SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE
JULIANE KOKOTT,
z dne 14. septembra 2017 ( 1 )
Zadeva C‑547/16
Gasorba SL in drugi
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Tribunal Supremo (vrhovno sodišče, Španija))
„Konkurenca – Člen 101 PDEU (prej člen 81 ES) – Sporazumi med podjetji – Pogodbe o bencinskih servisih v Španiji – Poslovna razmerja med upravljavci bencinskih servisov in naftnimi podjetji – Dolgoročna pogodba o izključni nabavi goriva – Odločba, s katero Evropska komisija razglasi zaveze podjetja za zavezujoče (‚odločba o zavezah‘) – Obseg, v katerem odločba Komisije o zavezah zavezuje nacionalna sodišča – Člena 9(1) in 16(1) Uredbe (ES) št. 1/2003“
I. Uvod
1.
Evropski sistem izvajanja kartelne zakonodaje se je z Uredbo (ES) št. 1/2003 ( 2 ), ki je začela veljati 1. maja 2004, v številnih pogledih temeljito spremenil. Sodišča so se že intenzivno ukvarjala s številnimi vidiki te reforme. Drugače pa je z novo ureditvijo v členu 9(1) Uredbe št. 1/2003, ki Evropski komisiji prvič omogoča, da uradno sprejme zaveze podjetij za odpravo pomislekov v zvezi s konkurenco in da te zaveze z odločbo – odločba o zavezah – razglasi za zavezujoče. ( 3 )
2.
V obravnavanem primeru je Sodišče pozvano, naj pojasni, kakšne pravne učinke je treba pripisati taki odločbi o zavezah v nacionalnem sodnem postopku. Ali sme nacionalno sodišče sploh še presojati, ali je sporazum med podjetji v smislu člena 101(1) PDEU (prej člen 81(1) ES) v skladu s konkurenčnim pravom, če je prav ta sporazum predmet odločbe Komisije o zavezah, ali pa ima odločba o zavezah prekluzivni učinek v smislu člena 16(1) Uredbe št. 1/2003? In ali gre pri navedeni odločbi o zavezah morda celo za posamično izjemo v smislu člena 101(3) PDEU (prej člen 81(3) ES)?
3.
Ti pravni vprašanji se postavljata v zvezi s španskimi pogodbami o bencinskih servisih, katerih številne težave s konkurenco so bile že večkrat predmet obravnave pred Sodiščem. ( 4 ) Najemniki bencinskega servisa se pred španskimi sodišči pravdajo z naftnim koncernom Repsol glede tega, ali se z dolgoročno pogodbo o izključni nabavi goriva krši člen 101 PDEU (prej člen 81 ES) in kako odločba Komisije o zavezah učinkuje na zakonitost te pogodbe o izključni nabavi.
4.
Obravnavani primer bi lahko bil prelomen za prihodnjo praktično strukturo decentraliziranega sistema izvajanja prava omejevalnih sporazumov, kot je bil vzpostavljen z Uredbo št. 1/2003. Sodišče bo namreč s svojo sodbo natančneje začrtalo okvir odločb Komisije o zavezah in pristojnosti nacionalnih sodišč pri uporabi evropskih pravil o konkurenci.
II. Pravni okvir
5.
V tem primeru pravni okvir določata člen 101 PDEU (prej člen 81 ES) in Uredba št. 1/2003.
Splošno
6.
V poglavju I Uredbe št. 1/2003 („Načela“) člen 1 o uporabi člena 101 PDEU (prej člen 81 ES) določa:
„1. Sporazumi, sklepi in usklajena ravnanja, zajeti v členu 81(1) Pogodbe, ki ne izpolnjujejo pogojev iz člena 81(3) Pogodbe, se prepovejo brez zahteve po predhodni odločbi.
2. Sporazumi, sklepi in usklajena ravnanja, zajeti v členu 81(1) Pogodbe, ki izpolnjujejo pogoje iz člena 81(3) Pogodbe, se ne prepovejo brez zahteve po predhodni odločbi.
[…]“
7.
V uvodni izjavi 4 Uredbe št. 1/2003 je v zvezi s tem pojasnjeno:
„Obstoječi sistem [Uredbe št. 17] je […] treba nadomestiti s sistemom izjem, ki se uporablja neposredno in znotraj katerega so organi, pristojni za konkurenco, in sodišča v državah članicah pooblaščeni za uporabo ne samo členov 81(1) in 82 Pogodbe, ki se neposredno uporabljata na podlagi sodne prakse Sodišča Evropskih skupnosti, ampak tudi člena 81(3) Pogodbe.“
Pristojnosti nacionalnih sodišč pri izvajanju prava omejevalnih sporazumov
8.
