SKLEP SPLOŠNEGA SODIŠČA (drugi senat)
z dne 24. junija 2016 ( *1 )
„Tožba zaradi nedelovanja, ničnostna tožba in odškodninska tožba — Zahteva za začetek preiskave zaradi domnevne kršitve prava Unije — Sklep predsednika EIOPA, da ne začne preiskave — Sklep odbora za pritožbe, da pritožbo zavrže kot nedopustno — Rok za vložitev tožbe — Akt, zoper katerega ni pravnega sredstva — Nespoštovanje formalnih zahtev — Tožba, ki je delno očitno nedopustna in delno očitno brez pravne podlage“
V zadevi T‑590/15,
Onix Asigurări SA s sedežem v Bukarešti (Romunija), ki jo zastopa M. Vladu,
tožeča stranka,
proti
Evropskemu organu za zavarovanja in poklicne pokojnine (EIOPA), ki ga zastopata C. Coucke in S. Dispiter, agenta, skupaj s H.‑G. Kammanom, odvetnikom,
tožena stranka,
zaradi, po eni strani, primarno, predloga na podlagi člena 265 PDEU, naj se ugotovi, da je EIOPA nezakonito opustil sprejetje sklepa, s katerim bi ukrepal zoper napačno uporabo člena 40(6) Direktive Sveta 92/49/EGS z dne 18. junija 1992 o spremembah Direktiv 73/239/EGS in 88/357/EGS in o uskladitvi zakonov in drugih predpisov o neposrednem zavarovanju razen življenjskega zavarovanja (tretja direktiva o premoženjskem zavarovanju) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 1, str. 346) s strani Istituto per la Vigilanza sulle Assicurazioni (IVASS, italijanski nadzorni organ za zavarovanja), in, podredno, predloga na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev ničnosti sklepa predsednika EIOPA EIOPA-14‑267 z dne 6. junija 2014, ki se nanaša na začetek preiskave na podlagi člena 17 Uredbe (EU) št. 1094/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o ustanovitvi Evropskega nadzornega organa (Evropski organ za zavarovanja in poklicne pokojnine) in o spremembi Sklepa št. 716/2009/ES ter razveljavitvi Sklepa Komisije 2009/79/ES (UL 2010, L 331, str. 48), in sklepa odbora za pritožbe BOA 2015001 z dne 3. avgusta 2015, s katerim je bila kot nedopustna zavržena pritožba, ki jo je družba Onix Asigurări vložila na podlagi člena 60 Uredbe št. 1094/2010, ter, po drugi strani, predloga na podlagi člena 268 PDEU za povračilo škode, ki naj bi jo tožeča stranka utrpela zaradi omenjenega nedelovanja in zaradi sprejetja teh sklepov,
SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat),
v sestavi M. E. Martins Ribeiro (poročevalka), predsednica, S. Gervasoni in L. Madise, sodnika,
sodni tajnik: E. Coulon,
sprejema naslednji
Sklep
Pravni okvir
1
Evropski organ za zavarovanja in poklicne pokojnine (EIOPA) je bil ustanovljen z Uredbo (EU) št. 1094/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o spremembi Sklepa št. 716/2009/ES ter razveljavitvi Sklepa Komisije 2009/79/ES (UL 2010, L 331, str. 48).
2
EIOPA je v skladu s členom 1(2) in (3) Uredbe (EU) št. 1092/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o makrobonitetnem nadzoru nad finančnim sistemom Evropske unije in ustanovitvi Evropskega odbora za sistemska tveganja (UL 2010, L 331, str. 1) del Evropskega sistema finančnega nadzora (ESFS), katerega cilj je zagotavljati nadzor nad finančnim sistemom Evropske unije.
3
ESFS ima še dva druga evropska nadzorna organa, in sicer Evropski bančni organ (EBA), ustanovljen z Uredbo (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o spremembi Sklepa št. 716/2009/ES ter razveljavitvi Sklepa Komisije 2009/78/ES (UL 2010, L 331, str. 12), in Evropski organ za vrednostne papirje in trge (ESMA), ustanovljen z Uredbo (EU) št. 1095/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o spremembi Sklepa št. 716/2009/ES ter razveljavitvi Sklepa Komisije 2009/77/ES (UL 2010, L 331, str. 84). Poleg tega ga sestavljajo Skupni odbor evropskih nadzornih organov ter pristojni ali nadzorni organi v državah članicah.
4
Člen 1(2) Uredbe št. 1094/2010 določa, da EIOPA deluje v okviru pooblastil, podeljenih s to uredbo, ter v okviru področja uporabe aktov, navedenih v tej določbi, med drugim Direktive Sveta 92/49/EGS z dne 18. junija 1992 o spremembah direktiv 73/239/EGS in 88/357/EGS in o uskladitvi zakonov in drugih predpisov o neposrednem zavarovanju razen življenjskega zavarovanja (tretja direktiva o premoženjskem zavarovanju) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 1, str. 346). V skladu s členom 1(6) navedene uredbe je cilj EIOPA varovati javne interese s prispevanjem h kratko-, srednje- in dolgoročni stabilnosti in učinkovitosti finančnega sistema v korist gospodarstva Unije, njenih državljanov in podjetij.
5
Člen 17 Uredbe št. 1094/2010 določa mehanizem, ki EIOPA omogoča obravnavo primerov kršitev prava Unije, ki jih nacionalni organi storijo pri svojih nadzornih praksah. Člen 17(2), (3) in (6) Uredbe št. 1094/2010 za ta namen določa tristopenjski mehanizem. Člen 17(1) in (2) navedene uredbe določa:
„1. Kadar pristojni organ ne uporablja aktov iz člena 1(2), vključno z regulativnimi tehničnimi standardi in izvedbenimi tehničnimi standardi, oblikovanimi v skladu s členi 10 do 15, ali pa jih je uporabljal tako, da je kršil pravo Unije, zlasti če ni zagotovil, da finančna institucija izpolnjuje zahteve iz navedenih aktov, [EIOPA] ukrepa v skladu s pooblastili iz odstavkov 2, 3 in 6 tega člena.
