SKLEP SODIŠČA (osmi senat)
z dne 6. novembra 2014 ( *1 )
„Predhodno odločanje — Člen 53(2) Poslovnika Sodišča — Očitna nedopustnost — Neobstoj zadostnih informacij v zvezi z dejstvi in razlogi, ki bi upravičevali potrebo po odgovoru na vprašanje za predhodno odločanje“
V zadevi C‑366/14,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Budapesti XX., XXI. és XXIII. kerületi bíróság (Madžarska) z odločbo z dne 11. julija 2014, ki je prispela na Sodišče 28. julija 2014, v postopku
Herrenknecht AG
proti
Hév-Sugár kft,
SODIŠČE (osmi senat),
v sestavi C. Toader (poročevalka), v funkciji predsednika osmega senata, E. Jarašiūnas in C. G. Fernlund, sodnika,
generalni pravobranilec: N. Jääskinen,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da se odloči z obrazloženim sklepom v skladu s členom 53(2) Poslovnika Sodišča,
sprejema naslednji
Sklep
1
Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 23(1) Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 4 str. 42) in člena 3(1) Konvencije o uporabi prava v pogodbenih obligacijskih razmerjih, na voljo za podpis 19. junija 1980 v Rimu (UL 2005, C 169, str. 10, v nadaljevanju: Rimska konvencija).
2
Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Herrenknecht AG (v nadaljevanju: Herrenknecht), družbo, ustanovljeno v skladu z nemškim pravom, in Hév-Sugár kft (v nadaljevanju: Hév-Sugár), družbo, ustanovljeno v skladu z madžarskim pravom, glede zahteve za plačilo najemnine.
Pravni okvir
Pravo Unije
3
Člen 23(1) Uredbe št. 44/2001 določa:
„Če so se stranke, od katerih ima vsaj ena svoje stalno prebivališče v državi članici, dogovorile, da mora biti za spore, ki so ali ki bodo mogoče nastali v zvezi z določenim pravnim razmerjem, pristojno določeno sodišče ali sodišča določene države članice, je pristojno to sodišče oz. so pristojna sodišča te države članice. Ta pristojnost je izključna, razen če se stranke niso dogovorile drugače. Dogovor o pristojnosti mora biti sklenjen:
(a)
v pisni obliki ali potrjen v pisni obliki; ali
(b)
v obliki, ki je v skladu s prakso, ki je ustaljena med strankama; ali
(c)
v mednarodni trgovini v skladu z mednarodnimi trgovskimi običaji, ki so znani strankam ali bi jim morali biti znani in ki so splošno priznani v mednarodni trgovini in redno upoštevani s strani strank pogodb istega tipa v okviru zadevne panoge.“
4
Člen 3(1) Rimske konvencije določa:
„Pogodbo ureja pravo, ki ga izbereta pogodbeni stranki. Izbira pogodbenih strank mora biti izražena izrecno ali pa mora dovolj nedvoumno izhajati iz pogodbenih določil ali okoliščin primera. Pogodbeni stranki se lahko dogovorita, da se izbrano pravo uporablja za pogodbo v celoti ali le za njen del.“
Madžarsko pravo
5
Nacionalne določbe, ki se uporabljajo, v bistvu povzemajo določbe prava Unije.
Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
6
Iz predložitvene odločbe izhaja, da sta 11. julija 2008 Herrenknecht kot najemodajalka in Hév-Sugár kot najemojemalka sklenili mešano kupoprodajno in najemno pogodbo, v skladu s katero je prva drugi dala v najem gradbene stroje za izkopavanje predorov. V pogodbi je bilo dogovorjeno tudi, da bo družba Herrenknecht ob izteku obdobja najema družbi Hév-Sugár prodala opremo, ki je predmet pogodbe.
7
Zadevna pogodba je imela pet prilog, ki so se nanašale na različne pogodbene vidike in so po mnenju predložitvenega sodišča vsebovale določbe, ki so kot pristojna v primeru spora določale arbitražna sodišča, kot izhaja iz priloge 1 k pogodbi, ali redna sodišča, kot izhaja iz prilog 2 in 4 k pogodbi. V zadnjem primeru je bilo predvideno, da lahko tožeča stranka v primeru spora izbira med določenim nemškim ali madžarskim sodiščem.
