SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
MELCHIORJA WATHELETA,
predstavljeni 21. aprila 2016 ( 1 )
Zadeva C‑280/15
Irina Nikolajeva
proti
OÜ Multi Protect
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Harju Maakohus (prvostopenjsko sodišče iz Harjuja, Estonija))
„Predhodno odločanje — Znamka Skupnosti — Uredba (ES) št. 207/2009 — Člena 9(3) in 102(1) — Pravice, podeljene z znamko — Spor zaradi kršitve — Obveznost sodišč za znamke Skupnosti, da sprejmejo odredbo o prepovedi nadaljevanja kršitev — Neobstoj predloga za izdajo take odredbe — Pojem ‚ustrezno nadomestilo‘ za dejanja po objavi prijave znamke Skupnosti in pred objavo registracije take znamke“
I – Uvod
1.
Obravnavani predlog za sprejetje predhodne odločbe z dne 2. junija 2015, ki ga je v sodno tajništvo Sodišča 10. junija 2015 vložilo Harju Maakohus (sodišče prve stopnje iz Harjuja, Estonija), se nanaša na razlago členov 9(3) in 102(1) Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti ( 2 ).
2.
Predlog je bil vložen v okviru spora med I. Nikolajevo in družbo OÜ Multi Protect (v nadaljevanju: družba Multi Protect). I. Nikolajeva je predlagala, naj predložitveno sodišče ugotovi, da je družba Multi Protect protipravno uporabljala njeno znamko Holz Prof (znamka Skupnosti št. 009053811), in naj se zadnjenavedeni naloži plačilo nadomestila.
II – Pravni okvir
A – Pravo Unije
1. Uredba št. 207/2009
3.
Člen 8 Uredbe, naslovljen „Relativni razlogi za zavrnitev“, določa:
„1. Ob ugovoru imetnika prejšnje blagovne znamke se znamka, za katero je vložena prijava, ne registrira v naslednjih primerih:
(a)
če je enaka prejšnji blagovni znamki in če so blago in storitve, za katere je registracija zahtevana, enaki blagu ali storitvam, za katere je varovana prejšnja blagovna znamka;
(b)
če zaradi enakosti ali podobnosti s prejšnjo blagovno znamko in enakosti ali podobnosti blaga ali storitev,
ki jih označujejo blagovne znamke, obstaja verjetnost zmede v javnosti na ozemlju, na katerem je varovana prejšnja blagovna znamka; verjetnost zmede zajema verjetnost povezovanja s prejšnjo blagovno znamko.
[…]“
4.
Člen 9 Uredbe, naslovljen „Pravice iz blagovne znamke Skupnosti“, določa:
„1. Blagovna znamka Skupnosti daje imetniku izključne pravice. Imetnik ima pravico preprečiti vsem tretjim osebam, ki nimajo njegovega soglasja, da v gospodarskem prometu uporabljajo:
(a)
kateri koli znak, ki je enak blagovni znamki Skupnosti za označevanje blaga ali storitev, enakih tistim, za katere je registrirana blagovna znamka Skupnosti;
(b)
kateri koli znak, pri katerem zaradi enakosti ali podobnosti blagovni znamki Skupnosti in enakosti ali podobnosti blaga ali storitev, označenih z blagovno znamko Skupnosti in znakom, obstaja verjetnost zmede v javnosti; verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja med znakom in blagovno znamko;
[…]
2. Po odstavku 1 je med drugim lahko prepovedano:
(a)
opremljanje blaga ali njegove embalaže z znakom;
(b)
ponujanje blaga, njegovo dajanje na trg ali skladiščenje v te namene pod tem znakom, ali ponujanje ali opravljanje storitev pod tem znakom;
(c)
uvoz ali izvoz blaga pod tem znakom;
(d)
uporaba znaka na poslovni dokumentaciji in v oglaševanju.
3. Pravice iz blagovne znamke Skupnosti učinkujejo proti tretjim osebam od dneva objave registracije blagovne znamke. Ustrezno nadomestilo pa se lahko zahteva za dejanja, do katerih pride po datumu objave prijave blagovne znamke Skupnosti, ki bi bile po objavi registracije blagovne znamke prepovedane na podlagi te objave. Sodišče, ki mu je primer dodeljen, ne sme meritorno odločati o zadevi, dokler registracija ni objavljena.“
5.
Člen 14 Uredbe št. 207/2009, naslovljen „Komplementarna uporaba nacionalne zakonodaje v zvezi s kršitvijo“, določa:
„1. Učinke znamk Skupnosti urejajo izključno določbe te uredbe. V drugih pogledih ureja kršitve blagovne znamke Skupnosti nacionalna zakonodaja o kršitvi nacionalne blagovne znamke v skladu z določbami iz naslova X.
2. Ta uredba ne preprečuje tožb, povezanih z blagovno znamko Skupnosti po zakonodaji držav članic, zlasti v zvezi s civilnopravno odgovornostjo in nelojalno konkurenco.
3. Procesna pravila se določijo v skladu z določbami iz naslova X.“
6.
Člen 41 Uredbe št. 207/2009, naslovljen „Ugovor“, določa:
„1. V treh mesecih od datuma objave prijave blagovne znamke Skupnosti lahko vložijo pisni ugovor zoper registracijo blagovne znamke, ki temelji na tem, da blagovna znamka ne more biti registrirana po členu 8.