V poglavju II Uredbe št. 1/2003 („Pristojnosti“) je v členu 6, naslovljenem „Pristojnosti nacionalnih sodišč“, določeno:
„Nacionalna sodišča so pristojna za uporabo členov 81 in 82 Pogodbe.“
9.
Člen 16(1) Uredbe št. 1/2003, ki je v poglavju IV („Sodelovanje“), ima naslov „Enotna uporaba zakonodaje Skupnosti o konkurenci“ in določa:
„Kadar nacionalna sodišča odločajo o sporazumih, sklepih ali usklajenih ravnanjih v skladu s členom 81 ali členom 82 Pogodbe, ki so že predmet odločbe Komisije, ne morejo sprejeti odločitev, ki so v nasprotju s sprejeto odločbo Komisije. […]“
10.
V zvezi z zadnjo določbo je v uvodni izjavi 22 Uredbe št. 1/2003 pojasnjeno:
„Za zagotavljanje skladnosti z načeli pravne varnosti in enotne uporabe pravil konkurence Skupnosti v sistemu vzporednih pristojnosti se je treba izogibati sprejemanju nasprotujočih si odločb. Zato je treba v skladu s sodno prakso Sodišča pojasniti učinke odločb Komisije in postopkov na sodiščih in organih, pristojnih za konkurenco v državah članicah. Zavezujoče odločbe [Odločbe o zavezah], ki jih sprejme Komisija, ne vplivajo na pooblastilo sodišč in organov, pristojnih za konkurenco v državah članicah, za uporabo členov 81 in 82 Pogodbe.“
Pristojnost Komisije za izdajo odločb o zavezah
11.
V členu 9(1) Uredbe št. 1/2003, ki spada pod poglavje III („Odločbe Komisije“), je pod naslovom „Zaveze“ navedeno:
„Kadar namerava Komisija sprejeti odločbo, ki zahteva odpravo kršitve, in zadevna podjetja ponudijo zaveze, da bodo upoštevala skrbi, ki jih je v predhodni oceni izrazila Komisija, lahko Komisija z odločbo spremeni te zaveze v zavezujoče za podjetja. Takšna odločba je lahko časovno omejena in zaključuje, da ni več vzrokov za ukrepanje Komisije.“
12.
V uvodni izjavi 13 Uredbe št. 1/2003 so v zvezi s tem predpisom ta pojasnila:
„Kadar v poteku postopka, ki lahko pripelje do prepovedi sporazuma ali ravnanja, podjetja ponudijo Komisiji zavezo za izpolnitev njenih zahtev, mora imeti Komisija možnost izdati odločbe, zavezujoče za ta podjetja. Zavezujoče odločbe naj bi zagotovile, da ni več nobenih vzrokov za ukrepanje Komisije, brez ugotavljanja, ali je šlo ali še vedno gre za kršitev. Zavezujoče odločbe ne posegajo v pristojnosti organov, pooblaščenih za konkurenco, in sodišč v državah članicah, da izvedejo postopek in odločijo o primeru. Zavezujoče odločbe niso ustrezne v primerih, v katerih ima Komisija namen odrediti globo.“
III. Ozadje spora
Pogodbeno razmerje med družbama Gasorba in Repsol
13.
Družba Gasorba, S.L. (v nadaljevanju: Gasorba) upravlja bencinski servis v občini Orba v španski pokrajini Alicante. Družbeniki družbe Gasorba so Josefa Rico Gil, Antonio Ferrándiz González in njuna otroka.
14.
Bencinski servis leži na zemljišču, na katerem sta J. Rico Gil in A. Ferrándiz González vodilni španski naftni družbi, Repsol Comercial de Productos Petrolíferos S.A. (v nadaljevanju: Repsol), s pogodbo z dne 15. februarja 1993 podelila služnost užitka. ( 5 ) Družba Repsol je nato zemljišče skupaj z bencinskim servisom v drugi pogodbi, sklenjeni istega dne, dala A. Ferrándizu Gonzálezu nazaj v najem za 25 let. ( 6 ) Pozneje, 12. novembra 1994, je družba Gasorba s soglasjem družbe Repsol v obeh pogodbah nasledila J. Rico Gil in A. Ferrándiza Gonzáleza.