2. [EIOPA] lahko na zahtevo enega ali več pristojnih organov, Evropskega parlamenta, Sveta, Komisije ali ustrezne interesne skupine ali na lastno pobudo ter po tem, ko je o zadevi obvestil zadevni pristojni organ, preišče domnevno kršitev ali neuporabo prava Unije.
Pristojni organ brez poseganja v pooblastila iz člena 35 [EIOPA] takoj zagotovi vse informacije, ki jih ta potrebuje za preiskavo.“
6
Člen 60 Uredbe št. 1094/2010 ureja pritožbe, ki se lahko vložijo pri odboru za pritožbe pri evropskih nadzornih organih (v nadaljevanju: odbor za pritožbe). Ta člen določa:
„1. Vsaka fizična ali pravna oseba, vključno s pristojnimi organi, se lahko pritoži na odločitev [EIOPA] iz členov 17, 18 in 19 ali katero koli drugo odločitev, ki jo [EIOPA] sprejme na podlagi aktov Unije iz člena 1(2) in je naslovljena na to osebo, ali na odločitev, ki jo neposredno ali osebno zadeva, čeprav je naslovljena na drugo osebo.
[…]
4. Če je pritožba dopustna, odbor za pritožbe preuči, ali je utemeljena. Odbor za pritožbe povabi stranke na pritožbene postopke, da v določenih rokih pridobi njihove pripombe k svojim lastnim uradnim obvestilom ali sporočilom drugih strank v pritožbenih postopkih. Stranke v pritožbenih postopkih imajo pravico do ustnih izjav.
[…]“
7
Člen 61, od (1) do (3), Uredbe št. 1094/2010 določa:
„1. V skladu s členom 263 PDEU se lahko vloži tožba pred Sodiščem Evropske unije zoper odločitve, ki jih je sprejel odbor za pritožbe ali [EIOPA] v zadevah, pri katerih ni pravice do pritožbe pri odboru za pritožbe.
2. Države članice, institucije Unije in tudi vsaka fizična ali pravna oseba lahko v skladu s členom 263 PDEU zoper odločitve [EIOPA] sprožijo postopek pri Sodišču Evropske unije.
3. Kadar je [EIOPA] zavezan k ukrepanju, vendar ne sprejme odločitve, se lahko pred Sodiščem Evropske unije v skladu s pogoji iz člena 265 PDEU sproži postopek zaradi opustitve ukrepanja.“
Dejansko stanje
8
Tožeča stranka, družba Onix Asigurări SA, je zavarovalnica romunskega prava s sedežem v Romuniji. Svoje dejavnosti opravlja v več državah članicah Unije, med drugim tudi v Italijanski republiki.
9
Istituto per la Vigilanza sulle Assicurazioni (IVASS, italijanski nadzorni organ za zavarovanja) je s sklepom z dne 20. decembra 2013 tožeči stranki za nedoločen čas prepovedal sklepanje novih zavarovalnih pogodb v Italiji (v nadaljevanju: sklep IVASS). Razlog za ta sklep, ki je bil sprejet v skladu s členom 193(4) Codice delle assicurazioni private (zakonik o zasebnih zavarovanjih), s katerim se izvaja člen 40 Tretje direktive o premoženjskem zavarovanju, so bili resni pomisleki IVASS v zvezi z ugledom edinega delničarja tožeče stranke.
10
Tožeča stranka je 5. februarja 2014 organu EIOPA poslala dopis. V njem je navedeni organ med drugim obvestila o sklepu IVASS in pojasnila, zakaj ta sklep po njenem mnenju ni skladen s pravom Unije. V bistvu je zatrjevala, da IVASS ni pristojen za presojo ugleda njenega delničarja in da se člen 40(6) Tretje direktive o premoženjskem zavarovanju ne uporablja. EIOPA je ta dopis obravnaval kot pritožbo, vloženo na podlagi člena 17 Uredbe št. 1094/2010.
11
Po izmenjavi elektronskih sporočil v obdobju od marca do maja 2014 med tožečo stranko in EIOPA je predsednik tega organa 6. junija 2014 sprejel dva sklepa.
12
Po eni strani je bila s sklepom EIOPA-14‑266, ki se nanaša na dopustnost zahteve, podane na podlagi člena 17 Uredbe št. 1094/2010, pritožba tožeče stranke razglašena za dopustno.
13
Po drugi strani je predsednik EIOPA s sklepom EIOPA-14‑267 o začetku preiskave na podlagi člena 17 Uredbe št. 1094/2010 odločil, da ne začne preiskave v zvezi z morebitno kršitvijo prava Unije s strani IVASS (v nadaljevanju: zavrnilni sklep). Iz obrazložitve tega sklepa je razvidno, da čeprav v skladu s členom 40(6) Tretje direktive o premoženjskem zavarovanju pristojni organi držav članic lahko sprejmejo nujne ukrepe za preprečevanje nepravilnosti na njihovem ozemlju, so obseg in meje te pristojnosti opredeljeni v skladu z nacionalnim pravom pod nadzorom nacionalnih sodišč. Poleg tega je bilo v tem sklepu navedeno, da ni nobenega razloga za zatrjevanje, da je IVASS kršil določbe Tretje direktive o premoženjskem zavarovanju.
14
Sklepa sta bila tožeči stranki poslana z elektronskim sporočilom z dne 12. junija 2014.
15
Tožeča stranka je 18. junija 2014 predsedniku EIOPA poslala dopis v odgovor na zavrnilni sklep in ga prosila, naj ta sklep odpravi in začne preiskavo na podlagi člena 17 Uredbe št. 1094/2010 zaradi kršitve prava Unije s strani IVASS. V bistvu je ponovila svoje stališče, da IVASS ni pristojen za presojo ugleda njenega delničarja, ker so za to presojo pristojni izključno romunski organi.
16
V obdobju od junija do novembra 2014 sta tožeča stranka in EIOPA izmenjala več elektronskih sporočil. Natančneje, EIOPA je v elektronskem sporočilu z dne 2. oktobra 2014 odgovoril na vsebinske trditve, ki jih je navedla tožeča stranka, in pojasnil stališče, izraženo v zavrnilnem sklepu. Tožeča stranka je odgovorila z dopisom z dne 8. oktobra 2014.