[…]“
7.
Člen 101 Uredbe, naslovljen „Pravo, ki se uporablja“, določa:
„1. Sodišča za blagovno znamko Skupnosti uporabljajo določbe te uredbe.
2. Za vsa vprašanja, ki ne sodijo v področje uporabe te uredbe, sodišče za blagovno znamko Skupnosti uporablja nacionalno zakonodajo vključno z mednarodnim zasebnim pravom.
3. Razen če s to uredbo ni drugače določeno, sodišče za blagovne znamke Skupnosti uporablja procesna pravila, ki se uporabljajo za enako vrsto postopkov v zvezi z nacionalno blagovno znamko v državi članici, kjer ima sodišče sedež.“
8.
Člen 102 navedene uredbe, naslovljen „Sankcije“, določa:
„1. Če sodišče za blagovne znamke Skupnosti ugotovi, da je toženec kršil ali da je grozila nevarnost, da bo kršil blagovno znamko Skupnosti, sodišče, če proti temu ni posebnih razlogov, izda odredbo, ki tožencu prepoveduje nadaljevanje dejanj, s katerimi je kršil ali bi lahko kršil blagovno znamko Skupnosti. V skladu z nacionalno zakonodajo sprejme tudi ukrepe, katerih cilj je zagotoviti, da se ta prepoved upošteva.
2. V vseh drugih pogledih sodišče za blagovne znamke Skupnosti uporablja zakonodajo države članice, v kateri je prišlo do dejanj kršitve ali nevarnosti kršitve, vključno z mednarodnim zasebnim pravom.“
2. Direktiva 2004/48/ES
9.
Člen 13 Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/48/ES z dne 29. aprila 2004 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine (UL L 157, str. 45), naslovljen „Odškodnine“, določa:
„1. Države članice zagotovijo, da pristojni sodni organi na vlogo oškodovane stranke odredijo kršitelju, ki je vedel ali bi razumno moral vedeti, da sodeluje v dejavnosti, ki je predmet kršitve, da plača imetniku pravice odškodnino, ki ustreza dejanski škodi, ki jo je ta utrpel zaradi kršitve.
Ko sodni organi določajo odškodnino:
(a)
upoštevajo vse ustrezne vidike, kot na primer negativne ekonomske posledice, vključno z izgubljenim dobičkom, ki jih je utrpela oškodovana stranka, vse neupravičene dobičke, ki jih je imel kršitelj, in v ustreznih primerih elemente, ki niso ekonomski dejavniki, na primer moralno škodo, povzročeno imetniku pravice s kršitvijo;
ali
(b)
kot drugo možnost namesto (a) lahko v ustreznih primerih določijo odškodnino kot pavšalni znesek na podlagi elementov, kot so najmanj znesek licenčnin ali zneskov, ki bi jih bilo treba plačati, če bi kršitelj zaprosil za dovoljenje za uporabo zadevne pravice intelektualne lastnine.
2. Če kršitelj ni vedel ali če ni razumno mogel vedeti, da je sodeloval v dejavnosti, ki je predmet kršitve, lahko države članice določijo, da lahko sodni organi odredijo vračilo dobička ali plačilo odškodnine, ki je lahko vnaprej določena.“
B – Estonsko pravo
10.
Člen 8(2) zakona o znamkah (kaubamärgiseadus) v različici, ki se uporablja v sporu o glavni stvari (v nadaljevanju: zakon o znamkah), določa:
„Pravno varstvo registrirane znamke se začne z dnevom vložitve zahteve za registracijo […] in obstaja še deset let od dneva registracije.“
III – Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
11.
I. Nikolajeva je 24. aprila 2010 pri Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) vložila zahtevo za registracijo znamke Skupnosti. Znamka, za katero je bila zahtevana registracija, je besedni znak „Holz Prof“. Zahteva za registracijo je bila objavljena 31. maja 2010. Znamka Holz Prof je bila 14. septembra 2010 registrirana in ta registracija je bila objavljena 16. septembra 2010.
12.
I. Nikolajeva je 24. aprila 2010 sklenila licenčno pogodbo, s katero je uporabo svoje znamke dovolila družbi OÜ Holz Prof. Mesečna licenčnina je znašala 1.278,00 EUR.
13.
I. Nikolajeva je 18. junija 2013 pri predložitvenem sodišču vložila tožbo zoper družbo Multi Protect s tremi tožbenimi predlogi.
14.
Prvič, I. Nikolajeva je predložitvenemu sodišču predlagala ugotovitev, da je družba Multi Protect protipravno uporabljala njeno znamko. Menila je, da je družba Multi Protect kršila člen 9(1)(a) in (2)(d) Uredbe št. 207/2009, ker je na spletni strani kot „prikrito ključno besedo“ uporabljala znak, ki je bil enak znamki tožeče stranke. I. Nikolajeva je v zvezi s tem trdila, da je družba Multi Protect v obdobju od 3. maja 2010 do 28. oktobra 2011 – torej 17 mesecev in 25 dni – kršila izključno pravico iz znamke.
15.
Drugič, I. Nikolajeva je na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi predlagala, naj družba Multi Protect plača 22.791,00 EUR. Ta znesek je bil izračunan na podlagi licenčnine iz licenčne pogodbe z družbo OÜ Holz Prof za čas trajanja domnevne kršitve. ( 3 )
16.