15.
Družba Gasorba je bila na podlagi najemne pogodbe med celotnim trajanjem najema dolžna nabavljati gorivo, ki ga je prodajala na svojem bencinskem servisu, izključno pri družbi Repsol. Poleg tega ji je družba Repsol periodično sporočala najvišje maloprodajne cene za goriva. Najemnik pa je lahko končnim odjemalcem dajal popuste na račun svoje provizije, ne da bi se zmanjšali dohodki družbe Repsol.
Zaveze družbe Repsol, ki jih je dala Komisiji, in Odločba 2006/446/ES
16.
Pogodbeno razmerje med družbo Repsol in njenimi najemniki bencinskega servisa – kamor spada tudi pogodbeno razmerje med družbama Repsol in Gasorba – je bilo na ravni Unije predmet postopka v zvezi z omejevalnimi sporazumi v skladu z Uredbo št. 1/2003. ( 7 ) V tem postopku je Komisija kot evropski organ, pristojen za konkurenco, na podlagi predhodne ocene izrazila pomisleke glede konkurence v zvezi z združljivostjo dolgoročnih dobavnih pogodb skupaj s konkurenčnimi klavzulami, sklenjenimi med družbo Repsol in nekaterimi najemniki bencinskih servisov v Španiji, s členom 81 ES (zdaj člen 101 PDEU). Izrazila je zaskrbljenost glede precejšnega omejevanja dostopa na španski maloprodajni trg goriv.
17.
Nato je družba Repsol Komisiji ponudila zaveze, v okviru katerih je podjetje izjavilo, da je predvsem pripravljeno v prihodnosti opustiti dolgoročne pogodbe o izključnosti in najemnikom bencinskih servisov ponuditi finančno spodbudo za predčasno prekinitev obstoječih dolgoročnih dobavnih pogodb, sklenjenih z družbo Repsol. Poleg tega se je družba Repsol zavezala, da v določenem obdobju ne bo kupovala nobenih neodvisnih bencinskih servisov, ki jih ne oskrbuje. ( 8 )
18.
Komisija je najprej te zaveze družbe Repsol oktobra 2004 objavila v sporočilu v skladu s členom 27(4) Uredbe št. 1/2003 ( 9 ) in jih je nato 12. aprila 2006 z Odločbo 2006/446/ES ( 10 ) na podlagi člena 9(1) Uredbe št. 1/2003 razglasila za zavezujoče, pri čemer je hkrati ustavila postopek v zvezi z omejevalnimi sporazumi proti družbi Repsol.
19.
Izrek Odločbe 2006/446 se glasi:
„Člen 1
Zaveze so zavezujoče za družbo [Repsol].
Člen 2
Postopek v tej zadevi se ustavi.
Člen 3
Ta odločba zavezuje družbo [Repsol] od datuma njene vročitve do 31. decembra 2011.
Člen 4
Ta odločba je naslovljena na:
družbo [Repsol]
[…]“
Spor med družbama Gasorba in Repsol pred španskimi sodišči
20.
Potem ko je bila izdana Odločba 2006/446, so skušali družba Gasorba ter J. Rico Gil in A. Ferrándiz González prekiniti pogodbeno razmerje z družbo Repsol ter so skupaj 17. aprila 2008 zoper njo vložili tožbo za ugotovitev ničnosti pogodb, sklenjenih leta 1993, v skladu s členom 81(2) ES (zdaj člen 101(2) PDEU) in odškodninski zahtevek. ( 11 ) V bistvu so svoj tožbeni zahtevek utemeljili s tem, prvič, da je družba Repsol določala končne maloprodajne cene in, drugič, da je bila pogodba o izključni nabavi sklenjena za daljše obdobje, ki presega obdobje, dovoljeno v uredbah o skupinskih izjemah (EGS) št. 1984/83 ( 12 ) in (ES) št. 2790/1999 ( 13 ). Vendar niso bili uspešni niti na prvi stopnji pred Juzgado Mercantil no 4 de Madrid ( 14 ) niti na drugi stopnji pred Audiencia Provincial de Madrid ( 15 ).
21.
Zdaj je spor pred španskim Tribunal Supremo (vrhovno sodišče), predložitvenim sodiščem. ( 16 ) To navaja, da sporne pogodbe ne morejo spadati pod skupinske izjeme v skladu z Uredbo (ES) št. 2790/1999, ker ima družba Repsol več kot 30‑odstotni tržni delež oziroma ga je imela ob podpisu pogodb. Vendar se Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) sprašuje, ali iz Odločbe 2006/446 morda izhaja učinek izjeme za te pogodbe in ali ta odločba nacionalnim sodiščem preprečuje, da bi ugotavljala zakonitost navedenih pogodb.
