16.6.2014
SL
Uradni list Evropske unije
C 184/10
Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Corte Suprema di Cassazione (Italija) 5. marca 2014 – Ministero delle Politiche Agricole, Alimentari e Forestali proti Federazione Italiana Consorzi Agrari in drugim
(Zadeva C-104/14)
2014/C 184/13
Jezik postopka: italijanščina
Predložitveno sodišče
Corte Suprema di Cassazione
Stranki v postopku v glavni stvari
Tožeča stranka: Ministero delle Politiche Agricole, Alimentari e Forestali
Toženi stranki: Federazione Italiana Consorzi Agrari Soc.coop.arl – Federconsorzi in concordato preventivo in Liquidazione Giudiziale dei Beni Ceduti ai Creditori della Federazione Italiana Consorzi Agrari Soc. coop. arl
Vprašanja za predhodno odločanje
1.
Ali razmerje zakonskega naročila med državno upravo in kmetijskimi zadrugami (razmerje, na podlagi katerega je nastala terjatev, ki je bila pozneje prenesena z zadrug na združenje Federconsorzi in s te na njene upnike v okviru postopka preventivnega prestrukturiranja) za preskrbo in distribucijo kmetijskih izdelkov, kakor izhaja iz zakonske uredbe 169/1948 in zakona 1294/1957, spada pod pojem trgovinskega posla, kakor je opredeljen v členu 2 Direktive 2000/35/ES (1) in členu 2 Direktive 2011/7/EU (2)?
2.
Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, ali obveznost prenosa direktiv 2000/35/ES (člen 6(2)) in 2011/7/EU (člen 12(3)) z možnostjo ohranitve ugodnejših določb v veljavi pomeni obveznost, da se obrestna mera za zamudne obresti, ki velja za razmerja, ki so že obstajala ob uveljavitvi navedenih direktiv, ne spremeni in peius ali izključi?
3.
Če je odgovor na drugo vprašanje pritrdilen, ali je treba obveznost, da se obrestna mera za zamudne obresti, ki velja za obstoječa razmerja, ne spremeni in peius, razumeti tako, da velja za enotno ureditev obresti – ki do nekega trenutka (v obravnavanem primeru od 31. januarja 1982 do 31. decembra 1995) priznava obrestno mero, ki je drugačna od zakonske obrestne mere, in kapitalizacijo, pa čeprav letno in ne polletno, kot je zahteval upnik, po navedenem trenutku pa le plačilo zakonskih obresti – na podlagi določb, ki ob upoštevanju okoliščin obravnavanega primera (glej točko 3 zgoraj) za upnika niso nujno slabše?
4.
Ali obveznost prenosa direktiv 2000/35/ES (člen 6(2)) in 2011/7/EU (člen 12(3)) v delu, v katerem v zvezi s prepovedjo zlorabe pogodbene svobode v škodo upnika v členu 3(3) oziroma v členu 7 določata, da so nepošteni pogodbeni pogoji ali prakse neveljavni, pomeni prepoved državi, da sprejme določbe, ki za razmerja, v katerih je stranka država in ki ob uveljavitvi direktiv že obstajajo, izključujejo plačilo zamudnih obresti?
5.
Če je odgovor na četrto vprašanje pritrdilen, ali obveznost, da se v obstoječa razmerja, v katerih je stranka država, ne posega z določbo o izključitvi zamudnih obresti, velja za enotno ureditev obresti – ki do nekega trenutka (v obravnavanem primeru od 31. januarja 1982 do 31. decembra 1995) priznava obrestno mero, ki je drugačna od zakonske obrestne mere, in kapitalizacijo, pa čeprav letno, in ne polletno, kot je zahteval upnik, po navedenem trenutku pa le plačilo zakonskih obresti – na podlagi določb, ki ob upoštevanju okoliščin obravnavanega primera (glej točko 3 zgoraj) za upnika niso nujno slabše?
(1) Direktiva 2000/35/ES Evropskega parlamenta In Sveta z dne 29. junija 2000 o boju proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 226).
(2) Direktiva 2011/7/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o boju proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih (UL L 48, str. 1).
Full & Egal Universal Law Academy