EUR-Lex -  62015CC0045 - SL

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

PAOLA MengozziJA,

predstavljeni 8. septembra 2016 ( 1 )

Zadeva C‑45/15 P

Safa Nicu Sepahan Co.

proti

Svetu Evropske unije

„Pritožba — Omejevalni ukrepi, sprejeti proti Islamski republiki Iran, za preprečevanje širjenja jedrskega orožja — Seznam oseb in subjektov, za katere se uporablja zamrznitev sredstev in gospodarskih virov — Nepogodbena odgovornost — Dovolj resna kršitev — Premoženjska škoda — Nepremoženjska škoda“

1. 

Ta zadeva spada v okvir omejevalnih ukrepov, uvedenih za izvajanje pritiska na Islamsko republiko Iran, da bi ta ustavila dejavnosti, nevarne z vidika širjenja jedrskega orožja, in razvoj izstrelitvenih sistemov jedrskega orožja (v nadaljevanju: širjenje jedrskega orožja).

2. 

Pritožnica v tej zadevi, družba Safa Nicu Sepahan Co. (v nadaljevanju: pritožnica), je iranska delniška družba, ki je bila skoraj tri leta uvrščena na sezname subjektov, vključenih v širjenje jedrskega orožja, sprejete z uredbami Sveta Evropske unije. Pred Splošnim sodiščem Evropske unije je izpodbijala zakonitost te uvrstitve ter predlagala plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, za katero je menila, da ji je zato nastala. Splošno sodišče je s sodbo z dne 25. novembra 2014, Safa Nicu Sepahan/Svet (T‑384/11, EU:T:2014:986, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), razglasilo ničnost aktov, s katerimi je bilo ime pritožnice uvrščeno na zadevne sezname, zavrnilo odškodninski zahtevek iz naslova premoženjske škode in Svetu naložilo, naj pritožnici izplača 50.000 EUR iz naslova nepremoženjske škode, ki jo je utrpela. ( 2 )

3. 

Ta zadeva se nanaša, prvič, na pritožbo, ki jo je pritožnica vložila zoper zavrnitev odškodninskega zahtevka v zvezi s premoženjsko škodo in zoper znesek odškodnine, dodeljene iz naslova nepremoženjske škode, ter drugič, na nasprotno pritožbo Sveta, s katero ta izpodbija obstoj pogojev za uveljavitev nepogodbene odgovornosti Evropske unije v obravnavani zadevi in obsodbo, v skladu s katero mora pritožnici povrniti nepremoženjsko škodo, ki ji je bila povzročena.

I – Dejansko stanje in izpodbijana sodba

4.

Dejansko stanje, kot je navedeno v točkah od 1 do 13 izpodbijane sodbe, lahko za potrebe te zadeve povzamem, kot je navedeno v nadaljevanju.

5.

Ime subjekta, poimenovanega „Safa Nicu“, je bilo uvrščeno na seznam subjektov, vključenih v širjenje jedrskega orožja, iz Priloge II k Sklepu 2010/413/SZVP ( 3 ), in sicer s Sklepom 2011/299/SZVP ( 4 ), zato pa je bilo uvrščeno tudi na seznam iz Priloge VIII k Uredbi (EU) št. 961/2010 ( 5 ), in sicer z Izvedbeno uredbo (EU) št. 503/2011 ( 6 ). V obrazložitvi Sklepa 2011/299 in Izvedbene uredbe št. 503/2011 je bil navedeni subjekt opisan kot „[p]odjetje za komunikacijsko tehnologijo, ki je dobavljalo opremo za objekt Fordow (Kom), katerega gradnja ni bila prijavljena pri [Mednarodni agenciji za atomsko energijo (MAAE)]“.

6.

Pritožnica je v dopisu z dne 7. junija 2011 Svetu predlagala, naj spremeni Prilogo VIII k Uredbi št. 961/2010 tako, da jo dopolni in popravi uvrstitev subjekta, poimenovanega „Safa Nicu“, na zadevnih seznamih ali da to uvrstitev izbriše. Ker ni dobila odgovora, je Svetu 23. junija 2011 poslala nov dopis.

7.

Uvrstitev je bila ohranjena s Sklepom 2011/783/SZVP ( 7 ) in Izvedbeno uredbo (EU) št. 1245/2011 ( 8 ). Vendar je bila navedba „Safa Nicu“ nadomeščena z drugimi navedbami, kot podatki za ugotavljanje istovetnosti v zvezi z zadevnim subjektom pa so bili dodani naslovi, in sicer pet naslovov v Iranu, Združenih arabskih emiratih in Afganistanu.

8.

Svet je z dopisom z dne 5. decembra 2011 pritožnico obvestil o ohranitvi njenega imena na seznamih iz Priloge II k Sklepu 2010/413 in Priloge VIII k Uredbi št. 961/2010. Ugotovil je, da pripombe, ki jih je pritožnica podala 7. junija 2011, ne utemeljujejo umika omejevalnih ukrepov, in pojasnil, da se uvrstitev subjekta, poimenovanega „Safa Nicu“, dejansko nanaša na pritožnico. Svet je z dopisom z dne 11. decembra 2012 pritožnici poslal Uredbo (EU) št. 267/2012 ( 9 ) o razveljavitvi Uredbe št. 961/2010 in jo obvestil o ohranitvi njenega imena na seznamu iz Priloge IX k tej uredbi.

9.

S Sklepom 2014/222/SZVP ( 10 ) je bilo ime pritožnice izbrisano s seznama iz Priloge II k Sklepu 2010/413, zato je bilo njeno ime z Izvedbeno uredbo (EU) št. 397/2014 ( 11 ) izbrisano tudi s seznama iz Priloge IX k Uredbi št. 267/2012.

10.

Pritožnica je 22. julija 2011 pri Splošnem sodišču vložila tožbo, s katero je predlagala, prvič, razglasitev ničnosti uredb št. 503/2011 in št. 267/2012 v delu, v katerem sta se nanašali nanjo in z njo povezane družbe, ter drugič, naj se Svetu naloži, da ji mora plačati odškodnino v višini 7.662.737,40 EUR skupaj s 5‑odstotnimi letnimi obrestmi od 1. januarja 2013 zaradi premoženjske in nepremoženjske škode, ki naj bi jo utrpela zaradi sprejetja omejevalnih ukrepov, ki se nanašajo nanjo.

11.

V utemeljitev predloga za razglasitev ničnosti je pritožnica navedla tri tožbene razloge, pri čemer se prvi nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve, drugi na napako pri presoji in „zlorabo pooblastil“, tretji pa na kršitev pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva. Splošno sodišče je najprej prvi tožbeni razlog zavrglo ( 12 ) in kot nedopusten zavrglo očitek iz drugega tožbenega razloga, ki se je nanašal na „zlorabo pooblastil“, ter nato v točkah od 32 do 39 izpodbijane sodbe preučilo in sprejelo očitek iz drugega tožbenega razloga, ki se je nanašal na napako pri presoji. Zato je uvrstitev imena pritožnice na zadevna seznama razglasilo za nično, ne da bi preizkusilo tretji tožbeni razlog (točka 40 obrazložitve izpodbijane sodbe in točka 1 njenega izreka). ( 13 )

12.

Kar zadeva odškodninski zahtevek, je Splošno sodišče najprej ugotovilo, da je v obravnavani zadevi pogoj za uveljavitev nepogodbene odgovornosti Unije v zvezi z nezakonitostjo ravnanja, ki se očita Svetu, izpolnjen, saj je ta odgovoren za dovolj resno kršitev pravnega pravila, s katerim so posameznikom podeljene pravice (točke od 49 do 69 obrazložitve izpodbijane sodbe).

13.

Nato je preučilo pogoje v zvezi z obstojem škode in obstojem vzročne zveze, kar zadeva različni vrsti škode, na kateri se sklicuje.

14.

Kar zadeva nepremoženjsko škodo, ki jo je pritožnica nazadnje ocenila na 2.000.000 EUR, je Splošno sodišče priznalo, da so v obravnavani zadevi navedeni pogoji izpolnjeni, in na podlagi ocene te škode ex aequo et bono sklenilo, da je nadomestilo v višini 50.000 EUR primerna odškodnina (točke od 78 do 92 obrazložitve izpodbijane sodbe in točka 2 njenega izreka).

15.

Nasprotno pa je Splošno sodišče zavrnilo odškodninski zahtevek v zvezi s premoženjsko škodo, ki jo je uveljavljala pritožnica. Za vsako od vrst škode je menilo, da pritožnica ni predložila dovolj dokazov bodisi o obstoju oziroma obsegu škode, ki naj bi jo utrpela, bodisi o obstoju vzročne zveze med to škodo in ravnanjem, ki se je očitalo Svetu (točke od 93 do 148 obrazložitve izpodbijane sodbe in točka 4 njenega izreka).

16.

Kar zadeva predlog v zvezi z dodelitvijo obresti, je Splošno sodišče menilo, prvič, da ni treba dodeliti obresti za obdobje pred dnem razglasitve izpodbijane sodbe in, drugič, da mora Svet plačati zamudne obresti od datuma razglasitve izpodbijane sodbe do popolnega poplačila dodeljene odškodnine (točke od 150 do 152 obrazložitve izpodbijane sodbe ter točka 3 njenega izreka).

II – Predlogi strank

17.

Pritožnica v pritožbi Sodišču predlaga, naj razveljavi izpodbijano sodbo v delu, v katerem ji ni bila priznana premoženjska škoda, ki jo je utrpela, niti zanjo ni bila določena odškodnina, in v delu, v katerem ji je bila iz naslova nepremoženjske škode dodeljena odškodnina le v višini 50.000 EUR. Poleg tega Sodišču še predlaga, naj ji na podlagi svoje neomejene pristojnosti prisodi znesek 5.662.737,40 EUR skupaj z obrestmi za premoženjsko škodo in znesek 2.000.000 EUR skupaj z obrestmi za nepremoženjsko škodo, Svetu pa naj naloži plačilo stroškov, vključno s tistimi, ki so nastali v povezavi s postopkom pred Splošnim sodiščem. Podredno Sodišču predlaga, naj ji prisodi znesek, določen ex aequo et bono, skupaj z obrestmi za premoženjsko škodo in znesek, ki ne bo manjši od 50.000 EUR, skupaj z obrestmi za nepremoženjsko škodo ter naj Svetu naloži plačilo stroškov, vključno s tistimi, ki so nastali v povezavi s postopkom pred Splošnim sodiščem. Še bolj podredno pritožnica Sodišču predlaga, naj zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču, da to ponovno preveri višino škode in izda novo sodbo v njeno korist.

18.

Pritožnica v odgovoru na nasprotno pritožbo Sveta Sodišču predlaga, naj nasprotno pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Poleg tega ponovno navaja predloge iz glavne pritožbe.

19.

Svet v nasprotni pritožbi Sodišču predlaga, naj razveljavi izpodbijano sodbo v delu, v katerem mu je bilo naloženo, da mora pritožnici plačati odškodnino v višini 50.000 EUR iz naslova nepremoženjske škode, zavrne predlog, ki ga je podala pritožnica na prvi stopnji v zvezi z dodelitvijo odškodnine iz naslova te škode, in pritožnici naloži plačilo stroškov, vključno s tistimi, ki so nastali v povezavi s postopkom pred Splošnim sodiščem.

20.

Svet v odgovoru na glavno pritožbo Sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne kot neutemeljeno, nadomesti obrazložitev izpodbijane sodbe in pritožnici naloži plačilo stroškov, vključno s tistimi, ki so nastali v povezavi s postopkom pred Splošnim sodiščem.

21.

Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska, ki mu je bila dovoljena intervencija v ustnem postopku, podpira predloge, ki jih je podal Svet v nasprotni pritožbi in v odgovoru na glavno pritožbo.

III – Analiza

A – Uvodne ugotovitve

22.

Potrebnih je nekaj uvodnih ugotovitev v zvezi z nekaterimi predlogi, ki sta jih podali stranki v svojih predlogih.

23.

Prva ugotovitev se nanaša na predlog iz odgovora Sveta na glavno pritožbo, naj se nadomesti obrazložitev. Svet Sodišču predlaga, naj nadomesti obrazložitev izpodbijane sodbe, zaradi katere je bil zavrnjen odškodninski zahtevek, ki ga je pritožnica podala v postopku na prvi stopnji v zvezi z odškodnino za premoženjsko škodo. Svet se sicer strinja s to zavrnitvijo, ne strinja pa se z ugotovitvijo Splošnega sodišča, da je bil v obravnavani zadevi izpolnjen prvi pogoj za nastanek nepogodbene odgovornosti Unije, ki se nanaša na obstoj dovolj resne kršitve pravnega pravila. Poudariti pa je treba, da je ta ugotovitev premisa, na kateri temelji tako priznanje iz točk od 78 do 92 izpodbijane sodbe, da je pritožnica upravičena do odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela, kot tudi to, da je Svetu v točki 2 izreka izpodbijane sodbe naloženo, da mora ta pritožnici iz tega naslova plačati odškodnino v višini 50.000 EUR. To pomeni, da Sodišče ne bi moglo ugoditi predlogu Sveta za nadomestitev obrazložitve, ne da bi hkrati razveljavilo ta dela izpodbijane sodbe. Ta predlog je zato mogoče – kljub njegovemu besedilu – razumeti le kot predlog za delno razveljavitev sodbe Splošnega sodišča, ki je kot tak nedopusten, saj je bil podan v okviru odgovora na glavno pritožbo. ( 14 ) Ker pa je Svet enako utemeljitev, ki jo je izoblikoval v podporo navedenemu predlogu, uporabil tudi v nasprotni pritožbi, jo bo Sodišče kljub temu imelo priložnost preučiti in bo lahko odločilo o tem predlogu.