IV. Predlog za sprejetje predhodne odločbe in postopek pred Sodiščem
22.
S sklepom z dne 18. oktobra 2016, ki je na Sodišče prispel 28. oktobra 2016, je Tribunal Supremo (vrhovno sodišče), oddelek za civilne zadeve, v skladu s členom 267 PDEU Sodišču v predhodno odločanje predložilo spodaj navedeni vprašanji:
1.
Ali Odločba Evropske komisije z dne 12. aprila 2006 o postopku na podlagi člena 81 Pogodbe ES (Zadeva COMP/B-1/38.348-Repsol C.P.P) v skladu s členom 16 Uredbe (ES) št. 1/2003 preprečuje, da bi nacionalno sodišče lahko sporazume, ki jih navedena odločba zajema, razglasilo za nične glede na trajanje izključne dobave, čeprav jih je mogoče razglasiti za nične iz drugih razlogov, kot na primer zato, ker dobavitelj kupcu (oziroma preprodajalcu) določi minimalno maloprodajno ceno?
2.
Ali je v takem primeru mogoče šteti, da na podlagi odločbe o zavezah za dolgoročne pogodbe, ki jih obravnava navedena odločba, velja posamična izjema v skladu s členom 101(3) PDEU?
23.
V postopku pred Sodiščem so družbi Gasorba in Repsol, španska in nemška vlada ter Evropska komisija podale pisna stališča.
V. Presoja
24.
Predložitveno sodišče v svojem predlogu za sprejetje predhodne odločbe izpostavlja problematiko zavezujočega učinka sklepov, ki jih Komisija kot evropski organ, pristojen za konkurenco, izdaja za sodišča držav članic. Ta problematika je v zadnjem času poskrbela za razprave predvsem na področju prava državnih pomoči. ( 17 ) Kot kaže obravnavani primer, pa ima lahko praktični pomen tudi za izvajanje prava Unije v zvezi z omejevalnimi sporazumi.
25.
Vsekakor ima v kartelnem pravu ta problematika drugačne značilnosti, saj tu že od nekdaj obstaja sistem vzporednih pristojnosti, ( 18 ) v okviru katerega so k uporabi členov 101 in 102 PDEU (prej člena 81 in 82 ES) pozvani tako Komisija kot tudi nacionalni organi, pristojni za konkurenco, in sodišča. Poleg tega je v členu 16 Uredbe št. 1/2003 izrecna določba prava Unije, ki naj bi zagotavljala enotno uporabo prava omejevalnih sporazumov.
26.
Konkretno je treba v obravnavanem primeru odgovoriti na vprašanje, ali in v kolikšnem obsegu nacionalnim sodiščem še ostane lastni manevrski prostor za odločanje o izvajanju prava Unije v zvezi z omejevalnimi sporazumi, če v zvezi s sporazumom podjetij že obstaja odločba Komisije o zavezah. Odgovor na to vprašanje izhaja iz součinkovanja členov 9(1) in 16(1) Uredbe št. 1/2003.
A. Pristojnost nacionalnih sodišč, da po odločbi Komisije o zavezah ugotovijo ničnost sporazuma med podjetji (prvo vprašanje za predhodno odločanje)
27.
V obravnavanem primeru je v središču pozornosti prvo vprašanje, s katerim želi Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) predvsem izvedeti, ali člen 16(1) Uredbe št. 1/2003 nacionalnemu sodišču preprečuje, da razglasi ničnost sporazuma med podjetji na podlagi člena 101(2) PDEU, če je pred tem Komisija prav glede tega sporazuma v odločbi o zavezah iz člena 9(1) Uredbe št. 1/2003 sprejela zaveze in jih razglasila za zavezujoče. V ozadju tega vprašanja je Odločba 2006/446, pri kateri gre za odločbo o zavezah, ki temelji na členu 9(1) Uredbe št. 1/2003 in se nanaša na razmerje med družbo Repsol in španskimi bencinskimi servisi.
28.