Tretjič, I. Nikolajeva je predlagala povrnitev nepremoženjske škode. Navajala je, da je zaradi kazenskega postopka in predložitve zadeve sodišču imela na podlagi istih okoliščin psihične težave. V zvezi s tem je I. Nikolajeva trdila, da se ji je zaradi ravnanja družbe Multi Protect poslabšalo zdravstveno stanje, več poslovnih partnerjev se je odvrnilo od nje, zaradi spora pa naj bi bila deležna negativne pozornosti.
17.
Predložitveno sodišče se sprašuje, ali bi moralo, če bi v skladu s prvim predlogom I. Nikolajeve ugotovilo protipravno uporabo zadevne znamke, izdati odredbo o prepovedi nadaljevanja kršitve v skladu s členom 102(1) Uredbe št. 207/2009, čeprav I. Nikolajeva tega ni predlagala.
18.
Predložitveno sodišče dvomi tudi o tem, kdaj začne učinkovati varstvo iz znamke Skupnosti. Ugotavlja, da v skladu s členom 9(3), prvi stavek, Uredbe št. 207/2009 pravica iz znamke Skupnosti učinkuje proti tretjim osebam šele od dneva objave registracije znamke. Dodaja, da navedena določba ponuja možnost, da se zahteva ustrezno nadomestilo za dejanja, do katerih pride po objavi prijave znamke Skupnosti, ki bi bila po objavi registracije znamke prepovedana na podlagi te objave. V zvezi s tem predložitveno sodišče dvomi, ali člena 14(1), drugi stavek, in 101(2) Uredbe št. 207/2009 omogočata, da se pravice, povezane z znamko tožeče stranke iz postopka v glavni stvari, obravnavajo, kot da učinkujejo v trenutku, določenem v členu 8(2), prvi stavek, zakona o znamkah, to pomeni od vložitve zahteve za registracijo znamke.
19.
Predložitveno sodišče se sprašuje tudi o razlagi izraza „ustrezno nadomestilo“ iz člena 9(3), drugi stavek, Uredbe št. 207/2009.
20.
V teh okoliščinah je Harju Maakohus (prvostopenjsko sodišče iz Harjuja, Estonija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1.
Ali mora sodišče za znamke Skupnosti izdati odredbo, predvideno v členu 102(1) [Uredbe št. 207/2009], tudi če tožeča stranka tega s svojimi zahtevki ne zahteva in stranki ne trdita, da je po določenem dnevu v preteklosti tožena stranka kršila znamko Skupnosti ali grozila nevarnost, da jo bo kršila, ali pa gre za ‚poseben razlog‘ v smislu prvega stavka te določbe, če se ne uveljavlja tak zahtevek ali se ta okoliščine ne navaja?
2.
Ali je treba člen 9(3) [Uredbe št. 207/2009] razlagati tako, da lahko imetnik znamke Skupnosti na podlagi člena 9(3), drugi stavek, [Uredbe št. 207/2009] od tretje osebe zahteva samo ustrezno nadomestilo za uporabo znaka, ki je enak njegovi znamki, v obdobju od objave zahteve za registracijo do objave registracije, ne more pa zahtevati nadomestila za nastalo škodo in za običajno vrednost tistega, kar je bilo pridobljeno s kršitvijo, in da do objave zahteve za registracijo ne obstaja pravica do ustreznega nadomestila?
3.
Katere vrste stroškov in drugih nadomestil zajema ustrezno nadomestilo na podlagi člena 9(3), drugi stavek, [Uredbe št. 207/2009] in ali lahko zajema, med drugim, nadomestilo za nepremoženjsko škodo imetnika znamke in pod kakšnimi pogoji?“
IV – Postopek pred Sodiščem
21.
Pisna stališča so predložili družba Multi Protect, estonska in grška vlada ter Evropska komisija. Po koncu tega pisnega dela postopka je Sodišče presodilo, da ima na voljo dovolj informacij, da lahko v skladu s členom 76(2) Poslovnika Sodišča o zadevi odloči brez obravnave.
V – Analiza
A – Uvodne ugotovitve
22.
V skladu z zahtevo Sodišča se bodo ti sklepni predlogi osredotočili na drugo in tretje vprašanje za predhodno odločanje, ki ju je postavilo predložitveno sodišče. Menim, da je ti dve vprašanji primerno obravnavati skupaj.
B – Drugo in tretje vprašanje za predhodno odločanje
1. Obdobje varstva
23.
Predložitveno sodišče navaja, da I. Nikolajeva očita družbi Multi Protect, da je v treh obdobjih kršila izključno pravico iz njene znamke Holz Prof.
24.
Prvo obdobje je trajalo manj kot en mesec. Začelo se je 3. maja 2010, torej po datumu vložitve zahteve za registracijo znamke, in se končalo 31. maja 2010, torej na datum objave te zahteve. Drugo obdobje približno treh mesecev in pol je trajalo od 1. junija 2010 do 16. septembra 2010, torej od objave prijave znamke do objave registracije. Nazadnje, tretje obdobje, ki je trajalo nekaj več kot eno leto, se je začelo 17. septembra 2010 po objavi registracije znamke in se je končalo 28. oktobra 2010.
25.
Predložitveno sodišče sprašuje Sodišče o varstvu, ki ga je dajala znamka Skupnosti njeni imetnici v prvih dveh obdobjih.
26.