24.

Vsebina druge ugotovitve je enaka kot pri prvi, le da se tokrat nanaša na predloge iz odgovora pritožnice na nasprotno pritožbo Sveta. Ta namreč Sodišču poleg zavrnitve navedene pritožbe predlaga še, naj delno razveljavi izpodbijano sodbo ter naj ji dodeli primerno odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela, pri čemer navaja enake predloge kot v pritožbi. Tudi te predloge je treba razglasiti za nedopustne, saj so bili podani v odgovoru na nasprotno pritožbo. ( 15 )

25.

Po teh pojasnilih bom najprej preučil nasprotno pritožbo, s katero Svet – kot je bilo že navedeno zgoraj – med drugim izpodbija ugotovitev, da v obravnavani zadevi obstaja dovolj resna kršitev pravnega pravila, s katerim so posameznikom podeljene pravice. Če bi se namreč ta očitek izkazal za utemeljen, ne bi bilo mogoče uveljaviti nepogodbene odgovornosti Unije in bi zato bilo treba zavrniti vse predloge, ki jih je pritožnica navedla v glavni pritožbi. Nato bom preučil glavno pritožbo.

B – Nasprotna pritožba

26.

Svet v nasprotni pritožbi navaja dva očitka zoper izpodbijano sodbo. S prvim Splošnemu sodišču očita, da je napačno uporabilo pravo, „kar zadeva nekatere pogoje za uveljavitev nepogodbene odgovornosti [Unije]“, z drugim pa, da je menilo, da razglasitev ničnosti izpodbijanih aktov ni primerno nadomestilo za nepremoženjsko škodo, ki naj bi nastala pritožnici.

1. Prvi očitek: napačna uporaba prava v zvezi s pogoji za uveljavitev nepogodbene odgovornosti Unije

27.

Svet ob podpori Združenega kraljestva trdi, da je Splošno sodišče v obravnavani zadevi napačno ugotovilo, da je dokazana dovolj resna kršitev pravnega pravila, s katerim so posameznikom podeljene pravice, ki se zahteva za to, da je mogoče kot izpolnjenega obravnavati prvega od treh pogojev za uveljavitev nepogodbene odgovornosti Unije, tj. pogoj v zvezi z nezakonitostjo ravnanja, ki se očita institucijam. ( 16 ) Ta očitek se deli na dva dela.

a) Prvi del očitka: napačna presoja obsega diskrecijske pravice Sveta

28.

Svet Splošnemu sodišču na prvem mestu očita, da je napačno uporabilo pravo, ko je v točkah od 59 do 61 izpodbijane sodbe menilo, da nima nobene diskrecijske pravice v zvezi z obveznostjo, da uvrstitev pritožnice na sezname oseb in subjektov, navedenih v izpodbijanih aktih, utemelji z razlogi, podkrepljenimi z informacijami in dokazi. Ta ugotovitev naj bi namreč temeljila na razvoju sodne prakse – zlasti sodbah z dne 21. marca 2012, Fulmen/Svet (T‑439/10 in T‑440/10, EU:T:2012:142), in z dne 18. julija 2013, Komisija in drugi/Kadi (C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, EU:C:2013:518) – iz obdobja po tem, ko je Svet sprejel akte o uvrstitvi in ohranitvi pritožnice na navedenih seznamih, ki ga v času sprejetja teh aktov, in sicer 23. maja 2011 ter 1. decembra 2011 in 23. marca 2012, ni bilo mogoče predvideti. Svet kot dokaz za to napotuje na sklepne predloge generalnega pravobranilca Y. Bota v združenih zadevah Komisija in drugi/Kadi (C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, EU:C:2013:176) ter v zadevi Svet/Manufacturing Support & Procurement Kala Naft (C‑348/12 P, EU:C:2013:470), v katerih je ta predlagal ravno nasprotno usmeritev, kot jo je nazadnje sprejelo Sodišče.

29.

Naj najprej opozorim, da mora v smislu člena 340, drugi odstavek, PDEU Unija nadomestiti kakršno koli škodo, ki so jo povzročile njene institucije ali njeni uslužbenci pri opravljanju svojih dolžnosti. V skladu z ustaljeno sodno prakso se pravica do povračila nastale škode po pravu Unije prizna, če so izpolnjeni trije pogoji, in sicer nezakonitost ravnanja, ki se očita institucijam, obstoj škode ter obstoj vzročne zveze med zatrjevanim ravnanjem in uveljavljano škodo. ( 17 ) Da je izpolnjen prvi od teh pogojev, mora na podlagi sodne prakse kršeno pravno pravilo podeljevati pravice posameznikom, kršitev pa mora biti dovolj resna. ( 18 ) Sodišče je pojasnilo, da je odločilno merilo za ugotovitev, da je kršitev prava Unije dovolj resna, to, ali institucija Unije očitno in resno krši meje svoje diskrecijske pravice. ( 19 ) Če ima institucija le precej omejeno diskrecijsko pravico ali je celo nima, lahko zgolj kršitev prava Unije zadostuje za ugotovitev dovolj resne kršitve. ( 20 ) Iz ustaljene sodne prakse še izhaja, da je obseg diskrecijske pravice, ki jo kršeno pravilo dopušča institucijam, med drugim odvisen od stopnje jasnosti in natančnosti tega pravila ter da je kršitev prava Unije vsekakor očitno resna, če še vedno obstaja kljub temu, da je bila razglašena sodba, v kateri je bila ugotovljena očitana neizpolnitev, je bila izdana sodba v postopku predhodnega odločanja ali je bila izoblikovana ustaljena sodna praksa Sodišča na zadevnem področju, iz katerih je razvidno, da obravnavano ravnanje pomeni kršitev. ( 21 )

30.

Dalje, kar zadeva obrazložitev izpodbijane sodbe, v kateri je Splošno sodišče v točki 69 sklenilo, da je Svet v obravnavani zadevi odgovoren za dovolj resno kršitev pravnega pravila, s katerim so posameznikom podeljene pravice, moram uvodoma ugotoviti, da je ta obrazložitev nekoliko dvoumna.

31.

Splošno sodišče v točki 49 izpodbijane sodbe namreč napotuje na analizo, ki jo je opravilo v točkah od 26 do 40 te sodbe in ob koncu katere je ugotovilo, da Svet ni dokazal utemeljenosti trditve, ki je edini razlog zoper pritožnico, na podlagi katerega so bili v zvezi z njo sprejeti omejevalni ukrepi, ( 22 ) in je zato kršil določbe uredb št. 961/2010 in št. 267/2012, ki „taksativno določajo pogoje, pod katerimi so [ti ukrepi] dovoljen[i]“, in katerih namen je, nasprotno, „varstvo posameznih interesov zadevnih oseb“. ( 23 ) Iz teh odlomkov izpodbijane sodbe izhaja, da je nezakonitost, ki se očita Svetu, v tem, da je kršil pravico pritožnice, da se ji zadevni ukrepi ne naložijo, če materialnopravni pogoji, ki veljajo za njihovo sprejetje, niso izpolnjeni. ( 24 )

32.

Vendar Splošno sodišče ob preučitvi vprašanja, ali je imel Svet v obravnavani zadevi diskrecijsko pravico v smislu sodne prakse, navedene v točki 29 zgoraj, trdi, da „je nezakonitost v izpodbijanih aktih v tem, da Svet nima informacij niti dokazov, s katerimi bi pravno zadostno dokazal utemeljenost omejevalnih ukrepov, ki se nanašajo na [pritožnico], in jih torej zato ne more predložiti Splošnemu sodišču“. ( 25 ) Z napotilom na sodbo z dne 21. marca 2012, Fulmen/Svet (T‑439/10 in T‑440/10, EU:T:2012:142), še pojasnjuje, da spoštovanje temeljnih pravic zadevnih oseb oziroma subjektov, zlasti njihove pravice do učinkovitega sodnega varstva, narekuje obveznost Sveta, da dokaže utemeljenost sprejetih omejevalnih ukrepov. Nato so v točkah od 64 do 67 izpodbijane sodbe navedene štiri sodbe Splošnega sodišča – sodba z dne 14. oktobra 2009, Bank Melli Iran/Svet (T‑390/08, EU:T:2009:401), sodba z dne 12. decembra 2006, Organisation des Modjahedines du peuple d'Iran/Svet (T‑228/02, EU:T:2006:384), sodba z dne 23. oktobra 2008, People's Mojahedin Organization of Iran/Svet (T‑256/07, EU:T:2008:461), in sodba z dne 4. decembra 2008, People's Mojahedin Organization of Iran/Svet (T‑284/08, EU:T:2008:550) – ki se nanašajo na obseg sodnega nadzora nad zakonitostjo aktov, s katerimi so sprejeti omejevalni ukrepi. Splošno sodišče je v točki 68 izpodbijane sodbe ugotovilo, „da bi morala v okoliščinah obravnavanega primera običajno pozorna in skrbna uprava ob sprejetju prvega izpodbijanega akta razumeti, da mora zbrati informacije oziroma dokaze, ki utemeljujejo omejevalne ukrepe, ki se nanašajo na [pritožnico], da bi bilo mogoče ob izpodbijanju dokazati utemeljitev navedenih ukrepov s predložitvijo navedenih informacij ali navedenih dokazov sodišču Unije“. V teh odlomkih izpodbijane sodbe se zdi, da je pravilo, z vidika katerega Splošno sodišče preučuje diskrecijsko pravico Sveta, da bi ugotovilo obstoj dovolj resne kršitve, prej pravica pritožnice do učinkovitega sodnega varstva.

33.

Ta dvoumnost je morda nastala, ker se je vprašanje meja pristojnosti Sveta v zvezi s spoštovanjem temeljnih pravic na področju omejevalnih ukrepov postavljalo večinoma v povezavi s pravico do učinkovitega sodnega varstva. Zlasti ob upoštevanju zahteve po zagotovitvi sodnega nadzora nad akti, s katerimi so naloženi taki ukrepi, se je namreč obveznost Sveta, da razloge za sprejetje takih ukrepov – po zgledu zahteve v zvezi z obrazložitvijo aktov, s katerimi so ti naloženi – podkrepi z dokazi, postopoma izoblikovala s sodbami, ki so jih izrekla sodišča Unije. ( 26 ) Zato je treba obrazložitev izpodbijane sodbe, ki se izpodbija v okviru navedenega prvega dela prvega pritožbenega razloga nasprotne pritožbe, preučiti ob upoštevanju tega ozadja, ki ga je treba upoštevati tudi pri analizi trditev, ki jih je Svet predložil v utemeljitev nasprotne pritožbe.

34.

Naj najprej opozorim, da je bilo v okviru opredelitve „napake pri presoji“ ravnanje, ki se je nazadnje očitalo Svetu v delu izpodbijane sodbe, v katerem je bil preučen predlog za razglasitev ničnosti, nezmožnost sodišču Unije predložiti kakršen koli dokaz, ki bi omogočal presojo zakonitosti omejevalnih ukrepov zoper pritožnico. V točki 37 izpodbijane sodbe je navedeno, da je Svet v odgovor na zahtevo Splošnega sodišča pojasnil, da je bil predlog uvrstitve, ki ga je podala država članica, edini dokaz, s katerim je razpolagal pri sprejetju in ohranitvi omejevalnih ukrepov, ki se nanašajo na pritožnico, ter dodal, da je informacije iz tega predloga povzel v obrazložitvi izpodbijanih aktov. Ta neizpolnitev obveznosti Sveta je povzročila nemožnost kakršnega koli sodnega nadzora nad utemeljenostjo razloga za sprejetje omejevalnih ukrepov zoper pritožnico, zato so akti, s katerimi je bila opravljena izpodbijana uvrstitev, med drugim iz tega razloga nezakoniti. ( 27 )

35.

Torej v izpodbijani sodbi sploh ne gre za kakršno koli preverjanje tega, ali je Svet upošteval meje svoje diskrecijske pravice pri presoji informacij in dokazov, na podlagi katerih je bila pritožnica uvrščena na zadevna seznama, ali pri presoji kompleksnih okoliščin s političnega področja, zaradi katere bi se lahko postavilo vprašanje meja sodnega nadzora. Napotilo Sveta na sklepne predloge generalnega pravobranilca Y. Bota v združenih zadevah Komisija in drugi/Kadi (C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, EU:C:2013:176) in v zadevi Svet/Manufacturing Support & Procurement Kala Naft (C‑348/12 P, EU:C:2013:470), v katerih ta zagovarja priznanje široke diskrecijske pravice Sveta na področju omejevalnih ukrepov in „prilagojen nadzor sodišča Unije“, ( 28 ) je torej za ta postopek popolnoma brezpredmetno.

36.

