SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE
JULIANE KOKOTT,
predstavljeni 1. junija 2017 ( 1 )
Združene zadeve C‑215/16, C‑216/16, C‑220/16 in C‑221/16
Elecdey Carcelen SA (C‑215/16),
Energías Eólicas de Cuenca SA (C‑216/16),
Iberenova Promociones SAU (C‑220/16),
Iberdrola Renovables Castilla La Mancha SA (C‑221/16)
proti
Comunidad Autónoma de Castilla la Mancha
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Tribunal Superior de Justicia de Castilla-La Mancha (vrhovno sodišče Kastilije-Manče, Španija))
„Predlog za sprejetje predhodne odločbe – Okolje – Vetrna energija – Direktiva 2009/28/ES – Spodbujanje uporabe energije iz obnovljivih virov – Direktiva 2008/118/ES – Splošni režim za trošarino – Direktiva 2003/96/ES – Obdavčitev energentov in električne energije – Regionalna dajatev na vetrne elektrarne (‚canon eólico‘)“
I. Uvod
1.
V španski regiji Manči se je že Don Kihot boril z mlini na veter. Zato ne preseneča, da mora Sodišče obravnavati nov spor o vetrni energiji, ki izvira iz avtonomne skupnosti Kastilija-Manča. Potem ko je moralo v nedavni preteklosti že večkrat odločati o njenih škodljivih vplivih na okolje, ( 2 ) pa tudi o njenem spodbujanju, ( 3 ) je predmet obravnavanega primera dajatev na vetrne elektrarne, ki jo je iznašla ta regija, pri kateri gre tako rekoč za „pole tax“.
2.
Predlog za sprejetje predhodne odločbe se poleg Direktive 2009/28/ES ( 4 ) o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov nanaša tudi na Direktivo 2008/118/ES ( 5 ) o splošnem režimu za trošarino in Direktivo 2003/96/ES ( 6 ) o obdavčitvi energentov in električne energije. Konkretno je treba preučiti, ali je sporna dajatev združljiva s ciljem Direktive 2009/28, to je spodbujanje uporabe energije iz obnovljivih virov, ali njeno ureditvijo o upravnih stroških. Vendar naj bi Sodišče obravnavalo tudi vprašanje, v kolikšni meri bi lahko Direktiva 2009/28 nasprotovala taki dajatvi, če bi bila z njo ogrožena uresničitev ciljev te direktive. V zvezi z obema davčnopravnima direktivama je treba pojasniti predvsem, ali dajatev spada na njuno področje uporabe, saj bi morala v tem primeru izpolnjevati določene zahteve.
II. Pravni okvir
A. Pravo Unije
1. Direktiva 2009/28
3.
Predmet Direktive 2009/28 je spodbujanje energije iz obnovljivih virov.
4.
Člen 2(k) Direktive 2009/28 opredeljuje pojem programa podpore tako:
„[…] vsak instrument, program ali mehanizem, ki ga uporabi država članica ali skupina držav članic in spodbuja uporabo energije iz obnovljivih virov z zmanjševanjem stroškov te energije, povečanjem cene, po kateri se lahko prodaja, ali povečanjem količine nabavljene energije na podlagi obveznosti glede obnovljive energije ali drugače. Sem med drugim spadajo naložbena pomoč, davčne oprostitve ali olajšave, vračilo davkov, programi podpore, ki zavezujejo k uporabi obnovljive energije, vključno s tistimi programi, ki uporabljajo zelene certifikate, in neposredni programi zaščite cen, vključno s tarifami za dovajanje toka in plačili premij.“
5.
Člen 3(1) in (2) Direktive 2009/28 nalaga državam članicam, naj določen najmanjši delež svojih potreb po energiji pokrijejo z energijo iz obnovljivih virov:
„1. Vsaka država članica zagotovi, da je delež energije iz obnovljivih virov, […], v končni bruto porabi energije v letu 2020 najmanj enak njenemu nacionalnemu splošnemu cilju za delež energije iz obnovljivih virov v tem letu, določenemu v tretjem stolpcu razpredelnice v delu A Priloge I. […]
2. Države članice uvedejo učinkovito oblikovane ukrepe, da bi zagotovile, da je delež energije iz obnovljivih virov enak ali večji od deleža iz okvirne usmeritve iz dela B Priloge I.“
6.
V zvezi s tem se člen 3(3) Direktive 2009/28 med drugim nanaša na programe podpore:
„Da bodo države članice dosegle cilje iz odstavkov 1 in 2 tega člena, lahko med drugim uporabijo naslednje ukrepe:
(a)
programe podpore;
(b)
[…]“
7.
Postopki za izdajo dovoljenj so omenjeni v uvodni izjavi 40 Direktive 2009/28:
„Postopek, ki ga uprava, pristojna za nadzor izdajanja dovoljenj, certificiranja in licenciranja za obrate za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov, uporablja pri uporabi pravil za posebne projekte, bi moral biti objektiven, pregleden, nediskriminatoren in sorazmeren. […]“
8.
Ta pravila so določena v členu 13 Direktive 2009/28:
„1. Države članice zagotovijo, da se vsi nacionalni predpisi v zvezi s postopki za izdajo dovoljenj, certificiranja in licenciranja, ki se uporabljajo za obrate za proizvodnjo električne energije, ogrevanje ali hlajenje iz obnovljivih virov in za pripadajočo infrastrukturo prenosnega in distribucijskega omrežja, ter postopek pretvorbe biomase v biogoriva ali druge energetske proizvode, sorazmerni in potrebni.
Države članice zlasti sprejmejo primerne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da:
[…]
(e)
so upravni stroški, ki jih plačajo potrošniki, načrtovalci, arhitekti, gradbeniki ter inštalaterji in dobavitelji naprav in sistemov, pregledni in odvisni od stroškov; […]
[…]“
2. Direktiva 2008/118
9.
