1.2.2016
SL
Uradni list Evropske unije
C 38/27
Pritožba, ki jo je Industria de Diseño Textil, S.A. (Inditex) vložila 9. novembra 2015 zoper sodbo Splošnega sodišča (tretji senat) z dne 9. septembra 2015 v zadevi T-584/14, INDITEX/UUNT – ANSELL (ZARA)
(Zadeva C-575/15 P)
(2016/C 038/40)
Jezik postopka: španščina
Stranki
Pritožnica: Industria de Diseño Textil, S.A. (Inditex) (zastopnica: C. Duch Fonoll, odvetnica)
Druga stranka v postopku: Urad za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT)
Predlog
—
Razveljavi naj se sodba Splošnega sodišča Evropske unije s katero je bila zavrnjena tožba, ki jo je ta pritožnica vložila zoper odločbo drugega odbora za pritožbe UUNT z dne 19. maja 2014 (zadeva R 1118/2013-2); posledično naj se razveljavita izpodbijana odločba in predhodna odločba oddelka za izbris UUNT z dne 30. aprila 2013 s katero je bilo ugodeno zahtevi za razveljavitev registracije znamke Skupnosti ZARA št. 112.755 za storitve iz razreda 39;
—
UUNT naj se naloži plačilo stroškov.
Pritožbeni razlogi in bistvene trditve
1.
Pritožnica v tej pritožbi v okviru šestih razlogov izpodbija obrazložitev iz točk od 32 do 37 izpodbijane sodbe.
2.
V okviru prvega pritožbenega razloga zatrjuje, da je Splošno sodišče kršilo člen 65(3) Uredbe o znamki Skupnosti št. 207/2009 (1), ker je v točki 37 izpodbijane sodbe prekoračen okvir tožbe, ki mu je bila predložena, saj je postavljena pod vprašaj sama uporabe znamke ZARA št. 112755 za storitve iz razreda 39 ob tem, da to vprašanje ni bilo sporno in ni bilo predmet tožbe.
3.
Predmet pritožbe, vložene pri odboru za pritožbe, je bil omejen na ugotovitev ali se uporaba znamke ZARA s strani družbe Inditex za storitve prevoza in distribucije proizvodov, ki jih ta družba opravlja za svoje franšizojemalce, lahko šteje za javno uporabo in ne zasebno uporabo v okviru samega podjetja in, posledično, ali se lahko šteje za dejansko uporabo znamke ali ne. Zato obstoj same uporabe znamke ZARA za prevozne in distribucijske storitve, ki jih opravlja imetnik znamke ni predstavljal spornega dejstva in se ni obravnaval v upravni fazi.
4.
V okviru drugega pritožbenega razloga družba Inditex trdi, da je Splošno sodišče v točkah 32 in 33 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo pri uporabi člena 51(1)(a) Uredbe o znamki Skupnosti št. 207/2009 s tem, da je enačilo pojem „poslovne integracije“ ki je značilen za franšizojemalca, ki se integrira v poslovni sitem franšizodajalca, s pojmom „ekonomske integracije“ ali „gospodarske celote“ v smislu stopnje ekonomske odvisnosti.
5.
Splošno sodišče je v točki 33 izpodbijane sodbe presodilo, da dejstvo da franšizojemalci družbe Inditex uporabljajo poslovni model, ki je integriran v poslovno metodo franšizodajalca zanje pomeni, da nimajo več statusa neodvisnih gospodarskih enot, torej tretjih, zunaj notranje organizacije franšizodajalca. Pritožnica meni, da ta presoja ni pravilna, saj gre za napačno uporabo prava.
6.
V okviru tretjega pritožbenega razloga se zatrjuje, da je Splošno sodišče v točki 33 izpodbijane sodbe izkrivilo besedilo zaprisežene izjave D. Antonia Abrila z dne 7. maja 2012 de (priloga 4 k tožbi) s tem, da je deloma citiralo dele izjave, ki ji je ta dejansko podal, zaradi česar je Splošno sodišče ta dokument napačno razlagalo kar vpliva na ugotovitev Splošnega sodišča kar zadeva vprašanje ali se uporaba znamke ZARA šteje za javno.
7.
V okviru četrtega pritožbenega razloga se zatrjuje, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo v okviru uporabe člena 51(1)(a) Uredbe o znamki Skupnosti št. 207/2009, ker je v točki 35 izpodbijane sodbe kršilo pravila glede tega, da se morajo pri presoji dejanskosti uporabe znamke upoštevati vsa ustrezna dejstva in okoliščine zaradi ugotovitve obstoja njene uporabe v gospodarskem prometu. Konkretno pritožnica zatrjuje, da je Splošno sodišče zavrnilo, da bi bila družba Inditex s svojo znamko ZARA prisotna na trgu storitev prevoza blaga, saj ta družba nima prometa, ki bi bil ustvarjen z opravljanjem storitev iz razreda 39.
8.
Splošno sodišče je zavrnilo, da bi družba Inditex ponujala storitve prevoza blaga tretjim, ki niso del njene gospodarske celote, saj je ta družba podjetje, ki se ukvarja s proizvodnjo in prodajo modnih proizvodov in ne prevozno podjetje. To stališče Splošnega sodišča je po mnenju pritožnice nepravilno in predstavlja napačno uporabo prava in sodne prakse Unije, ki je citirana v okviru tega pritožbenega razloga.
9.
V okviru petega pritožbenega razloga se zatrjuje, da je Splošno sodišče v točki 35 izpodbijane sodbe izkrivilo besedilo zaprisežene izjave D. Antonia Abrila z dne 7. maja 2012 s tem, da je za kvantitativne podatke v točki 18 izjave štelo, da dokazujejo obstoj poslovnega izkoriščanja sporne znamke kar zadeva komercializacijo proizvodov, saj se zneski, ki so navedeni v tem dokumentu, dejansko nanašajo le na zneske, ki jih je družba Inditex dobila od svojih franšizojemalcev za opravljanje prevoznih storitev te družbe za te franšizojemalce.
10.
Nazadnje, v okviru šestega pritožbenega razloga se zatrjuje napačna uporaba prava zaradi kršitve člena 51(1)(a) Uredbe o znamke Skupnosti 207/2009 v povezavi s pravilom 22 Uredbe št. 2868/1995 (2), saj naj bi v točki 36 izpodbijane sodbe Splošno sodišče od družbe Inditex zahtevalo predložitev probatio diabolica s tem, da je zavrnilo, da bi bili preloženi dokazi o prometu, ker mu niso bili preloženi računi, in to ne glede na to, da je Splošno sodišče vedelo, da družba Inditex ne more predložiti takih računov, saj gre za dokumente, ki ne obstajajo iz razlogov, ki so navedeni v okviru tega pritožbenega razloga.
(1) Uredba Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (UL L 78, str. 1).
(2) Uredba Komisije (ES) št. 2868/95 z dne 13. decembra 1995 za izvedbo Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 o znamki Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 189).
Full & Egal Universal Law Academy