15.4.2019
SL
Uradni list Evropske unije
C 139/5
Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 26. februarja 2019 (predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo l’Østre Landsret, Vestre Landsret – Danska) – N Luxembourg 1 (C-115/16), X Denmark A/S (C-118/16), C Danmark I (C-119/16), Z Denmark ApS (C-299/16)/Skatteministeriet
(Združene zadeve C-115/16, C-118/16, C-119/16 in C-299/16) (1)
(Predhodno odločanje - Približevanje zakonodaj - Skupni sistem obdavčevanja plačil obresti ter licenčnin med povezanimi družbami iz različnih držav članic - Direktiva 2003/49/ES - Upravičeni lastnik obresti in licenčnin - Člen 5 - Zloraba pravice - Družba s sedežem v državi članici, ki povezani družbi s sedežem v drugi državi članici plača obresti, ki so potem v celoti ali skoraj v celoti nakazane zunaj ozemlja Evropske unije - Hčerinska družba, za katero velja obveznost odtegnitve davka pri viru od obresti)
(2019/C 139/03)
Jezik postopka: danščina
Predložitveno sodišče
Østre Landsret, Vestre Landsret
Stranki*e v postopku v glavni stvari
Tožeče strank: N Luxembourg 1 (C-115/16), X Denmark A/S (C-118/16), C Danmark I (C-119/16), Z Denmark ApS (C-299/16)
Tožena stranka: Skatteministeriet
Izrek
1.
Zadeve C-115/16, C-118/16, C-119/16 in C-299/16 se združijo za izdajo sodbe.
2.
Člen 1(1) Direktive Sveta 2003/49/ES z dne 3. junija 2003 o skupnem sistemu obdavčevanja plačil obresti ter licenčnin med povezanimi družbami iz različnih držav članic v povezavi s členom 1(4) te direktive je treba razlagati tako, da je oprostitev vsake obdavčitve plačila obresti, ki jo določa, pridržana samo za upravičene lastnike takih obresti, in sicer subjekte, ki so dejansko deležni teh obresti z ekonomskega vidika in ki imajo torej pravico, da prosto odločijo o njihovi namembnosti.
Splošno načelo prava Unije, v skladu s katerim se posamezniki ne smejo ali zlorabe sklicevati na pravila prava Unije z namenom goljufije, je treba razlagati tako, da morajo nacionalni organi in sodišča ugodnost oprostitve vsakršne obdavčitve plačila obresti iz člena 1(1) Direktive 2003/49 v primeru goljufije ali zlorabe davkoplačevalcu zavrniti, tudi če ni določb nacionalnega ali konvencijskega prava, ki določajo tako zavrnitev.
3.
Za dokaz zlorabe je po eni strani potreben skupek objektivnih okoliščin, iz katerih izhaja, da kljub formalnemu spoštovanju pogojev, ki jih določa ureditev Unije, cilj te ureditve ni dosežen, in po drugi strani subjektivni element, to je namen pridobiti korist, ki izhaja iz ureditve Unije, z umetno ustvaritvijo pogojev, potrebnih za njeno pridobitev. Obstoj določenega števila indicev lahko izkazuje obstoj zlorabe pravice, če so ti indici objektivni in skladni. Taki indici so lahko med drugim obstoj obvodnih družb, ki nimajo ekonomske utemeljitve, in izključno formalna narava strukture skupine družb, finančna shema in posojila. Okoliščina, da je država članica, iz katere izhajajo obresti, sklenila konvencijo s tretjo državo, v kateri je rezident družba, ki je njihov upravičeni lastnik, ne vpliva na morebitno ugotovitev zlorabe pravice.
4.
Nacionalni organ za to, da družbi zavrne priznanje statusa upravičenega lastnika obresti ali da dokaže obstoj zlorabe pravice, ni dolžan opredeliti subjekta ali subjektov, za katere šteje, da so upravičeni lastniki teh obresti.
5.
Člen 3(a) Direktive 2003/49 je treba razlagati tako, da komanditna delniška družba (SCA), ki je pooblaščena kot družba za tvegane kapitalske investicije (SICAR) luksemburškega prava, ne more biti opredeljena kot „družba države članice“ v smislu te direktive, ki bi lahko bila deležna oprostitve iz člena 1(1) te direktive, če so obresti, ki jih je prejela ta SICAR, v položaju, kot je ta v postopku v glavni stvari, v Luksemburgu oproščene impôt sur les revenus des collectivités, kar mora preveriti predložitveno sodišče.
6.
V položaju, v katerem se režim, ki ga določa Direktiva 2003/49, in sicer oprostitve davčnega odtegljaja od obresti, ki jih družba rezidentka države članice plača družbi rezidentki druge države članice, ne uporablja zaradi ugotovitve obstoja goljufije ali zlorabe v smislu člena 5 te direktive, se ni mogoče sklicevati na uporabo svoboščin iz Pogodbe DEU, da bi se izpodbijala ureditev prve države članice, ki ureja obdavčitev teh obresti.
V drugačnem primeru je treba člen 63 PDEU razlagati tako, da:
—
načeloma ne nasprotuje nacionalni ureditvi, v skladu s katero mora družba rezidentka, ki plača obresti družbi nerezidentki, odtegniti davek pri viru od teh obresti, medtem ko take obveznosti ta družba rezidentka nima, če je družba, ki prejme obresti, ravno tako družba rezidentka, nasprotuje pa nacionalni ureditvi, ki določa tak davčni odtegljaj v primeru, v katerem družba rezidentka plača obresti družbi nerezidentki, medtem ko za družbo rezidentko, ki prejme obresti od druge družbe rezidentke, ne velja obveznost plačila akontacije iz naslova davka od dohodkov pravnih oseb v prvih dveh davčnih letih in je torej dolžna plačati ta davek v zvezi s temi obrestmi bistveno kasneje, kot to velja za ta davčni odtegljaj;
—
nasprotuje nacionalni ureditvi, ki družbi rezidentki, ki ima obveznost odtegnitve davka pri viru od obresti, ki jih je ta plačala družbi nerezidentki, v primeru zamude pri plačilu tega odtegljaja nalaga obveznost, da plača zamudne obresti, katerih obrestna mera je višja od obrestne mere, ki se uporablja v primeru zamude pri plačilu davka od dohodkov pravnih oseb, s katerim so med drugim obdavčene obresti, ki jih družba rezidentka prejme od druge družbe rezidentke;
—
nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa, da se, kadar za družbo rezidentko velja obveznost odtegljaja davka pri viru od obresti, ki jih plača družbi nerezidentki, ne upoštevajo izdatki v obliki izdatkov za obresti, neposredno povezani z dejavnostjo v zvezi z zadevnim posojilom, ki jih je nosila ta zadnjenavedena družba, medtem ko lahko v skladu s to nacionalno ureditvijo take stroške za določitev svojega obdavčljivega dohodka odbije družba rezidentka, ki prejme obresti od druge družbe rezidentke.
(1) UL C 270, 25.7.2016.
Full & Egal Universal Law Academy