Formalno gledano so sklepi Komisije, ki so (tako kot Odločba 2006/446) naslovljeni na točno določenega naslovnika, sicer samo zanj v celoti zavezujoči (člen 288, četrti odstavek, drugi stavek, PDEU), v obravnavanem primeru torej za družbo Repsol (glej člen 4 navedene odločbe). Da bi se zagotovila enotna uporaba prava Unije v zvezi z omejevalnimi sporazumi v decentraliziranem sistemu, pa člen 16(1), prvi stavek, Uredbe št. 1/2003 poleg tega določa, da sodišča držav članic v zvezi s sporazumom med podjetji v smislu člena 101(1) PDEU ne smejo sprejeti odločitev, ki bi bile v nasprotju z že izdano odločbo Komisije v zvezi s točno tem sporazumom med podjetji.
29.
Seveda velja ta prepoved odstopanja, ki je izražena v členu 16(1), prvi stavek, tudi za odločbe Komisije o zavezah iz člena 9(1) Uredbe št. 1/2003. Člen 16(1) namreč zajema vse mogoče odločbe, ki jih Komisija lahko sprejme na podlagi Uredbe št. 1/2003, ne da bi se omejil na eno določeno vrsto odločbe. ( 19 )
30.
Vsekakor lahko prepoved odstopanja, kakor je izražena v členu 16(1), prvi stavek, Uredbe št. 1/2003, obsega le tisto, kar je zajeto v normativni vsebini posamične odločbe Komisije.
31.
V obravnavanem primeru je normativna vsebina Odločbe Komisije 2006/446, na katero se sklicuje predložitveno sodišče v svojem prvem vprašanju, zgolj to, da se zaveze družbe Repsol v zvezi z njenim razmerjem s španskimi bencinskimi servisi razglasijo za zavezujoče za določeno obdobje (glej člena 1 in 3 navedene odločbe) in da se takratni postopek v zvezi z omejevalnimi sporazumi proti družbi Repsol ustavi (glej člen 2 Odločbe). Vendar pa v Odločbi 2006/446 nikjer ni zavezujočih ugotovitev v zvezi z zakonitostjo pogodb o izključni nabavi, sklenjenih med družbo Repsol in njenimi najemniki bencinskih servisov.
32.
Ta normativna vsebina Odločbe 2006/446 je pojasnjena glede na pravno naravo in funkcijo odločbe o zavezah v sistemu Uredbe št. 1/2003. Za tako odločbo o zavezah je namreč značilno ravno to, da v zvezi s tem Komisija ne izvede nobene poglobljene konkurenčnopravne ocene sporazumov med podjetji, temveč se z namenom učinkovitega zaključka postopka zadovolji le z začasno presojo in zlasti ne ugotovi nobene kršitve členov 101 ali 102 PDEU. ( 20 )
33.
Zato odločba iz člena 9(1) Uredbe št. 1/2003, kot je tu obravnavana Odločba 2006/446, nacionalnim sodiščem ne preprečuje, da bi presojala, ali so sporni sporazumi med podjetji združljivi s konkurenčnopravnimi pravili prava Unije v zvezi z omejevalnimi sporazumi, ter torej izkoristila svojo pristojnost za uporabo členov 101 in 102 PDEU (glej v zvezi s tem člen 6 Uredbe št. 1/2003). Pri tem ni nobene razlike, ali gre za konkurenčnopravne vidike, ki jih je Komisija že na kratko preučila v odločbi o zavezah, ali pa gre za popolnoma nove vidike, ki jih Komisija sploh še ni obravnavala.
34.
Ta ugotovitev je podkrepljena tudi z vidika preambule k Uredbi št. 1/2003. Tam tako iz uvodne izjave 13, tretji stavek, kot tudi iz uvodne izjave 22, zadnji stavek, izhaja, da odločba Komisije o zavezah ne preprečuje organom, pristojnim za konkurenco, in sodiščem v državah članicah, da odločijo o primeru, pri čemer uporabijo člena 101 in 102 PDEU ter po potrebi ugotovijo obstoj kršitve.
35.
