Á.: „Actos delegados, actos de ejecución y distribución de competencias ejecutivas en la Unión Europea“, v Revista Española de Derecho Administrativo, št. 149, 2011, str. od 55 do 89 (od 57 do 63).
( 37 ) V tem smislu Ruffert, M.: „Art. 291 AEUV“, v Callies, Ch./Ruffert, M., EUV/AEUV Kommentar, C.H. Beck, München, 4. izdaja, 2011, robna opomba 10.
( 38 ) Sodba Comitato Venezia vuole vivere in drugi/Komisija (C‑71/09 P, C‑73/09 P in C‑76/09 P, EU:C:2011:368, točka 118 in navedena sodna praksa).
( 39 ) Točke od 80 do 97.
( 40 ) Točka 119 izpodbijane sodbe.
( 41 ) Supra (točki 73 in 74).
( 42 ) Za nedavni sodbi velikega senata Anbouba/Svet (C‑605/13 P, EU:C:2015:248, točka 41) in Anbouba/Svet (C‑630/13 P, EU:C:2015:247, točka 42 in navedena sodna praksa).
( 43 ) Točka 108 izpodbijane sodbe.
( 44 ) Moj poudarek.
Full & Egal Universal Law Academy