Pravice iz znamke Skupnosti so urejene v členu 9 Uredbe št. 207/2009. Na podlagi njegovega odstavka 1 daje znamka Skupnosti imetniku izključne pravice. Poleg tega njegov odstavek 3 nedvoumno določa, da pravice iz znamke Skupnosti učinkujejo proti tretjim osebam šele od dneva objave registracije znamke.
27.
Posledično znamka Skupnosti, kot je Holz Prof, ne učinkuje proti tretjim osebam v obravnavanem prvem in drugem obdobju v postopku v glavni stvari. Poleg tega se sankcije po nacionalnem pravu držav članic ( 4 ) v teh dveh obdobjih v skladu s členom 102 Uredbe št. 207/2009 ne uporabljajo. ( 5 ) Zadevne sankcije se namreč uporabljajo šele od objave registracije znamke Skupnosti.
28.
Vendar je treba ugotoviti, da člen 9(3) Uredbe št. 207/2009 določa tudi posebno ureditev za varstvo znamke Skupnosti v obdobju med objavo prijave znamke in objavo njene registracije. Po objavi registracije znamke Skupnosti lahko namreč sodišče dosodi ustrezno nadomestilo za dejanja, do katerih pride po datumu objave prijave znamke, ki bi bile po objavi znamke prepovedane ( 6 ) na podlagi te objave.
29.
Iz tega sledi, da se za obravnavano drugo obdobje iz postopka v glavni stvari lahko zahteva ustrezno nadomestilo, če tretja oseba brez soglasja imetnika znamke v tem obdobju v gospodarskem prometu uporablja znak, ki je enak znamki, za označevanje blaga ali storitev, enakih tistim, za katere je ta registrirana, ali znak, pri katerem zaradi enakosti ali podobnosti znamki Skupnosti in enakosti ali podobnosti blaga ali storitev, označenih z znamko in znakom, obstaja verjetnost zmede v javnosti. ( 7 )
30.
Iz besedila člena 9(3) Uredbe št. 207/2009 nedvoumno izhaja, da se ustrezno nadomestilo iz navedene določbe ne uporablja za dejanja, ki so se zgodila med vložitvijo prijave znamke Skupnosti in objavo te prijave, ( 8 ) torej v obravnavanem prvem obdobju iz spora o glavni stvari.
31.
Menim, da člena 14(1) in 101(2) Uredbe št. 207/2009 te presoje ne ovržeta.
32.
Čeprav namreč člen 14(1) Uredbe št. 207/2009 določa, da „ureja kršitve blagovne znamke Skupnosti nacionalna zakonodaja o kršitvi nacionalne blagovne znamke“, pa ista določba določa, da učinke znamk Skupnosti urejajo izključno določbe te uredbe. „Učinki“ znamke pa so neločljivo povezani z obdobjem varstva. Iz tega sledi, da to obdobje varstva urejajo izključno določbe iste uredbe.
33.
V zvezi s tem iz odstavkov 1 v povezavi z odstavkom 3 člena 9 Uredbe št. 207/2009 izhaja, da je zakonodajalec Evropske unije zavestno izključil učinkovanje znamke Skupnosti proti tretjim osebam pred objavo registracije znamke, pravico do ustreznega nadomestila pa pred objavo prijave znamke.
34.
Sicer pa – ker pravice iz znamke Skupnosti, vključno z obdobjem varstva, ureja samo člen 9 Uredbe št. 207/2009 – te pravice in njihovo trajanje niso del vprašanj, za katera bi bilo treba uporabiti nacionalno pravo v skladu s členom 101(2) navedene uredbe, ki se nanaša samo na vprašanja, ki ne spadajo na področje uporabe Uredbe št. 207/2009.
35.
Zato člena 9(1) in (3) ter 101(2) Uredbe št. 207/2009 nasprotujeta nacionalni določbi, kot je člen 8(2) zakona o znamkah, ki določa, da se „pravno varstvo registrirane znamke […] začne z dnevom vložitve prijave znamke“. Pravice iz znamke Skupnosti na podlagi navedene nacionalne določbe namreč presegajo tisto, kar dovoljuje Uredba št. 207/2009.
36.
Ustrezno nadomestilo iz člena 9(3) Uredbe št. 207/2009 je mogoče zahtevati samo za dejanja, ki se zgodijo po objavi prijave znamke Skupnosti.
2. Ustrezno nadomestilo
37.
Predložitveno sodišče sprašuje Sodišče o pojmu „ustrezno nadomestilo“ iz člena 9(3) Uredbe št. 207/2009. ( 9 ) Navedena uredba pojma „ustrezno nadomestilo“ ne opredeljuje in ne določa načina njegovega izračuna.
38.
Možnost zahtevati „ustrezno nadomestilo“ po objavi prijave za registracijo obstaja tudi na področju patentov.
39.
Člen 67(2) Evropske patentne konvencije, podpisane v Münchnu 5. oktobra 1973, določa, da „[v]saka država pogodbenica lahko predpiše, da evropska patentna prijava ne daje takega varstva, kot ga daje 64. člen. Vendar varstvo, vezano na objavo evropske patentne prijave, ne more biti manjše od tistega, ki ga pravo zadevne države veže na obvezno objavo nepreizkušenih državnih patentnih prijav. V vsakem primeru mora vsaka država zagotoviti vsaj to, da lahko prijavitelj od datuma objave evropske patentne prijave zahteva okoliščinam primerno nadomestilo od vsakogar, ki je v tej državi izkoriščal izum v okoliščinah, v katerih bi bil po državnem pravu odgovoren za kršitev državnega patenta.“ ( 10 ) Izraz „primerno nadomestilo“ tudi v njej ni opredeljen. ( 11 )
40.
