13.7.2015
SL
Uradni list Evropske unije
C 228/7
Tožba, vložena 12. maja 2015 – Evropska komisija proti Zvezni republiki Nemčiji
(Zadeva C-220/15)
(2015/C 228/09)
Jezik postopka: nemščina
Stranki
Tožeča stranka: Evropska komisija (zastopnika: D. Kukovec, A. C. Becker, agenta)
Tožena stranka: Zvezna republika Nemčija
Predloga tožeče stranke
Evropska komisija Sodišču predlaga, naj:
—
ugotovi, da Zvezna republika Nemčija ni izpolnila obveznosti iz člena 6(1) Direktive 2007/23/ES (1), ker je v Prvi uredbi o izvajanju zakona o eksplozivih (Ersten Verordnung zum Sprengstoffgesetz, Prvi SprengV) določila strožje zahteve kot Direktiva, in sicer, da je treba za pirotehnična sredstva, preden so dana v promet, kljub predhodno opravljenemu postopku ugotavljanja skladnosti uporabiti člen 6(4) Prvega SprengV in da je Bundesanstalt für Materialforschung und – prüfung (Zvezni urad za raziskave in testiranje materialov) v skladu s členom 6(4), peti stavek, Prvega SprengV pooblaščen za preverjanje in, če je potrebno, spreminjanje navodil za vsa pirotehnična sredstva;
—
Zvezni republiki Nemčiji naloži plačilo stroškov.
Tožbeni razlogi in bistvene trditve
Ta tožba se nanaša na vprašanje, v kolikšnem obsegu lahko države članice proizvajalcem in uvoznikom pirotehničnih sredstev v smislu Direktive 2007/23/ES naložijo dodatne nacionalne zahteve za dajanje v promet pirotehničnih sredstev glede proizvodov z oznako „ES“, kar kaže na to, da izpolnjujejo bistvene zahteve Direktive. V zvezi s tem, zakonodaja, ki jo izpodbija Komisija, ne določa nobenih vsebinskih zahtev za te proizvode temveč le dodaten postopek, ki se opravi pred vstopom na trg na ozemlju tožene stranke.
Kljub dokazu o skladnosti naj bi namreč tožena stranka zahtevala, da so vsa pirotehnična sredstva v smislu Direktive 2007/23/ES prijavljena pri zveznemu uradu, ki je določen z zakonom in ki v dokaz prijave dodeli identifikacijsko številko. Ta postopek naj bi poleg nezanemarljivega trajanja vključeval med drugim tudi plačilo takse za obravnavo spisa ter vložitev preskusnega vzorca. Po mnenju Komisije pomeni zahteva za tak postopek kršitev v členu 6 Direktive 2007/23/ES zagotovljenega prostega pretoka vseh pirotehničnih sredstev, ki izpolnjujejo zahteve Direktive.
Ta položaj naj ne bi bil spremenjen s sprejetjem Direktive 2013/29/ES (2), s katero je bila s 1. julijem 2015 razveljavljena Direktiva 2007/23/ES. Prvič, obdobje, ki je upoštevno za presojo, ali je izpolnjena obveznost, je namreč določeno z iztekom roka, določenega v obrazloženem mnenju (v obravnavani zadevi je to 27. marec 2014). Drugič, člen 4(1) Direktive 2013/29/EU je enak členu 6(1) Direktive 2007/23/ES, ki zagotavlja prosti pretok vseh pirotehničnih sredstev, ki izpolnjujejo zahteve prava Unije.
Po mnenju Komisije neizpolnitev obveznosti, ki je v obravnavani zadevi očitana toženi stranki, zajema, da za dajanje v promet pirotehničnih sredstev velja nedopusten postopkovni pogoj, ki gre preko usklajenih zahtev prava Unije. Izpodbijana zakonodaja kot postopkovna zahteva naj bi na prvi pogled v posameznih primerih povzročila le upočasnitev pri dajanju v promet teh proizvodov. Vendar se dejanskih posledic te zakonodaje naj ne bi smelo podcenjevati. Upoštevati naj bi bilo najprej treba, da je tožena stranka eden od največjih, če ne največji, prodajni trg za pirotehnična sredstva na notranjem trgu. Poleg tega naj bi bilo treba upoštevati to, da je mogoče na ozemlju tožene stranke nekatera pirotehnična sredstva kupcem prodati le enkrat na leto in le v kratkem obdobju, zaradi česar naj bi bil časovni vidik tega dostopa na trg še toliko bolj pomemben. V zvezi s tem naj bi bilo treba upoštevati tudi, da je z nacionalnim pravom določeno, da izpodbijano zakonodajo v obravnavani zadevi izvaja organ, ki je pooblaščen tudi za izvajanje postopka ugotavljanja skladnosti kot priglašeni organ v smislu Direktive 2007/23/ES. Zahteva po dodatnem postopku v nacionalnem pravu tožene stranke naj bi zato temu organu dajala konkurenčno prednost glede na priglašene organe drugih držav članic. Glede na te konkretne posledice izpodbijane zakonodaje naj v tem postopku nikakor ne bi šlo le za načelno pravno presojo oviranja dajanja v promet s strani gospodarskih subjektov proizvodov, ki jih je že kot skladne z zahtevami prava EU ocenil priglašeni organ, ki ni nemški priglašeni organ.
(1) Direktiva 2007/23/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. maja 2007 o dajanju pirotehničnih izdelkov v promet (UL L 154, str. 1).
(2) Direktiva 2013/29/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. junija 2013 o harmonizaciji zakonodaj držav članic v zvezi z dostopnostjo pirotehničnih izdelkov na trgu (prenovitev) (UL L 178, str. 27).
Full & Egal Universal Law Academy