Vse to ne pomeni, da bi bila odločba Komisije iz člena 9(1) Uredbe št. 1/2003 brez pravnega učinka pred nacionalnimi sodišči. Na eni strani je namreč namen take odločbe o zavezah, da zaveze podjetja razglasi za zavezujoče, tako da lahko zainteresirane tretje osebe po potrebi iztožijo njeno upoštevanje. Na drugi strani vsebuje odločba o zavezah začasno konkurenčnopravno presojo Komisije v zvezi s sporazumom med podjetji v smislu člena 101(1) PDEU, ( 21 ) ki je nacionalna sodišča ne smejo ignorirati. Načelo lojalnega sodelovanja (člen 4(3) PEU) in splošni cilj čim bolj učinkovite in enotne uporabe prava Unije v zvezi z omejevalnimi sporazumi prej zapovedujeta, da nacionalno sodišče upošteva presojo Komisije kot pomemben indic ali jo celo šteje za začetni dokaz, da se z obravnavanim sporazumom med podjetji krši konkurenca, to presojo ustrezno upošteva in se posvetuje s Komisijo, če želi od njene ocene odstopiti. ( 22 ) Konkurenčnopravna presoja Komisije v odločbi iz člena 9(1) Uredbe št. 1/2003 pa zaradi svoje jedrnatosti in začasnosti nacionalnemu sodišču ne more preprečiti, da na podlagi nadaljnjih poizvedb in poglobljenega preizkusa v isti zadevi pride do popolnoma ali delno drugačnega rezultata.
36.
Družba Repsol ugovarja, da je v nasprotju z načelom pravne varnosti, če Komisija na podlagi zavez ustavi postopek v zvezi z omejevalnimi sporazumi glede sporazuma med podjetji, nacionalno sodišče pa sme isti sporazum kljub temu šteti za protikonkurenčen in torej za ničen v smislu člena 101(2) PDEU.
37.
Vendar tak ugovor ni prepričljiv. Družba Repsol ne upošteva razlike med odločbo iz člena 9(1) Uredbe št. 1/2003, ki predvsem zaradi učinkovitosti temelji le na kratkem preizkusu Komisije, in odločbo iz člena 7(1) Uredbe št. 1/2003, ki temelji na poglobljeni konkurenčnopravni analizi in se izda na koncu celotnega postopka v zvezi z omejevalnimi sporazumi. Sodišče je to temeljno razliko obravnavalo v zadevi Alrosa in pri tem izrecno zavrnilo oceno Splošnega sodišča, na katero se družba Repsol v tem primeru sklicuje. ( 23 )
38.
Sama okoliščina, da Komisija sprejme zaveze podjetja v odločbi iz člena 9(1) Uredbe št. 1/2003 in jih razglasi za zavezujoče, nikakor ne pomeni, da evropski organ, pristojen za konkurenco, odobrava dosedanje ravnanje zadevnega podjetja na trgu in ga šteje za združljivo s konkurenco. Komisija s tako odločbo o zavezah – in tudi z Odločbo 2006/446, sporno v tem primeru – bolj razglasi, da nima več pomislekov in da v tistem trenutku ni več vzrokov za ukrepanje. ( 24 )
39.
Zaveze podjetja, ki jih Komisija sprejme v okviru člena 9(1) Uredbe št. 1/2003, naj bi sicer prispevale k omilitvi morebitnih protikonkurenčnih učinkov njegovega ravnanja na trgu ali celo k popolni odpravi takih učinkov. Iz tega pa vendarle ni mogoče sklepati, da je bilo z odločbo Komisije o zavezah ravnanje zadevnega podjetja na trgu „legalizirano“, prav gotovo pa ne za nazaj.
40.
Smisel člena 9(1) Uredbe št. 1/2003, zaradi katerega je privlačen za tiste, ki so dejavni na področju prava Unije v zvezi z omejevalnimi sporazumi, je dvojni: prvič, smisel je v tem, da se Komisiji kot organu, pristojnemu za konkurenco, omogoči čim učinkovitejše in gospodarno opravljanje njenih nalog, za katero velja oportunitetno načelo. Drugič, določba daje zadevnim podjetjem možnost, da se izognejo temu, da bi Komisija ugotovila kršitev konkurenčnega prava, kar bi bilo zanje neugodno, in morebitni nevarnosti naložitve globe, tako da Komisiji predložijo zaveze. ( 25 )
41.
Sicer pa vsako podjetje samo odgovarja za svoje ravnanje na trgu, kar je bistvo celotnega sistema Uredbe št. 1/2003. Niti odločba Komisije o zavezah podjetju ne more odvzeti te odgovornosti.
42.
Če povzamem, je torej mogoče v zvezi z razlago člena 16(1) Uredbe št. 1/2003 ugotoviti, da odločba Komisije o zavezah, ki jo ta sprejme v skladu s členom 9(1) iste uredbe v zvezi z določenimi sporazumi med podjetji, nacionalnim sodiščem ne preprečuje, da preizkusijo skladnost prav teh sporazumov s konkurenčnim pravom in po potrebi v skladu s členom 101(2) PDEU ugotovijo, da so nični.