V tej zadevi gre namreč za učinkovitost sodnega nadzora – ali morda še bolj na osnovni ravni za načelo takega nadzora – ne pa toliko za njegove meje. Dejansko institucija, ki zahteva pristojnost, da sprejetje in ohranitev omejevalnih ukrepov zoper posameznika ali pravno osebo utemelji zgolj z informacijo, ki jo je prejela od države članice, brez kakršnega koli dokaza, s katerim bi bilo mogoče utemeljiti ali zgolj podpreti verjetnost trditev iz navedene informacije, ter pri tem vztraja celo po tem, ko zadevna oseba z zelo verjetnimi trditvami izpodbija vpletenost v ravnanja, ki se ji pripisujejo, ne le da ne spoštuje določb, ki urejajo pogoje za sprejetje in ohranitev takih ukrepov, temveč tudi v samem bistvu zanika kakršno koli možnost nadzora nad svojim ravnanjem s strani sodišča Unije.

37.

Sodišče je načelo, po katerem je treba zagotoviti učinkovit sodni nadzor nad akti, s katerimi Svet sprejme omejevalne ukrepe zoper fizične ali pravne osebe, potrdilo veliko časa pred sodbama z dne 21. marca 2012, Fulmen/Svet (T‑439/10 in T‑440/10, EU:T:2012:142), in z dne 18. julija 2013, Komisija in drugi/Kadi (C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, EU:C:2013:518).

38.

Sodišče je v sodbi z dne 18. januarja 2007, PKK in KNK/Svet (C‑229/05 P, EU:C:2007:32), v zvezi z omejevalnimi ukrepi zoper osebe in subjekte v okviru boja proti terorizmu pojasnilo, da je Unija „pravna skupnost, v kateri so institucije podvržene nadzoru skladnosti svojih aktov s Pogodbo“ in v kateri „morajo imeti posamezniki možnost učinkovitega sodnega varstva“. V isti sodbi je Sodišče še pojasnilo, da je učinkovitost takega varstva na področju omejevalnih ukrepov glede na to, da „vodijo do hudih posledic“, še toliko pomembnejša, saj ne le da se zadevni osebi, skupini ali subjektu preprečijo vse finančne transakcije in storitve, temveč je s tem prizadet tudi njihov ugled in njihova politična dejavnost. ( 29 ) K temu je dodalo, da se mora nadzor nanašati na dokaze, na katerih temelji uvrstitev na zadevne sezname, ter na natančno identifikacijo imena zadevnih oseb in subjektov. ( 30 )

39.

Ta načela so bila – še vedno na področju omejevalnih ukrepov, sprejetih v okviru boja proti mednarodnemu terorizmu – potrjena v sodbi z dne 29. junija 2010, E in F (C‑550/09, EU:C:2010:382). Drži sicer – kot je na obravnavi poudaril Svet – da se navedena sodba nanaša na obveznost te institucije, da obrazloži akte, s katerimi se sprejmejo omejevalni ukrepi, medtem ko se v obravnavani zadevi vsaj v fazi pritožbenega postopka ne obravnava niti neobstoj niti pomanjkljivost obrazložitve v zvezi z uvrstitvijo pritožnice na zadevna seznama. ( 31 ) Vendar je Sodišče v navedeni sodbi jasno in nedvoumno potrdilo tako zahtevo, da se nad takimi ukrepi opravi „primeren sodni nadzor [njihove] materialne zakonitosti“, kot tudi obseg tega nadzora, ki mora zajemati zlasti „preverjanje dejstev, dokazov in informacij, navedenih v [njihovo] utemeljitev“. ( 32 ) Tak nadzor je lahko ogrožen ne le zaradi neobstoja obrazložitve akta, ki jo ta mora vsebovati, temveč tudi zaradi neobstoja elementov, ki bi, celo v okviru omejene preučitve, omogočili preverjanje utemeljenosti take obrazložitve.

40.

V nasprotju s trditvami Sveta je iz zgoraj navedenega razvidno, da v času, ko je bila pritožnica prvič uvrščena na zadevna seznama, tj. 23. maja 2011, v sodni praksi Sodišča ni bilo nobene negotovosti glede obveznosti Sveta, da ob sprejetju sklepov, ki določajo omejevalne ukrepe zoper fizične ali pravne osebe, izpolni zahteve, ki izhajajo iz spoštovanja pravice do učinkovitega sodnega varstva zadevnih oseb, in torej glede njegove obveznosti, da se opre na dejansko in dokazilno podlago, ki sodišču Unije omogoča nadzor – čeprav omejen – nad zakonitostjo navedenih sklepov.

41.

Poleg tega je treba navesti, da obstoj sodne prakse, v kateri je ugotovljena kršitvena narava ravnanja, ki se očita zadevni instituciji, ni pogoj za to, da se kršitev opredeli kot očitno resna. Iz sodne prakse, navedene v točki 29 zgoraj, namreč izhaja, da je taka opredelitev – pri kateri se upošteva obseg diskrecijske pravice, ki jo kršeno pravilo dopušča institucijam – odvisna zlasti od stopnje jasnosti in natančnosti tega pravila. Po mojem mnenju ob upoštevanju velikega pomena, ki ga ima varstvo temeljnih pravic v Uniji kot pravni skupnosti, ne more biti nobenega dvoma o tem, da institucije Unije nimajo diskrecijske pravice glede obveznosti, da sprejetje in ohranitev omejevalnih ukrepov zoper fizične in pravne osebe utemeljijo z elementi, ki dosegajo temeljni dokazni minimum, s čimer sodišču Unije omogočijo izvajanje nadzora (tudi če zgolj omejenega) nad utemeljenostjo – ali vsaj nad verjetnostjo ( 33 ) – trditev, na katerih temelji sprejetje takih ukrepov.

42.

Kot je bilo pojasnjeno v točki 34 zgoraj – kar je priznal tudi Svet v odgovoru na zahtevo Splošnega sodišča in potrdil na obravnavi v tem postopku – trditev, s katero sta bili obrazloženi uvrstitev in skoraj triletna ohranitev pritožnice na zadevnih seznamih, ni bila nikoli utemeljena z nobenim dokazom, zato je bil vsakršen sodni nadzor sodišča Unije onemogočen.

43.

V teh okoliščinah Splošno sodišče s tem, da je v točki 69 izpodbijane sodbe menilo, da je ravnanje, ki se očita Svetu, dovolj resna kršitev prava Unije v smislu sodne prakse, navedene v točki 29 zgoraj, ni napačno uporabilo prava.

44.

Iz navedenih razlogov je treba prvi del očitka Sveta, ki se nanaša na napačno uporabo prava v zvezi s pogoji za uveljavitev nepogodbene odgovornosti Unije, po mojem mnenju zavrniti.

b) Drugi del očitka: napačna presoja glede tega, kako kompleksen je položaj, ter težave pri uporabi in razlagi kršenih pravil

45.

Na drugem mestu Svet trdi, da je Splošno sodišče s tem, da je v točki 62 izpodbijane sodbe menilo, da pravilo, s katerim je Svetu naloženo, da dokaže utemeljenost omejevalnih ukrepov, sprejetih zoper pritožnico, ne ureja posebej kompleksnega položaja in da pri uporabi ali razlagi ne povzroča težav, napačno uporabilo pravo. Svet poudarja, da je na težave, povezane s predložitvijo zaupnih informacij, na katerih temelji sklep o uvrstitvi na seznam, zato da bi jih Splošno sodišče preučilo, opozorila generalna pravobranilka E. Sharpston v sklepnih predlogih v zadevi Francija/People's Mojahedin Organization of Iran (C‑27/09 P, EU:C:2011:482) in da je bil za premostitev takih težav v Poslovnik Splošnega sodišča leta 2014 – torej več let po tem, ko je bila pritožnica prvič uvrščena na zadevna seznama – vnesen novi člen 105.

46.

Naj opozorim, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se v okviru ureditve, ki jo je Sodišče razvilo na podlagi člena 340, drugi odstavek, PDEU, upoštevajo med drugim kompleksnost položajev, ki se urejajo, in težave pri uporabi ali razlagi besedil, pa tudi stopnja jasnosti in natančnosti kršenega pravila. ( 34 )

47.

V obravnavani zadevi zadostuje ugotovitev, da se Svet v postopku na prvi stopnji ni nikoli skliceval na zaupnost dokumentov oziroma informacij v svoji lasti, da bi tako nasprotoval njihovi predložitvi Splošnemu sodišču. Splošnemu sodišču je, nasprotno, kot je bilo že večkrat navedeno zgoraj, zatrdil, da so edine informacije, s katerimi razpolaga v zvezi s sprejetjem in ohranitvijo omejevalnih ukrepov zoper pritožnico, povzete v obrazložitvi akta o uvrstitvi. Kot je na obravnavi potrdil uslužbenec Sveta v odgovor na natančno zahtevo, ki mu jo je postavilo Sodišče, v obravnavani zadevi ni šlo nikoli za posredovanje zaupnih informacij sodišču Unije.

48.

V teh okoliščinah Svet nima podlage, da bi se oprl na domnevne postopkovne težave v zvezi s takim posredovanjem v obdobju, ko so bili zadevni ukrepi sprejeti, da bi tako izpodbijal ugotovitev iz točke 62 izpodbijane sodbe, po kateri pravilo, ki Svetu nalaga, da mora dokazati utemeljenost takih ukrepov, „ne ureja posebej kompleksnega položaja“, „je jasno in natančno“ in „pri uporabi ali razlagi ne povzroča težav“.

49.

Iz navedenih razlogov je treba drugi del očitka Sveta, ki se nanaša na napačno uporabo prava v zvezi s pogoji za uveljavitev nepogodbene odgovornosti Unije, po mojem mnenju prav tako zavrniti.

2. Drugi očitek: napačna uporaba prava v zvezi s tem, da je bilo Svetu naloženo, da mora pritožnici plačati odškodnino za nastalo nepremoženjsko škodo

50.

Z drugim očitkom iz nasprotne pritožbe, ki se nanaša na točke od 87 do 92 izpodbijane sodbe, Svet ob podpori Združenega kraljestva Splošnemu sodišču očita, da je s tem, da mu je naložilo, da mora pritožnici plačati 50.000 EUR iz naslova nepremoženjske škode, ki naj bi tej nastala, napačno uporabilo pravo. Splošno sodišče naj bi se s tem odmaknilo od sodne prakse, po kateri razglasitev ničnosti sklepa o uvrstitvi na seznam pomeni popravo položaja zadevne osebe in je neke vrste povračilo nepremoženjske škode, ki ji je nastala. Po mnenju Sveta so se podobni preudarki, kot jih je navedlo Splošno sodišče v utemeljitev svoje odločitve, in sicer zlasti tiste glede teže trditve, da je subjekt povezan z iranskim širjenjem jedrskega orožja, mutatis mutandis uporabljali tudi za druge zadeve, zlasti za zadevo Sison/Svet (sodba z dne 11. julija 2007, Sison/Svet, T‑47/03, neobjavljena, EU:T:2007:207), v kateri je Splošno sodišče, nasprotno, zavrnilo odškodninski zahtevek iz naslova nepremoženjske škode, ki ga je vložila tožeča stranka. Svet še dodaja, da se je v obravnavani zadevi odločil, da ime pritožnice izbriše z zadevnih seznamov aprila 2014, tj. pred izrekom izpodbijane sodbe.

51.

Pred preučitvijo trditev Sveta je treba na kratko spomniti na razlogovanje Splošnega sodišča v obrazložitvi izpodbijane sodbe, ki se izpodbija v okviru obravnavanega očitka.

52.

V točkah 80 in 85 izpodbijane sodbe Splošno sodišče najprej navaja, da je subjekt – kadar se nanj zaradi podpore, ki jo je domnevno zagotavljal v okviru širjenja jedrskega orožja, nanašajo omejevalni ukrepi – javno povezan z ravnanjem, ki se šteje za resno grožnjo miru in mednarodni varnosti, zato se ga sramoti in se v zvezi z njim vzbuja nezaupljivost, kar tako posega v njegov ugled in mu je zato povzročena nepremoženjska škoda – ki je ločena od premoženjske škode, nastale zaradi vpliva na njegove trgovinske odnose – zaradi česar mu je treba priznati pravico do odškodnine. Dalje, Splošno sodišče po navedbi, da je razglasitev ničnosti izpodbijanih aktov neke vrste povračilo navedene škode, saj pomeni ugotovitev, da je povezava pritožnice s širjenjem jedrskega orožja neutemeljena in zato nezakonita, še ugotavlja, da je mogoče v okoliščinah iz obravnavane zadeve ob upoštevanju te razglasitve ničnosti le znižati znesek odškodnine, ki jo je treba dodeliti, ne more pa ta razglasitev ničnosti pomeniti celotnega povračila nastale škode. ( 35 ) Splošno sodišče je to ugotovilo iz štirih razlogov. Prvič, učinkov, ki so izvor nepremoženjske škode, ki je nastala pritožnici – zlasti to, kako tretji subjekti s sedežem v večini primerov zunaj Unije ravnajo z njo – „ni mogoče v celoti izravnati z a posteriori ugotovitvijo nezakonitosti izpodbijanih aktov, ker sprejetje omejevalnih ukrepov glede subjekta pritegne več pozornosti in sproži več reakcij, zlasti zunaj Unije, kot njihova poznejša razglasitev ničnosti“ (točka 88 izpodbijane sodbe). Drugič, trditev Sveta zoper pritožnico je še posebej resna (točka 89 izpodbijane sodbe). Tretjič, ta trditev „ni bila dokazana z nikakršno informacijo ali upoštevnim dokazom“ (točka 90 izpodbijane sodbe). Četrtič, čeprav bi Svet lahko kadar koli izbrisal ime pritožnice, je njegovo uvrstitev ohranil skoraj tri leta, ne glede na ugovarjanje pritožnice (točka 91 izpodbijane sodbe).

