16.11.2015
SL
Uradni list Evropske unije
C 381/19
Pritožba, ki sta jo Servizi assicurativi del commercio estero SpA (SACE) in Sace BT SpA vložili 4. septembra 2015 zoper sodbo Splošnega sodišča (sedmi senat) z dne 25. junija 2015 v zadevi T-305/13, SACE in Sace BT/Komisija
(Zadeva C-472/15 P)
(2015/C 381/23)
Jezik postopka: italijanščina
Stranke
Pritožnici: Servizi assicurativi del commercio estero SpA (SACE), Sace BT SpA (zastopnika: M. Siragusa in G. Rizza, odvetnika)
Drugi stranki v postopku: Evropska komisija, Italijanska republika
Predlogi
SACE Sodišču predlaga, naj ob sprejetju te pritožbe razveljavi odločitev Splošnega sodišča, ki je vsebovana v izreku izpodbijane sodbe, in ugodi, brez da bi zadevo vrnilo v ponovno obravnavanje Splošnemu sodišču, predlogom, ki sta jih pritožnici podali na prvi stopnji, in torej:
—
v celoti razglasi za ničen Sklep Komisije z dne 20. marca 2013 o ukrepih SA.23425 (11/C) (ex NN 41/10) Italije leta 2004 in 2009 za Sace BT SpA. (2014/525/EU);
—
podredno, ta sklep razglasi za delno ničnega in sicer v okviru ugodenih/ega tožbenih/ega/razlogov/a; in
—
Komisiji naloži plačilo stroškov postopka, vključno s stroški postopka v za izdajo začasne odredbe T-305/13 R.
Pritožbeni razlogi in bistvene trditve
Prvi pritožbeni razlog: pripisljivost spornih ukrepov Italijanski državi: podana naj bi bila kršitev člena 107(1) PDEU, kakor ga je Sodišče razlagalo v sodbi Stardust Marine (zadeva C-482/99); očitno napačna razlaga točke 177(b)(i) obrazložitve sklepa; ugotovitev dejstev, katerih vsebinska nepravilnost izhaja iz dokumentov v spisu in izkrivljanje vsebine sklepa; nelogičnost obrazložitve; neupravičena dopolnitev obrazložitve izpodbijanega sklepa; napačna uporaba načela, da se zakonitost odločbe na področju državnih pomoči presoja glede na informacije s katerimi je Komisije razpolagala ob njenem sprejetju, in sicer v zvezi z dvema dopisoma Italijanskega ministrstva za gospodarstvo in finance (v nadaljevanju: MEF), naslovljenima na SACE S.p.A., ki ju je italijanska vlada predložila v prilogi k svoji intervencijski vlogi
—
V izpodbijani sodbi je bilo vzpostavljeno to načelo: dejstvo, da se s sporno transakcijo zasledujejo interesi javnega podjetja, ki sovpadajo z javnim interesom ne pomeni nujno, da bi lahko to podjetje svojo določitev sprejelo brez upoštevanja zahtev javnih organov. Po mnenju Splošnega sodišča nič ne preprečuje tega, da država lahko naloži javnemu podjetju, da izvede transakcijo, ki je sicer po naravi poslovna in ki, četudi bi bila potencialno v skladu z merilom zasebnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu, še vedno ostane pripisljiva državi. Zato naj se od Komisije ne bi zahtevalo da za namene zahteve po pripisljivosti dokaže, da bi bilo ravnanje javnega podjetja drugačno, če bi ravnalo avtonomno. S takim razlogovanjem je Splošno sodišče odstopilo od načel iz sodbe Stardust Marine. