14.7.2014
SL
Uradni list Evropske unije
C 223/59
Tožba, vložena 30. aprila 2014 – Fritz Winter Eisengießerei proti Komisiji
(Zadeva T-310/14)
2014/C 223/61
Jezik postopka: nemščina
Stranki
Tožeča stranka: Fritz Winter Eisengießerei GmbH & Co. KG (Stadallendorf, Nemčija) (zastopniki: D. Greinacher, J. Martin in B. Scholtka, odvetniki)
Tožena stranka: Evropska komisija
Predloga
Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
—
sklep Evropske komisije z dne 18. decembra 2013 o začetku formalnega postopka preiskave v zvezi s podporo za proizvodnjo elektrike iz obnovljivih virov energije in iz zemeljskega plina v skladu z zakonom o favoriziranju energije iz obnovljivih virov (v nadaljevanju: zakon EEG) ter v zvezi z znižano dodatno dajatvijo EEG za energetsko intenzivne uporabnike proti Zvezni republiki Nemčiji – državne pomoči SA.33995 (2013/C) (ex 2013/NN), objavljen v Uradnem listu EU 7. februarja 2014, C 37, str. 73, v skladu s členom 263(1) PDEU razglasi za ničnega, ker Komisija posebno shemo kompenzacijskih nadomestil v skladu s členoma 40 in 41 EEG šteje za državno pomoč v smislu člena 107 PDEU;
—
Komisiji naloži, da v skladu s členom 87(3) Poslovnika Splošnega sodišča plača nujne stroške.
Tožbeni razlogi in bistvene trditve
Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja tri tožbene razloge.
1.
Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 107 PDEU
Tožeča stranka trdi, da je Komisija podporo za obnovljive vire energije s sistemom dajatev in posebno shemo kompenzacijskih nadomestil za znižanje dodatne dajatve EEG neupravičeno štela za državne pomoči in da zato ne bi smela začeti formalnega postopka preiskave.
—
Tožeča stranka v zvezi s tem razloži, da je Komisija pri predhodni presoji vprašanja, ali posebna shema kompenzacijskih nadomestil pomeni pomoč, storila očitno napako pri presoji, saj s posebno shemo kompenzacijskih nadomestil kot izjemo od dodatne dajatve EEG ni bila podeljena nobena prednost, ki je energetsko intenzivni uporabniki ne bi prejeli pod običajnimi tržnimi pogoji.
—
Tožeča stranka poleg tega trdi, da državna sredstva niso bila prizadeta. Ker že izkupički od dodatne dajatve EEG ne pomenijo državnih sredstev, tudi z izjemo za energetsko intenzivne uporabnike ni mogoče prizadeti državnih sredstev.
—
Dalje, tožeča stranka trdi, da se s posebno shemo kompenzacijskih nadomestil ne izkrivlja konkurenca. Z njimi naj bi se kvečjemu uvedli konkurenčni pogoji, ki naj bi obstajali brez dodatne dajatve EEG.
2.
Drugi tožbeni razlog: kršitev načela varstva legitimnih pričakovanj
Tožeča stranka trdi, da je Komisija s sprejetjem Sklepa poleg tega kršila načelo varstva legitimnih pričakovanj. Nemška ureditev o podpori za obnovljive vire energije naj bi bila že predmet temeljitega preizkusa z vidika prava o državnih pomočeh. V tem preizkusu je Komisija leta 2002 ugotovila, da prenos državnih sredstev ni povezan z navedeno ureditvijo. Ker zakon EEG iz leta 2012 glede tega ne zajema bistvenih sprememb takratnega pravnega položaja, naj zadevnim gospodarskim subjektom ne bi bilo treba računati s tem, da bo opravljen ponovni preizkus, ampak naj bi se smele zanesti na ohranitev obstoječe ureditve.
3.
Tretji tožbeni razlog: zloraba pooblastil
Nazadnje tožeča stranka meni, da je Komisija zlorabila pooblastilo, ki ji pripada v skladu s členoma 107 PDEU in 108 PDEU. Komisija naj bi z začetkom postopka preiskave prednostno sledila cilju, da se načeloma harmonizira podpora za elektriko iz obnovljivih virov energije. Ta temeljni cilj je razviden tudi iz novega predloga smernic za pomoči v zvezi z okoljem in energijo, v katerih Komisija prvič določa podrobno ureditev za elektriko iz obnovljivih virov energije. Za uresničitev te harmonizacije pa bi morala Komisija uporabiti za to določen postopek za približevanje zakonodaj v skladu s členoma 116 PDEU in 117 PDEU.
Full & Egal Universal Law Academy