53.

Trditve Sveta temeljijo na vrsti po mojem mnenju napačnih predpostavk.

54.

Na prvem mestu, v nasprotju s tem, na kar napeljuje ta institucija, Sodišče na področje omejevalnih ukrepov ni preneslo načela, ki ga je izoblikovalo v okviru sporov na področju javnih uslužbencev in po katerem je razglasitev ničnosti akta uprave – in torej priznanje njegove nezakonitosti – sama po sebi primerno in načeloma zadostno nadomestilo za nepremoženjsko škodo, ki jo je ta akt povzročil uradniku, ki ga izpodbija. ( 36 ) Kot opozarja Splošno sodišče v točki 86 izpodbijane sodbe, je Sodišče v točki 72 sodbe z dne 28. maja 2013, Abdulrahim/Svet in Komisija (C‑239/12 P, EU:C:2013:331), sicer navedlo, da potrditev nezakonitosti izpodbijanega akta popravi položaj pritožnice ali ji zagotovi neke vrste povračilo nepremoženjske škode, ki ji je nastala zaradi te nezakonitosti. Vendar, prvič, je Sodišče to ugotovilo, ko je odločilo o obstoju pravnega interesa pritožnice po izbrisu njenega imena s spornega seznama, zato je treba to ugotovitev obravnavati kot obiter dictum v okoliščinah navedene sodbe. Drugič, Sodišče je trdilo le, da je razglasitev ničnosti akta „lahko […] neke vrste povračilo nepremoženjske škode“ ( 37 ), ni pa pri tem uporabilo veliko ožje formulacije iz točke 26 sodbe z dne 7. februarja 1990, Culin/Komisija (C‑343/87, EU:C:1990:49) – čeprav je napotilo nanjo – po kateri je razglasitev ničnosti izpodbijanega akta „sama po sebi primerno nadomestilo za kakršno koli nepremoženjsko škodo, ki bi lahko nastala [pritožnici]“ ( 38 ).

55.

Na drugem mestu, tudi če bi Sodišče preneslo načelo, na katero je bilo opozorjeno v točki 54 zgoraj, iz sodne prakse izhaja, da njegova uporaba – v nasprotju s tem, na kar, kot se zdi, napeljuje Svet – ni samodejna. Za presojo, ali je mogoče z razglasitvijo ničnosti nezakonitega akta retroaktivno odpraviti nepremoženjsko škodo, ki je nastala pritožnici, je zato treba, prvič, upoštevati vse okoliščine obravnavane zadeve, ( 39 ) med njimi težo in trajanje kršitve ( 40 ) ter obteževalne okoliščine, značilne za poseben položaj zadevne osebe ( 41 ). Drugič, pritožnica lahko dokaže, da ji je nastala nepremoženjska škoda, ki jo je mogoče ločiti od nezakonitosti, na kateri temelji razglasitev ničnosti akta, in je s to razglasitvijo ničnosti ni mogoče v celoti povrniti. ( 42 ) Glede tega je bilo v sodni praksi pojasnjeno, da lahko resne obtožbe, ki so zoper zadevno osebo javno podane v aktu, ki posega v njen položaj, ali v okviru postopkov, ob koncu katerih je sprejet tak akt, tej osebi povzročijo nepremoženjsko škodo, ločeno od tega akta, če negativno vplivajo na njeno čast, dostojanstvo, samopodobo ali ugled. ( 43 ) Kot je Sodišče opozorilo v sodbi z dne 28. maja 2013, Abdulrahim/Svet in Komisija (C‑239/12 P, EU:C:2013:331), so osebe, na katere se nanašajo omejevalni ukrepi, javno opredeljene kot povezane z ravnanjem, ki povzroči osramotitev in nezaupanje. ( 44 ) Zato zanje nastane nepremoženjska škoda, ki jo je mogoče ločiti od škode, ki izhaja iz samega akta, in za katero se lahko glede na okoliščine izkaže, da je ni mogoče v celoti povrniti z razglasitvijo ničnosti tega akta. ( 45 )

56.

Na tretjem mestu in v nasprotju s trditvijo Sveta je bil odškodninski zahtevek v zvezi z nepremoženjsko škodo, ki naj bi nastala tožeči stranki iz zadeve Sison/Svet (sodba z dne 11. julija 2007, Sison/Svet, T‑47/03, neobjavljena, EU:T:2007:207), zavrnjen na drugačni podlagi, torej ne na podlagi ugotovitve, da je mogoče z razglasitvijo ničnosti zadevnih omejevalnih ukrepov to škodo v celoti odpraviti. Točka 241 te sodbe, na katero napotuje Svet, se namreč nanaša le na škodo, nastalo zaradi nespoštovanja pravic tožeče stranke do obrambe, za katero je Splošno sodišče menilo, da jo je mogoče glede na to, da je kršeno pravilo procesno jamstvo, primerno povrniti z razglasitvijo ničnosti izpodbijanega akta. Po drugi strani pa je Splošno sodišče v točki 247 iste sodbe odločilo o odškodninskem zahtevku v zvezi z nepremoženjsko škodo, ki je med drugim nastala zaradi stigmatizacije tožeče stranke kot „teroristke“, in ta zahtevek zavrnilo, ker ni bilo dokazov o neposredni vzročni zvezi med to škodo in izpodbijanimi akti Skupnosti.

57.

Iz navedenega izhaja, da Splošno sodišče ni – kot mu očita Svet – napačno uporabilo prava, ker je v izpodbijani sodbi presodilo okoliščine obravnavane zadeve, da bi tako preverilo, ali in v kakšnem obsegu je mogoče šteti, da je nepremoženjska škoda, ki jo uveljavlja pritožnica, v celoti odpravljena z razglasitvijo ničnosti zadevnih aktov.

3. Predlog glede nasprotne pritožbe

58.

Glede na vse navedeno menim, da nasprotna pritožba Sveta ni utemeljena in jo je treba zato zavrniti.

C – Glavna pritožba

59.

Pritožnica v podporo pritožbi navaja dva pritožbena razloga. S prvim pritožbenim razlogom, s katerim izpodbija točke od 93 do 149 izpodbijane sodbe, Splošnemu sodišču očita, da je večkrat napačno uporabilo pravo, ker je zavrnilo njen odškodninski zahtevek v zvezi s premoženjsko škodo, ki naj bi ji nastala zaradi uvrstitve na zadevna seznama. Z drugim pritožbenim razlogom pa izpodbija del izpodbijane sodbe, v katerem je Splošno sodišče odločilo o odškodninskem zahtevku v zvezi z uveljavljano nepremoženjsko škodo pritožnice.

1. Prvi pritožbeni razlog: kršitev člena 340, drugi odstavek, PDEU, člena 41(3) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter načel sorazmernosti in pravične ocene, odrekanje sodnega varstva, izkrivljanje dejstev ter nesmiselna in kontradiktorna razlaga, kar zadeva odškodninski zahtevek v zvezi s premoženjsko škodo, ki naj bi nastala pritožnici

60.

Pritožbeni razlog je razdeljen na več delov.

a) Prvi del pritožbenega razloga: kršitev načela popolne odškodnine iz člena 340, drugi odstavek, PDEU in člena 41(3) Listine o temeljnih pravicah

61.

Pritožnica s prvim delom prvega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita, da je kršilo njeno pravico do popolne odškodnine za škodo, ki ji jo je povzročilo nezakonito ravnanje Sveta, pravico, ki jo ima v skladu z načeli iz člena 340, drugi odstavek, PDEU in člena 41(3) Listine o temeljnih pravicah. Glede tega trdi, da sta med splošnimi načeli, ki so skupna pravnim ureditvam držav članic in na katere napotujeta ti določbi, načeli „sorazmernosti“ in „pravične ocene“, v skladu s katerima mora Splošno sodišče – če je dokazana škoda, vendar bi bilo težko ali zapleteno ugotoviti njen obseg ali natančen znesek – „ustrezno in pravično določiti odškodnino ali, podredno, jo določiti ex aequo et bono“, namesto da „to, kar je očitno“, v celoti zavrne. Pritožnica še trdi, da je Splošno sodišče njene odškodninske zahtevke iz naslova premoženjske škode zavrnilo iz nesmiselnih in kontradiktornih razlogov, potem ko je v več odlomkih izpodbijane sodbe ( 46 ) priznalo, da je ravnanje Sveta pritožnici dejansko in „po opredelitvi“ povzročilo tako škodo.

62.

Naj uvodoma pripomnim, da je pritožnica zgoraj predstavljene trditve sistematično in v celoti ponovila v preostalih delih prvega pritožbenega razloga, ki se nanašajo na obrazložitev izpodbijane sodbe v zvezi z različnimi vrstami škode, za katere je v postopku na prvi stopnji trdila, da so ji nastale, zato si je mogoče upravičeno postaviti vprašanje avtonomije obravnavanega dela v okviru navedenega pritožbenega razloga.

63.

Po tej pripombi želim opozoriti, da morajo biti za uveljavitev nepogodbene odgovornosti Unije v smislu člena 340, drugi odstavek, PDEU zaradi nezakonitega ravnanja njenih organov izpolnjeni vsi kumulativni pogoji, med katerimi sta obstoj škode ter obstoj vzročne zveze med ravnanjem, ki se očita institucijam, in uveljavljano škodo. ( 47 ) Poleg tega je iz ustaljene sodne prakse razvidno, da mora pritožnica predložiti prepričljive dokaze o obstoju in obsegu škode, ki jo uveljavlja. ( 48 ) Prav tako iz ustaljene sodne prakse izhaja, da mora predvsem stranka, ki se sklicuje na odgovornost Unije, dokazati vzročno zvezo med to škodo in kršitvenim ravnanjem institucij. ( 49 )

64.

V nasprotju s tem, na kar – kot se zdi – napeljuje pritožnica, se ta načela uporabljajo tudi v primeru uveljavljanja nepogodbene odgovornosti Unije v okviru sprejetja omejevalnih ukrepov zoper fizične ali pravne osebe, tj. ukrepov, zasnovanih za to, da negativno vplivajo na pravni ali finančni položaj zadevnih subjektov in posameznikov, da bi tako spodbudili spremembo njihovega ravnanja. Splošnemu sodišču torej ni mogoče očitati, da je na podlagi dokazov, ki jih je predložila pritožnica, presodilo obstoj različnih vrst škode, ki jih je uveljavljala pritožnica, in njihov obseg ter da je za vsako zatrjevano vrsto škode preverilo, ali obstaja neposredna vzročna zveza z nezakonitim ravnanjem, ki se pripisuje Svetu. Okoliščina, da je Splošno sodišče po taki preučitvi zavrnilo vse trditve pritožnice, zato sama po sebi in neodvisno od ugotovitve napak, nastalih pri tej preučitvi, še ne omogoča sklepa, da je bil kršen člen 340, drugi odstavek, PDEU niti da je bilo kršeno načelo, določeno v členu 41(3) Listine o temeljnih pravicah.

65.

Kar zadeva očitek v zvezi z domnevno nesmiselnostjo in kontradiktornostjo obrazložitve, podobno kot Svet ugotavljam, da temelji na selektivnem razumevanju izpodbijane sodbe. Treba je namreč navesti, prvič, da je ugotovitev v točki 88 te sodbe, po kateri je iz dokumentov v spisu razvidno, da je trditev o vpletenosti pritožnice v širjenje jedrskega orožja vplivala na to, kako so se do nje vedli tretji subjekti, ki so zunaj Unije, vključena v del obrazložitve, ki se nanaša na preučitev odškodninskega zahtevka iz naslova nepremoženjske škode – Splošno sodišče je pojasnilo, da so ti učinki dejansko izvor te škode – in je torej ni mogoče obravnavati kot element presoje, ki se nanaša na obstoj premoženjske škode, ki jo uveljavlja pritožnica. Drugič, kot poudarja pritožnica, je Splošno sodišče v točki 109 izpodbijane sodbe sicer res navedlo, da „je prekinitev poslovnih odnosov s strani subjektov, ki so v Uniji, neizogibna posledica sprejetja omejevalnih ukrepov“ in da je bila v obravnavani zadevi prekinitev poslovnega odnosa med družbo Siemens AG in pritožnico „neposredna posledica“ sprejetja zadevnih ukrepov. Vendar je Splošno sodišče na podlagi analize, ki jo je opravilo zatem, ugotovilo, da pritožnica ni pravno zadostno dokazala obstoja premoženjske škode, za katero je trdila, da ji je nastala kot posledica te prekinitve. Tretjič, trditvi iz točke 145 izpodbijane sodbe, da „izpis iz računovodskih izkazov [pritožnice] in zadevna zbirna razpredelnica […] dejansko izkazuje[ta] znatno znižanje njenega prometa“, sledi še ugotovitev – ki je pritožnica ne navaja – da navedeni dokumenti „ne kažejo vzrokov tega razvoja“. Enako velja za trditev iz točke 147 izpodbijane sodbe, da se z zadevnimi omejevalnimi ukrepi „po sami opredelitvi skuša omejiti svoboda opravljanja gospodarske dejavnosti [pritožnice]“, ki ji v isti točki sledi ugotovitev, da pritožnica ni predložila elementov, na podlagi katerih bi bilo mogoče presojati obseg nastale škode.