Predmet Direktive 2008/118 je splošni režim za trošarino. Člen 1(1) določa področje uporabe in člen 1(2) dopustnost drugih trošarin:
„1. Ta direktiva določa splošni režim za trošarino, ki neposredno ali posredno zadeva porabo naslednjega blaga (v nadaljnjem besedilu „trošarinsko blago“):
(a)
energenti in električna energija, zajeti v Direktivi 2003/96/ES;
(b)
alkohol in alkoholne pijače, zajeti v direktivah 92/83/EGS in 92/84/EGS;
(c)
tobačni izdelki, zajeti v direktivah 95/59/ES, 92/79/EGS in 92/80/EGS.
2. Države članice lahko pobirajo druge posredne davke na trošarinsko blago za posebne namene, če so ti davki skladni z davčnimi pravili Skupnosti, ki se uporabljajo za trošarino ali davek na dodano vrednost, glede določanja davčne osnove, izračunavanja davka, davčne obveznosti in davčnega nadzora, ta pravila pa ne vključujejo določb o oprostitvah.“
3. Direktiva 2003/96
10.
Predmet Direktive 2003/96 je obdavčitev energije.
11.
Kot kaže zlasti njen člen 4, ta direktiva načeloma določa najnižjo raven obdavčitve energije:
„1. Raven obdavčitve, ki jih države članice določijo za energente in električno energijo, naštete v členu 2, ne smejo biti nižje od najnižjih ravni obdavčitve, določenih s to direktivo.
2. V tej direktivi, izraz ‚raven obdavčitve‘ pomeni skupne dajatve, ki se pobirajo iz naslova vseh posrednih davkov (razen DDV) in ki se ob sprostitvi v porabo neposredno ali posredno izračunavajo za količino energentov in električne energije.“
12.
Poleg tega se nacionalno sodišče sklicuje na člen 15 Direktive 2003/96, ki omogoča nekatere izjeme glede ravni obdavčitve:
„Brez poseganja v druge določbe Skupnosti lahko države članice pod davčnim nadzorom uporabijo popolne ali delne izjeme glede ravni obdavčitve za:
(a)
[…]
(b)
električno energijo:
–
pridobljeno od sonca, vetra, plimovanja ali geotermalnih virov;
–
[…]“
B. Špansko pravo
13.
Avtonomna skupnost Kastilija-Manča je z Ley 9/2011, de 21 de marzo, por la que se crea el canon eólico (zakon št. 9/2011 z dne 21. marca 2011 o uvedbi dajatve na vetrne elektrarne; v nadaljevanju: zakon št. 9/2011) uvedla dajatev na vetrne elektrarne.
14.
Člen 4 zakona št. 9/2011 določa obdavčljivi dogodek:
„1. Obdavčljivi dogodek za dajatev na vetrne elektrarne je ustvarjanje obremenitev in negativnih učinkov za naravno okolje in krajino, ki je posledica tega, da se v parku vetrnih elektrarn namestijo vetrne turbine, namenjene proizvodnji električne energije […].
[…]
3. Šteje se, da je obdavčljivi dogodek podan, čeprav imetnik vetrnih turbin ni imetnik upravnega dovoljenja za izgradnjo parka vetrnih elektrarn.“
15.
Davčna osnova je določena v členu 7 zakona št. 9/2011:
„1. Davčna osnova je skupno število enot vetrnih turbin v okviru parka vetrnih elektrarn […].“
16.
Člen 8 določa znesek obdavčitve:
„1. Znesek obdavčitve se določi tako, da se za davčno osnovo uporabijo te trimesečne davčne stopnje:
Za parke vetrnih elektrarn, ki imajo do 2 vetrni turbini: 0 EUR za vsako vetrno turbino.
Za parke vetrnih elektrarn, ki imajo od 3 do 7 vetrnih turbin: 489 EUR za vsako vetrno turbino.
Za parke vetrnih elektrarn, ki imajo od 8 do 15 vetrnih turbin: 871 EUR za vsako vetrno turbino.
Za parke vetrnih elektrarn, ki imajo več kot 15 vetrnih turbin:
(a)
kadar je število vetrnih turbin enako ali manjše od proizvodne zmogljivosti parka v megavatih: 1.233 EUR za vsako vetrno turbino.
(b)
kadar je število vetrnih turbin večje od proizvodne zmogljivosti parka v megavatih: 1.275 EUR za vsako vetrno turbino.
[…]“
III. Dejansko stanje in predlog za sprejetje predhodne odločbe
17.
Elecdey Carcelen SA (zadeva C‑215/16), Energías Eólicas de Cuenca SA (zadeva C‑216/16), Iberenova Promociones SAU (zadeva C‑220/16) in Iberdrola Renovables Castilla La Mancha SA (zadeva C‑221/16) upravljajo vetrne elektrarne v avtonomni skupnosti Kastilija-Manča, ki so predmet regionalne dajatve na vetrne elektrarne. Pri pristojnem organu so zahtevale popravek samoobdavčitve iz naslova dajatve na vetrne elektrarne v davčnem letu 2011 in vračilo plačanih zneskov.
18.
Zoper odločbe o zavrnitvi teh zahtev so vložile tožbe pri Tribunal Superior de Justicia de Castilla-La Mancha (vrhovno sodišče Kastilije-Manče, Španija). Zato je to sodišče Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
1.
