24.7.2017
SL
Uradni list Evropske unije
C 239/4
Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 10. maja 2017 (predlog za sprejetje predhodne odločbe Centrale Raad van Beroep – Nizozemska) – H.C. Chavez-Vilchez in drugi/Raad van bestuur van de Sociale verzekeringsbank in drugi
(Zadeva C-133/15) (1)
((Predhodno odločanje - Državljanstvo Unije - Člen 20 PDEU - Pravica do prebivanja v državi članici, ki pogojuje dostop do socialnih pomoči in do družinskih dodatkov - Državljan tretje države, ki vsakodnevno in dejansko skrbi za svojega mladoletnega otroka, državljana navedene države članice - Obveznost državljana tretje države, da dokaže nesposobnost drugega roditelja, državljana navedene države članice, skrbeti za otroka - Zavrnitev prebivanja, zaradi katere je lahko otrok prisiljen, da zapusti ozemlje države članice oziroma ozemlje Unije kot celoto))
(2017/C 239/05)
Jezik postopka: nizozemščina
Predložitveno sodišče
Centrale Raad van Beroep
Stranke v postopku v glavni stvari
Pritožnice: H.C. Chavez-Vilchez, P. Pinas, U. Nikolic, X.V. Garcia Perez, J. Uwituze, I.O. Enowassam, A.E. Guerrero Chavez, Y.R.L. Wip
Nasprotne stranke v pritožbenem postopku: Raad van bestuur van de Sociale verzekeringsbank, College van burgemeester en wethouders van de gemeente Arnhem, College van burgemeester en wethouders van de gemeente ’s-Gravenhage, College van burgemeester en wethouders van de gemeente ’s-Hertogenbosch, College van burgemeester en wethouders van de gemeente Amsterdam, College van burgemeester en wethouders van de gemeente Rijswijk, College van burgemeester en wethouders van de gemeente Rotterdam
Izrek
1.
Člen 20 PDEU je treba razlagati tako, da je za presojo, ali bi bil otrok, državljan Evropske unije, prisiljen zapustiti ozemlje Unije kot celoto in bi mu bilo tako preprečeno dejansko izvrševanje bistva pravic, ki mu jih podeljuje ta člen, če se njegovemu roditelju, državljanu tretje države, zavrne priznanje pravice do prebivanja v zadevni državi članici, okoliščina, da je drugi roditelj, državljan Unije, resnično sposoben in pripravljen sam prevzeti vsakodnevno in dejansko skrb za otroka, upošteven dejavnik, ki pa ne zadostuje za ugotovitev, da med roditeljem, državljanom tretje države, in otrokom ne obstaja razmerje odvisnosti, tako da bi bil ta otrok deležen podobne prisile kot v primeru take zavrnitve. Ta presoja mora ob upoštevanju otrokove koristi temeljiti na vseh okoliščinah primera, zlasti na njegovi starosti, njegovem fizičnem in čustvenem razvoju, stopnji njegovega čustvenega razmerja z roditeljem, državljanom Unije, in z roditeljem, državljanom tretje države, ter na tveganju, da bo imela ločitev od zadnjega škodljive posledice za ravnovesje tega otroka.
2.
Člen 20 PDEU je treba razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da država članica za pravico do prebivanja na svojem ozemlju državljanu tretje države, roditelju mladoletnega otroka, ki je državljan te države članice in za katerega ta državljan tretje države vsakodnevno in dejansko skrbi, določi obveznost, da ta državljan predloži dokaze, na podlagi katerih je mogoče izkazati, da bi odločba o zavrnitvi pravice do prebivanja roditelju, državljanu tretje države, otroku preprečila dejansko izvrševanje pravic, vezanih na njegov status državljana Unije, saj bi moral zapustiti ozemlje Unije kot celoto. Vendar morajo pristojni organi zadevne države članice na podlagi dokazov, ki jih predloži državljan tretje države, raziskati vse potrebno, da glede na vse okoliščine primera ugotovijo, ali bi zavrnilna odločba imela take posledice.
(1) UL C 178, 1.6.2015.
Full & Egal Universal Law Academy