66.

Nazadnje, očitek, ki se nanaša na domnevno obveznost Splošnega sodišča, da v primeru, da je obstoj škode dokazan, vendar bi bile za oceno obsega potrebne kompleksne presoje, ex aequo et bono dodeli odškodnino, je treba preučiti v okviru konkretne presoje različnih vrst škode, ki jih uveljavlja pritožnica, saj so bili nekateri vidiki te presoje grajani v preostalih delih obravnavanega pritožbenega razloga. V tej fazi zadostuje ugotovitev, da taka obveznost sodišča Unije nikakor ne more razbremeniti dolžnosti, da v vsakem konkretnem primeru preveri, ali so izpolnjeni pogoji za uveljavitev nepogodbene odgovornosti Unije, zlasti v zvezi z obstojem uveljavljane škode in vzročno zvezo.

67.

Na podlagi vsega navedenega menim, da je treba prvi del prvega pritožbenega razloga iz glavne pritožbe v delih, ki se ne prekrivajo s preostalimi deli istega pritožbenega razloga, zavrniti kot neutemeljen.

b) Drugi del pritožbenega razloga: različne napake pri uporabi prava, kar zadeva zavrnitev odškodninskega zahtevka v zvezi s škodo, ki naj bi jo utrpela pritožnica zaradi odpovedi pogodbe o sanaciji elektrarne v Derbendikhanu (Irak) in zaprtja njenih bančnih računov

i) Odškodninski zahtevek v zvezi s škodo, povezano z odpovedjo pogodbe o sanaciji elektrarne v Derbendikhanu

68.

Pritožnica z drugim delom prvega pritožbenega razloga na prvem mestu trdi, da ji je Splošno sodišče samovoljno ter v nasprotju z načeloma sorazmernosti in „pravične ocene“ zavrnilo dodelitev kakršne koli odškodnine iz naslova škode, ki jo je utrpela zaradi razveze pogodbe o sanaciji elektrarne v Derbendikhanu (Irak).

69.

Navaja, da je Splošno sodišče, prvič, v točki 102 izpodbijane sodbe priznalo, da so organi iraškega Kurdistana od te pogodbe, ki so jo podpisali s pritožnico, odstopili, ker pritožnica ni mogla prejeti izplačila od Svetovne banke, ki ga je blokirala evropska posredniška banka, in drugič, v točki 104 izpodbijane sodbe navedlo, da je ta blokada nastopila malo po sprejetju omejevalnih ukrepov zoper pritožnico. Vendar naj iz teh ugotovitev ne bi izpeljalo neizogibnega sklepa, in sicer da je edini verjeten razlog za blokado plačila ta, da je bila pritožnica uvrščena na zadevna seznama.

70.

Kar zadeva trditev iz točke 104 izpodbijane sodbe, da obstoj in znesek škode, ki se uveljavlja, nista bila dokazana, pritožnica trdi, da je Splošnemu sodišču predložila elemente, ki so omogočali presojo vrednosti pogodbe, stroškov, ki jih je imela z njeno pripravo, in pričakovani dobiček, s čimer je podrobno utemeljila znesek, ki ga je zahtevala iz naslova utrpele škode. Splošno sodišče naj bi te dokaze neupravičeno zavrnilo ali izkrivilo.

71.

Treba je ugotoviti, da je Splošno sodišče najprej v točki 103 izpodbijane sodbe ugotovilo, da z dokazi, s katerimi je razpolagalo, ni bilo izrecno dokazano, da je bila blokada plačila s strani evropske posredniške banke posledica sprejetja omejevalnih ukrepov zoper pritožnico, nato pa je še dodalo, da pritožnica – tudi če bi bila vzročna zveza med navedeno blokado in navedenimi ukrepi dokazana – vsekakor ni dokazala obstoja in zneska uveljavljane škode. Pritožnica s svojo utemeljitvijo to trditev izpodbija, s čimer izpodbija presojo, ki jo je Splošno sodišče opravilo v zvezi z dokazi, ki so mu bili predloženi.

72.

Naj v zvezi s tem opozorim, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je pritožba omejena na pravna vprašanja in je tako zgolj Splošno sodišče pristojno za ugotavljanje dejanskega stanja – razen ko bi vsebinska nepravilnost njegovih ugotovitev izhajala iz listin v spisu, ki so mu bile predložene – in za presojo upoštevanih dokazov. Ugotovitev teh dejstev in presoja teh dokazov, razen ob njihovem izkrivljanju, torej ne pomeni pravnega vprašanja, ki bi bilo predmet nadzora Sodišča. ( 50 ) Poleg tega iz sodne prakse še izhaja, da je izkrivljanje dokazov podano, če je presoja obstoječih dokazov, ki jo je opravilo Splošno sodišče, ne da bi bilo treba poseči po novih dokazih, očitno napačna. To zlasti velja, če sklepi, ki jih je Splošno sodišče izpeljalo iz nekaterih dokumentov, niso skladni s smislom in vsebino teh dokumentov, branih v celoti. ( 51 )

73.

V obravnavani zadevi pritožnica trdi, da so bili dokazi, predloženi na prvi stopnji, izkrivljeni, vendar ne pojasnjuje, kaj natančno naj bi to izkrivljanje zajemalo, ampak le na splošno napotuje na odlomke iz svojih vlog pred Splošnim sodiščem in prilog k njim. Naj zaradi popolnosti še dodam, da točke od 71 do 77 replike pred Splošnim sodiščem, na katere se sklicuje pritožnica, vsebujejo le povzetek okoliščin odpovedi zadevne pogodbe. Pritožnica se le v točki 76 te replike sklicuje na utrpelo škodo, pri čemer trdi, da ji je nastala izguba v višini 10 % vrednosti navedene pogodbe zaradi stroškov, ki jih je imela za njeno pripravo, in v višini 20 % te vrednosti zaradi pričakovanega dobička. V tem okviru napotuje na prilogo A-5 k tožbi na prvi stopnji in na prilogi A-25‑a in A-25‑b k repliki pred Splošnim sodiščem. Prva od teh prilog vključuje zbirno razpredelnico projektov pritožnice, ki naj bi bili prizadeti, in javnih naročil, ki naj bi jih izgubila zaradi sankcij, sprejetih v zvezi z njo, zadnji dve pa kopijo zadevne pogodbe in posebne pogoje, ki so ji bili priloženi. Ti dokumenti sicer res vsebujejo informacije o vrednosti zadevne pogodbe, ni pa mogoče z njimi dokazati niti obstoja stroškov, ki naj bi jih imela pritožnica v zvezi s to pogodbo, niti obsega dobička, ki ga je lahko razumno pričakovala od izvršitve navedene pogodbe. Naj v zvezi z odgovoroma na sedmo in osmo vprašanje, ki ju je 14. januarja 2014 postavilo Splošno sodišče v okviru ukrepov procesnega vodstva in na kateri je pritožnica odgovorila z aktom, vloženim v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 31. januarja 2014, opozorim, da se prvi nanaša le na domnevno vzročno zvezo med zadevno blokado izplačila in omejevalnimi ukrepi zoper pritožnico, drugi pa vsebuje zgolj trditve v zvezi s stroški, ki naj bi jih ta imela, in izpadom zaslužka zaradi odpovedi zadevne pogodbe. Kot je ugotovilo Splošno sodišče v točki 106 izpodbijane sodbe, tem trditvam niso priloženi niti izkazi nastalih stroškov niti natančne navedbe o splošni stopnji donosnosti pritožnice ali industrijskega sektorja, v katerem deluje. ( 52 )

74.

Ker ni dokazov o tem, da je Splošno sodišče izkrivilo dokaze, ki so mu bili predloženi, je treba očitke pritožnice v zvezi z njegovim sklepom, da ni dokazala obstoja in obsega domnevne škode, ki naj bi izhajala iz odpovedi pogodbe o sanaciji elektrarne v Derbendikhanu, razglasiti za nedopustne.

75.

Ker sta pogoja, ki zadevata zlasti obstoj uveljavljane škode in vzročno zvezo med to škodo in ravnanjem, ki se očita institucijam, kumulativna ter eden od njiju ni izpolnjen, nepogodbene odgovornosti Unije ni mogoče uveljaviti, zato se ni treba izreči o očitku v zvezi z napačnostjo sklepa, da navedena zveza, kar zadeva obravnavano vrsto škode, ne obstaja.

76.

Ker je poleg tega, prvič, Splošno sodišče – ne da bi storilo napake, ki mu jih očita pritožnica – ugotovilo, da obstoj in znesek uveljavljane škode nista dokazana, in drugič, pritožnica ni trdila, da je to škodo nemogoče ali vsaj težko količinsko opredeliti, očitkov v zvezi s kršitvijo načel sorazmernosti in „pravične ocene“ vsekakor ni mogoče sprejeti.

ii) Odškodninski zahtevek v zvezi s škodo, povezano z zaprtjem bančnih računov pritožnice

77.

Na drugem mestu pritožnica trdi, da ji je Splošno sodišče samovoljno, na podlagi nesmiselne in kontradiktorne obrazložitve ter z izkrivljanjem dokazov zavrnilo izplačilo kakršne koli odškodnine za škodo, ki naj bi jo utrpela zaradi zaprtja bančnih računov pri Emirate National Bank of Dubai.

78.

Treba je ugotoviti, da je Splošno sodišče v točkah 95 in 96 izpodbijane sodbe na podlagi dopisa, s katerim je Emirate National Bank of Dubai pritožnico obvestila o zaprtju njenih bančnih računov, ugotovilo, da je bilo je to zaprtje posledica tega, da so bili malo pred tem sprejeti omejevalni ukrepi v zvezi s pritožnico. Vendar je v nadaljevanju obrazložitve te sodbe v zvezi z obstojem in obsegom uveljavljane škode še navedlo, prvič, da Emirate National Bank of Dubai ni zamrznila sredstev na računih pritožnice, temveč ji jih je vrnila (točka 97 izpodbijane sodbe), drugič, da se pritožnica ni sklicevala na noben element, s katerim bi bilo dokazano, da si finančnih storitev, ki jih je prej opravljala Emirate National Bank of Dubai, ni mogla zagotoviti pri drugi banki (točka 98 te sodbe), tretjič, da ni predložila konkretnih elementov, s katerimi bi dokazala, da je zaprtje njenih računov ali prekinitev plačil vplivalo na njene odnose s poslovnimi partnerji ali drugimi osebami oziroma subjekti (točka 99 navedene sodbe), ter četrtič, ni predložila elementov za utemeljitev zneska škode, ki naj bi jo utrpela (točka 100 iste sodbe).

79.

Najprej, kar zadeva trditev iz točke 99 izpodbijane sodbe, v skladu s katero vpliv prekinitve zadevnih finančnih storitev na poslovne odnose pritožnice ni bil dokazan, ta zgolj trdi, da navedena trditev ni obrazložena, in se sklicuje na izkrivljanje dejstev. Vendar pritožnica razen splošnih trditev, v skladu s katerimi je „ta prekinitev privedla do paralize njenih poslov in gospodarskih dejavnosti“, ne navaja nobenega konkretnega elementa, s katerim bi lahko utemeljila tak vpliv in ki ga Splošno sodišče ne bi upoštevalo ali ki bi ga izkrivilo oziroma njegovega neupoštevanja ne bi obrazložilo.

80.

Dalje in v nasprotju s trditvami pritožnice, trditev Splošnega sodišča iz točke 96 izpodbijane sodbe, da je bil verjetno razlog za to, da je Emirate National Bank of Dubai zavrnila nadaljnje opravljanje finančnih storitev za pritožnico, sprejetje zadevnih omejevalnih ukrepov in strah te banke, da bi bili tudi v zvezi z njo sprejeti taki omejevalni ukrepi, ni enakovredna priznanju, da bi bila pritožnica gotovo deležna enake zavrnitve pri kateri koli drugi banki, na katero bi lahko preusmerila plačila. Torej je Splošno sodišče, ne da bi si nasprotovalo, v točki 98 te sodbe ugotovilo, da pritožnica ni dokazala, da si enakih finančnih storitev ni mogla zagotoviti pri drugi banki. Poleg tega iz pisanj pritožnice ne izhaja, da bi pred Splošnim sodiščem trdila, da je storila kar koli za to, da bi si pri drugih bančnih subjektih zagotovila finančne storitve, ki ji jih je prej zagotavljala Emirate National Bank of Dubai, in da bi ji bilo opravljanje takih storitev zavrnjeno. V teh okoliščinah ni dokazano, da je Splošno sodišče s svojo ugotovitvijo izkrivilo dejstva ali dokaze.

81.