B. Odločba Komisije o zavezah nima učinka posamične izjeme (drugo vprašanje za predhodno odločanje)
43.
Predložitveno sodišče želi z drugim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali ima Odločba 2006/446 – odločba o zavezah v smislu člena 9(1) Uredbe št. 1/2003 – v zvezi s tam obravnavanimi dolgoročnimi pogodbami o izključni nabavi učinke posamične izjeme v smislu člena 101(3) PDEU (prej člen 81(3) ES).
44.
To vprašanje se zastavlja samo, če bi bil odgovor na prvo vprašanje pritrdilen. Ker pa – kot sem že navedla – izhajam iz tega, da je treba na prvo vprašanje odgovoriti nikalno, bom drugo vprašanje v nadaljevanju obravnavala le podredno in v prizadevanju dati predložitvenemu sodišču vse koristne napotke za ustrezno rešitev spora o glavni stvari.
45.
V Odločbi 2006/446 ni nikjer izrecno omenjeno, da Komisija v skladu s členom 101(3) PDEU prizna posamično izjemo za dolgoročne pogodbe o izključni nabavi, ki jih je družba Repsol sklenila s svojimi najemniki bencinskih servisov. Komisija se v navedeni odločbi bolj omeji na to, da nekatere zaveze družbe Repsol razglasi za zavezujoče do 31. decembra 2011 in da ustavi takratni postopek v zvezi z omejevalnimi sporazumi proti družbi Repsol.
46.
Prav tako v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti o implicitno priznani posamični izjemi. Kot je pravilno poudarila večina udeležencev v postopku, bi namreč kakor koli opredeljena posamična izjema v smislu člena 101(3) PDEU nujno predpostavljala, da se najprej ugotovi obstoj prepovedanega omejevanja konkurence v smislu člena 101(1) PDEU. ( 26 ) Ravno to pa nikjer v Odločbi 2006/446 ni bilo ugotovljeno v zvezi z dolgoročnimi pogodbami o izključni nabavi med družbo Repsol in najemniki bencinskih servisov v Španiji.
47.
Tudi v naravi stvari je, da odločba o zavezah ne vsebuje nobenih ugotovitev glede obstoja protikonkurenčnega ravnanja. Kot je bilo namreč že navedeno, je za odločbe iz člena 9(1) Uredbe št. 1/2003, kamor spada sporna Odločba 2006/446, značilno ravno to, da Komisija samo začasno oceni konkurenčni položaj, ne da bi izrazila stališče glede obstoja kršitve člena 101(1) PDEU. ( 27 )
48.
Poleg tega je treba opozoriti, da je bil osrednji namen reforme, izvedene z Uredbo št. 1/2003, ukinitev upravne odobritve posamičnih izjem s strani Komisije. Tako je 1. maja 2004 prišlo do prehoda na sistem zakonsko določene izjeme, v katerem v zvezi z uporabo člena 101(3) PDEU niso več predvidene odločbe Komisije o posamičnem primeru (glej v zvezi s tem člen 1(1) in (2) ter člen 6 v povezavi z uvodno izjavo 4 Uredbe št. 1/2003).
49.
Odločitev v posamičnem primeru, kjer se čisto deklaratorno ugotovi, da so pogoji iz člena 101(3) PDEU izpolnjeni, Komisija odtlej sprejme le še izjemoma in samo v okviru odločbe iz člena 10 Uredbe št. 1/2003 („Ugotavljanje neuporabe“), ( 28 ) ne pa v odločbi iz člena 9(1) Uredbe št. 1/2003, kakršna je obravnavana v tem primeru.
50.
Nazadnje torej ni mogoče izhajati iz tega, da ima Odločba 2006/446 v zvezi z dolgoročnimi pogodbami o izključni nabavi, sklenjenimi med družbo Repsol in njenimi španskimi najemniki bencinskih servisov, učinke posamične izjeme v smislu člena 101(3) PDEU.
VI. Predlog
51.
Ob upoštevanju navedenih razmislekov Sodišču predlagam, naj na predlog za sprejetje predhodne odločbe španskega Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) odgovori:
Člen 16(1) Uredbe (ES) št. 1/2003 je treba razlagati tako, da odločba Evropske komisije o zavezah, sprejeta v skladu s členom 9(1) iste uredbe v zvezi z določenimi sporazumi med podjetji, nacionalnim sodiščem ne preprečuje, da preizkusijo skladnost prav teh sporazumov s konkurenčnim pravom in po potrebi v skladu s členom 101(2) PDEU ugotovijo, da so nični.