8
Poleg tega je priloga 1 k zadevni pogodbi, ki se je nanašala na dobavo blaga, določala, da se v primeru spora uporablja nemško pravo, prilogi 2 in 4 k navedeni pogodbi, ki sta se nanašali na zagotavljanje osebja oziroma na splošne pogoje najema, pa sta določali, da se uporablja švicarsko pravo.
9
V okviru tožbe v zvezi z zahtevo za plačilo najemnine, ki jo je vložila družba Herrenknecht, ker je menila, da sta stranki v pogodbo vnesli določbe, ki imajo različno vsebino, kar zadeva pristojna sodišča, se je predložitveno sodišče po uradni dolžnosti odločilo preučiti lastno pristojnost.
10
Predložitveno sodišče tako sicer potrjuje svojo krajevno pristojnost splošnega prava na Madžarskem za reševanje spora o glavni stvari, vendar se sprašuje, ali ima samo ali drugo sodišče, določeno z določbami o dodelitvi pristojnosti, sklenjenimi med strankama, izključno mednarodno pristojnost v skladu s členom 23(1) Uredbe št. 44/2001 in ali je imela družba Herrenknecht pravico, da prosto izbira med sodišči, določenimi v zadevni pogodbi.
11
Poleg tega se sprašuje, katera zakonodaja se uporablja v tem primeru ob upoštevanju člena 3(1) Rimske konvencije in glede na to, da sta pogodbeni stranki v različnih prilogah k zadevni pogodbi določili, da se uporablja tako nemško kot švicarsko pravo.
12
V teh okoliščinah je Budapesti XX., XXI. és XXIII. kerületi bíróság prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo naslednji vprašanji:
„1.
Kako je treba razlagati člen 23(1) Uredbe Sveta št. 44/2001/ES, kar zadeva vprašanje, katero je izključno pristojno sodišče, kadar sta v splošnih pogojih pogodbe, pogodbeni stranki, ki sta v sporu, več različnim sodiščem dodelili pristojnost za rešitev sporov v zvezi s pogodbo? Ali lahko tožeča stranka med tako določenimi sodišči prosto izbere med sodiščem, katerega pristojnost je izključna, in sodišči, katerih pristojnost je alternativna, in ali se iz tega lahko sklepa na izključno pristojnost sodišča, ki odloča o sporu?
2.
Kako je treba člen 3(1) Rimske konvencije , ki se nanaša na materialno pravo, ki se uporablja za presojo pogodbe, razlagati, kadar sta pogodbeni stranki v splošnih pogojih pogodbe določili pravo različnih držav članic kot tisto, ki se uporablja za pogodbo, in katero od teh je pravo, ki se zanjo uporablja?“
Dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe
13
Sodišče lahko v skladu s členom 53(2) Poslovnika, kadar sta nek predlog ali zahteva očitno nedopustna, po opredelitvi generalnega pravobranilca kadar koli sklene, da bo odločalo z obrazloženim sklepom, ne da bi nadaljevalo postopek.
14
Treba je spomniti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča postopek iz člena 267 PDEU instrument za sodelovanje med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, s katerim prvo drugim zagotavlja elemente razlage prava Unije, ki jih ta potrebujejo za reševanje sporov, o katerih morajo odločati (glede tega glej sodbi Geistbeck, C‑509/10, EU:C:2012:416, točka 47 in navedena sodna praksa, in Impacto Azul, C‑186/12, EU:C:2013:412, točka 26 in navedena sodna praksa).
15
Iz ustaljene sodne prakse prav tako izhaja, da potreba po pridobitvi razlage prava Unije, ki bi bila koristna za nacionalno sodišče, zahteva, da to opredeli dejansko stanje in pravni okvir, v katera so umeščena vprašanja, ki jih postavlja, ali da vsaj razloži okoliščine, na katerih temeljijo ta vprašanja. V predložitveni odločbi morajo biti poleg tega navedeni natančni razlogi, zaradi katerih se je nacionalno sodišče vprašalo o razlagi prava Unije in zaradi katerih je presodilo, da je treba Sodišču postaviti vprašanje za predhodno odločanje (sodba Mulders, C‑548/11, EU:C:2013:249, točka 28 in navedena sodna praksa).
