16.6.2014
SL
Uradni list Evropske unije
C 184/19
Tožba, vložena 11. aprila 2014 – Evropska komisija proti Helenski Republiki
(Zadeva C-180/14)
2014/C 184/23
Jezik postopka: grščina
Stranki
Tožeča stranka: Evropska komisija (zastopnika: M. Patakia in M. van Beek)
Tožena stranka: Helenska Republika
Predlog tožeče stranke
—
ugotovi naj se, da Helenska republika s tem, da ni določila in/ali uporabila tedenskega delovnika, ki ne presega 48 ur, in ni zagotovila minimalnega dnevnega in tedenskega počitka niti nadomestnega počitka, ki neposredno sledi delovnim uram, ki naj bi se nagradile, ni izpolnila obveznosti iz členov 3, 5 in 6 Direktive 2003/88/ES (1);
—
Helenski Republiki naj se naloži plačilo stroškov.
Tožbeni razlogi in bistvene trditve
1.
Direktiva 2003/88 je določila minimalna skupna pravila za organizacijo delovnega časa z namenom varovanja zdravja in varnosti delavcev in določila zgornjo mejo tedenskega delovnega časa (člen 6) in minimalni dnevni in tedenski čas počitka (členi 3, 5 in 6 iste direktive).
2.
Grčija je navedeno direktivo prenesla v notranje pravo, tudi za zdravnike, zaposlene pri javnih zdravstvenih ustanovah, z uredbo Predsednika Republike št. 88/1999. V zvezi z zdravniki stažisti je Grčija direktivo nato prenesla z uredbo Predsednika Republike št. 76/2005.
3.
Vendar je Grčija potem sprejela vrsto zakonskih ukrepov, s katerimi je odložila uporabo prenesenih pravil glede zaposlenih zdravnikov in zdravnikov stažistov v javnih zdravstvenih ustanovah.
4.
Poleg tega je iz prijav, ki jih je Komisiji predložilo deset različnih grški zdravniških združenj, razvidno, da so bili ti delavci ne le na podlagi nacionalne ureditve, ampak tudi v praksi, zavezani delati od 60 do 72 ur tedensko (zaposleni zdravniki) in od 71 do 93 ur (zdravniki stažisti). Poleg tega so bili tudi zavezani opravljati delo neprekinjeno do 32 ur na svojem delovnem mestu.
5.
Dalje je bila sklenjena kolektivna delovna pogodba in izdana zakona št. 37542009 in št. 3868/2010, v katerih so povzete določbe navedene kolektivne pogodbe. Nacionalni zakon še naprej ni določil dejanske omejitve maksimalnega delovnika, med katerim se lahko navedene delavce zaveže k opravljanju dela, ker razen rednih dolžnosti določa, da „bolnišnični zdravniki v nacionalnem zdravstvenem sistemu, univerzitetni zdravniki in zdravniki specializanti opravljajo dežurstva, ki so nujna za pravilno delovanje bolnišnic in zdravstvenih centrov“.
6.
Ker se te določbe uporabljajo tudi v praksi, ni zagotovljen minimalni čas dnevnega in tedenskega počitka, ker na eni strani kot delovni čas niso priznane vse oblike dežurstva in na drugi strani ni določbe o enakovrednih obdobjih nadomestnega počitka, ki se zagotovi neposredno po dodatnem času dela, za katerega se domneva nadomestilo.
7.
Omenjeni zakonodaja in praksa se občutno razlikujeta od minimalnih zahtev, ki jih določa Direktiva 2003/88, in pomenita kršitev členov 3, 5 in 6 te direktive.
(1) Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 4, str. 381).
Full & Egal Universal Law Academy