Nazadnje, kar zadeva ugotovitev iz točke 100 izpodbijane sodbe, da pritožnica ni utemeljila zneska škode, ki naj bi jo utrpela, se ta znova sklicuje zgolj na izkrivljanje dejstev, pri čemer to trditev utemeljuje le s splošnimi trditvami, da je bil „neizogiben in nesporen“ učinek zadevnega zaprtja računov „v skladu z normalnim potekom stvari“ povzročitev „precejšnje finančne škode“. ( 53 )

c) Tretji in četrti del pritožbenega razloga: različne napake pri uporabi prava, kar zadeva zavrnitev odškodninskega zahtevka v zvezi s škodo, ki naj bi jo pritožnica utrpela zaradi prekinitve pogodb in odnosov s poslovnimi partnerji

82.

Pritožnica s tretjim in četrtim delom prvega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče kršilo člen 340, drugi odstavek, PDEU, člen 41(3) Listine o temeljnih pravicah ter načeli sorazmernosti in pravične ocene, ker ji je zavrnilo kakršno koli odškodnino za škodo v višini 2.000.000 EUR, ki naj bi jo utrpela zaradi prekinitve pogodb in poslovnih odnosov z najpomembnejšima partnerjema, in sicer družbama Siemens in Mobarakeh Steel Co. (v nadaljevanju: Mobarakeh). Razlogovanje Splošnega sodišča naj bi bilo poleg tega nesmiselno in kontradiktorno, vsebovalo pa naj bi tudi izkrivljanje dejstev in zanikanje dokazov.

83.

Treba je opozoriti, da je Splošno sodišče v točki 109 izpodbijane sodbe priznalo obstoj neposredne vzročne zveze med končanjem poslovnega odnosa med družbo Siemens in pritožnico ter sprejetjem omejevalnih ukrepov zoper zadnjenavedeno. V točki 110 navedene sodbe, v kateri je odločilo o obstoju škode, je sicer priznalo, da prekinitev odnosov z večjimi dobavitelji ovira dejavnosti družbe, vendar je hkrati navedlo, da zavrnitev dobave proizvodov kot taka ne pomeni škode, saj ta nastane le, če se zavrnitev odraža na poslovnih rezultatih te družbe.

84.

Nato je Splošno sodišče preučilo različne elemente, ki jih je predložila pritožnica, da bi dokazala, da je utrpela škodo, ker so njeni evropski dobavitelji z njo prekinili vse poslovne stike. Ti elementi se nanašajo na razvezo pogodbe z družbo Mobarakeh (točke od 112 do 117 izpodbijane sodbe), na posledice, ki jih je imela ta prekinitev za izvršitev pogodb za posodobitev električne opreme na jezu na Evfratu v Siriji (točke od 118 do 125 te sodbe) in za zgraditev transformatorskih postaj v Kunduzu (Afganistan) in Baghlanu (Afganistan) (točke od 126 do 132 navedene sodbe), ter na druge projekte v tujini, ki naj bi bili prizadeti (točke od 133 do 148 iste sodbe).

i) Razveza pogodbe z družbo Mobarakeh

85.

Pritožnica je pred Splošnim sodiščem trdila, da ni mogla izpolniti svojih pogodbenih obveznosti do družbe Mobarakeh, ker družba Siemens ni želela poslati nekatere opreme, zaradi česar je družba Mobarakeh odstopila od zadevne pogodbe in pritožnico izključila iz svojih prihodnjih javnih razpisov. Splošno sodišče je v točki 116 izpodbijane sodbe sklenilo, da sprejetje omejevalnih ukrepov zoper pritožnico ni bil odločilen in neposreden vzrok razveze zadevne pogodbe.

86.

Pritožnica meni, da ta sklep temelji na izkrivljanju dopisa z dne 3. septembra 2011, s katerim jo je družba Mobarakeh obvestila o odstopu od pogodbe. Vendar – v nasprotju s trditvami pritožnice – iz tega dopisa ne izhaja, da je bilo sprejetje omejevalnih ukrepov zoper njo „bistven in odločilen“ razlog za odločitev o odstopu od pogodbe, saj je družba Mobarakeh bolj poudarila zamudo pritožnice pri izvrševanju njenih obveznosti glede na 15‑mesečni pogodbeni rok, ki se je iztekel 15. novembra 2010, in sicer – kot poudarja Splošno sodišče v točki 114 izpodbijane sodbe – več kot šest mesecev pred uvrstitvijo pritožnice na zadevna seznama. Splošno sodišče zato ni izkrivilo pomena tega dopisa. ( 54 )

ii) Domnevne izgube, ki naj bi jih utrpela pritožnica v okviru pogodb o posodobitvi električne opreme na jezu na Evfratu v Siriji

87.

Pritožnica je pred Splošnim sodiščem trdila, da zato, ker so njeni evropski dobavitelji z njo prekinili vse poslovne odnose, ni mogla dobaviti glavnega dela opreme, pripomočkov in materialov, potrebnih za posodobitev električne opreme na jezu na Evfratu v Siriji, kar naj bi ji povzročilo škodo v višini vsaj 30 % vrednosti zadevnega dela pogodbe, ki ga je bilo treba dati v podizvajanje, in sicer 1.425.000 EUR iz naslova opravljenih pripravljalnih del in dobička (glej točko 118 izpodbijane sodbe). Splošno sodišče je odškodninski zahtevek pritožnice iz tega naslova zavrnilo, saj je ugotovilo, da niso na voljo dokazi, prvič, o obstoju vzročne zveze med ravnanjem, ki se očita Svetu, in uveljavljano škodo (točke od 119 do 121 te sodbe) ter, drugič, o uveljavljani škodi (točke od 122 do 124 navedene sodbe).

88.

Kar zadeva, na prvem mestu, vzročno zvezo, je Splošno sodišče v točki 119 izpodbijane sodbe ob upoštevanju listin, ki jih je predložila pritožnica, priznalo, da je bil začetek del, dodeljenih pritožnici, prestavljen, njihov časovni razpored pa spremenjen, in da je bilo pritožnici dovoljeno uporabiti „sekundarne sopogodbenike“. Vendar je Splošno sodišče v točki 120 navedene sodbe ugotovilo, da elementi, ki jih je predložila pritožnica, ne dokazujejo, da je vzrok zamude, nastale pri uresničitvi projekta, in uporabe „sekundarnih sopogodbenikov“ sprejetje omejevalnih ukrepov, ki se nanašajo nanjo.

89.

Pritožnica tako ugotovitev izpodbija.

90.

Treba je opozoriti, da je na področju nepogodbene odgovornosti Unije vprašanje obstoja vzročne zveze med škodljivim dejstvom in škodo pravno vprašanje, ki je zato podrejeno nadzoru Sodišča. ( 55 ) Vendar v okviru tega nadzora ni mogoče omajati ugotovitev in presoj dejstev, ki jih je opravilo Splošno sodišče. ( 56 )

91.

V obravnavani zadevi želi pritožnica z večino trditev izpodbijati presojo dokazov, ki jo je opravilo Splošno sodišče, ne da bi se pri tem sklicevala na izkrivljanje teh dokazov. Zato je treba te trditve razglasiti za nedopustne.

92.

Je pa dopusten očitek – v delu, v katerem se Splošnemu sodišču očita, da ni pravno pravilno opredelilo dejstev – v zvezi z napako, ki naj bi jo to storilo, ker ob upoštevanju okoliščin obravnavane zadeve ni priznalo obstoja vzročne zveze na podlagi „verjetnosti“ trditev pritožnice. Naj v zvezi s tem opozorim, da je v skladu s sodno prakso vzročna zveza v smislu člena 340, drugi odstavek, PDEU priznana, če obstaja zanesljiva in neposredna vzročna zveza med napako, ki jo je storila zadevna institucija, in uveljavljano škodo, to zvezo pa mora dokazati pritožnica. ( 57 ) Splošnemu sodišču zato ni mogoče očitati, da je zgolj ugotovilo neobstoj dokazov za tako vzročno zvezo, ne da bi preverilo „verjetnost“ trditev pritožnice. Ta se poleg tega ne more sklicevati na verjetnost svoje razlage upoštevnih dejstev, da bi ublažila to, da ni predložila elementov, s katerimi bi bilo mogoče pravno zadostno dokazati obstoj take vzročne zveze.

93.

Kar zadeva, na drugem mestu, ugotovitev Splošnega sodišča, da pritožnica ni predložila dokazov za zatrjevano škodo, je treba ugotoviti, da ta s svojimi trditvami zgolj izpodbija presojo dokazov, ki jo je opravilo Splošno sodišče, ne sklicuje pa se na izkrivljanje teh dokazov, zato je treba te trditve razglasiti za nedopustne.

iii) Škoda, ki naj bi jo pritožnica utrpela v okviru pogodbe o zgraditvi transformatorskih postaj v Kunduzu in Baghlanu

94.

Pritožnica je pred Splošnim sodiščem trdila, da zaradi prekinitve poslovnih odnosov s strani evropskih dobaviteljev ni mogla dobaviti nekaterih strojev in opreme, potrebnih za zgraditev transformatorskih postaj v Kunduzu in Baghlanu, ter da je zato utrpela škodo v višini vsaj 10 % vrednosti dela projekta, ki ga je bilo treba dati v podizvajanje, in sicer 729.210,80 EUR.

95.

Splošno sodišče je v točkah od 129 do 132 izpodbijane sodbe ugotovilo, prvič, da ne razpolaga z elementi, ki bi dokazovali, da je bilo treba zaradi sprejetja omejevalnih ukrepov zoper pritožnico spremeniti pogoje pogodbe o zgraditvi transformatorskih postaj v Kunduzu in Baghlanu, zlasti v zvezi s tem, da se uporabijo podizvajalci, drugič, da pritožnica ni predložila dokazov o tem, da zato, ker je družba Siemens preklicala naročilo, navedene pogodbe ni mogla izvršiti brez podizvajalcev, in tretjič, da pritožnica ni niti navedla vrste škode, ki naj bi jo utrpela, niti ni predložila dokazov, iz katerih bi bil razviden znesek dela navedene pogodbe, domnevno oddanega v podizvajanje.

96.

Pritožnica s skoraj vsemi trditvami v zvezi z zgoraj povzetimi ugotovitvami izpodbija presojo dejstev in dokazov, ki jo je opravilo Splošno sodišče, oziroma gre pri njih zgolj za trditve, ki pogosto temeljijo na selektivnem razumevanju izpodbijane sodbe.

97.

Po mojem mnenju je dopusten le očitek v zvezi s tem, da je Splošno sodišče s tem, da je trdilo, da pritožnica ni dokazala, da po tem, ko je družba Siemens preklicala naročilo, zadevne pogodbe ni mogla izvršiti brez uporabe podizvajalcev, izkrivilo dejstva in dokaze. Pritožnica v zvezi s tem trdi, da bi moralo Splošno sodišče vedeti, da ni proizvajalka ter da je zato odvisna od svojih dobaviteljev in podizvajalcev. Vendar menim, da ta očitek temelji na napačnem razumevanju točke 130 izpodbijane sodbe. Menim namreč, da Splošno sodišče ni želelo povedati, da bi lahko pritožnica sama izdelala opremo in stroje, ki so bili predmet pogodbe, ampak da bi lahko po potrebi ta material kupila pri drugih dobaviteljih, ne le pri družbi Siemens, na primer pri neevropskih dobaviteljih, namesto da je oskrbo opravila prek podizvajalcev. Izkrivljanje, na katero se sklicuje pritožnica in je edini očitek zoper to točko izpodbijane sodbe, torej ni dokazano.

iv) Preostali elementi, ki jih je Splošno sodišče presodilo v okviru preučitve odškodninskega zahtevka v zvezi s škodo, ki naj bi jo utrpela pritožnica zaradi prenehanja pogodb in odnosov s poslovnimi partnerji

98.

Pritožnica najprej trdi, da je Splošno sodišče v točki 133 in naslednjih izpodbijane sodbe ugotovilo neobstoj dokazov v zvezi z dejstvi, ki naj bi jih v drugih odlomkih izpodbijane sodbe samo obravnavalo kot dokazana.

99.

Naj v zvezi s tem opozorim, da je Splošno sodišče v zgoraj navedenih točkah izpodbijane sodbe preučilo vrsto dokumentov, ki jih je predložila pritožnica, in za vsakega od njih menilo, da ne vsebuje dovolj elementov za dokaz obstoja vzročne zveze med ravnanjem, ki se očita Svetu, in škodo, ki jo uveljavlja pritožnica zaradi prekinitve poslovnih odnosov z evropskimi dobavitelji, ali obstojem take škode. Splošno sodišče je v točkah 88 in 109 izpodbijane sodbe, na kateri napotuje pritožnica, navedlo, da je „trditev o vpletenosti [pritožnice] v širjenje jedrskega orožja vplivala na to, kako se do nje vedejo tretji subjekti, ki so v večini primerov zunaj Unije“ (točka 88 te sodbe), in da je „prekinitev poslovnih odnosov s strani subjektov, ki so v Uniji, neizogibna posledica sprejetja omejevalnih ukrepov“ (točka 109 navedene sodbe). Vendar v nasprotju s tem, kar – kot se zdi – trdi pritožnica, v teh odlomkih nista priznana niti obstoj škode, ki jo uveljavlja pritožnica zaradi te prekinitve, niti obstoj vzročne zveze med to škodo in omejevalnimi ukrepi. Splošno sodišče je, nasprotno, v točki 110 izpodbijane sodbe zelo jasno navedlo, da „zavrnitev dobave proizvodov ne pomeni škode“.