Ali je treba, glede na to, da so „programi podpore“, opredeljeni v členu 2(k) Direktive 2009/28, in, med njimi, davčne spodbude, ki obsegajo davčne olajšave ali oprostitve in vračilo davkov, določeni kot instrumenti, namenjeni doseganju ciljev, kar zadeva porabo energije iz obnovljivih virov, ki so določeni v omenjeni Direktivi 2009/28, šteti, da so omenjene spodbude in ukrepi obvezni in zavezujejo države članice ter imajo neposredni učinek, tako da se lahko prizadeti posamezniki nanje sklicujejo in jih uveljavljajo pred vsemi državnimi, sodnimi in upravnimi instancami?
2.
Ali je treba, glede na to, da je pri naštevanju „programov podpore“, omenjenih v prejšnjem vprašanju, ki med drugim obsegajo ukrepe davčnih spodbud v obliki davčnih olajšav, oprostitev in vračila davkov, uporabljen izraz „med drugim“, šteti, da med te spodbude spada tudi neobdavčitev, torej prepoved kakršne koli vrste specifične in posebne dajatve – poleg splošnih davkov, s katerimi je obdavčena gospodarska dejavnost in proizvodnja električne energije – s katero je obdavčena energija iz obnovljivih virov? Poleg tega se v tem istem okviru zastavlja to vprašanje: Ali je treba poleg tega šteti, da je s prej navedeno splošno prepovedjo zajeta prepoved velikega števila dvojnih ali prekrivajočih se več splošnih ali posebnih davkov, ki zadevajo različne faze dejavnosti pridobivanja energije iz obnovljivih virov in se navezujejo na enak obdavčljivi dogodek kot obravnavana dajatev na vetrne elektrarne?
3.
Če je odgovor na prejšnje vprašanje nikalen in če se sprejme, da je obdavčitev energije iz obnovljivih virov za namene člena 1(2) Direktive 2008/118 dovoljena: Ali je treba pojem „posebni nameni“ razlagati tako, da mora biti cilj te obdavčitve izključen in da mora biti poleg tega davek na energijo iz obnovljivih virov z vidika svoje strukture resnično nefiskalne narave in ne sme imeti zgolj narave zagotavljanja proračunskih virov ali davčnih prihodkov?
4.
Ali je treba v skladu z določbo člena 4 Direktive 2003/96, ki ob tem, da napotuje na ravni obdavčitve, ki jih morajo države članice uporabiti za energente in električno energijo, za referenco vzame najnižje ravni iz te direktive, ki pomenijo vsoto vseh dajatev, neposrednih in posrednih, ki se ob sprostitvi v porabo izračunavajo za te proizvode, šteti, da mora ta vsota privesti do tega, da se iz ravni obdavčitve, ki jo zahteva ta direktiva, izključijo tisti nacionalni davki, ki nimajo prave nefiskalne narave tako z vidika svoje strukture kot z vidika svoje specifične namembnosti, ki se razlaga glede na odgovor na prejšnje vprašanje?
5.
Ali je pojem stroški iz člena 13(1)(e) Direktive 2009/28 avtonomen pojem evropskega prava, ki ga je treba razlagati širše tako, da zajema in je sinonim tudi za pojem davek na splošno?
6.
Če je odgovor na prejšnje vprašanje pritrdilen, se zastavlja to vprašanje: Ali lahko stroški, ki jih morajo plačati potrošniki in na katere se nanaša prej navedeni člen 13(1)(e), vključujejo samo tiste dajatve ali davčna bremena, katerih namen je nadomestilo škode, ki je posledica vpliva energije iz obnovljivih virov na okolje, in da se s pobranim zneskom odpravi škoda, ki je povezana s takim negativnim vplivom ali učinkom, ne pa tistih davkov ali dajatev, ki z obdavčitvijo čistih energij sledijo cilju, ki je pretežno zagotavljanje proračunskih virov ali davčnih prihodkov?
19.
Udeleženci postopkov v glavni stvari, to so upravljavci vetrnih elektrarn Elecdey Carcelén S.A., Energías Eólicas de Cuenca S.A., Iberenova Promociones S.A. in Iberdrola Renovables Castilla la Mancha S.A. ter Comunidad Autónoma de Castilla-La Mancha, poleg njih pa tudi Kraljevina Španija in Evropska komisija so Sodišču predložili pisna stališča in predstavili svoja stališča na obravnavi, ki je bila 29. marca 2017.
IV. Pravna presoja
20.
Dajatev, ki je predmet spora, se vsake tri mesece zaračuna za vsako vetrno elektrarno, pri čemer je znesek dajatve odvisen od velikosti posameznih parkov vetrnih elektrarn in proizvodne zmogljivosti vetrnih elektrarn. Predložitveno sodišče s predlogom za sprejetje predhodne odločbe sprašuje, ali je ta dajatev v skladu s programi podpore za obnovljivo energijo na podlagi Direktive 2009/28 (v zvezi s tem glej A) ali pravili o nekaterih stroških, ki jih določa (v zvezi s tem glej B). Nacionalno sodišče poleg tega sprašuje, ali je ta dajatev v skladu z Direktivo 2008/118 o trošarinah (v zvezi s tem glej C) in Direktivo 2003/96 o energetskih davkih (v zvezi s tem glej D).
A. Prvo in drugo vprašanje za predhodno odločanje – Program podpore
21.
Nacionalno sodišče s prvima dvema vprašanjema za predhodno odločanje sprašuje, ali člen 2(k) Direktive 2009/28 nasprotuje sporni dajatvi na vetrne elektrarne.
22.
Člen 2(k) Direktive 2009/28 opredeljuje pojem „program podpore“. Opredelitev vključuje zlasti davčne oprostitve, davčne olajšave in vračilo davkov.
23.
Vendar opredelitev sama po sebi ne more nasprotovati pobiranju nacionalne dajatve. Prej je bistveno, katera pravila se nanašajo na to opredelitev.
24.