Poleg tega člen 95 Uredbe Sveta (ES) št. 2100/94 z dne 27. julija 1994 o žlahtniteljskih pravicah v Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 3, zvezek 16, str. 390) določa, da „[i]metnik [žlahtniteljske pravice v Skupnosti] lahko zahteva primerno nadomestilo od vsake osebe, ki je med objavo prijave za žlahtniteljsko pravico v Skupnosti in njeno podelitvijo opravila dejanje, ki bi bilo po tej podelitvi prepovedano“. ( 12 ) Niti Uredba št. 2100/94 ne opredeljuje izraza „primerno nadomestilo.“ ( 13 )
41.
Sicer pa se člen 9(3) Uredbe št. 207/2009 v nasprotju s členom 102(2) iste uredbe, ki določa naložitev sankcij v skladu z nacionalno zakonodajo ( 14 ) za kršitev ali nevarnost kršitve znamke, pri opredelitvi pomena in obsega ne sklicuje izrecno na pravo držav članic.
42.
Zato iz zahtev tako po enotni uporabi prava Unije kot načela enakosti izhaja, da je treba izraz „ustrezno nadomestilo“ razlagati samostojno in enotno v celotni Uniji, ob upoštevanju okvira določbe in cilja zadevne ureditve. ( 15 )
43.
Iz člena 9(3) Uredbe št. 207/2009 izhaja, da čeprav znamka Skupnosti pred objavo njene registracije ne učinkuje proti tretjim osebam, pa kljub svojemu „embrionalnemu“ značaju uživa pravno varstvo v obdobju med objavo prijave te znamke in objavo njene registracije. ( 16 ) Izbira izraza „nadomestilo“ nujno kaže na to, da naj bi šlo za denarno povračilo. Drugi ukrepi ali postopki za kršitev pravic intelektualne lastnine, kot so prepovedi, odpoklic iz komercialnih tokov ali uničenje ponarejenega blaga, so torej izključeni. Poleg tega uporaba izraza „ustrezno“ kaže na to, da mora biti denarno povračilo pravično in sorazmerno, da se ohrani pravično ravnovesje med pravicami imetnika znamke Skupnosti, ki je v postopku pridobitve, in pravicami uporabnika te.
44.
Pravica do „ustreznega nadomestila“, ki jo je mogoče uveljavljati šele po objavi registracije znamke Skupnosti, se torej uporablja za znamke Skupnosti in statu nascendi. Ta pravica izraža stališče zakonodajalca Unije, da je znamka Skupnosti od objave prijave v postopku pridobitve in jo velja zato že zaščititi.
45.
V zvezi s tem poudarjam, da iz člena 39 Uredbe št. 207/2009 izhaja, da se z objavo prijave za registracijo znamke Skupnosti predpostavlja, da so izpolnjene vse formalnosti iz navedene uredbe in Uredbe Komisije (ES) št. 2868/95 z dne 13. decembra 1995 za izvedbo Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 o znamki Skupnosti ( 17 ) in da ne obstajajo absolutni razlogi za zavrnitev registracije te znamke na podlagi člena 7 Uredbe št. 207/2009. ( 18 ) Poleg tega se znamka Skupnosti v skladu s členom 45 Uredbe št. 207/2009 ( 19 ) po objavi zahteve za registracijo obvezno registrira, registracija pa se objavi, če po ugovoru ni relativnih razlogov za zavrnitev registracije v smislu člena 8 navedene uredbe. ( 20 )
46.
V skladu z navedenim obstaja precejšnje ujemanje med zahtevami, ki morajo biti izpolnjene pred objavo prijave znamke Skupnosti, in tistimi, ki veljajo za objavo registracije znamke. Zato je pravica do „ustreznega nadomestila“, ki jo ima imetnik znamke Skupnosti med objavo njegove prijave za registracijo in objavo registracije te znamke, zelo podobna ( 21 ) pravici, ki jo ima ob objavi registracije znamke, je pa ožja. ( 22 ) Iz tega sledi, da mora biti denarno povračilo ali „ustrezno nadomestilo“ zaradi spoštovanja načela sorazmernosti manjše ali manj strogo kot tisto za kršitev znamke Skupnosti po objavi registracije znamke. ( 23 ) , ( 24 )
47.
Člen 13 Direktive 2004/48 določa najnižja denarna povračila, ki jih je treba določiti z nacionalno zakonodajo za kršitev pravic intelektualne lastnine iz zakonodaje Skupnosti in/ali nacionalne zakonodaje zadevne države članice. Res je, da se določbe nacionalnega prava, ki so usklajene z Direktivo 2004/48, uporabljajo zgolj za kršitve znamke Skupnosti po objavi registracije znamke – to je v obravnavanem tretjem obdobju iz postopka v glavni stvari – kljub temu pa člen 13 navedene direktive lahko ponudi nekaj koristnih smernic za opredelitev izraza „ustrezno nadomestilo“.
48.