100.

Pritožnica nato še trdi, da je v „običajnih okoliščinah“„normalno“, da to, da dobavitelji podjetja prekinejo poslovne odnose, povzroči škodo ter, splošneje, da se omejevalni ukrepi sprejmejo z namenom zadevnemu subjektu povzročiti čim večjo gospodarsko in finančno škodo, kar naj bi želelo Splošno sodišče zanikati zlasti s tem, da ji je naložilo dokazno breme, ki ga ne more izpolniti.

101.

V zvezi s tem sicer drži, da Splošno sodišče v točki 147 izpodbijane sodbe tudi samo priznava, da se z omejevalnimi ukrepi skuša omejiti svoboda opravljanja gospodarske dejavnosti zadevnih subjektov, da bi ti spremenili ravnanje tako, da bi se skladalo z zastavljenimi cilji. Vendar zaradi tega očitnega dejstva ni mogoče domnevati, da so ti ukrepi zadevni osebi konkretno povzročili resnično in gotovo škodo, zato ta v okviru tožbe za uveljavitev nepogodbene odgovornosti Unije še ni izvzeta iz obveznosti, da poleg nezakonitosti ravnanja, ki se očita Svetu, dokaže tudi obstoj in obseg škode, ki jo uveljavlja, ter vzročno zvezo med to škodo in navedenim ravnanjem. Kot je namreč že imelo priložnost poudariti Sodišče, sodišče Unije obstoja resnične in gotove škode ne more obravnavati abstraktno, temveč mora o njem presoditi glede na natančne dejanske okoliščine, značilne za vsako zadevo, ki mu je predložena v obravnavo. ( 58 ) Poleg tega mora Unija v skladu s členom 340, drugi odstavek, PDEU nadomestiti le škodo, ki je posledica ravnanja njene institucije ali njenih uslužbencev, kar pomeni, da je treba dokazati obstoj dovolj neposredne vzročne zveze med ravnanjem institucij in uveljavljano škodo. ( 59 ) V obravnavani zadevi tudi ni razvidno, da bi Splošno sodišče pritožnici naložilo neobičajno dokazno breme ali dokazno breme, ki ga ne bi bilo mogoče izpolniti.

102.

V preostalem pritožnica s svojimi trditvami izpodbija presojo dokazov, ki jo je opravilo Splošno sodišče, zato je treba te trditve zavreči kot nedopustne.

v) Očitek, da Splošno sodišče ni pravično ocenilo škode, ki jo je utrpela pritožnica

103.

Podredno pritožnica Splošnemu sodišču očita, da odškodnine, ki jo je treba dodeliti zaradi prekinitve odnosov s poslovnimi partnerji, ni ocenilo ex aequo et bono, tako da bi se oprlo zlasti na veliko znižanje njenega prometa in množično odpuščanje zaposlenih, temveč je v celoti zavrnilo vsak odškodninski zahtevek pritožnice.

104.

V zvezi s tem zadostuje ugotovitev, da bi morala pritožnica – da bi lahko, če je to primerno, ugotovili obveznost Splošnega sodišča, da opravi tako oceno – predložiti vsaj dokaz o obstoju uveljavljane škode in obstoju vzročne zveze, kar pa je Splošno sodišče izključilo, ne da bi se njegova ugotovitev veljavno izpodbijala.

105.

V delu, v katerem pritožnica napotuje na izpise iz svojih računovodskih izkazov, moram ugotoviti, da je Splošno sodišče v točki 145 izpodbijane sodbe v okviru svoje suverene pristojnosti za presojo dokazov ugotovilo, da ti izpisi sicer dejansko izkazujejo znatno znižanje njenega prometa, vendar ne kažejo vzrokov tega razvoja, zato „ni mogoče ugotoviti, če in v kolikšnem delu je prišlo do navedenega znižanja zaradi sprejetja in ohranitve omejevalnih ukrepov, ki se nanašajo na [pritožnico], ne pa zaradi drugih dejavnikov, kot je splošni razvoj gospodarske klime“.

d) Predlog v zvezi s prvim pritožbenim razlogom

106.

Glede na navedeno menim, da je treba prvi pritožbeni razlog iz glavne pritožbe, s katerim se izpodbija zavrnitev odškodninskega zahtevka v zvezi s premoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpela pritožnica, zavrniti.

107.

Ker je iz navedenega razvidno, da pogoji v zvezi z obstojem in obsegom škode in/ali vzročno zvezo med to škodo in ravnanjem, ki se očita Svetu, niso izpolnjeni za vse vrste škode, ki jih uveljavlja pritožnica v okviru odškodninskega zahtevka iz naslova premoženjske škode, njenega predloga, naj Sodišče v okviru svoje neomejene pristojnosti pravično določi znesek navedene odškodnine, vsekakor ni mogoče sprejeti.

2. Drugi pritožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve in načela sorazmernosti, kar zadeva odškodninski zahtevek v zvezi z nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela pritožnica

108.

Pritožnica meni, da je bil znesek 50.000 EUR, ki ji ga je Splošno sodišče dodelilo iz naslova nepremoženjske škode in za katerega meni, da je neznaten, določen samovoljno in brez obrazložitve ter v nasprotju z načelom sorazmernosti.

109.

Naj v zvezi z očitkom, ki se nanaša na neobrazložitev, opozorim, da mora v skladu z ustaljeno sodno prakso obrazložitev sodbe jasno in nedvoumno izražati sklepanje Splošnega sodišča, tako da se zadevne stranke lahko seznanijo z utemeljitvijo sprejete odločbe in da Sodišče opravi sodni nadzor. ( 60 ) V obravnavani zadevi je Splošno sodišče v točkah od 86 do 91 izpodbijane sodbe, katerih vsebina je povzeta v točki 52 zgoraj, dovolj jasno navedlo preudarke in elemente, na katere se je oprlo pri določanju višine odškodnine, ki jo je treba dodeliti pritožnici.

110.

Kar zadeva očitek v zvezi s kršitvijo načela sorazmernosti, pritožnica s svojimi trditvami po mojem mnenju ni uspela dokazati, da je Splošno sodišče storilo napako pri presoji.

111.

Prvič, pritožnica s trditvijo, da Splošno sodišče ni ustrezno upoštevalo niti obsega njene škode niti teže kršitev, ki jih je storil Svet, Sodišču dejansko predlaga novo presojo zneska, ki ga je določilo Splošno sodišče. Vendar iz sodne prakse izhaja, da je izključno Splošno sodišče, potem ko ugotovi obstoj škode, pristojno za to, da v mejah predloga presodi o najprimernejši odškodnini. ( 61 )

112.

Drugič, kar zadeva očitek pritožnice Splošnemu sodišču, da je menilo, da so škodljivi učinki njene uvrstitve na zadevne sezname trajali skoraj tri leta, medtem ko sama še vedno nosi negativne posledice te uvrstitve, zadostuje ugotovitev – kot je navedel Svet – da je mogoče Uniji pripisati odgovornost le za škodo, ki je neposredna posledica kršitev, ki so jih storili njeni organi in uslužbenci. Niti dejstva – na katero se sklicuje pritožnica – da se njeno ime na spletnih mestih še danes povezuje s sankcijami, niti domnevne škode, ki naj bi izhajala iz tega, ni mogoče obravnavati kot tako neposredno posledico, saj je bilo ime pritožnice z zadevnih seznamov izbrisano 16. aprila 2014, sodba o razglasitvi ničnosti te uvrstitve pa je bila izrečena 25. novembra 2014.

113.

Iz navedenih razlogov je treba po mojem mnenju drugi pritožbeni razlog iz glavne pritožbe zavrniti.

3. Predlog glede glavne pritožbe

114.

Na podlagi zgoraj navedenega menim, da je treba glavno pritožbo v celoti zavrniti.

IV – Predlog

Glede na vse navedeno Sodišču predlagam, naj:

—

glavno pritožbo družbe Safa Nicu Sepahan Co. in nasprotno pritožbo Sveta Evropske unije v celoti zavrne ter

—

odloči, da družba Safa Nicu Sepahan Co., Svet Evropske unije in Združeno kraljestvo Velika Britanija in Irska v skladu s členom 138(2) in (3) ter členom 140(1) Poslovnika Sodišča nosijo vsak svoje stroške.

( 1 ) Jezik izvirnika: francoščina.

( 2 ) Naj opozorim, da so bili akti, katerih ničnost je razglasilo Splošno sodišče, sprejeti na podlagi člena 215 PDEU in torej zunaj okvira Skupne zunanje in varnostne politike (SZVP). Torej ti akti spadajo v splošno pristojnost sodišč Unije za nadzor v skladu s členom 19 PEU (glej v tem smislu sklepne predloge generalnega pravobranilca M. Watheleta v zadevi Rosneft (C‑72/15, EU:C:2016:381, točka 48)). Tako je bilo Splošno sodišče pristojno za odločanje o odškodninski tožbi pritožnice, s katero je ta predlagala nadomestilo škode, ki ji je nastala zaradi sprejetja teh aktov, česar poleg tega Svet ni nikoli izpodbijal niti pred Splošnim sodiščem niti pred Sodiščem.

( 3 ) Sklep Sveta z dne 26. julija 2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Skupnega stališča 2007/140/SZVP (UL 2010, L 195, str. 39).

( 4 ) Sklep Sveta z dne 23. maja 2011 o spremembah Sklepa 2010/413 (UL 2011, L 136, str. 65).

( 5 ) Uredba Sveta z dne 25. oktobra 2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 423/2007 (UL 2010, L 281, str. 1).

( 6 ) Izvedbena uredba Sveta z dne 23. maja 2011 o izvajanju Uredbe št. 961/2010 (UL 2011, L 136, str. 26).

( 7 ) Sklep Sveta z dne 1. decembra 2011 o spremembi Sklepa 2010/413 (UL 2011, L 319, str. 71).

( 8 ) Uredba Sveta z dne 1. decembra 2011 o izvajanju Uredbe št. 961/2010 (UL 2011, L 319, str. 11).

( 9 ) Uredba Sveta št. 267/2012 z dne 23. marca 2012 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Uredbe št. 961/2010 (UL 2012, L 88, str. 1).

( 10 ) Sklep Sveta z dne 16. aprila 2014 o spremembi Sklepa 2010/413 (UL 2014, L 119, str. 65).

( 11 ) Izvedbena uredba Sveta z dne 16. aprila 2014 o izvajanju Uredbe št. 267/2012 (UL 2014, L 119, str. 1).

( 12 ) Splošno sodišče je ugotovilo, da pritožnica ne izpodbija več, da se zadevna uvrstitev nanaša nanjo, in da zato ni treba več preizkusiti prvega tožbenega razloga (točke od 23 do 25 izpodbijane sodbe).

( 13 ) Nasprotno pa je bil predlog za razglasitev ničnosti uvrstitve imen s pritožnico „povezanih družb“ zavržen kot nedopusten (točke od 41 do 44 izpodbijane sodbe).

( 14 ) V skladu s členom 174 Poslovnika Sodišča se „[v] odgovoru na pritožbo […] predlaga, naj se pritožbi v celoti ali deloma ugodi ali naj se pritožba v celoti ali deloma zavrne“.

( 15 ) Člen 179 Poslovnika določa, da lahko pritožnica, „[č]e je vložena nasprotna pritožba, […] vloži odgovor nanjo, ki je omejen na razloge, navajane v nasprotni pritožbi“.

( 16 ) Glej točko 29 teh sklepnih predlogov.

( 17 ) Glej med drugim sodbo z dne 9. septembra 2008, FIAMM in drugi/Svet in Komisija (C‑120/06 P in C‑121/06 P, EU:C:2008:476, točka 106 in navedena sodna praksa).

( 18 ) Glej med drugim sodbe z dne 5. marca 1996, Brasserie du pêcheur in Factortame (C‑46/93 in C‑48/93, EU:C:1996:79, točka 51); z dne 4. julija 2000, Bergaderm in Goupil/Komisija (C‑352/98 P, EU:C:2000:361, točki 41 in 42); z dne 10. decembra 2002, Komisija/Camar in Tico (C‑312/00 P, EU:C:2002:736, točka 53), in z dne 10. julija 2003, Komisija/Fresh Marine (C‑472/00 P, EU:C:2003:399, točka 25).

( 19 ) Glej sodbe z dne 5. marca 1996, Brasserie du pêcheur in Factortame (C‑46/93 in C‑48/93, EU:C:1996:79, točka 55); z dne 4. julija 2000, Bergaderm in Goupil/Komisija (C‑352/98 P, EU:C:2000:361, točka 43); z dne 10. decembra 2002, Komisija/Camar in Tico (C‑312/00 P, EU:C:2002:736, točka 54), in z dne 10. julija 2003, Komisija/Fresh Marine (C‑472/00 P, EU:C:2003:399, točka 26).

