15.5.2017
SL
Uradni list Evropske unije
C 151/11
Sodba Sodišča (šesti senat) z dne 16. marca 2017 (predlog za sprejetje predhodne odločbe Augstākā tiesa – Latvija) – Valsts ieņēmumu dienests/„Veloserviss“ SIA
(Zadeva C-47/16) (1)
(„Predhodno odločanje - Carinska unija - Carinski zakonik Skupnosti - Člen 220(2)(b) - Naknadna izterjava uvoznih dajatev - Legitimno pričakovanje - Pogoji uporabe - Napaka carinskih organov - Obveznost uvoznika, da ravna v dobri veri in preveri okoliščine, v katerih je bilo izdano potrdilo o poreklu ‚obrazec A‘ - Dokazna sredstva - Obvestilo Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF)“)
(2017/C 151/15)
Jezik postopka: latvijščina
Predložitveno sodišče
Augstākā tiesa
Stranki v postopku v glavni stvari
Tožeča stranka: Valsts ieņēmumu dienests
Tožena stranka:„Veloserviss“ SIA
Izrek
1.
Člen 220(2)(b) Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti, kakor je bila spremenjena z Uredbo (ES) št. 2700/2000 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. novembra 2000, je treba razlagati tako, da lahko uvoznik, ki se sklicuje na svojo dobrovernost, na podlagi te določbe z opiranjem na legitimna pričakovanja naknadni vknjižbi uvoznih dajatev nasprotuje le, če so kumulativno izpolnjeni trije pogoji. Najprej, to, da dajatve niso bile plačane, mora biti posledica napake pristojnih organov samih, dalje, ta napaka mora biti taka, da od zavezanca za plačilo, ki ravna v dobri veri, ni razumno pričakovati, da jo bo odkril, in nazadnje, ta zavezanec mora upoštevati vse določbe, ki jih veljavni predpisi določajo za njegovo carinsko deklaracijo. Taka legitimna pričakovanja niso podana, med drugim, kadar uvoznik, čeprav obstajajo očitni razlogi za dvom o pravilnosti potrdila o poreklu „obrazec A“, ni po svojih najboljših močeh preveril okoliščin, v katerih je bilo to potrdilo izdano, da bi ugotovil, ali so bili ti dvomi utemeljeni. Taka obveznost pa ne pomeni, da bi moral uvoznik na splošno sistematično preverjati okoliščine, v katerih so carinski organi države izvoza izdali potrdilo o poreklu „obrazec A“. Predložitveno sodišče mora ob upoštevanju vseh konkretnih okoliščin spora v glavni stvari presoditi, ali so ti trije pogoji v tej zadevi izpolnjeni.
2.
Člen 220(2)(b) Uredbe št. 2913/92, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 2700/2000, je treba razlagati tako, da je mogoče v zadevi, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, na podlagi podatkov, vsebovanih v obvestilu Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF), sklepati, da uvoznik na podlagi te določbe s sklicevanjem na legitimna pričakovanja ne more upravičeno nasprotovati naknadni vknjižbi uvoznih dajatev. Če pa tako obvestilo vsebuje le splošen opis spornega položaja – kar mora preveriti nacionalno sodišče – zgolj to obvestilo ne more zadostovati za to, da bi se v pravno zadostni meri dokazalo, da so ti pogoji z vseh vidikov izpolnjeni, zlasti glede primernosti ravnanja izvoznika. V takih okoliščinah morajo načeloma carinski organi države uvoza predložiti dodatne dokaze, da je za to, da so carinski organi države izvoza izdali nepravilno potrdilo o poreklu „obrazec A“, kriv izvoznik, ki je navedel nepravilna dejstva. Kadar pa carinski organi države uvoza tega ne morejo dokazati, mora po potrebi uvoznik dokazati, da je bilo to potrdilo izdano na podlagi pravilnih dejstev, ki jih je navedel izvoznik.
(1) UL C 111, 29.3.2016.