17
Tožeča stranka je v elektronskem sporočilu z dne 3. novembra 2014 organu EIOPA sporočila, da če do 15. novembra 2014 ne bo prejela odgovora v zvezi z začetkom postopka na podlagi člena 17 Uredbe št. 1094/2010, bo pri Sodišču Evropske unije vložila tožbo na podlagi člena 61 navedene uredbe.
18
EIOPA je v dopisu z dne 24. novembra 2014 v zvezi z dopisom tožeče stranke z dne 8. oktobra 2014„znova potrdil, da [njegovo] stališče […] glede [zavrnilnega sklepa] ostaja nespremenjeno“.
19
Tožeča stranka je 22. decembra 2014 pri odboru za pritožbe vložila pritožbo v smislu člena 60 Uredbe št. 1094/2010. Predmet te pritožbe je bil „[dopis] EIOPA z dne 24. novembra 2014, s katerim je bil potrjen [zavrnilni] sklep“. V podporo pritožbi je tožeča stranka v bistvu trdila, da bi moral EIOPA začeti preiskavo, ker IVASS, s tem ko je sprejel stališče glede ugleda njenega edinega delničarja, ni upošteval prava Unije. Po njenem mnenju je IVASS s tem posegel v pristojnosti romunskih organov. Poleg tega naj sklep IVASS ne bi mogel veljavno temeljiti na členu 40(6) Tretje direktive o premoženjskem zavarovanju. Vlogi, vloženi za namene postopka pred odborom za pritožbe, je bil med drugim priložen dopis tožeče stranke z dne 18. junija 2014.
20
Odbor za pritožbe je s sklepom z dne 3. avgusta 2015 (v nadaljevanju: sklep odbora za pritožbe, in skupaj z zavrnilnim sklepom: izpodbijana sklepa) zavrgel pritožbo tožeče stranke z obrazložitvijo, da je ta nedopustna, ker ni vložena zoper akt, ki spada na področje njegove pristojnosti. V bistvu je menil, da je dopis EIOPA z dne 24. novembra 2014 akt, ki zgolj potrjuje zavrnilni sklep, in zato ni sklep, zoper katerega je mogoče pri njem vložiti pritožbo. Poleg tega je ugotovil, da tožeča stranka ni vložila pritožbe zoper zavrnilni sklep in da tega sklepa nikakor ne more več izpodbijati, ker je bila pritožba vložena 22. decembra 2014.
21
Sklep odbora za pritožbe je bil tožeči stranki poslan isti dan. Na zahtevo te stranke je bila v sklepu popravljena administrativna napaka, o čemer je bila tožeča stranka obveščena 13. avgusta 2015.
Postopek in predlogi strank
22
Tožeča stranka je 12. oktobra 2015 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.
23
EIOPA je 18. januarja 2016 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložil odgovor na tožbo.
24
Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
—
ugotovi, da je EIOPA opustil ukrepanje v smislu sprejetja sklepa, s katerim bi ukrepal zoper napačno uporabo člena 40(6) Tretje direktive o premoženjskem zavarovanju s strani IVASS;
—
podredno, izpodbijana sklepa razglasi za nična;
—
ugotovi odgovornost EIOPA za škodo, ki ji jo je ta povzročil, po eni strani, ker ni sprejel sklepa in, po drugi strani, ker je sprejel izpodbijana sklepa;
—
organu EIOPA naloži plačilo stroškov.
25
EIOPA Splošnemu sodišču predlaga, naj:
—
primarno, tožbo zaradi nedelovanja, ničnostno tožbo in odškodninsko tožbo zavrže kot nedopustne;
—
podredno, te tožbe zavrne kot v celoti neutemeljene;
—
tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
26
V skladu s členom 126 Poslovnika lahko Splošno sodišče, če očitno ni pristojno za odločanje o tožbi ali če je tožba očitno nedopustna ali očitno brez pravne podlage, na predlog sodnika poročevalca kadar koli odloči z obrazloženim sklepom, ne da bi nadaljevalo postopek.
27
V obravnavani zadevi Splošno sodišče meni, da je na podlagi listin iz spisa dejansko stanje dovolj razjasnjeno, zato bo odločilo, ne da bi nadaljevalo postopek.
Tožba zaradi nedelovanja
28
Tožeča stranka Splošnemu sodišču v bistvu predlaga, naj ugotovi, da se je EIOPA nezakonito vzdržal sprejetja sklepa o njeni zahtevi za začetek postopka na podlagi člena 17 Uredbe št. 1094/2010. Kar zadeva dopustnost, v tožbi navaja, da je rok za vložitev tožbe iz člena 265, drugi odstavek, PDEU začel teči 3. avgusta 2015, ko ji je bil sporočen sklep odbora za pritožbe. Šele s tem sklepom naj bi bila namreč odpravljena negotovost glede odgovora EIOPA na njen dopis z dne 18. junija 2014, s katerim naj bi pri EIOPA vložila zahtevo za sprejetje sklepa in začetek preiskave o kršitvi prava Unije s strani IVASS.
29
EIOPA odgovarja, da je ta zahteva nedopustna.
30
Spomniti je treba, da člen 61(3) Uredbe št. 1094/2010 določa, da kadar je EIOPA zavezan k ukrepanju, vendar ne sprejme odločitve, se lahko v skladu s pogoji iz člena 265 PDEU sproži postopek zaradi opustitve ukrepanja.
31
V zvezi s tem je treba opozoriti, da pravno sredstvo iz člena 265 PDEU temelji na zamisli, da protipravno nedelovanje institucije omogoča zadevnim osebam, da se obrnejo na sodišče Unije, da bi to ugotovilo, da je opustitev ukrepanja v nasprotju s Pogodbo DEU. Ta člen se nanaša na nedelovanje zaradi opustitve sprejetja odločitve ali oblikovanja stališča, in ne na sprejetje akta, ki ni tisti, ki ga je želela ali za potrebnega ocenila tožeča stranka (sodba z dne 19. novembra 2013, Komisija/Svet,C‑196/12, EU:C:2013:753, točka 22; glej v tem smislu tudi sodbi z dne 24. novembra 1992, Buckl in drugi/Komisija, C‑15/91 in C‑108/91, EU:C:1992:454, točka 17, in z dne 16. februarja 1993, ENU/Komisija, C‑107/91, EU:C:1993:56, točka 10).