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da zgolj dejstvo, da javno podjetje obvladuje država in da je podvrženo posebni ureditvi kar zadeva organizacijo samo zadošča za ugotovitev, da so javni organi vedno in v vseh okoliščinah vpleteni v sprejetje intervencijskih odločitev v korist odvisnih družb tega javnega podjetja. V primeru kot je konkretni je tako mogoče pripisljivost državi izključiti samo kadar je izkazano, da je uprava matične družbe sprejela odločitev s tako vsebino, da obenem ne zasleduje javnih interesov. V konkretnem primeru bi bila taka odločitev le likvidacija družbe SACE BT, čemur po naravi stvari Komisija ne bi nasprotovala. Kadar pa, nasprotno, sprejeta odločitev javnega podjetja lahko abstraktno ustreza javnemu cilju ali se lahko sprejme ob upoštevanju tudi tega interesa, je treba domnevati, da je uprava ravnala tako, ker pri odločanju ni mogla neupoštevati zahtev javnih organov, pri čemer pa ni dopustno niti mogoče predložiti nasprotnega dokaza;
—
Splošni indici glede pripisljivosti, ki jih je uporabila Komsiija in jih je potredilo Splošno sodišče ne povedo ničesar glede stopnje avtonomije uprave družbe SACE S.p.A., ki jo je ta imela in jo ima pri upravljanju podjetja: to velja ne le če se upoštevajo posamično, temveč tudi če se upoštevajo skupaj. Ti indici ne morejo dokazovati ničesar drugega kot to, da je leta 2009 Italijanska država obvladovala družbo SACE S.p.A., saj je imela v lasti vse delnice. Sodba Stardust Marine pa zahteva, da so uporabljeni indici za dokazovanje vpletenosti države ozko povezani z zadevnimi ukrepi, ob upoštevanju njihovega obsega, vsebine in pogojev, ki jih zajemajo. V izpodbijani sodbi je izrecno priznano, da indici o pripisljivosti uporabljeni v sklepu, – vsi (razen enega) zadevajo dejavnost družbe SACE na področju zavarovanj netržnih tveganj, kar pa je sektor v katerem družba SACE BT ni dejavna – zadevajo splošni kontekst v katerem deluje družba SACE S.p.A. namesto, da bi se nanašali na okoliščine tega primera in kontekst v katerem so bili sporni ukrepi sprejeti. Ne glede na to je Splošno sodišče ni navedlo, da so taki indici po svoji naravi neprimerni za to da bi se nanje neposredno oprla domneva konkretne vpletenosti države pri sprejetju zadevnega ukrepa. Tako je Splošno sodišče prestavilo težišče preizkusa pripisljivosti na celoto razmerij med državo in podjetji, ki ustreza organizacijskim strukturam javnih podjetij, ki jih zakon izrecno opredeljuje za delniške družbe v italijanskem pravnem redu – s čemer pa se vsakršna upoštevnost odvzame specifičnemu predmetu, specifični naravi in specifični vsebini zadevnih ukrepov pa tudi konkretnim razlogom zaradi katerih so bili sprejeti. Dejansko indici, ki jih je uporabila Komisija kažejo, da je zelo malo verjetno da bi bila pri sprejetju spornih ukrepov vpletena država;
—
Nasprotno pa Splošno sodišče pri analizi zahteve po pripisljivosti ni upoštevalo nesporne okoliščine, da po zakonu MEF ne izvršuje vodenja ali koordinacije družb v katerih je javna udeležba, kot je to družba SACE trdila v tožbi z navajanjem upoštevnih določb. Poleg tega je Splošno sodišče napačno uporabilo načelo, da je treba zakonitost odločbe na področju državnih pomoči presojati glede na informacije s katerimi je Komisija lahko razpolagala ob njenem sprejetju, in sicer v zvezi s dvema dopisoma MEF, naslovljenima na SACE S.p.A., ki ju je italijanska vlada priložila k svoji intervencijski vlogi. Ta dopisa namreč zgolj potrjujeta načelo avtonomije upravljanja kar zadeva razmerje MEF/SACE S.p.A., ki je bilo Komisiji dobro znano, če ne drugega zato, ker je to Komisiji v postopku formalne preiskave po členu 108(2) PDEU večkrat pojasnila italijanska vlada. Ta dokumenta sta bila torej navedena le zaradi potrditve tega kar je že bilo zatrjevano in ne pomenita nobene bistvene spremembe zadevnih ukrepov.
