27.7.2015
SL
Uradni list Evropske unije
C 245/30
Tožba, vložena 14. aprila 2015 – Icap in drugi/Komisija
(Zadeva T-180/15)
(2015/C 245/37)
Jezik postopka: angleščina
Stranke
Tožeče stranke: Icap plc (London, Združeno kraljestvo), Icap Management Services Ltd (London) in Icap New Zealand Ltd (Wellington, Nova Zelandija) (zastopnika: C. Riis-Madsen in S. Frank, odvetnika)
Tožena stranka: Evropska komisija
Predlogi
Tožeče stranke Splošnemu sodišču predlagajo, naj:
—
Sklep Komisije z dne 4. februarja 2015 v zadevi AT.39861 – Yen Interest Rate Derivatives – C(2015) 432 final v celoti ali deloma razglasi za ničen;
—
podredno, naloženo globo prekliče ali zniža njeno višino;
—
toženi stranki v vsakem primeru naloži plačilo stroškov postopka in drugih stroškov, ki so tožečim strankam nastali v zvezi s to zadevo;
—
sprejme vse druge ukrepe, ki se mu zdijo ustrezni.
Tožbeni razlogi in bistvene trditve
Tožeče stranke v utemeljitev tožbe navajajo šest tožbenih razlogov.
1.
Prvi tožbeni razlog: Komisija naj bi z ugotovitvijo, da so bile banke vpletene v ravnanje, ki je omejevalo in/ali izkrivljalo konkurenco „zaradi cilja“, napačno ugotovila dejansko stanje in napačno uporabila pravo.
2.
Drugi tožbeni razlog: Tožena stranka naj bi z ugotovitvijo, da je zatrjevana pomoč tožečih strank pri ravnanju bank pomenila kršitev konkurenčnega prava v smislu člena 101 PDEU, napačno ugotovila dejansko stanje in napačno uporabila pravo.
—
Tožeče stranke menijo, da člen 101 PDEU ne zajema ravnanja pomočnika, ki pri sporazumu, s katerim se omejuje/izkrivlja konkurenca, ni bil udeležen. Test, ki ga je uporabila Komisija, naj bi bil vsekakor nepravilen in naj bi bil z njim zajet preširok spekter ravnanj, ki ni dovolj tesno povezan s kršitvenim ravnanjem. Ravnanje tožečih strank naj ne bi moglo biti zajeto s testom pomoči, ki ga je uporabila tožena stranka. Tožeče stranke zlasti trdijo, da ugotovitev, da so pomagale pri izmenjavi podatkov med bankami, nima nikakršne dejanske podlage in da tožena stranka ne navaja niti enega primera, ko naj bi tožeče stranke pomagale pri takih izmenjavah. Tožeče stranke menijo, da velja enako glede preiskave usklajevanja trgovanja. Glede manipuliranja podatkov o jen LIBOR-ju naj bi Komisija priznala, da je samo ena od dveh bank vedela za udeležbo ICAP. ICAP po mnenju tožečih strank ni pri ravnanju bank nudila nikakršne pomoči. Poleg tega naj bi se kršitveno ravnanje v zvezi s temi kršitvami začelo mnogo pred tem, ko naj bi ICAP domnevno začela z nudenjem pomoči.
3.
Tretji tožbeni razlog: Komisija naj bi z določitvijo trajanja domnevne udeležbe tožečih strank pri kršitvah napačno ugotovila dejansko stanje in napačno uporabila pravo.
—
Tožeče stranke trdijo, da so bile banke trgovinske partnerke pri derivatih obrestnih mer za jen in so torej vedele, kakšni so njihovi trgovski položaji in interesi. Po mnenju tožečih strank je torej dokaz, ki ga je Komisija predložila v podporo argumenta, da je ICAP vedela za bilateralno kršitev, nedosleden, nejasen in zavajajoč. Tožeče stranke dalje trdijo, da temelji sklepanje Komisije na predpostavki, da so tožeče stranke vedele o bilateralnih kršitvah bank in ravnale v skladu z njimi, ne da bi pri tem predložila kakršenkoli dokaz o tem, da so tožeče stranke vedele za kršitve bank.
4.
Četrti tožbeni razlog: Komisija naj bi kršila domnevo nedolžnosti in načelo dobrega upravljanja.
—
Tožeče stranke menijo, da je Komisija izvedla hibriden postopek poravnave, v katerem je bila v sklep o poravnavi, sprejet decembra 2013, zajeta tudi ICAP, in sicer z obsežnim opisom njene vloge kot pomočnice. Komisija naj od tega trenutka dalje ne bi mogla več trditi, da je v zvezi z zadevo ICAP nepristranska.
5.
Peti tožbeni razlog: Komisija naj bi kršila Smernice o določanju gob, načelo enakega obravnavanja, načelo sorazmernosti in načelo pravne varnosti.
—
Tožeče stranke trdijo, da je Komisija z določitvijo glob, ki presegajo običajne globe, kršila načelo pravne varnosti. To naj bi pomenilo tudi odstopanje od njene prakse določanja glob. Tožeče stranke trdijo tudi, da je Komisija s tem, da za osnovo za globo ni vzela vrednosti prodaj tožečih strank, da ni zadostno opredelila načina izračuna globe in da ni utemeljila odstopanja od svoje prejšnje prakse, kršila Smernice o določanju glob. Dalje naj bi Komisija kršila načelo enakega obravnavanja s tem, da je tožeče stranke obravnavala drugače kot drugega udeleženca, ki je bil obdolžen nudenja pomoči v podobnih okoliščinah in pri isti kršitvi, in navsezadnje s tem, da je tožeče stranke obravnavala enako kot banke, ki so storile kršitev, ne glede na to, da so bile tožeče stranke obdolžene samo pomoči. Tožeče stranke trdijo, da so bile zato globe povsem nesorazmerne in da je Komisija tako kršila načelo sorazmernosti.
6.
Šesti tožbeni razlog: Komisija naj bi kršila načelo ne bis in idem.
Full & Egal Universal Law Academy