32
V skladu s členom 265, drugi odstavek, PDEU je tožba zaradi nedelovanja dopustna le, če je bila zadevna institucija predhodno pozvana k ukrepanju. Ta poziv k ukrepanju, naslovljen na institucijo, je bistvena postopkovna zahteva, ki po eni strani omogoča začetek teka dvomesečnega roka, v katerem mora institucija oblikovati stališče, in po drugi strani opredeljuje okvir, v katerem bo mogoče vložiti tožbo, če institucija ne bo oblikovala stališča. Čeprav ni posebne zahteve glede oblike poziva, mora ta biti vseeno dovolj jasen in natančen, da toženi instituciji omogoči, da se konkretno seznani z vsebino odločitve, katere sprejetje se od nje zahteva, in iz njega mora izhajati, da je njegov namen prisiliti institucijo k oblikovanju stališča (glej sodbo z dne 3. junija 1999, TF1/Komisija, T‑17/96, EU:T:1999:119, točka 41 in navedena sodna praksa, ter sklep z dne 27. novembra 2012, H‑Holding/Parlament, T‑672/11, neobjavljen, EU:T:2012:628, točka 12 in navedena sodna praksa; sklep z dne 10. julija 2014, Kafetzakis in drugi/Parlament in drugi, T‑38/14, neobjavljen, EU:T:2014:685, točka 26).
33
Člen 265, drugi odstavek, PDEU določa, da če v dveh mesecih po tem pozivu institucija ne oblikuje svojega stališča, se lahko tožba vloži v nadaljnjih dveh mesecih. V skladu z določbami člena 60 Poslovnika se procesni roki zaradi oddaljenosti podaljšajo za enkratno obdobje desetih dni.
34
V obravnavani zadevi tožeča stranka v bistvu trdi, da je z dopisom z dne 18. junija 2014 organ EIOPA pozvala k ukrepanju (glej točko 28 zgoraj). V svojih pisanjih pa ne opredeli nobenega drugega, po možnosti novejšega akta, s katerim bi organ EIOPA pozvala k ukrepanju, niti ne zatrjuje, da je to storila.
35
Spomniti je treba, da je tožeča stranka 18. junija 2014 predsedniku EIOPA poslala dopis, v katerem ga je prosila, naj odpravi zavrnilni sklep in začne preiskavo na podlagi člena 17 Uredbe št. 1094/2010.
36
Vendar, po eni strani, če bi bilo treba dopis tožeče stranke z dne 18. junija 2014 opredeliti kot poziv k ukrepanju v smislu sodne prakse, navedene v točki 32 zgoraj, bi bilo treba ugotoviti, da niti iz elementov iz spisa niti iz trditev tožeče stranke ne izhaja, da je EIOPA oblikoval stališče v dvomesečnem roku iz člena 265 PDEU. Zato je ob izteku tega roka, to je 18. avgusta 2014, začel teči rok dveh mesecev in desetih dni za vložitev tožbe, v katerem bi morala tožeča stranka vložiti tožbo zaradi nedelovanja pri Splošnem sodišču. Ker je bila ta tožba vložena šele 12. oktobra 2015, je treba zato ugotoviti, da je očitno prepozna.
37
Po drugi strani je vsekakor treba ugotoviti, da je EIOPA z elektronskim sporočilom z dne 2. oktobra 2014 v bistvu odgovoril na trditve, ki jih je tožeča stranka navedla med drugim v dopisu z dne 18. junija 2014. Svoje stališče je potrdil še v dopisu z dne 24. novembra 2014. V tem smislu tožeča stranka poleg tega v predstavitvi dejanskega stanja v tožbi trdi, da je EIOPA svoje stališče „pojasnil“ v dopisu z dne 2. oktobra 2014 in „podrobno navedel razloge za [zavrnilni] sklep“ v dopisu z dne 24. novembra 2014. Tako je očitno, da je nedelovanje, ki ga zatrjuje tožeča stranka, vsekakor prenehalo, čeprav šele po izteku dvomesečnega roka, v katerem bi EIOPA moral oblikovati stališče. Ob upoštevanju sodne prakse, navedene v točki 31 zgoraj, ta sklep velja, tudi če bi EIOPA v navedenem elektronskem sporočilu in navedenem dopisu znova zavrnil začetek preiskave na podlagi člena 17(2) Uredbe št. 1094/2010.
38
Iz tega sledi, da je tožba zaradi nedelovanja očitno nedopustna.
39
Te ugotovitve ne ovrže trditev tožeče stranke, da je rok za vložitev tožbe zaradi nedelovanja začel teči 3. avgusta 2015, ko ji je bil sporočen sklep odbora za pritožbe. Po mnenju tožeče stranke je bila s tem sklepom odpravljena negotovost glede odgovora EIOPA na njen dopis z dne 18. junija 2014 (glej točko 28 zgoraj).
40
V zvezi s tem je treba po eni strani opozoriti, da trditev tožeče stranke temelji na domnevi, da je EIOPA pred sprejetjem sklepa odbora za pritožbe odgovoril na njen dopis z dne 18. junija 2014, pri čemer pa je treba pojasniti, da je po mnenju tožeče stranke ta odgovor vzbujal negotovost. V skladu s sodno prakso pa zavrnitev ukrepanja v skladu s pozivom k ukrepanju na podlagi člena 265 PDEU pomeni stališče, ki odpravlja nedelovanje in je lahko predmet ničnostne tožbe (glej v tem smislu sklep z dne 4. maja 2005, Holcim (Francija)/Komisija, T‑86/03, EU:T:2005:157, točka 36 in navedena sodna praksa).