V zvezi s tem je treba najprej navesti člen 3(3)(a) Direktive 2009/28. Na podlagi tega člena lahko države članice, da bi dosegle delež energije iz obnovljivih virov, določen v členu 3(1) in (2) ter Prilogi I, uporabijo programe podpore. To, da lahko uporabijo programe podpore, pa ne pomeni, da dajatve na vetrne elektrarne niso dovoljene.
25.
Tudi združitev ali usklajevanje programov podpore različnih držav članic, ki sta možna na podlagi člena 11 Direktive 2009/28, ne nasprotujeta sporni dajatvi. Sicer je verjetna domneva družbe Elecdey Carcelen, da dajatev zmanjšuje možnosti za tako združitev, katere cilj je „statistični prenos“ energije iz obnovljivih virov na podlagi člena 6. Vendar direktiva ne nalaga državam članicam, naj ustvarjajo take možnosti, poleg tega pa tudi nič ne kaže na to, da bi bila taka združitev, na katero bi škodljivo vplivala ta dajatev, že dogovorjena.
26.
Prav tako dajatvi na vetrne elektrarne ni mogoče ugovarjati na podlagi ostalih določb Direktive 2009/28, ki zadevajo programe podpore. Te zadevajo tehnične specifikacije za uveljavljanje programov podpore (člen 13(2)), gradbene zakonske in podzakonske predpise za večjo uporabo energije iz obnovljivih virov v gradbenem sektorju (člen 13(4)), razmerje med potrdili o izvoru in programi podpore (člen 15) ter obveznosti poročanja (člena 22 in 23).
27.
Predlog za sprejetje predhodne odločbe pa se navezuje tudi na osrednjo obveznost Direktive 2009/28, in sicer najmanjše deleže energije iz obnovljivih virov v skupni porabi, določene v členu 3(1) in (2). Da bi lahko predložitvenemu sodišču ponudila koristen odgovor, ( 7 ) bi rada obravnavala tudi to vprašanje.
28.
Na podlagi člena 3(1) Direktive 2009/28 vsaka država članica zagotovi, da je delež energije iz obnovljivih virov v končni bruto porabi energije v letu 2020 najmanj enak splošnemu cilju iz Priloge. Člen 3(2) določa, da države članice uvedejo učinkovito oblikovane ukrepe, da bi zagotovile, da je delež energije iz obnovljivih virov enak ali večji od okvirne usmeritve, ki je prav tako določena v Prilogi.
29.
Tako Direktiva 2009/28 določa deleže energije iz obnovljivih virov, ki jih morajo države članice doseči leta 2020 in v prehodnem obdobju do tega leta. Sicer bi bilo še bolje, če bi bili deleži večji, vendar jih vsaj Direktiva ne zahteva.
30.
Upoštevanje člena 3(2) Direktive 2009/28 tako zagotavlja, da države članice že v prehodnem obdobju do izteka roka za doseganje deleža energije iz obnovljivih virov, določenega za leto 2020, zagotovo sprejmejo potrebne ukrepe za uresničitev tega cilja. Zato poleg te določbe ni treba uporabiti prepovedi nacionalnih predpisov, s katerimi bi bili lahko resno ogroženi cilji, ki so določeni v direktivi, ( 8 ) ki izhaja iz načela lojalnega sodelovanja.
31.
Sporna dajatev pa bi bila že v nasprotju s členom 3(1) in (2) Direktive 2009/28, če bi privedla do tega, da Španija ne bi dosegla deležev energije iz obnovljivih virov, ki jih zahteva ta člen.
32.
Vendar ni gotovo, da bi bilo sploh mogoče dokazati, da določena regionalna dajatev preprečuje državi članici, da bi v celoti dosegla navedene cilje. Vedno se bodo namreč pojavljale tudi druge dajatve in obstajale tudi druge ekonomske ali tehnične ovire za večjo uporabo energije iz obnovljivih virov. Vendar v obravnavanem primeru ni treba dokončno odgovoriti na to vprašanje.
33.
Kot je na obravnavi navedla zlasti Komisija in v skladu z najnovejšimi podatki Eurostata, ( 9 ) na katere so se sklicevali vsi udeleženci na tej obravnavi, namreč do zdaj ni mogoče niti ugotoviti niti pričakovati, da je oziroma bo Španija – za razliko od, na primer, Nizozemske ali začasno Francije – kršila določbe Direktive 2009/28. Nasprotno, Španija je vseskozi, do vključno leta 2015, uporabljala večji delež energije iz obnovljivih virov, kot ga zahteva direktiva. Že leta 2015 je celo že presegla povprečni delež 16 %, ki je predviden šele za leti 2017 in 2018.
34.
Nadaljnji premisleki o vplivih sporne dajatve bi bili potrebni samo, če bi nacionalno sodišče na podlagi novejših ali boljših podatkov ugotovilo, da se trend, ki ga je mogoče ugotoviti na podlagi Eurostatovih podatkov, ne nadaljuje. Ker pa v obravnavanem postopku niso bili navedeni nobeni prepričljivi argumenti za ta namen, Sodišču trenutno ni treba nadalje preučevati te hipoteze.
35.
Zato je sicer obžalovanja vredno, če avtonomna skupnost Kastilija-Manča pobira dajatve, zaradi katerih je uporaba energije iz obnovljivih virov, ki jo spodbuja Direktiva 2009/28, manj privlačna in ki poleg tega tudi vsaj delno spodkopavajo splošno spodbujanje vetrne energije s strani države. Vendar dokler država članica kljub temu v celoti izpolnjuje svoje obveznosti na podlagi prava Unije, pri tem ne gre za kršitev programov podpore iz Direktive ali predpisanih deležev energije iz obnovljivih virov, ampak kvečjemu za nacionalnopravno težavo.
36.