V zvezi s tem ta člen jasno razlikuje med tem, ali je bila kršitev storjena namerno ali ne, in zahteva naložitev višjega denarnega povračila za namerne kršitve. Če je kršitev namerna, mora kršitelj plačati imetniku pravice odškodnino, ki ustreza dejanski škodi, ki jo je ta utrpel zaradi kršitve. ( 25 ) Ta določba zahteva celovito povračilo vse povzročene škode, kar po mojem mnenju zajema moralno škodo, če je dokazana. ( 26 )
49.
Če je kršitev nenamerna, pa lahko sodni organi odredijo samo vračilo dobička ali plačilo odškodnine, ki je lahko vnaprej določena. ( 27 )
50.
Člen 9(3) Uredbe št. 207/2009 pa sam ne razlikuje med namernostjo ali nenamernostjo storjene kršitve, ( 28 ) ampak izhaja iz teze, da se z objavo prijave znamke Skupnosti javnost seznani s tem, da je registracija prijavljene znamke lahko skorajšnja in da se lahko zahteva ustrezno nadomestilo za uporabo še neregistrirane znamke.
51.
Ker mora biti „ustrezno nadomestilo“ iz člena 9(3) Uredbe št. 207/2009 manjše ali manj strogo denarno povračilo kot tisto za kršitev registrirane znamke, menim, da je treba preveriti primernost denarnega povračila iz člena 13(2) Direktive 2004/48 za nenamerne kršitve.
52.
Člen 13(2) Direktive 2004/48 določa dve vrsti denarnih povračil v zvezi s kršitvami, in sicer „vračilo dobička ali plačilo odškodnine, ki je lahko vnaprej določena“.
53.
Denarno povračilo, ki ustreza „odškodnini, ki je lahko vnaprej določena“, zahteva podrobnejšo opredelitev nacionalnega zakonodajalca in je zato neprimerno zaradi potrebe po samostojni in enotni razlagi izraza „ustrezno nadomestilo“.
54.
Nasprotno pa je „vračilo dobička“ iz člena 13(2) Direktive 2004/48 po mojem mnenju enotno in predvidljivo denarno povračilo, ki upošteva posebnosti vsake zadeve. Poleg tega menim, da bi bilo to denarno povračilo primerno, ker se z njim odvzame neupravičeno pridobljena korist ( 29 ) po objavi prijave znamke. Tako denarno povračilo, ki pomeni neupravičeno pridobljeni dobiček, ki ga je zadevni uporabnik pridobil, bi bilo zato sorazmerno storjeni kršitvi znamke (in statu nascendi) in bi tudi omogočalo odvračanje od drugih podobnih kršitev. ( 30 )
55.
V nasprotju s členom 13(1) Direktive 2004/48 odstavek 2 istega člena navedene direktive ne določa nadomestila za moralno škodo. Menim, da je ta opustitev evropskega zakonodajalca zavestna in odseva dejstvo, da se člen 13(2) navedene direktive nanaša na manjše kršitve, za katere navedena direktiva ne zahteva celovite odškodnine. Ugotavljam, da I. Nikolajeva s svojim tretjim tožbenim predlogom zahteva nadomestilo nepremoženjske škode, to je nadomestilo moralne škode. Menim, da „ustrezno nadomestilo“ ne zajema te vrste škode. Tako nadomestilo bi bilo nesorazmerno v času, ko je znamka Skupnosti šele v postopku pridobitve.
VI – Predlog
56.
Na podlagi navedenih preudarkov Sodišču predlagam, naj na drugo in tretje vprašanje za predhodno odločanje, ki ju je postavilo Harju Maakohus (prvostopenjsko sodišče iz Harjuju, Estonija), odgovori:
1.
Členi 9(1) in (3), 14(1) ter 101(2) Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti nasprotujejo nacionalni določbi, ki določa, da se pravno varstvo registrirane znamke začne z dnem vložitve zahteve za registracijo.
2.
Člen 9(3) Uredbe št. 207/2009 je treba razlagati tako, da ustreznega nadomestila na podlagi navedene določbe ni mogoče zahtevati za dejanja, ki so se zgodila pred objavo prijave znamke Skupnosti.
3.
Izraz „ustrezno nadomestilo“ iz člena 9(3) Uredbe št. 207/2009 je treba razlagati tako, da se za dejanja po objavi prijave znamke Skupnosti, ki bi bila po objavi registracije znamke v skladu z njo prepovedana, lahko zahteva vračilo dobička. Izraz „ustrezno nadomestilo“ izključuje moralno škodo.
( 1 ) Jezik izvirnika: francoščina.
( 2 ) UL L 78, str. 1.
( 3 ) In sicer 22.791 EUR (17 mesecev x 1278 + 25 dni x (1278: 30)).