16
Te zahteve glede vsebine predloga za sprejetje predhodne odločbe so izrecno navedene v členu 94 Poslovnika in so prav tako izražene v Priporočilih Sodišča Evropske unije nacionalnim sodiščem v zvezi z začetkom postopka predhodnega odločanja (UL 2012, C 338, str. 1). Iz točke 22 navedenih priporočil izhaja, da mora biti predlog za sprejetje predhodne odločbe „dovolj popoln in mora vsebovati vse upoštevne podatke, tako da lahko Sodišče in tudi zainteresirani subjekti, ki imajo pravico predložiti stališča, dobro razumejo dejanski in pravni okvir postopka v glavni stvari“ (glede tega glej sklep D’Aniello in drugi, C‑89/13, EU:C:2014:299, točka 20).
17
V zvezi s tem je pomembno opozoriti, da informacije iz predložitvenih odločb ne služijo samo temu, da bi Sodišče lahko dalo koristne odgovore, temveč tudi temu, da bi vlade držav članic in druge zainteresirane stranke dobile možnost predstaviti svoja stališča v skladu s členom 23 Statuta Sodišča Evropske unije. Sodišče je dolžno zagotoviti, da je ta možnost zaščitena, ob upoštevanju tega, da so v skladu z navedeno določbo zainteresirane stranke obveščene samo o predložitvenih odločbah (glej sklepa Adiamix, C‑368/12, EU:C:2013:257, točka 24, in Mlamali, C‑257/13, EU:C:2013:763, točka 24).
18
V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da predložitvena odločba očitno ne izpolnjuje zahtev iz točk 15 in 16 tega sklepa.
19
Prvič, čeprav predložitveno sodišče opredeli predmet spora o glavni stvari kot „zahtevo za plačilo najemnine“, brez podrobnejših informacij, ne predstavi dejanskega stanja, na katerem temeljita vprašanji. Zlasti ne izpostavlja obstoja morebitne povezave med predmetom spora in konkretno pogodbeno določbo v zadevni pogodbi iz postopka v glavni stvari ali v eni od prilog.
20
Če bi bila ugotovljena taka povezava na primer s prilogo 2 ali 4 k pogodbi iz postopka v glavni stvari, kar je predpostavka, ki pa se ne more šteti za sprejeto na podlagi predložitvene odločbe, bi bilo predložitveno sodišče pristojno v skladu z načelom priznavanja avtonomne volje strank glede dodelitve pristojnosti in uporabljalo bi se samo švicarsko pravo.
21
Poleg tega manjka tudi izrecna navedba glede morebitnega ugovarjanja strank pristojnosti predložitvenega sodišča, saj se ta omejuje na preverjanje svoje pristojnosti po uradni dolžnosti. Taka navedba bi bila zlasti koristna za potrditev volje strank, izražene v pogodbenih določbah o dodelitvi pristojnosti ali tistih, ki določajo pravo, ki se uporablja.
22
Nazadnje in ob upoštevanju zgornjega, predložitveno sodišče ne navaja dovolj jasno in podrobno razlogov, zaradi katerih se je vprašalo o razlagi prava Unije.
23
V teh okoliščinah Sodišče ne more dati uporabnega odgovora na postavljeni vprašanji in v tej fazi postopka je treba v skladu s členom 53(2) Poslovnika ugotoviti, da je predlog za sprejetje predhodne odločbe očitno nedopusten.
Stroški
24
Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških.
Iz teh razlogov je Sodišče (osmi senat) sklenilo:
Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Budapesti XX., XXI. és XXIII. kerületi bíróság (Madžarska) z odločbo z dne 11. julija 2014 (zadeva C‑366/14), je očitno nedopusten.
Podpisi
( *1 ) Jezik postopka: madžarščina.
Full & Egal Universal Law Academy