Glede na navedeno člen 2(k) in člen 3(1) in (2) Direktive 2009/28 ne nasprotujeta dajatvi, ki se vsake tri mesece pobira za vetrne elektrarne, dokler ta dajatev ne preprečuje državi članici, da bi dosegla najmanjše deleže energije iz obnovljivih virov v skupni porabi, ki jih določa direktiva.
B. Peto in šesto vprašanje za predhodno odločanje – Stroški, ki se plačujejo za vetrne elektrarne
37.
Nacionalno sodišče s petim in šestim vprašanjem za predhodno odločanje, na kateri je treba prav tako odgovoriti skupaj, sprašuje, ali pravila o stroških iz člena 13(1)(e) Direktive 2009/28 nasprotujejo sporni dajatvi.
38.
Na podlagi člena 13(1)(e) Direktive 2009/28 države članice zlasti sprejmejo primerne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da so upravni stroški, ki jih plačajo potrošniki, načrtovalci, arhitekti, gradbeniki ter inštalaterji in dobavitelji naprav in sistemov, pregledni in odvisni od stroškov.
39.
Ta določba temelji na splošnejši določbi člena 13(1), prvi stavek, Direktive 2009/28. Na podlagi te določbe države članice zagotovijo, da so vsi nacionalni predpisi v zvezi s postopki za izdajo dovoljenj, certificiranja in licenciranja, ki se uporabljajo za obrate za proizvodnjo električne energije, ogrevanje ali hlajenje iz obnovljivih virov in za pripadajočo infrastrukturo prenosnega in distribucijskega omrežja, ter postopek pretvorbe biomase v biogoriva ali druge energetske proizvode, sorazmerni in potrebni.
40.
V nasprotju s stališčem avtonomne skupnosti Kastilija-Manča se pojma upravnih stroškov ne določa na podlagi nacionalnega prava, ampak je to pojem prava Unije, saj ni napotila na nacionalno pravo. ( 10 )
41.
Vendar sporna dajatev na prvi pogled ne spada na področje uporabe člena 13(1)(e) Direktive 2009/28. Pri tej dajatvi ne gre niti za upravne stroške, ki jih plačajo potrošniki, načrtovalci, arhitekti, gradbeniki ter inštalaterji in dobavitelji naprav in sistemov, niti je ni treba plačati v postopkih za izdajo dovoljenj, certificiranja in licenciranja vetrnih elektrarn. Pobira se za upravljanje vetrnih elektrarn. Zato bi se lahko preizkus tega vprašanja s tem zaključil.
42.
Vendar zlasti družbi Iberenova Promociones in Iberdrola Renovables Castilla la Mancha zastopata stališče, ki je razvidno tudi iz predloga za sprejetje predhodne odločbe, da ima člen 13(1)(e) Direktive 2009/28 precej bolj daljnosežen učinek, kot je to mogoče pričakovati na podlagi njegovega besedila. Pri tem se sklicujeta na sodno prakso o členu 11 Direktive 97/13/ES ( 11 ) ter pozneje členih 12 in 13 Direktive 2002/20/ES, ( 12 ) ki se nanašajo na dovoljenja na področju elektronskih komunikacij.
43.
Te določbe urejajo dovoljeno višino upravnih pristojbin, ki se zahtevajo od podjetij, ki so na podlagi dovoljenj, ki jih določa pravo Unije, dejavna na področju telekomunikacij oziroma elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev. Te pristojbine so namenjene plačilu nekaterih upravnih stroškov in morajo biti objektivne, sorazmerne in pregledne.
44.
Sodišče je zadevne določbe res razložilo tako, da države članice v okviru teh direktiv ne smejo naložiti drugih dajatev ali pristojbin za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev kot tistih, določenih v vsakokratni direktivi. ( 13 )
45.
Na prvi pogled je razumljivo, da upravljavci vetrnih elektrarn prenašajo to sodno prakso na člen 13(1)(e) Direktive 2009/28 in na tej podlagi ugovarjajo sporni dajatvi.
46.
V prid temu govori zlasti nadrejeni cilj Direktive 2009/28 in okoljske politike Unije, da se je treba proti podnebnim spremembam boriti z zmanjševanjem sproščanja toplogrednih plinov. Ta cilj nalaga, da je treba čim bolj zmanjšati ovire za uporabo energije iz obnovljivih virov.
47.
Medtem ko je cilj regulativnega okvira za elektronske komunikacije načeloma popolna liberalizacija telekomunikacijskih storitev in infrastruktur, ( 14 ) pa so cilji Direktive 2009/28 precej manj ambiciozni. Sodišče je že ugotovilo, da je bil zakonodajalec Unije daleč od tega, da bi želel izčrpno harmonizirati nacionalne programe podpore za pridobivanje energije iz obnovljivih virov. ( 15 ) Neposredni glavni cilj Direktive 2009/28 so, nasprotno, predpisani deleži energije iz obnovljivih virov v skupni porabi, pri čemer imajo države članice široko polje proste presoje pri izbiri sredstev za doseganje teh deležev v roku. Zaradi tega omejenega cilja je mogoče podvomiti v to, da člen 13(1)(e) Direktive 2009/28 vsebuje celovito prepoved obremenilnih dajatev na energijo iz obnovljivih virov.
48.
Poleg tega je Sodišče nedavno niansiralo svojo sodno prakso glede ovir na področju elektronskih komunikacij. Pojasnilo je, da prepoved drugih dajatev ne velja za vsako dodatno obremenitev telekomunikacijskih storitev z dajatvami. Bolj pomembno je, da je razlog za naložitev dajatve povezan s postopkom odobritve iz Direktive 2002/20. ( 16 ) Te povezave na primer ni bilo pri občinskih dajatvah na stolpe mobilnega omrežja. ( 17 )
49.