( 4 ) Z Direktivo 2004/48 se usklajujejo ukrepi, postopki in pravna sredstva, ki se v nacionalnem pravu uporabljajo pri kršitvah pravic intelektualne lastnine. V skladu z uvodno izjavo 10 Direktive 2004/48 je njen cilj „približevanje zakonodajnih sistemov, da bi zagotovili visoko, enakovredno in homogeno raven varstva na notranjem trgu“. Člen 2(1) Direktive 2004/48 določa, da se „[b]rez poseganja v sredstva, ki jih ali jih lahko predvideva zakonodaja Skupnosti ali nacionalna zakonodaja, če so lahko ta sredstva ugodnejša za imetnike pravic, […] ukrepi, postopki in pravna sredstva, predvideni v tej direktivi, uporabljajo v skladu s členom 3 za katero koli kršitev pravic intelektualne lastnine, kot je predvidena v pravu Skupnosti in/ali nacionalnem pravu zadevne države članice“. Sodišče je presodilo, da določbe navedene direktive niso namenjene temu, da urejajo vse vidike pravic intelektualne lastnine, ampak le tiste, ki se nanašajo na spoštovanje teh pravic in na poseg v te pravice, tako da se določijo učinkovita pravna sredstva za preprečevanje, odpravo ali popravo kakršnih koli kršitev obstoječih pravic intelektualne lastnine (glej sodbo Diageo Brands, C‑681/13, EU:C:2015:471, točka 73). Iz tega sledi, da navedena direktiva dopušča razlike med zakonodajami držav članic v zvezi z ukrepi, postopki in pravnimi sredstvi, ki se uporabljajo za kršitve pravic intelektualne lastnine (glej na primer člen 13 Direktive 2004/48, ki določa resnično paleto denarnih povračil, med katerimi lahko izbirajo države članice).
( 5 ) Zato menim, da se popravni ukrepi (člen 10), sodne odredbe (člen 11) in odškodnina (člen 13), ki jih določa Direktiva 2004/48, ne uporabljajo pred objavo registracije znamke.
( 6 ) Za neizčrpen seznam prepovedi glej člen 9(2) Uredbe št. 207/2009.
( 7 ) Glej v tem smislu člen 9(1)(a) in (b) Uredbe št. 207/2009.
( 8 ) Datum vložitve prijave znamke Skupnosti pa ni nepomemben. Je namreč ključen za uporabo pravil o prednosti znamk. Glej zlasti Naslov III, Oddelek 2, Uredbe št. 207/2009 z naslovom „Prednostna pravica“.
( 9 ) Predložitveno sodišče ugotavlja, da lahko imetnik znamke Skupnosti na podlagi svojega nacionalnega prava „od tretje osebe, ki krši izključno pravico, določeno v členu 9(1) in (2) Uredbe št. 207/2009, vsaj od objave registracije znamke zahteva povrnitev premoženjske škode, vključno s povrnitvijo izgubljenega dobička, ter nepremoženjske škode, in tudi vrnitev tistega, kar je bilo s kršitvijo pridobljeno, ter pod določenimi pogoji dobička iz tega, kar je bilo s kršitvijo pridobljeno. [Poleg tega] za kršitelja, ki ni vedel oziroma ni mogel vedeti, da ni bil upravičen, ne velja obveznost za povrnitev tistega, kar je bilo brez temelja pridobljeno, če takrat, ko je izvedel za zahtevek, ki je bil vložen zoper njega, oziroma bi zanj moral izvedeti, ni več obogaten za vrednost tistega, kar je bilo pridobljeno s kršitvijo.“ Navedeno sodišče „meni, da bi bila mogoča razlaga v tem smislu, da ustrezno nadomestilo v smislu člena 9(3), drugi stavek, Uredbe št. 207/2009 glede na logiko te uredbe zajema manjše zahtevke od pravnega varstva, ki je predvideno za poznejšo kršitev odstavkov 1 in 2 istega člena“.
( 10 ) Moj poudarek.
( 11 ) Glej po analogiji tudi člen 32(1)(f) Sporazuma o enotnem sodišču za patente (UL 2013, C 175, str. 1), ki določa da ima Enotno sodišče za patente, ustanovljeno s sporazumom, izključno pristojnost v zvezi s „tožbami zaradi škode ali za nadomestilo, ki izhajajo iz začasnega varstva, ki se pridobi z objavljeno prijavo evropskega patenta“.
( 12 ) Moj poudarek. Poudarjam, da je Sodišče besedno zvezo „primerno nadomestilo“, uporabljeno v členih 14 in 94 Uredbe št. 2100/94, razložilo v sodbi Geistbeck (C‑509/10, EU:C:2012:416). Ker pa je Sodišče pojem „primerno nadomestilo“ razložilo v primeru nepooblaščene uporabe registrirane rastlinske sorte, menim, da zadevna razlaga ni prenosljiva na obravnavano zadevo, ker člen 9(3) Uredbe št. 207/2009 ne zadeva položajev, ki pomenijo pravno kršitev.
( 13 ) Ker se besedna zveza „ustrezno nadomestilo“ in drugi podobni izrazi pojavljajo v več aktih s področja intelektualne lastnine, bi lahko imela odločitev Sodišča v tej zadevi daljnosežnejše posledice.
( 14 ) V zvezi s tem menim, da mora nacionalno pravo spoštovati najnižjo raven varstva iz Direktive 2004/48. Poleg tega je treba opozoriti na to, da v skladu s členom 2(1) navedene direktive lahko nacionalna zakonodaja zagotavlja ugodnejša „sredstva“ za imetnike pravic, kot so ukrepi, postopki in pravna sredstva, ki jih zagotavlja navedena direktiva.
( 15 ) Glej sodbo Nokia (C‑316/05, EU:C:2006:789, točka 21 in navedena sodna praksa).
( 16 ) Glej sodbo Imagination Technologies/UUNT (C‑542/07 P, EU:C:2009:362, točka 57).
( 17 ) UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 189.
( 18 ) Člen 7 Uredbe št. 207/2009 vsebuje dolg seznam absolutnih razlogov za zavrnitev registracije. Znamke na primer ni mogoče registrirati, če je brez slehernega razlikovalnega učinka, če nasprotuje javnemu redu ali sprejetim moralnim načelom ali če zavaja javnost.