41
Po drugi strani je treba spomniti, da so v skladu z ustaljeno sodno prakso roki za vložitev tožbe zavezujoči, ker so bili določeni zaradi zagotovitve jasnosti in varnosti pravnih položajev ter izognitve vsakršni diskriminaciji ali samovoljnemu ravnanju pri izvajanju sodne oblasti, in da mora sodišče Unije po uradni dolžnosti preveriti, ali so bili spoštovani (sklep z dne 14. decembra 2006, Smanor in Ségaud/Komisija, T‑150/06, neobjavljen, EU:T:2006:402, točka 14; glej v tem smislu tudi sklep z dne 13. decembra 2000, Sodima/Komisija, C‑44/00 P, EU:C:2000:686, točka 51).
42
Zato je treba ugotoviti, da tožeča stranka, potem ko je pustila, da se je iztekel rok za vložitev tožbe zaradi nedelovanja (glej točko 36 zgoraj), ne more biti upravičena do novega roka, izračunanega od datuma, ko je bila po njenem mnenju odpravljena negotovost glede stališča EIOPA v odgovor na njen dopis z dne 18. junija 2014. Še manj lahko nedopustnost svoje tožbe zaradi nedelovanja, ker je bila ta vložena prepozno in ker je bilo oblikovano stališče, obide s sklicevanjem na to, da je organu EIOPA poslala več dopisov in ugovorov zoper stališče tega organa.
43
Glede na vse navedeno je treba tožbo zaradi nedelovanja zavreči kot očitno nedopustno.
Predloga za razglasitev ničnosti
44
Zaporedoma je treba preučiti predloga za razglasitev ničnosti, prvič, zavrnilnega sklepa in, drugič, sklepa odbora za pritožbe.
Predlog za razglasitev ničnosti zavrnilnega sklepa
45
Tožeča stranka v podporo predlogu za razglasitev ničnosti zavrnilnega sklepa v bistvu navaja en sam tožbeni razlog, ki se nanaša na neobstoj obrazložitve. V zvezi z dopustnostjo tega predloga v tožbi ugotavlja, da je rok za vložitev tožbe začel teči šele 13. avgusta 2015, ko naj sklepa odbora za pritožbe po popravkih administrativnih napak ne bi bilo več mogoče spremeniti. Po eni strani naj bi namreč postopek pred odborom za pritožbe potekal brez upoštevanja njenega dopisa z dne 18. junija 2014. Po drugi strani naj bi bil rok za vložitev ničnostne tožbe prekinjen med trajanjem postopka pred odborom za pritožbe.
46
EIOPA trdi, da je predlog za razglasitev ničnosti zavrnilnega sklepa nedopusten. Po eni strani naj bi bil ta predlog vložen prepozno. Po drugi strani naj zavrnilni sklep ne bi bil izpodbojni akt v smislu člena 263 PDEU. Vsekakor naj bi bil edini tožbeni razlog, naveden v podporo predlogu za razglasitev ničnosti zavrnilnega sklepa, neutemeljen.
47
Ne da bi to vplivalo, prvič, na vprašanje, ali je bil zlasti ob upoštevanju trditev tožeče stranke, kot so povzete v točki 45 zgoraj, predlog za razglasitev ničnosti zavrnilnega sklepa vložen prepozno, in drugič, na morebiten vpliv postopka pred odborom za pritožbe na možnost izpodbijanja navedenega sklepa pred Splošnim sodiščem, je treba najprej preveriti, ali je ta sklep izpodbojni akt v smislu člena 263 PDEU.
48
V zvezi s tem je treba najprej spomniti, da so v skladu s sodno prakso izpodbojni akti v smislu člena 263 PDEU vse določbe, ki jih sprejmejo institucije, organi, uradi in agencije Unije, ne glede na obliko, in ki imajo zavezujoče pravne učinke (sodba z dne 31. marca 1971, Komisija/Svet, 22/70, EU:C:1971:32, točka 42; glej tudi sodbo z dne 13. oktobra 2011, Deutsche Post in Nemčija/Komisija, C‑463/10 P in C‑475/10 P, EU:C:2011:656, točka 36 in navedena sodna praksa).
49
Sodišče je že večkrat odločilo, da lahko fizična ali pravna oseba vloži ničnostno tožbo zoper akt, ki ga je izdala ena od institucij, organov, uradov ali agencij Unije, le če ima ta akt zavezujoče pravne učinke, ki lahko vplivajo na interese tožeče stranke tako, da bistveno spremenijo njen pravni položaj (sodba z dne 11. novembra 1981, IBM/Komisija, 60/81, EU:C:1981:264, točka 9; glej tudi sodbo z dne 13. oktobra 2011, Deutsche Post in Nemčija/Komisija, C‑463/10 P in C‑475/10 P, EU:C:2011:656, točka 37 in navedena sodna praksa). Ta sodna praksa je bila razvita v okviru tožb, ki so jih pri sodišču Unije vložile fizične in pravne osebe zoper akte, ki so bili naslovljeni nanje. Kadar pa neprivilegirana tožeča stranka vloži ničnostno tožbo zoper akt, ki ni naslovljen nanjo, se zahteva, da morajo zavezujoči pravni učinki izpodbijanega ukrepa vplivati na interese tožeče stranke tako, da bistveno spremenijo njen pravni položaj, prekriva s pogoji, določenimi v členu 263, četrti odstavek, PDEU (sodba z dne 13. oktobra 2011, Deutsche Post in Nemčija/Komisija, C‑463/10 P in C‑475/10 P, EU:C:2011:656, točka 38).
50
Nazadnje je treba po analogiji ugotoviti, da je Sodišče odločilo, da odločitev o neizvedbi postopka na podlagi člena 106(3) PDEU ne pomeni izpodbojnega akta, ker iz besedila navedenega odstavka 3 in sistematike vseh določb tega člena izhaja, da Komisija ni bila dolžna začeti postopka. Posamezniki od te institucije torej ne morejo zahtevati, naj zavzame stališče v določenem smislu. Sodišče je iz tega sklepalo, da dopisa, s katerim je Komisija vlagatelja pritožbe obvestila, da ne namerava začeti postopka na podlagi te pritožbe, ni mogoče obravnavati, kot da ima zavezujoče pravne učinke, tako da ni izpodbojni akt, ne da bi na to rešitev vplivalo dejstvo, da ima lahko posameznik po potrebi pravico vložiti ničnostno tožbo zoper odločbo, ki jo Komisija naslovi na državo članico na podlagi člena 106(3) PDEU, če so izpolnjeni pogoji iz člena 263, četrti odstavek, PDEU (glej v tem smislu sodbo z dne 22. februarja 2005, Komisija/max.mobil, C‑141/02 P, EU:C:2005:98, točke od 68 do 70).