Ta misel mora še toliko bolj veljati v primeru člena 13(1)(e) Direktive 2009/28. Te določbe se ne sme razumeti daleč zunaj okvira njenega besedila, kot splošne prepovedi kakršne koli obdavčitve energije iz obnovljivih virov.
50.
Glede na navedeno člen 13(1)(e) Direktive 2009/28 ne nasprotuje dajatvi, ki se vsake tri mesece pobira od upravljanja vetrnih elektrarn.
C. Tretje vprašanje za predhodno odločanje – Razmerje do trošarin
51.
Nacionalno sodišče s tretjim vprašanjem za predhodno odločanje sprašuje, ali je uporaba sporne dajatve združljiva s členom 1(2) Direktive 2008/118. To vprašanje postavlja, če je odgovor na drugo vprašanje za predhodno odločanje – kot predlagam – nikalen in se za obdavčitev energije iz obnovljivih virov šteje, da je dovoljena na podlagi člena 1(2) Direktive 2008/118. Zato je treba najprej razjasniti, ali dajatev spada na področje uporabe zadnjenavedene določbe.
52.
Na podlagi člena 1(2) Direktive 2008/118 lahko države članice pod določenimi pogoji pobirajo druge posredne davke na trošarinsko blago za posebne namene.
53.
Pri vseh zahtevah, ki veljajo na podlagi tega člena, se predpostavlja, da je sporna dajatev na vetrne elektrarne posredni davek na trošarinsko blago.
54.
Sodišče je že ugotovilo, da se pojem „drugi posredni davki“ v smislu člena 1(2) Direktive 2008/118 nanaša na posredne davke, ki zadevajo porabo proizvodov, naštetih v členu 1(1) te direktive, in ki niso „trošarina“ v smislu zadnjenavedene določbe ter se pobirajo s posebnim namenom. ( 18 )
55.
V členu 1(1) Direktive 2008/118 so navedeni energenti in električna energija, zajeti v Direktivi 2003/96 (alinea (a)), alkohol in alkoholne pijače, zajeti v direktivah 92/83/EGS in 92/84/EGS (alinea (b)), in tobačni izdelki, zajeti v direktivah 95/59/ES, 92/79/EGS in 92/80/EGS (alinea (c)).
56.
Dajatev na vetrne elektrarne ne spada neposredno v nobeno od teh kategorij. Zajeti bi jo bilo mogoče samo, če bi jo bilo treba šteti za posredni davek na električno energijo, ki jo proizvajajo elektrarne, ki so obdavčene s to dajatvijo.
57.
Glede tega iz sodne prakse Sodišča izhaja, da mora med takim posrednim davkom in porabo električne energije obstajati neposredna in neločljiva povezava. ( 19 )
58.
Sodišče je pri davkih na gorivne svežnje jedrskih elektrarn ( 20 ) ali njihovo toplotno moč ( 21 ) zavrnilo obstoj te povezave, ker med vsakokratnim obdavčljivim dogodkom in porabo proizvedene električne energije ni bilo zadostne povezave.
59.
To velja tudi za dajatev na vetrne elektrarne, ki jo je treba preučiti v obravnavanem primeru. Te dajatve se namreč ne izračuna glede na električno energijo, ki jo elektrarne proizvedejo, ali na podlagi njihove teoretične zmogljivosti. Njena višina je, nasprotno, določena glede na to, kako velik je park vetrnih elektrarn, katerega del je elektrarna, pri posebej velikih parkih vetrnih elektrarn pa tudi glede na to, ali gre za posebej zmogljive elektrarne. ( 22 ) V zadnjem primeru se zmogljivejše elektrarne obdavčijo celo z nižjo dajatvijo kot manj zmogljive elektrarne.
60.
Udeleženci postopka so razpravljali tudi o tem, ali je mogoče sporno dajatev prevaliti na potrošnika. Res je, da se je Sodišče v primeru davka na gorivne svežnje oprlo tudi na to, da davka ni mogoče v celoti prevaliti na končnega porabnika. ( 23 ) Vsaj eden od razlogov, ki jih je v zvezi s tem navedlo Sodišče, pa je podan tudi v obravnavanem primeru, saj dajatve na vetrne elektrarne, ki ni odvisna od proizvodnje električne energije, ni mogoče natančno sorazmerno vključiti v ceno proizvedene električne energije. Še toliko bolj je izključeno, da bi jo končnemu porabniku zaračunali kot pregleden pribitek na ceno. Ni mogoče namreč ugotoviti, kakšen delež električne energije, ki jo je kupil, so proizvedle vetrne elektrarne, obdavčene s to dajatvijo. Zato okoliščina, da je obremenitev s to dajatvijo morda mogoče ekonomsko prevaliti na potrošnika, ne more privesti do tega, da je treba to dajatev šteti za posredni davek v smislu člena 1(2) Direktive 2008/118.
61.
To pomeni, da člen 1(2) Direktive 2008/118 ne nasprotuje dajatvi, ki se vsake tri mesece pobira od upravljanja vetrnih elektrarn, vendar med njo in porabo proizvedene električne energije ne obstaja neposredna in neločljiva povezava.
D. Četrto vprašanje za predhodno odločanje – Razmerje do energetskih davkov
62.
Nacionalno sodišče s četrtim vprašanjem za predhodno odločanje sprašuje, ali sporna dajatev v smislu člena 4 Direktive 2003/96 spada k skupnim dajatvam, ki se pobirajo iz naslova vseh posrednih davkov (razen DDV) in ki se ob sprostitvi v porabo neposredno ali posredno izračunavajo za količino energentov in električne energije. Tako izračunani znesek ne sme biti nižji od najnižjih ravni obdavčitve, določenih s to direktivo.
63.
Na prvi pogled ni jasno, kako bi bilo lahko to vprašanje pomembno za odločitev o sporu o glavni stvari. To pomeni, da bi ga lahko Sodišče zavrnilo kot hipotetično in zato nedopustno.