( 19 ) Člen 45 Uredbe št. 207/2009 določa, da „[č]e prijava ustreza zahtevam te uredbe in če v roku iz člena 41(1) nihče ni vložil pisnega ugovora ali če je bil ugovor zavrnjen z dokončno odločbo, se blagovna znamka registrira kot blagovna znamka Skupnosti […]“. Glej tudi Pravilo 23 Uredbe št. 2868/95 z naslovom „Registracija znamke“, ki določa da „[č]e ni vložen ugovor ali pa je bil vloženi ugovor dokončno rešen z umikom, zavrženjem ali kako drugače, se znamka, za katero je vložena prijava, […] vnese v Register blagovnih znamk Skupnosti“. Obravnavano drugo obdobje iz postopka v glavni stvari je trajalo približno tri mesece. Poleg tega v spisu pri Sodišču ni nobenega indica, da je bil zoper znamko Holz Prof vložen ugovor.
( 20 ) Člen 8 Uredbe št. 207/2009 določa, da „[o]b ugovoru imetnika prejšnje blagovne znamke se znamka, za katero je vložena prijava, ne registrira […], če je enaka prejšnji blagovni znamki in če so blago in storitve, za katere je registracija zahtevana, enaki blagu ali storitvam, za katere je varovana prejšnja blagovna znamka; […] če zaradi enakosti ali podobnosti s prejšnjo blagovno znamko in enakosti ali podobnosti blaga ali storitev, ki jih označujejo blagovne znamke, obstaja verjetnost zmede v javnosti na ozemlju, na katerem je varovana prejšnja blagovna znamka; verjetnost zmede zajema verjetnost povezovanja s prejšnjo blagovno znamko“. Ugotoviti je treba, da imajo pravico do ugovarjanja registraciji znamke Skupnosti samo imetniki znamk in imetniki licenc, ki jih pooblastijo imetniki znamk, in sicer v skladu s členoma 8 in 41 Uredbe št. 207/2009.
( 21 ) Sploh ker so dejanja, na katere se nanaša člen 9(3) Uredbe št. 207/2009, enaka kot tista, ki bodo prepovedana po objavi registracije.
( 22 ) Glej a contrario člen 67(1) Evropske patentne konvencije, ki določa, da „[o]d datuma objave evropska patentna prijava začasno daje prijavitelju varstvo, predvideno v 64. členu, v državah pogodbenicah, imenovanih v prijavi“, torej enake pravice kot tiste, ki jih daje nacionalni patent, podeljen v tej državi.
( 23 ) Tako je tudi stališče družbe Multi Protect, Republike Estonije in Helenske republike, ki menijo da bi moral pojem „ustreznega nadomestila“ iz člena 9(3) Uredbe št. 207/2009 zajemati manjšo paleto zahtevkov, kot jo pravno varstvo pri kršitvi registriranih znamk. Menijo tudi, da ta pojem ne zajema nadomestila nepremoženjske škode. Družba Multi Protect meni, da „je treba zaradi določitve pravilnega ustreznega nadomestila proučiti in primerjati te elemente: a) kakšna je premoženjska korist, ki jo je pridobil avtor kršitev? […] b) kakšni so primerljivi licenčni sporazumi, ki se običajno uporabljajo na trgu? c) kakšen ,strošek‘ bi bila za avtorja kršitev rešitev, po kateri bi lahko dosegel želeni rezultat brez uporabe znaka, enakega ali podobnega prijavljeni znamki […]“.
( 24 ) Nasprotno pa Komisija meni, da „ne more biti upravičeno, da bi bilo varstvo pri kršitvi iz člena 9(3) Uredbe (ES) št. 207/2009 šibkejše kot pri poznejši kršitvi iz odstavkov 1 in 2. Meni, da je učinek kršitve za imetnika enak, ne glede na to ali se je zgodila med objavo prijave in registracijo ali pa po objavi registracije. Ugotavlja tudi, da „ni nobenega razloga, da bi bil kršitelj v obdobju do registracije v boljšem položaju“. S tem se ne strinjam, ker zakaj pa potem obstaja razlikovanje med obema obdobjema v členu 9(3) Uredbe št. 207/2009?
( 25 ) Glej člen 13(1) Direktive 2004/48.
( 26 ) Glej moje sklepne predloge v zadevi Liffers (C‑99/15, EU:C:2015:768, točka 28).
( 27 ) Glej člen 13(2) Direktive 2004/48.
( 28 ) Ta določba po mojem mnenju nalaga plačilo ustreznega nadomestila tudi v primeru kršitve znamke Skupnosti, če se ne ve za obstoj objave prijave znamke.
( 29 ) Ki jo je pridobil uporabnik prijavljene in še neregistrirane znamke.
( 30 ) Menim, da tudi ob nepoznavanju objave prijave znamke (nenamerna kršitev) ne bi bilo nesorazmerno odrediti vračilo dobička v skladu s členom 13(2) Direktive 2004/48, ker je vsakršen drug ukrep ali postopek zaradi kršitve pravic intelektualne lastnine izključen v skladu s členom 9(3) Uredbe št. 207/2009 (neučinkovanje znamke pred objavo registracije). Glej tudi točko 43 teh sklepnih predlogov.
Full & Egal Universal Law Academy