14.11.2016
SL
Uradni list Evropske unije
C 419/13
Sodba Sodišča (drugi senat) z dne 15. septembra 2016 (predlog za sprejetje predhodne odločbe College van Beroep voor het Bedrijfsleven – Nizozemska) – Koninklijke KPN NV in drugi/Autoriteit Consument en Markt (ACM)
(Zadeva C-28/15) (1)
((Predhodno odločanje - Skupni regulativni okvir za elektronska komunikacijska omrežja in storitve - Direktiva 2002/21/ES - Člena 4 in 19 - Nacionalni regulativni organ - Postopki usklajevanja - Priporočilo 2009/396/ES - Pravni pomen - Direktiva 2002/19/ES - Člena 8 in 13 - Operater, ki se šteje za operaterja s pomembno tržno močjo - Obveznosti, ki jih naloži nacionalni regulativni organ - Cenovni nadzor in obveznosti stroškovnega računovodstva - Cene zaključevanja klicev v fiksnih in mobilnih omrežjih - Obseg nadzora, ki ga lahko nacionalna sodišča izvajajo nad sklepi nacionalnih regulativnih organov))
(2016/C 419/15)
Jezik postopka: nizozemščina
Predložitveno sodišče
College van Beroep voor het Bedrijfsleven
Stranke v postopku v glavni stvari
Tožeče stranke: Koninklijke KPN NV, KPN BV, T-Mobile Netherlands BV, Tele2 Nederland BV, Ziggo BV, Vodafone Libertel BV, Ziggo Services BV anciennement UPC Nederland BV, Ziggo Zakelijk Services BV anciennement UPC Business BV
Tožena stranka: Autoriteit Consument en Markt (ACM)
Izrek
1.
Člen 4(1) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2002/21/ES z dne 7. marca 2002 o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (okvirna direktiva), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/140/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009, v povezavi s členoma 8 in 13 Direktive 2002/19/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o dostopu do elektronskih komunikacijskih omrežij in pripadajočih naprav ter o njihovem medomrežnem povezovanju (Direktiva o dostopu), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/140, je treba razlagati tako, da lahko nacionalno sodišče, ki odloča v sporu o zakonitosti cenovne obveznosti, ki jo nacionalni regulativni organ naloži za opravljanje storitev zaključevanja klicev v fiksnih in mobilnih omrežjih, odstopa od Priporočila Komisije z dne 7. maja 2009 o regulaciji cen zaključevanja klicev v fiksnih in mobilnih omrežjih EU (2009/396/ES), v katerem je tako imenovani model izračuna stroškov „Pure-Bulric“ (Bottom-Up Long-Run Incremental Costs) priporočen kot ustrezen cenovni ukrep na trgu zaključevanja govornih klicev, le če meni, da to zahtevajo razlogi, povezani z okoliščinami obravnavanega primera, zlasti s posebnimi značilnostmi trga zadevne države članice.
2.
Pravo Evropske unije je treba razlagati tako, da lahko nacionalno sodišče, ki odloča v sporu o zakonitosti cenovne obveznosti, ki jo nacionalni regulativni organ naloži za opravljanje storitev zaključevanja klicev v fiksnih in mobilnih omrežjih, presoja sorazmernost te obveznosti glede na cilje, določene v členu 8 Direktive 2002/21, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/140, in v členu 13 Direktive 2002/19, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/140, in upošteva to, da se z navedeno obveznostjo podpirajo interesi končnih uporabnikov na maloprodajnem trgu, ki ga ni mogoče regulirati.
Kadar nacionalno sodišče opravlja sodni nadzor sklepa nacionalnega regulativnega organa, ne more od tega organa zahtevati, da dokaže, da se z navedeno obveznostjo dejansko uresničujejo cilji iz člena 8 Direktive 2002/21, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/140.
(1) UL C 138, 27.4.2015.
Full & Egal Universal Law Academy