64.
Vendar je iz njegove obrazložitve razvidno, da nacionalno sodišče dvomi v združljivost sporne dajatve s ciljem Direktive 2003/96, in sicer spodbujanjem pravilnega delovanja notranjega trga.
65.
To vprašanje je vsaj načeloma upoštevno za odločitev o sporu o glavni stvari. Vendar je v njem napačno razumljen predmet ureditve Direktive 2003/96. Direktiva namreč ne ureja celovito davkov in dajatev, ki lahko nastanejo v zvezi s proizvodnjo električne energije, ampak samo določa najnižjo raven obdavčitve porabe električne energije. Ne nasprotuje pa višji obdavčitvi proizvodnje električne energije.
66.
Tudi to, da člen 15(1)(b), prva alinea, Direktive 2003/96, ki ga omenja nacionalno sodišče, dovoljuje izjeme glede ravni obdavčitve električne energije, proizvedene z vetrom, glede tega nič ne spreminja. Ta možnost namreč niti ne nalaga državam članicam, naj odobrijo te izjeme, niti jim ne prepoveduje, da bi z določenimi dajatvami obdavčile proizvodnjo električne energije iz vetrne energije.
67.
Kar zadeva navedbe zlasti družbe Energías Eólicas de Cuenca, da je sporna dajatev v nasprotju z Direktivo 2003/96, ker ta direktiva poleg izrecno dovoljenih izjem glede ravni obdavčitve ne dopušča različne obdavčitve energije v posameznih regijah, je treba pripomniti, da to vprašanje ni predmet predloga za sprejetje predhodne odločbe.
68.
Če bi Sodišče kljub temu želelo obravnavati to vprašanje, da bi lahko ponudilo odgovor, ki bo koristen za odločitev o sporu o glavni stvari, tudi ta argumentacija ne bi bila uspešna. Dajatev namreč ni davek v smislu Direktive 2003/96.
69.
Direktiva 2003/96 v skladu s svojim členom 1 velja samo za obdavčitev energentov in električne energije v smislu njenega člena 2(1) in (2). ( 24 ) Sporno dajatev bi bilo mogoče šteti kvečjemu za posredno obdavčitev električne energije, ki jo proizvedejo zadevne vetrne elektrarne.
70.
Vendar gre za tak davek samo, če obstaja povezava med obdavčljivim dogodkom in dejansko proizvedeno električno energijo. ( 25 ) Take povezave na primer ni pri davku na največjo dovoljeno termično moč jedrskega reaktorja, pri katerem se ne upošteva količina dejanske električne energije, ki jo proizvede jedrski reaktor. ( 26 )
71.
Povezava med sporno dajatvijo in električno energijo, ki jo proizvedejo obdavčene vetrne elektrarne, je celo še manj tesna. Medtem ko je mogoče na podlagi največje termične moči jedrskega reaktorja sklepati, koliko električne energije lahko proizvede, pa se višina sporne dajatve določi predvsem na podlagi velikosti parkov vetrnih elektrarn, v katerih stojijo elektrarne. Samo pri parkih vetrnih elektrarn, ki imajo več kot 15 vetrnih elektrarn, se pri določitvi višine dajatve upošteva, ali je povprečna največja neto moč vetrnih elektrarn večja ali manjša od enega megavata. Posledica tega razlikovanja pa ni višja davčna stopnja glede na proizvedeno električno energijo, ampak nižja obdavčitev zmogljivejših elektrarn.
72.
Tako sporna dajatev ni davek v smislu Direktive 2003/96, morebitna prepoved regionalnega razlikovanja pri obdavčenju pa ne bi bila upoštevna.
73.
Glede na navedeno tudi Direktiva 2003/96 ne nasprotuje sporni dajatvi.
V. Predlog
74.
Sodišču zato predlagam, naj odloči:
1.
Člen 2(k) in člen 3(1) in (2) Direktive 2009/28/ES o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov ne nasprotujeta dajatvi, ki se vsake tri mesece pobira od upravljanja vetrnih elektrarn, če zadevni državi članici ne preprečuje, da bi dosegla najmanjše deleže energije iz obnovljivih virov, ki jih določa ta direktiva.
2.
Člen 13(1)(e) Direktive 2009/28 ter člen 4 in člen 15(1) Direktive 2003/96/ES o prestrukturiranju okvira Skupnosti za obdavčitev energentov in električne energije ne nasprotujejo dajatvi, ki se vsake tri mesece pobira od upravljanja vetrnih elektrarn.
3.
Člen 1(2) Direktive 2008/118/ES o splošnem režimu za trošarino ne nasprotuje dajatvi, ki se vsake tri mesece pobira od upravljanja vetrnih elektrarn, med njo in porabo proizvedene električne energije pa ni neposredne in neločljive povezave.
( 1 ) Jezik izvirnika: nemščina.
( 2 ) Sodbi z dne 21. julija 2011, Azienda Agro-Zootecnica Franchini in Eolica di Altamura (C‑2/10, EU:C:2011:502), in z dne 14. januarja 2016, Komisija/Bolgarija (Kaliakra, C‑141/14, EU:C:2016:8).
( 3 ) Sodbi z dne 19. decembra 2013, Vent De Colère! in drugi (C‑262/12, EU:C:2013:851), in z dne 1. julija 2014, Ålands Vindkraft (C‑573/12, EU:C:2014:2037).
( 4 ) Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov, spremembi in poznejši razveljavitvi direktiv 2001/77/ES in 2003/30/ES (UL 2009, L 140, str. 16).