51
V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožeča stranka pri EIOPA vložila zahtevo na podlagi člena 17 Uredbe št. 1094/2010. Ta člen določa mehanizem, ki organu EIOPA omogoča obravnavo primerov kršitev prava Unije, ki jih nacionalni organi storijo pri svojih nadzornih praksah. Tako v skladu z odstavkom 1 navedenega člena, „[k]adar pristojni organ ne uporablja aktov iz člena 1(2), vključno z regulativnimi tehničnimi standardi in izvedbenimi tehničnimi standardi, oblikovanimi v skladu s členi 10 do 15, ali pa jih je uporabljal tako, da je kršil pravo Unije, zlasti če ni zagotovil, da finančna institucija izpolnjuje zahteve iz navedenih aktov, [EIOPA] ukrepa v skladu s pooblastili iz odstavkov 2, 3 in 6 tega člena“.
52
Člen 17(2), (3) in (6) Uredbe št. 1094/2010 opredeljuje tri stopnje tega mehanizma. Člen 17(2) navedene uredbe zlasti določa, da „[EIOPA] lahko na zahtevo enega ali več pristojnih organov, Evropskega parlamenta, Sveta, Komisije ali ustrezne interesne skupine ali na lastno pobudo ter po tem, ko je o zadevi obvestil zadevni pristojni organ, preišče domnevno kršitev ali neuporabo prava Unije“.
53
Tako iz te določbe in zlasti iz uporabe izraza „lahko“ izhaja, da ima EIOPA diskrecijsko pravico na področju preiskav, kadar predlog vloži eden od subjektov, izrecno navedenih v členu 17(2) Uredbe št. 1094/2010, in kadar ravna na lastno pobudo (glej po analogiji sodbo z dne 9. septembra 2015, SV Capital/EBA, T‑660/14, v pritožbenem postopku, EU:T:2015:608, točka 47).
54
Iz tega sledi, da v nasprotju s tem, kar tožeča stranka trdi v okviru tožbe zaradi nedelovanja, EIOPA nikakor ni zavezan k ukrepanju na podlagi člena 17 Uredbe št. 1094/2010.
55
Ta razlaga je poleg tega skladna s cilji in nalogami EIOPA ter sistematiko mehanizma, uvedenega s členom 17 Uredbe št. 1094/2010. V skladu s členom 1(6) te uredbe je namreč cilj EIOPA varovati javne interese s prispevanjem h kratko-, srednje- in dolgoročni stabilnosti in učinkovitosti finančnega sistema v korist gospodarstva Unije, njenih državljanov in podjetij. Poleg tega iz uvodne izjave 26 navedene uredbe izhaja, da je cilj mehanizma, vzpostavljenega s členom 17 te uredbe, zagotavljati preglednost, učinkovitost in pravilno delovanje finančnih trgov, stabilnost finančnega sistema in nevtralne konkurenčne pogoje za finančne institucije v Uniji. Zagotavljanje pravilne in celovite uporabe prava Unije je osnovni pogoj za to. Z drugimi besedami in kot poleg tega opozarja EIOPA, cilj navedenega mehanizma ni zagotoviti individualno varstvo ali odškodnino v sporih med fizično ali pravno osebo in pristojnim organom na nacionalni ravni.
56
Glede na navedeno je treba ugotoviti, da vložitev zahteve, kot jo je v obravnavani zadevi podala tožeča stranka, ne ustvarja nobenega posebnega pravnega razmerja med to stranko in EIOPA ter zato tega organa ne more zavezovati, da opravi preiskavo na podlagi člena 17(2) Uredbe št. 1094/2010.
57
V teh okoliščinah je treba po analogiji s sodno prakso, navedeno v točki 50 zgoraj, sklepati, da zavrnilni sklep nima zavezujočih pravnih učinkov. Zlasti ker tožeča stranka ne more od EIOPA zahtevati, da začne preiskavo na podlagi člena 17(2) Uredbe št. 1094/2010, zavrnitev tega organa, da po uradni dolžnosti začne tak postopek, ne more vplivati na njene interese tako, da bi bistveno spremenila njen pravni položaj.
58
Posledično zavrnilnega sklepa ni mogoče opredeliti kot izpodbojni akt.
59
Ob upoštevanju vsega navedenega je treba predlog za razglasitev ničnosti zavrnilnega sklepa zavreči kot očitno nedopusten, ne da bi bilo treba preučiti trditve strank o upoštevanju roka za vložitev tožbe.
Predlog za razglasitev ničnosti sklepa odbora za pritožbe
60
Tožeča stranka v podporo predlogu za razglasitev ničnosti sklepa odbora za pritožbe, ki naj bi bil dopusten zaradi njenega procesnega upravičenja in upoštevanja roka za vložitev pritožbe, v bistvu navaja en sam tožbeni razlog, ki se nanaša na bistveno kršitev postopka, ker se navedeni odbor ni izrekel o celotnem predmetu spora. Čeprav tožeča stranka navaja, da je bila njena pritožba pri tem odboru res usmerjena le zoper dopis EIOPA z dne 24. novembra 2014, meni, da to ne spremeni dejstva, da bi moral zadevni odbor upoštevati trditve, ki jih je navedla v dopisu z dne 18. junija 2014, s katerim je zahtevala odpravo zavrnilnega sklepa in ki je bil priložen tej pritožbi.
61
EIOPA v bistvu odgovarja, da je predlog za razglasitev ničnosti sklepa odbora za pritožbe nedopusten, ker ta sklep ni izpodbojni akt v smislu člena 263 PDEU in ker je edini tožbeni razlog, ki ga navaja tožeča stranka, vsekakor brezpredmeten.