( 20 ) Glej sodbe z dne 4. julija 2000, Bergaderm in Goupil/Komisija (C‑352/98 P, EU:C:2000:361, točka 44); z dne 10. decembra 2002, Komisija/Camar in Tico (C‑312/00 P, EU:C:2002:736, točka 54), in z dne 10. julija 2003, Komisija/Fresh Marine (C‑472/00 P, EU:C:2003:399, točka 26).

( 21 ) Glej sodbo z dne 5. marca 1996, Brasserie du pêcheur in Factortame (C‑46/93 in C‑48/93, EU:C:1996:79, točka 57).

( 22 ) Glej točko 38 izpodbijane sodbe.

( 23 ) Točki 56 in 57 izpodbijane sodbe.

( 24 ) Glej tudi točko 58 izpodbijane sodbe.

( 25 ) Točka 59 izpodbijane sodbe (moj poudarek).

( 26 ) Glej med drugim sodbe z dne 18. januarja 2007, PKK in KNK/Svet (C‑229/05 P, EU:C:2007:32, od 109 do 111); z dne 29. junija 2010, E in F (C‑550/09, EU:C:2010:382, točka 57); z dne 21. marca 2012, Fulmen/Svet (T‑439/10 in T‑440/10, EU:T:2012:142, točki 96 in 97); z dne 13. marca 2012, Melli Bank/Svet (C‑380/09 P, EU:C:2012:137, točka 46); z dne 18. julija 2013, Komisija in drugi/Kadi (C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, EU:C:2013:518, točka 142), in z dne 12. decembra 2006, Organisation des Modjahedines du peuple d'Iran/Svet (T‑228/02, EU:T:2006:384, točka 159). Zanimivo je pripomniti, da je Sodišče v sodbi z dne 18. februarja 2016, Svet/Bank Mellat (C‑176/13 P, EU:C:2016:96), potrdilo obveznost Sveta, da utemeljenost sprejetih omejevalnih ukrepov podkrepi z informacijami in dokazi, ki sodišču Unije omogočajo nadzor nad njihovo zakonitostjo (točke od 109 do 112), vendar je ob tem še pojasnilo, da Svetu vsaj pri sprejetju prvega akta o uvrstitvi na seznam ni treba preučiti ustreznosti in utemeljenosti takih elementov, če mu jih je predložila država članica ali visoki predstavnik Unije (točke od 88 do 91).

( 27 ) Točka 38 izpodbijane sodbe.

( 28 ) Točka 171 sklepnih predlogov v zadevi Svet/Manufacturing Support & Procurement Kala Naft (C‑348/12 P, EU:C:2013:470), glej tudi točki 172 in 174 navedenih sklepnih predlogov.

( 29 ) Točki 109 in 110 navedene sodbe.

( 30 ) Glej točke od 109 do 111 navedene sodbe.

( 31 ) Vprašanje obrazložitve, ki je bistvena postopkovna zahteva, se seveda – kot je že velikokrat poudarilo Sodišče – razlikuje od vprašanja o dokazu zatrjevanega ravnanja, ki se nanaša na vsebinsko zakonitost zadevnega akta in v zvezi s katerim je treba preveriti resničnost dejstev, navedenih v tem aktu, in opredelitev teh dejstev kot elementov, ki utemeljujejo uporabo omejevalnih ukrepov proti zadevni osebi (glej med drugim sodbo z dne 15. novembra 2012, Svet/Bamba (C‑417/11 P, EU:C:2012:718, točka 60).

( 32 ) Glej točko 57 navedene sodbe (moj poudarek). V isti točki je Sodišče dodalo, da se je možnost takega nadzora izkazala za nujno, da bi se zagotovilo pravično ravnotežje med zahtevami, na katerih temelji sprejetje zadevnih ukrepov, tj. v obravnavani zadevi na podlagi boja proti mednarodnemu terorizmu, ter varstvom temeljnih svoboščin in pravic. Podobno je Sodišče v sodbi z dne 3. septembra 2008, Kadi in Al Barakaat International Foundation/Svet in Komisija (C‑402/05 P in C‑415/05 P, EU:C:2008:461), med drugim že pojasnilo, da se omejevalni ukrepi, kot so tisti iz zadeve, v kateri je bila izrečena ta sodba, ne morejo izogniti vsakršnemu nadzoru s strani sodišča Unije le zato, ker se akt, ki jih določa, nanaša na občutljiva področja, kot sta nacionalna varnost in boj proti terorizmu (glej zlasti točko 343; glej tudi točke 281, 326 in od 350 do 351 navedene sodbe).

( 33 ) Tako stališče je Svet zagovarjal med drugim v zadevi Svet/Manufacturing Support & Procurement Kala Naft (glej sklepne predloge generalnega pravobranilca Y. Bota v tej zadevi, C‑348/12 P, EU:C:2013:470, točka 88).

( 34 ) Glej med drugim sodbo z dne 4. julija 2000, Bergaderm in Goupil/Komisija (C‑352/98 P, EU:C:2000:361, točka 40).

( 35 ) Glej točki 86 in 87 izpodbijane sodbe.

( 36 ) Glej med drugim sodbe z dne 9. julija 1981, Krecké/Komisija (59/80 in 129/80, EU:C:1981:170, točki 73 in 74); z dne 7. oktobra 1985, van der Stijl/Komisija (128/84, EU:C:1985:395, točka 26); z dne 9. julija 1987, Hochbaum in Rawes/Komisija (44/85, 77/85, 294/85 in 295/85, EU:C:1987:348, točka 22); z dne 6. julija 1999, Séché/Komisija (T‑112/96 in T‑115/96, EU:T:1999:134, točka 281); z dne 16. decembra 2004, De Nicola/EIB (T‑120/01 in T‑300/01, EU:T:2004:367, točka 73), in z dne 18. septembra 2015, Wahlström/Frontex (T‑653/13 P, EU:T:2015:652, točke od 82 do 85).

( 37 ) Moj poudarek.

( 38 ) Moj poudarek. Enaka formulacija se – včasih z nekaj manjšimi razlikami – uporablja v vseh zadevah v sporih na področju javnih uslužbencev, v katerih se uporablja zadevno načelo.

( 39 ) Glej na primer sodbi z dne 26. oktobra 1993, Caronna/Komisija (T‑59/92, EU:T:1993:91, točka 107), in z dne 10. junija 2004, François/Komisija (T‑307/01, EU:T:2004:180, točka 110).

( 40 ) Glej sodbi z dne 11. oktobra 1995, Baltsavias/Komisija, (T‑39/93 in T‑553/93, EU:T:1995:177, točka 86), in z dne 16. junija 2000, C/Svet (T‑84/98, EU:T:2000:156, točka 101).

( 41 ) Glej sodbo z dne 24. novembra 2005, Marcuccio/Komisija (T‑236/02, EU:T:2005:417, točki 234 in 237).

( 42 ) Glej v tem smislu sodbi z dne 7. februarja 1990, Culin/Komisija (C‑343/87, EU:C:1990:49, točki 27 in 28), in z dne 6. junija 2006, Girardot/Komisija (T‑10/02, EU:T:2006:148, točka 131).

( 43 ) Glej sodbe z dne 7. februarja 1990, Culin/Komisija (C‑343/87, EU:C:1990:49, točke od 27 do 28); z dne 23. marca 2000, Rudolph/Komisija (T‑197/98, EU:T:2000:86, točka 98); z dne 10. junija 2004, François/Komisija (T‑307/01, EU:T:2004:180, točka 110); z dne 9. decembra 2010, Komisija/Strack (T‑526/08 P, EU:T:2010:506, točka 108), in z dne 2. oktobra 2012, Q/Komisija (F‑52/05 RENV, EU:F:2012:139, točka 273).

( 44 ) Glej točko 70 navedene sodbe.

( 45 ) V nasprotju z izpodbijano sodbo je Splošno sodišče v sodbi z dne 18. februarja 2016, Jannatian/Svet (T‑328/14, neobjavljena, EU:T:2016:86, točke od 62 do 66), potem ko je preučilo vse okoliščine te zadeve, v obrazložitvi, ki jo je podalo zaradi popolnosti, sklenilo, da je razglasitev ničnosti primerna odškodnina za to, da se tožeči stranki v celoti nadomesti utrpela škoda.

( 46 ) Pritožnica napotuje na točke 88, 109, 145 in 147 izpodbijane sodbe.

( 47 ) Glej med drugim sodbo z dne 9. septembra 2008, FIAMM in drugi/Svet in Komisija (C‑120/06 P in C‑121/06 P, EU:C:2008:476, točka 106 in navedena sodna praksa).

( 48 ) Glej sodbi z dne 16. septembra 1997, Blackspur DIY in drugi/Svet in Komisija (C‑362/95 P, EU:C:1997:401, točka 31), in z dne 16. julija 2009, SELEX Sistemi Integrati/Komisija (C‑481/07 P, EU:C:2009:461, točka 36).

( 49 ) Glej sodbi z dne 21. maja 1976, Roquette frères/Komisija (26/74, EU:C:1976:69, točki 22 in 23), in z dne 16. septembra 1997, Blackspur DIY in drugi/Svet in Komisija (C‑362/95 P, EU:C:1997:401, točka 31).

( 50 ) Glej med drugim sodbo z dne 3. decembra 2015, PP Nature-Balance Lizenz/Komisija (C‑82/15 P, neobjavljena, EU:C:2015:796, točki 26 in 27).

( 51 ) Glej med drugim sodbo z dne 18. julija 2007, Industrias Químicas del Vallés/Komisija (C‑326/05 P, EU:C:2007:443, točki 60 in 63).

( 52 ) Naj zlasti v zvezi z dokaznim bremenom, ki ga nosi pritožnica, kar zadeva pričakovani dobiček, opozorim, da je lahko – kadar gre v zvezi s tem za ugotavljanje višine izgubljenega dobička in torej nujno za ugotavljanje vrednosti hipotetičnih gospodarskih transakcij – za pritožnico težko ali celo nemogoče natančno številčno oceniti škodo, za katero trdi, da jo je utrpela, vendar je to ne more razbremeniti celotnega dokaznega bremena glede uveljavljane škode. Čeprav je namreč višina izgubljenega dobička nujno hipotetičen podatek, ki ga je treba oceniti, saj ga je nemogoče z gotovostjo izračunati, pa ostane dejstvo, da podatke, na katerih temelji ta ocena, lahko dokaže – in kolikor je to mogoče, mora dokazati – stranka, ki se nanje sklicuje (glej sodbo z dne 28. aprila 2010, BST/Komisija, T‑452/05, EU:T:2010:167, točki 167 in 168).

( 53 ) Pritožnica se sklicuje tudi na znatno znižanje svojega prometa in donosnosti ter na odpustitev številnih zaposlenih in druge nepredvidene stroške.

( 54 ) Čeprav pritožnica ni podala očitka v zvezi z napačno opredelitvijo dejstev, ki bi se nanašal na sklep Splošnega sodišča, da vzročna zveza med ravnanjem, ki se očita Svetu, in odstopom od pogodbe v zvezi z družbo Mobarakeh ni bila dokazana, želim kljub vsemu opozoriti, da je v skladu s sodno prakso neposredna škoda tista škoda, ki izhaja iz kršitvenega akta odgovornega subjekta in ki je neodvisna od vpliva drugih razlogov, ki so lahko pozitivni ali negativni (glej sklepne predloge generalnega pravobranilca A. Trabucchija v zadevi Compagnie Continentale France/Svet (169/73, EU:C:1974:32, točka 4)), pri čemer mora biti očitano ravnanje odločilni vzrok za škodo (glej sklep z dne 31. marca 2011, Mauerhofer/Komisija, C‑433/10 P, neobjavljen, EU:C:2011:204, točka 127).

( 55 ) Sodba Sodišča z dne 16. julija 2009, Komisija/Schneider Electric (C‑440/07 P, EU:C:2009:459, točka 192).

( 56 ) Sodba Sodišča z dne 16. julija 2009, Komisija/Schneider Electric (C‑440/07 P, EU:C:2009:459, točka 193).

( 57 ) Sodba z dne 30. januarja 1992, Finsider in drugi/Komisija (C‑363/88 in C‑364/88, EU:C:1992:44, točki 24 in 25).

( 58 ) Glej sodbo z dne 15. junija 2000, Dorsch Consult/Svet in Komisija (C‑237/98 P, EU:C:2000:321, točka 25).

( 59 ) Glej sodbe z dne 19. maja 1982, Dumortier in drugi/Svet (64/76, 113/76, 167/78, 239/78, 27/79, 28/79 in 45/79, EU:C:1982:184, točka 21); z dne 18. marca 2010, Trubowest Handel in Makarov/Svet in Komisija, (C‑419/08 P, EU:C:2010:147, točka 53), in z dne 10. maja 2006, Galileo International Technology in drugi/Komisija (T‑279/03, EU:T:2006:121, točka 130 in navedena sodna praksa).

( 60 ) Glej med drugim sodbo z dne 8. maja 2013, Eni/Komisija (C‑508/11 P, EU:C:2013:289, točka 74 in navedena sodna praksa).

( 61 ) Glej sodbo z dne 1. junija 1994, Komisija/Brazzelli Lualdi in drugi (C‑136/92 P, EU:C:1994:211, točka 66).

Full & Egal Universal Law Academy