( 5 ) Direktiva Sveta z dne 16. decembra 2008 o splošnem režimu za trošarino in o razveljavitvi Direktive 92/12/EGS (UL 2009, L 9, str. 12), kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 2010/12/EU z dne 16. februarja 2010 (UL 2010, L 50, str. 1).
( 6 ) Direktiva Sveta z dne 27. oktobra 2003 o prestrukturiranju okvira Skupnosti za obdavčitev energentov in električne energije (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 9, zvezek 1, str. 405), kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 2004/75/ES z dne 29. aprila 2004 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 9, zvezek 2, str. 21).
( 7 ) Glej na primer sodbe z dne 11. februarja 2015, Marktgemeinde Straßwalchen in drugi (C‑531/13, EU:C:2015:79, točka 37); z dne 13. oktobra 2016, M. in S. (C‑303/15, EU:C:2016:771, točka 16), ter z dne 1. februarja 2017, Município de Palmela (C‑144/16, EU:C:2017:76, točka 20).
( 8 ) Glej na primer sodbe z dne 18. decembra 1997, Inter-Environnement Wallonie (C‑129/96, EU:C:1997:628, točka 45); z dne 26. maja 2011, Stichting Natuur en Milieu in drugi (C‑165/09 do C‑167/09, EU:C:2011:348, točki 78 in 79), ter z dne 11. septembra 2012, Nomarchiaki Aftodioikisi Aitoloakarnanias in drugi (C‑43/10, EU:C:2012:560, točki 57 in 58).
( 9 ) Glej Eurostatovo sporočilo za javnost 43/2017 z dne 14. marca 2017 in ustrezne podatke v dokumentu s tabelami „Eurostat SHARES 2015“ (oboje je dostopno na ).
( 10 ) Glej na primer sodbi z dne 9. novembra 2016, Wathelet (C‑149/15, EU:C:2016:840, točka 29), in z dne 2. marca 2017, J. D. (C‑4/16, EU:C:2017:153, točka 24).
( 11 ) Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 97/13/ES z dne 10. aprila 1997 o skupnem okviru za splošne avtorizacije in posamična dovoljenja na področju telekomunikacijskih storitev (UL 1997, L 117, str. 15).
( 12 ) Direktiva 2002/20/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o odobritvi elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev (Direktiva o odobritvi) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 29, str. 337).
( 13 ) Sodbe z dne 18. septembra 2003, Albacom in Infostrada (C‑292/01 in C‑293/01, EU:C:2003:480, točka 42); z dne 18. julija 2013, Vodafone Omnitel in drugi (od C‑228/12 do C‑232/12 in od C‑254/12 do C‑258/12, EU:C:2013:495, točka 36), in z dne 17. decembra 2015, Proximus (C‑517/13, EU:C:2015:820, točka 27).
( 14 ) Sodbe z dne 18. septembra 2003, Albacom in Infostrada (C‑292/01 in C‑293/01, EU:C:2003:480, točki 35 in 37); z dne 19. septembra 2006, i-21 Germany in Arcor (C‑392/04 in C‑422/04, EU:C:2006:586, točka 70), ter z dne 21. julija 2011, Telefónica de España (C‑284/10, EU:C:2011:513, točka 18).
( 15 ) Sodba z dne 1. julija 2014, Ålands Vindkraft (C‑573/12, EU:C:2014:2037, točke od 59 do 63).
( 16 ) Sodbe z dne 4. septembra 2014, Provincie Antwerpen (C‑256/13 in C‑264/13, EU:C:2014:2149, točka 36); z dne 6. oktobra 2015, Base Company (C‑346/13, EU:C:2015:649, točka 17), in z dne 17. decembra 2015, Proximus (C‑517/13, EU:C:2015:820, točka 28); glej v tem smislu tudi sodbe z dne 17. septembra 2015, Fratelli De Pra in SAIV (C‑416/14, EU:C:2015:617, točka 41); z dne 27. junija 2013, Komisija/Francija (C‑485/11, neobjavljena, EU:C:2013:427, točke 30, 31 in 34), ter z dne 27. junija 2013, Vodafone Malta in Mobisle Communications (C‑71/12, EU:C:2013:431, točki 24 in 25).
( 17 ) Sodbi z dne 6. oktobra 2015, Base Company (C‑346/13, EU:C:2015:649, točki 22 in 23), ter z dne 17. decembra 2015, Proximus (C‑517/13, EU:C:2015:820, točka 32 in naslednje).
( 18 ) Sodba z dne 4. junija 2015, Kernkraftwerke Lippe-Ems (C‑5/14, EU:C:2015:354, točka 59).
( 19 ) Sodbi z dne 4. junija 2015, Kernkraftwerke Lippe-Ems (C‑5/14, EU:C:2015:354, točka 61), in z dne 1. oktobra 2015, OKG (C‑606/13, EU:C:2015:636, točka 35), ter v tem smislu sodba z dne 10. junija 1999, Braathens (C‑346/97, EU:C:1999:291, točka 23).
( 20 ) Sodba z dne 4. junija 2015, Kernkraftwerke Lippe-Ems (C‑5/14, EU:C:2015:354, točki 62 in 63).
( 21 ) Sodba z dne 1. oktobra 2015, OKG (C‑606/13, EU:C:2015:636, točka 35).
( 22 ) Glej zgoraj točko 15.
( 23 ) Sodba z dne 4. junija 2015, Kernkraftwerke Lippe-Ems (C‑5/14, EU:C:2015:354, točka 64).
( 24 ) Sodba z dne 1. oktobra 2015, OKG (C‑606/13, EU:C:2015:636, točka 24).
( 25 ) Sodba z dne 1. oktobra 2015, OKG (C‑606/13, EU:C:2015:636, točki 32 in 33).
( 26 ) Sodba z dne 1. oktobra 2015, OKG (C‑606/13, EU:C:2015:636, točki 31 in 32).