Drugi pritožbeni razlog: neobstoj prednosti, ki naj bi jo dolbila družba SACE BT od drugega spornega ukrepa: kršitev člena 107(1) PDEU in napačna uporaba merila zasebnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu (v nadaljevanju: MEIP); ugotovitev dejstev, katerih vsebinska nepravilnost izhaja iz dokumentov v spisu in izkrivljanje trditve, da je imela družba SACE S.p.A. dejansko korist od implicitnega povečanja ravni zaračunane provizije za 5/12, glede na tisto, ki jo je družba SACE BT plačala zasebnim pozavarovalcem; napačna kvalifikacija te trditve kot „novega razloga“, ki ni dopusten
—
Splošno sodišče je – kot tudi že Komisija izkazalo očitne meje kar zadeva poznavanje in razumevanje dinamike zavarovalne industrije, zlasti glede pozavarovanja škodnega presežka (Excess of Loss (XoL)) – storilo hude in očitne kršitve, ko je ugotovilo dejstva, katerih materialna nepravilnost izhaja iz dokumentov v spisu. Izpostavljenost pozavarovalca tveganju škodnega presežka se ne poveča, kadar je udeležba pozavarovalca pri kritjih zelo visoka: kadar je v večjem deležu udeležen pri pogodbi XoL to namreč ustreza zaračunani proporcionalni proviziji. Poleg tega se za pozavarovalce tveganja ne povečajo, kadar je odstopnik v finančnih težavah, saj v pogodbi XoL tveganje glavnine izgube za pozavarovalca ni vezano na odstopnika, temveč na tveganje insolventnosti prevzemnikov zavarovancev. Pritožnica dodaja, da je bilo tveganje za default odstopnika – družbe SACE BT – tudi v primeru finančnih težav, popolnoma neobstoječe, saj je bilo plačilo provizije matični družbi za podpis pogodbe o pozavarovanju določeno v enem obroku in vnaprej in se v primeru neplačila to pozavarovalno kritje preprosto ne bi aktiviralo. Zadevna pogodba XoL se ni nanašala le na 25 % tveganj, ki jih je pozavarovala družba SACE BT, in torej ne drži, da bi se druga pogodba s predvideno dodatno provizijo lahko izpogajala z družbo SACE S.p.A. kar zadeva saldo pozavarovalnega kritja, kot je sicer navedeno v sodbi. Nazadnje, Splošno sodišče je napačno razlagalo trditev, da je družba SACE S.p.A ob tem, da je pristopila k pogodbi in torej k pozavarovalnemu kritju tveganj šele od 5. junija 2009, čeprav je v zameno dobila provizijo, ki je bila izračunana na letni osnovi, dejansko bila deležna posrednega povečanja ravni zaračunane provizije v višini 5/12, glede na tisto, ki jo družba SACE BT plača zasebnim pozavarovalcem, glede na že pretečeno obdobje za nastop tveganj, v katerem pa ni prišlo do škodnih dogodkov. Ker so te okoliščine razvidne iz izpodbijanega sklepa je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s trditvijo, da Komisija v upravnem postopku s temi okoliščinami ni bila seznanjena. Tako je bila družba SACE omejena glede tega da bi v tem kontekstu, kot razširitev svojega drugega tožbenega razloga navedla nove trditve za dokaz neobstoja izpolnitve bistvene zahteve po obstoju prednosti, zaradi česar je Splošno sodišče to trditev napačno opredelilo kot nedopusten razlog.
Tretji pritožbeni razlog:neobstoj prednosti, ki naj bi jo družba SACE BT dobila s tretjim in četrtim zadevnim ukrepom: kršitev člena 107(1) TFUE in napačna uporaba MEIP; neupravičena dopolnitev obrazložitve izpodbijane odločbe
—
Uprava družbe SACE S.p.A. je ravnala popolnoma enako kot uprave drugih zasebnih gospodarskih subjektov, ki so, glede na visoko raven negotovosti in nujnosti, ki sta bili prisotni na trgu leta 2009 ravno tako posegle po kapitalskih injekcijah za družbe, ki so jih ti obvladovali, ne glede na neobstoj napovedi glede bodočega denarnega toka, ki bi knjigovodsko podpirali pričakovanja ustrezne donosnosti teh injekcij vsaj na dolgi rok. Ta objektivni položaj, ki je izviral zgolj iz opazovanja dinamike, ki se je odvijala na trgu v določenem zgodovinskem obdobju, bi moral prevladati nad katerim koli teoretičnim ali spekulativnim preudarkom v okviru uporabe MEIP s strani Komisije. Poleg tega v sklepu ni bil naveden niti en konkretni primer zasebne družbe, ki posluje v normalnih tržnih pogojih in ki bi jo, glede na hude težave zaradi krize, delničarji likvidirali ne pa dokapitalizirali. V vsakem primeru pa Splošno sodišče ni pojasnilo, zakaj naj bi bila družba SACE dolžna bodočo donosnost družbe SACE BT oceniti ex ante in Komisiji posredovati ustrezne elemente predhodne ocene, čeprav iz podatkov o trgu izhaja, da tega zasebni vlagatelji niso storili. Nazadnje, ker je Komisija v okviru svoje formalne preiskave ugotovila, da ne potrebuje skrbno obravnavati trditev družbe SACE glede uporabe empiričnega merila MEIP je Splošno sodišče storilo napako, ko je ugotovilo, da je te trditve Komisija lahko zakonito zavrnila, glede na abstraktnost možnosti da bi bile kapitalske transakcije, ki so jih izvajali zasebni gospodarski subjekti ugotovljene za nezdružljive z MEIP ker naj bi vsebovale elemente pomoči.
Full & Egal Universal Law Academy