3.12.2018
SL
Uradni list Evropske unije
C 436/4
Sodba Sodišča (drugi senat) z dne 4. oktobra 2018 (predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Administrativen sad Sofia-grad – Bolgarija) – Nigyar Rauf Kaza Ahmedbekova, Rauf Emin Ogla Ahmedbekov/Zamestnik-predsedatel na Darzhavna agentsia za bezhantsite
(Zadeva C-652/16) (1)
((Predhodno odločanje - Skupna politika o azilu in subsidiarni zaščiti - Standardi glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite - Direktiva 2011/95/EU - Členi 3, 4, 10 in 23 - Prošnje za mednarodno zaščito, ki so jih ločeno vložili člani iste družine - Posamična presoja - Upoštevanje groženj družinskemu članu v okviru posamične presoje prošnje drugega družinskega člana - Ugodnejši standardi, ki jih države članice lahko ohranijo ali sprejmejo za razširitev azila ali mednarodne zaščite na družinske člane upravičenca do mednarodne zaščite - Presoja razlogov za preganjanje - Sodelovanje državljana Azerbajdžana pri vložitvi tožbe zoper svojo državo pri Evropskem sodišču za človekove pravice - Skupni postopkovni standardi - Direktiva 2013/32/EU - Člen 46 - Pravica do učinkovitega pravnega sredstva - Podrobna in ex nunc presoja - Razlogi za preganjanje ali dejanski elementi, ki so bili zamolčani pred organom za presojo, vendar pa so bili navedeni v okviru pravnega sredstva, vloženega zoper odločbo, ki jo je ta organ sprejel))
(2018/C 436/04)
Jezik postopka: bolgarščina
Predložitveno sodišče
Administrativen sad Sofia-grad
Stranke v postopku v glavni stvari
Tožeči stranki: Nigyar Rauf Kaza Ahmedbekova, Rauf Emin Ogla Ahmedbekov
Tožena stranka: Zamestnik-predsedatel na Darzhavna agentsia za bezhantsite
Izrek
1.
Člen 4 Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite je treba razlagati tako, da je treba v okviru posamične obravnave prošnje za mednarodno zaščito upoštevati nevarnost preganjanja in resnih groženj za družinskega člana prosilca, da se ugotovi, ali je zadnjenavedeni zaradi družinskih vezi z navedeno ogroženo osebo tudi sam izpostavljen tem grožnjam.
2.
Direktivo 2011/95 in Direktivo 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite je treba razlagati tako, da ne nasprotujeta temu, da so prošnje za mednarodno zaščito, ki so jih ločeno vložili člani iste družine, predmet ukrepov za obravnavanje morebitne povezanosti, da pa nasprotujeta temu, da se te prošnje obravnavajo skupno. Nasprotujeta tudi temu, da se obravnava ene od teh prošenj prekine do končanja postopka obravnave v zvezi z drugo od teh prošenj.
3.
Člen 3 Direktive 2011/95 je treba razlagati tako, da državi članici omogoča, da v primeru priznanja – na podlagi ureditve, ki je uvedena s to direktivo – mednarodne zaščite družinskemu članu določi, da to zaščito razširi na druge člane te družine, če v zvezi z njimi ne velja nobeden od razlogov za izključitev iz člena 12 te direktive in je njihov položaj zaradi potrebe po ohranjanju enotnosti družine povezan z logiko mednarodne zaščite.
4.
Razlog za nedopustnost iz člena 33(2)(e) Direktive 2013/32 ne zajema položaja, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, v katerem odrasla oseba zase in za svojega mladoletnega otroka vloži prošnjo za mednarodno zaščito, ki temelji zlasti na obstoju družinske vezi z drugo osebo, ki je ločeno vložila prošnjo za mednarodno zaščito.
5.
Sodelovanja prosilca za mednarodno zaščito pri vložitvi tožbe zoper svojo matično državo pred Evropskim sodiščem za človekove pravice v okviru presoje razlogov za preganjanje iz člena 10 Direktive 2011/95 načeloma ni mogoče šteti za dokaz pripadnosti tega prosilca „določeni družbeni skupini“ v smislu odstavka 1(d) tega člena, ampak je to sodelovanje treba šteti kot razlog za preganjanje na podlagi „političnega prepričanja“ v smislu odstavka 1(e) navedenega člena, če obstajajo utemeljeni razlogi, da bo ta država sodelovanje pri vložitvi te tožbe razumela kot dejanje političnega nestrinjanja, zoper katero lahko izvaja povračilne ukrepe.
6.
Člen 46(3) Direktive 2013/32 v povezavi s sklicevanjem na postopek s tožbo iz člena 40(1) te direktive je treba razlagati tako, da je sodišče, pri katerem se vloži tožba zoper odločbo o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito, na podlagi „naknadnih navedb“ in po tem, ko je od organa za presojo zahtevalo njihovo preučitev, načeloma dolžno opraviti presojo razlogov za mednarodno zaščito, kadar so bili dejanski elementi, ki se nanašajo na dogodke ali grožnje, ki so domnevno obstajali pred sprejetjem navedene odločbe o zavrnitvi ali celo pred vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito, prvič navedeni v postopku s tožbo. To sodišče pa, nasprotno, tega ni dolžno storiti, če ugotovi, da so bili razlogi ali elementi navedeni v pozni fazi postopka s tožbo ali da niso predloženi dovolj konkretno, da bi jih bilo mogoče ustrezno preučiti, ali – kadar gre za dejanske elemente – če ugotovi, da ti niso pomembni ali se ne razlikujejo dovolj od elementov, ki jih je organ za presojo že lahko upošteval.
(1) UL C 86, 20.3.2017.
Full & Egal Universal Law Academy