62
Spomniti je treba, da mora v skladu s sodno prakso Splošno sodišče presoditi, ali učinkovito izvajanje sodne oblasti v okoliščinah obravnavanega primera upravičuje vsebinsko zavrnitev trditev tožeče stranke v zvezi z utemeljenostjo sklepa odbora za pritožbe, ne da bi odločalo o dopustnosti tega predloga za razglasitev ničnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 26. februarja 2002, Svet/Boehringer, C‑23/00 P, EU:C:2002:118, točka 52).
63
V obravnavani zadevi je treba zaradi ekonomičnosti postopka uporabiti to možnost, saj z edinim tožbenim razlogom tožeče stranke iz zgoraj navedenih razlogov očitno ni mogoče dokazati, da je sklep odbora za pritožbe nezakonit.
64
Spomniti je treba, da v skladu s členom 60(4) Uredbe št. 1094/2010, „[č]e je pritožba dopustna, odbor za pritožbe preuči, ali je utemeljena“. Na podlagi člena 9(1) svojega poslovnika odbor za pritožbe presodi dopustnost pritožbe, preden preuči njeno utemeljenost, kadar tožena stranka zatrjuje, da je pritožba nedopustna.
65
V obravnavani zadevi je iz elementov iz spisa razvidno, da je EIOPA pri odboru za pritožbe vložil odgovor na pritožbo z dne 25. junija 2015, ki je bil omejen na vprašanja dopustnosti. V tem odgovoru je predlagal zavrženje pritožbe zaradi nedopustnosti.
66
Odbor za pritožbe je s sklepom pritožbo tožeče stranke zavrgel kot nedopustno, ker v bistvu ni bila vložena zoper akt, ki bi bil v njegovi pristojnosti. Po njegovem mnenju je namreč dopis EIOPA z dne 24. novembra 2014 akt, ki zgolj potrjuje zavrnilni sklep. Poleg tega je ugotovil, da tožeča stranka ni vložila pritožbe zoper zavrnilni sklep in da ga nikakor ne more več izpodbijati, ker je bila pritožba vložena 22. decembra 2014.
67
Čeprav je odbor za pritožbe pritožbo zavrgel zaradi nedopustnosti, pa nasprotno nikakor ni odločil o utemeljenosti pritožbe, ki jo je vložila tožeča stranka. S tem je ravnal v skladu s členom 9(1) svojega poslovnika, česar sicer tožeča stranka ne izpodbija.
68
Po eni strani pa je treba ugotoviti, da tožeča stranka pred Splošnim sodiščem ni navedla nobenega tožbenega razloga ali trditve, s katero bi vzbudila dvom o utemeljenosti presoje, ki jo je odbor za pritožbe opravil v zvezi z dopustnostjo pritožbe, ki jo je vložila pri njem.
69
S svojim edinim tožbenim razlogom namreč tožeča stranka odboru za pritožbe v bistvu očita, da ni odločil o trditvah, ki jih je navedla v dopisu z dne 18. junija 2014. Iz tega dopisa pa je razvidno, da je s temi trditvami želela dokazati, da je IVASS kršil pravo Unije, kar po njenem mnenju utemeljuje začetek preiskave na podlagi člena 17 Uredbe št. 1094/2010.
70
Iz tega sledi, da se edini tožbeni razlog, naveden v podporo temu predlogu, nanaša izključno na presojo utemeljenosti zavrnitve začetka preiskave na podlagi člena 17 Uredbe št. 1094/2010, ki pa je odbor za pritožbe ni opravil.
71
Posledično je treba edini tožbeni razlog zavrniti kot očitno brezpredmeten.
72
Po drugi strani je vsekakor treba ugotoviti, da tožeča stranka v svojih pisanjih priznava, „da je v pritožbi, vloženi 22. decembra 2014, kot izpodbijani sklep omenila le [dopis EIOPA] z dne 24. novembra 2014“. Ugotoviti je treba, da se tožeča stranka tako strinja, da je bil edini predmet pritožbe, vložene pri odboru za pritožbe, dopis EIOPA z dne 24. novembra 2014. Ta ugotovitev velja tudi ob upoštevanju listin iz spisa in zlasti besedila pritožbe, ki jo je tožeča stranka vložila pri odboru za pritožbe, v kateri je kot predmet jasno opredeljen „[dopis] EIOPA z dne 24. novembra 2014, ki potrjuje [zavrnilni] sklep“, ter iz vloge, ki jo je tožeča stranka vložila pri odboru za pritožbe in v kateri je sklepala, da je navedeni dopis, ki je potrjeval zavrnilni sklep, v nasprotju s pravom Unije.
73
Ni sporno, da je odbor za pritožbe odločil o pritožbi zoper dopis EIOPA z dne 24. novembra 2014 in jo zavrgel kot nedopustno. S tem je odbor izčrpal predmet spora, ki je bil, kot je razvidno iz zgornjih preudarkov, zakonitost zgolj tega dopisa.
74
Posledično tožeča stranka očitno nepravilno zatrjuje, da je odbor za pritožbe le delno odločil o predmetu spora, ker se ni izrekel o njenem dopisu z dne 18. junija 2014.
75
Ta ugotovitev velja, tudi če je bil dopis tožeče stranke z dne 18. junija 2014 priložen vlogi, ki jo je vložila za namene postopka pred odborom za pritožbe, in tudi če je v tej vlogi pojasnila, da so priloge sestavni del njenega razlogovanja. Ne da bi to vplivalo na vprašanje, ali je odbor za pritožbe ob vsebinski presoji pritožbe zavezan, da ne odloči le o trditvah, predstavljenih v vloženih vlogah, temveč tudi o trditvah, ki so navedene izključno v prilogah k tem vlogam, je treba namreč ugotoviti, da dejstvo, da je bil navedeni dopis priložen vlogi tožeče stranke, ne more spremeniti predmeta spora pred odborom za pritožbe, ki je bil jasno omejen na dopis EIOPA z dne 24. novembra 2014.
