16.6.2014
SL
Uradni list Evropske unije
C 184/17
Tožba, vložena 4. aprila 2014 – Evropska komisija proti Kraljevini Belgiji
(Zadeva C-163/14)
2014/C 184/21
Jezik postopka: francoščina
Stranki
Tožeča stranka: Evropska komisija (zastopnika: F. Clotuche-Duvieusart in I. Martínez del Peral, agenta)
Tožena stranka: Kraljevina Belgija
Predloga tožeče stranke
—
Ugotovi naj se, da Kraljevina Belgija s tem, da institucijam in organom Evropske unije ni priznala oprostitve, določene v členu 3, drugi odstavek, Protokola o privilegijih in imunitetah Evropske unije, plačila prispevkov, določenih v členu 26 Sklepa o organizaciji trga električne energije v regiji Bruselj – glavno mesto, ter v členu 20 Sklepa o organizaciji trga plina v regiji Bruselj – glavno mesto, kakor sta bila spremenjena in s tem, da je nasprotovala povračilu navedenih prispevkov, ki jih je tako pobrala regija, ni izpolnila obveznosti, ki jih ima v skladu s členom 3, drugi odstavek, Protokola o privilegijih in imunitetah Evropske unije;
—
Kraljevini Belgiji naj se naloži plačilo stroškov.
Tožbeni razlogi in bistvene trditve
Sklepa z dne 19. julija 2001 o organizaciji trga električne energije v regiji Bruselj – glavno mesto in z dne 1. aprila 2004 o organizaciji trga plina v regiji Bruselj – glavno mesto, kakor sta bila spremenjena, določata pobiranje dajatev, ki so jim zavezani dobavitelji električne energije in plina za regijo Bruselj- glavno mesto. Ti regionalni prispevki se nato zaračunajo končnim porabnikom in torej institucijam Unije ob dobavi električne energije ali plina glede na moč, s katero razpolagajo končni porabniki (za elektriko) ali velikosti števca pri končnih porabnikih (za plin).
Koisija meni, da je treba regionalne prispevke šteti za neposredne davke, ki jih pobirajo belgijski organi ob večjih nakupih, ki jih opravijo institucije za njihovo službeno uporabo in so vključeni v ceno električne energije in plina, ki se jim zaračuna. Komisija poudarja, da za ugotovitev neposrednega davka ni nujno, da je obveznost prevalitve na končnega porabnika izrecno določena v zakonodaji in da je bistveno, da gre za davek, ki se pobere ob izdatkih ali potrošnji. Zato meni, da je belgijska država v skladu s členom 3, drugi odstavek, Protokola o privilegijih in imunitetah Evropske unije, dolžna povrniti te posredne dajatve ali davke na nakup institucijam Unije.
Komisija trdi, da teh regionalnih prispevkov ni mogoče šteti zgolj za plačilo za zagotavljanje javnih storitev in da torej niso predmet oprostitve iz člena 3, tretji odstavek, Protokola o privilegijih in imunitetah Evropske unije. Ti prispevki se namreč nanašajo na financiranje različnih javnih storitev in se z njimi financirajo deloma različne politike, ki jih opravljajo javni organi v družbenem interesu (na primer socialna tarifa, minimalne dobave električne energije gospodinjstvom) ali okoljskem interesu (na primer spodbujanje razumne uporabe energije). Ne gre za to, da se s temi davki plača protivrednost storitve, ki se opravlja posebej za institucije.
Full & Egal Universal Law Academy