15.9.2014
SL
Uradni list Evropske unije
C 315/35
Pritožba, ki jo je Italijanska republika vložila 9. junija 2014 zoper sodbo Splošnega sodišča (prvi senat) z dne 28. marca 2014 v zadevi T-117/10, Italijanska republika proti Komisiji
(Zadeva C-280/14 P)
2014/C 315/57
Jezik postopka: italijanščina
Stranki
Pritožnica: Italijanska republika (zastopnika: G. Palmieri, agent in P. Gentili, avvocato dello Stato)
Druga stranka v postopku: Evropska komisija
Predloga
—
Na podlagi člena 56 Statuta Sodišča naj se razveljavi sodba Splošnega sodišča Evropske unije z dne 28. maja 2014 v zadevi T-117/10, izdana zaradi tožbe, ki jo je v smislu členov 263 PDEU in 264 PDEU italijanska vlada vložila za razglasitev ničnosti sklepa Evropske komisije C(2009) 10350 final z dne 22. decembra 2009, vročenega 23. decembra 2009, o znižanju pomoči Evropskega sklada za regionalni razvoj, ki je bila Italiji dodeljena za operativni program POR Apulija, cilj I 2000-06;
—
zato naj se na podlagi člena 61 Statuta Sodišča navedeni sklep Evropske komisije razglasi za ničen in Evropski komisiji naj se naloži plačilo stroškov postopka.
Pritožbeni razlogi in bistvene trditve
Italijanska republika je v utemeljitev pritožbe navedla te pritožbene razloge:
Prvi pritožbeni razlog: kršitev načela kontradiktornosti in opustitev obrazložitve.
Splošno sodišče je prva dva tožbena razloga, ki ju je obravnavalo skupaj in ki sta se nanašala na očitke Komisije v zvezi s pregledi na prvi in drugi stopnji, zavrnilo. Po mnenju pritožnice pa je šlo za precej različni vprašanji, saj sta vsebovali različne očitke glede učinkovitosti in verodostojnosti pregledov. V izpodbijanem sklepu so bili različni očitki zoper regionalne preglede navedeni kot „obdolžitve“, pri čemer so se vsi nanašali na edino in končno ugotovitev neverodostojnosti regionalnih pregledov in nevarnost škode za proračun Unije, kar naj bi upravičevalo pavšalni popravek v višini 10 %. Tako so bile različne „obdolžitve“ obravnavane ločeno, ker bi se morebitna izključitev ali znižanje ene ali več izmed njih odražala na celoti. Zato naj bi mešana in skupna obravnava tako različnih argumentov, ki jo je opravilo Splošno sodišče, onemogočila primeren preizkus dejanskih in pravnih vprašanj, na katera je opozorila italijanska vlada, in naj bi tudi odražala očitno pomanjkanje obrazložitve: Splošno sodišče s tem ravnanjem ni podalo ustrezno celovite razlage, ker je za neutemeljene štelo različne vidike očitkov.
Drugi pritožbeni razlog: kršitev člena 39(2)(c) in člena 39(3) Uredbe št. 1260/1999 (1) ter člena 4 Uredbe št. 438/2001 (2); kršitev načel dokaznega bremena; vsebinska nenatančnost pri ugotovitvah dejanskega stanja v primerjavi z ugotovitvami, ki izhajajo iz listin iz spisa, predloženega Splošnemu sodišču; izkrivljanje dokazov, predstavljenih pred Splošnim sodiščem.
Pritožnica meni, da je Splošno sodišče izkrivljalo nesporna dejstva in dokaze, ki izhajajo iz spisa, zlasti dejstvo, da so italijanski organi posamično preučili vsak očitek preveriteljev Komisije glede pomanjkljivosti, ugotovljenih pri devetih pregledih na prvi stopnji. Po mnenju pritožnice bi Splošno sodišče moralo priznati, da je izpodbijani sklep napačen glede teh devetih pregledov in bi torej moralo ugoditi tožbenim razlogom, s katerimi je italijanska vlada zatrjevala, da je Komisija kršila člen 39(2) in (3) Uredbe št. 1260/1999 s tem, da je sprejela sklep o pavšalnem popravku v višini 10 %, ne da bi vzorec pregledov na prvi stopnji pokazal nepravilnosti in (z željo po ohranitvi drugih nepravilnosti) na način, ki pretirano odstopa od načela sorazmernosti, določenega v tem členu 39.
Splošno sodišče naj ne bi upoštevalo podatkov iz spisa pri ugotovitvi dejanskega stanja glede napredovanja pregledov, ker ni upoštevalo dejanskega količinskega (prag, s katerim se Komisija strinja) in kvalitativnega razvoja pregledov na prvi in drugi stopnji, ki so bili opravljeni v letu 2009.
Splošno sodišče naj bi nazadnje izkrivljalo nesporna dejstva in dokaze, ki izhajajo iz spisa, ter kršilo navedene člene, saj je odločilo, da je izpodbijan sklep utemeljen, ker naj italijanski organi ne bi pokazali napredka plačilnih organov.
Tretji pritožbeni razlog: kršitev člena 39(2)(c) in člena 39(3) Uredbe št. 1260/1999 ter člena 10 Uredbe št. 438/2001; kršitev načel dokaznega bremena; vsebinska nenatančnost pri ugotovitvah dejanskega stanja v primerjavi z ugotovitvami, ki izhajajo iz listin iz spisa, predloženega Splošnemu sodišču; izkrivljanje dokazov, predstavljenih pred Splošnim sodiščem.
Po mnenju pritožnice ugotovitve Splošnega sodišča temeljijo na povsem abstraktnem preoblikovanju dejanskega stanja v zvezi z napredovanjem in razporeditvijo pregledov na drugi stopnji. Splošno sodišče bi moralo sklep razglasiti za ničen v delu, v katerem se nanaša na presojo Komisije glede pregledov na drugi stopnji in glede njihove neverodostojnosti, saj ta presoja ni bila podprta z ustreznimi dokazi o obstoju in stopnji dejanske nevarnosti za ESRR.
(1) Uredba Sveta (ES) št. 1260/1999 z dne 21. junija 1999 o splošnih določbah o Strukturnih skladih (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 14, zvezek 1, str. 31).
(2) Uredba Komisije (ES) št. 438/2001 z dne 2. marca 2001 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1260/1999 glede sistemov upravljanja in nadzora pomoči, dodeljene v okviru Strukturnih skladov (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 14, zvezek 1, str. 132).
Full & Egal Universal Law Academy