76
Poleg tega je treba, tudi ob domnevi, da želi tožeča stranka organu EIOPA očitati, da njenega dopisa z dne 18. junija 2014 ni obravnaval kot pritožbo, vloženo na podlagi člena 60 Uredbe št. 1094/2010, oziroma da ni odločil o pritožbi, vloženi s tem dopisom, dodati še, da iz navedenega dopisa nikakor ni razvidno, da je tožeča stranka nameravala vložiti tako pritožbo pri odboru za pritožbe. Kvečjemu je ta dopis, ki je bil naslovljen na predsednika EIOPA in v katerem so bile navedene trditve, s katerimi je tožeča stranka želela izpodbijati zavrnilni sklep, vseboval zahtevo, naj predsednik EIOPA odpravi navedeni sklep in začne preiskavo na podlagi člena 17 navedene uredbe.
77
Iz tega sledi, da je treba edini tožbeni razlog, naveden v podporo predlogu za razglasitev ničnosti sklepa odbora za pritožbe, zavrniti kot očitno brezpredmeten in vsekakor kot očitno neutemeljen.
78
Posledično je treba navedeni predlog zavrniti kot očitno brez pravne podlage.
Odškodninski zahtevek
79
Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj „ugotovi odgovornost [EIOPA]“ za škodo, ki ji jo je ta povzorčil, ker ni sprejel sklepa in ker je sprejel izpodbijana sklepa. Ob sklicevanju na trditve, ki jih je navedla v okviru tožbe zaradi nedelovanja in ničnostne tožbe, trdi, da je EIOPA dovolj resno kršil člena 17 in 60 Uredbe št. 1094/2010 in določbe Tretje direktive o premoženjskem zavarovanju, ki naj bi ji podeljevale pravice. Te nezakonitosti naj bi ji povzročile tako premoženjsko škodo zaradi 59‑odstotnega zmanjšanja njenega prometa v zvezi s policami, sklenjenimi v Italiji, med letoma 2013 in 2014, izgubljenega dobička in stroškov, povezanih z blokado odprtja podružnice v Italiji, kot tudi škodo na njenem ugledu oziroma podobi. Glede vzročne zveze tožeča stranka meni, da čeprav se je vzročna veriga začela s sklepom IVASS, je EIOPA vseeno odločilno prispeval k ohranitvi učinkov tega sklepa.
80
EIOPA odgovarja, da je odškodninski zahtevek očitno nedopusten in, podredno, očitno neutemeljen.
81
Spomniti je treba, da mora v skladu s členom 21 Statuta Sodišča Evropske unije in členom 76(d) Poslovnika tožba med drugim vsebovati predmet spora in kratek povzetek tožbenih razlogov. Da bi odškodninska tožba za povračilo škode, ki jo je domnevno povzročila institucija Unije, izpolnila te zahteve, mora vsebovati elemente, ki omogočajo opredelitev ravnanja, ki ga tožeča stranka očita instituciji, razloge, zaradi katerih meni, da obstaja vzročna zveza med tem ravnanjem in škodo, ki naj bi jo utrpela, ter naravo in obseg te škode (sodbi z dne 18. septembra 1996, Asia Motor France in drugi/Komisija, T‑387/94, EU:T:1996:120, točki 106 in 107, ter z dne 6. maja 1997, Guérin automobiles/Komisija, T‑195/95, EU:T:1997:66, točki 20 in 21). Nasprotno pa zahtevek, katerega namen je pridobiti kakršno koli odškodnino, ni dovolj natančen in ga je zato treba šteti za nedopustnega (sodba z dne 2. decembra 1971, Zuckerfabrik Schöppenstedt/Svet, 5/71, EU:C:1971:116, točka 9).
82
Res je, da tožeči stranki ni treba v številkah navesti zneska škode, za katero meni, da jo je utrpela, vendar pa mora jasno navesti dokaze, ki omogočajo ocenitev njenega značaja in obsega, kar toženi stranki omogoči, da zagotovi svojo obrambo. V takih okoliščinah neobstoj številčnih podatkov v tožbi ne vpliva na pravice do obrambe druge stranke (sklep z dne 22. julija 2005, Polyelectrolyte Producers Group/Svet in Komisija, T‑376/04, EU:T:2005:297, točka 55).
83
Vendar se je v obravnavani zadevi tožeča stranka le nejasno sklicevala na domnevno premoženjsko škodo zaradi 59‑odstotnega zmanjšanja njenega prometa v zvezi s policami, sklenjenimi v Italiji, izgubljenega dobička in stroškov, povezanih z blokado odprtja podružnice v Italiji, ter na škodo na njenem ugledu oziroma podobi, ne da bi svoje trditve kakor koli podprla. Tožeča stranka tako ni predložila zadostnih elementov, da bi Splošnemu sodišču in EIOPA omogočila presojo narave in obsega nastale škode.
84
Poleg tega tožeča stranka tudi ni zadostno pojasnila, zakaj meni, da obstaja vzročna zveza med ravnanjem, ki ga očita organu EIOPA, in škodo, ki jo je domnevno utrpela. Navedla je namreč le, da je „[r]es […], da se je vzročna veriga, ki je pripeljala do škode, ki [ji] je nastala, začela s sklepom IVASS, da pa je EIOPA, s tem ko ni sprejel sklepa oziroma je sprejel sklepa z vsebinskimi napakami, odločilno prispeval k ohranitvi učinkov [navedenega] sklepa […] in opustitvi sprejetja ukrepa, ki bi odpravil to omejitev“. Vendar je treba ugotoviti, da take nejasne in nepodprte trditve ne ustrezajo zahtevam, navedenim v točki 81 zgoraj.
85
V teh okoliščinah je treba odškodninski zahtevek zavreči kot očitno nedopusten.
86
Glede na vse navedeno in zlasti ob upoštevanju ugotovitev v točkah 43, 59, 78 in 85 zgoraj, je treba to tožbo zavreči kot delno očitno nedopustno in zavrniti kot delno očitno brez pravne podlage.
Stroški
87
V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker tožeča stranka ni uspela, se ji v skladu s predlogom EIOPA naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat)
sklenilo:
1.
Tožba se zavrne.
2.
Družba Onix Asigurări SA nosi svoje stroške in stroške Evropskega organa za zavarovanja in poklicne pokojnine (EIOPA).
V Luxembourgu, 24. junija 2016.
Sodni tajnik
E. Coulon
Predsednica
M. E. Martins Ribeiro
( *1 ) Jezik postopka: romunščina.
Full & Egal Universal Law Academy