( 1 ) Jezik izvirnika: nemščina.
( 2 ) Uredba Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 [ES] in 82 [ES] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205), v nadaljevanju: Uredba št. 1/2003.
( 3 ) Glej v zvezi s tem sodbo z dne 29. junija 2010, Komisija/Alrosa (C‑441/07 P, EU:C:2010:377).
( 4 ) Glej na primer sodbe z dne 14. decembra 2006, Confederación Española de Empresarios de Estaciones de Servicio (C‑217/05, EU:C:2006:784); z dne 11. septembra 2008, CEPSA (C‑279/06, EU:C:2008:485), in z dne 2. aprila 2009, Pedro IV Servicios (C‑260/07, EU:C:2009:215), ter sklepe z dne 3. septembra 2009, Lubricarga (C‑506/07, EU:C:2009:504); z dne 27. marca 2014, Bright Service (C‑142/13, EU:C:2014:204), in z dne 4. decembra 2014, Estación de Servicio Pozuelo 4 (C‑384/13, EU:C:2014:2425).
( 5 ) Služnost užitka zajema tudi upravno koncesijo za obratovanje bencinskega servisa.
( 6 ) Predložitveno sodišče v tej zvezi govori o „križanju pogodb“.
( 7 ) Izhodišče navedenega postopka so bile pogodbe in osnutki pogodb, ki jih je družba Repsol prijavila Komisiji še v skladu z ureditvijo, ki je veljala pred Uredbo št. 1/2003. Ta prijava pa je prenehala veljati, ko je 1. maja 2004 začela veljati Uredba št. 1/2003 (glej v zvezi s tem člen 34(1) Uredbe št. 1/2003).
( 8 ) Glej v zvezi z vsebino zavez navedbe Komisije v točki 2 povzetka Odločbe 2006/446 (UL 2006, L 176, str. 104).
( 9 ) Sporočilo, objavljeno z uporabo člena 27(4) Uredbe Sveta št. 1/2003, ki zadeva primer COMP/B-1/38348 – Repsol CPP SA (UL 2004, C 258, str. 7).
( 10 ) Odločba Komisije z dne 12. aprila 2006 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 Pogodbe ES (Zadeva COMP/B-1/38.348 – Repsol CPP) (notificirano pod dokumentarno številko C(2006) 1548) (2006/446/ES) (povzeta v UL 2006, L 176, str. 104). Celotno besedilo Odločbe 2006/446 je na voljo samo na internetu na spletni strani Generalnega direktorata za konkurenco: (nazadnje obiskana 11. julija 2017).
( 11 ) Po lastnih navedbah je družba Repsol tožila družbo Gasorba pred civilnim sodiščem v Madridu. Po navedbah družbe Repsol je pred obema tožbama potekal zunajsodni spor med strankama o načinih prenehanja dobavne pogodbe, nakar je družba Repsol pogodbo odpovedala, družba Gasorba pa je nato prerekala zakonitost te odpovedi. Družba Repsol družbi Gasorba očita, da se nepošteno sklicuje na konkurenčno pravo EU.
( 12 ) Uredba Komisije (EGS) št. 1984/83 z dne 22. junija 1983 o uporabi člena 85(3) Pogodbe za skupine sporazumov o izključni nabavi (UL 1983, L 173, str. 5).
( 13 ) Uredba Komisije (EGS) št. 2790/1999 z dne 22. decembra 1999 o uporabi člena 81(3) Pogodbe za skupine vertikalnih sporazumov in usklajenih ravnanj (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 364).
( 14 ) Gospodarsko sodišče št. 4 v Madridu, katerega sodba je bila izdana 8. julija 2011.
( 15 ) Pritožbeno sodišče v Madridu, katerega sodba je bila izdana 27. januarja 2014.
( 16 ) Pritožbeni postopek št. 757/2014.
( 17 ) Te razprave so se sprožile zaradi sodbe z dne 21. novembra 2013, Deutsche Lufthansa (C‑284/12, EU:C:2013:755), in sklepa z dne 4. aprila 2014, Flughafen Lübeck (C‑27/13, neobjavljen, EU:C:2014:240), ki sta oba obravnavala učinke sklepov Komisije v smislu danes veljavnega člena 4 Uredbe Sveta (EU) 2015/1589 z dne 13. julija 2015 (UL 2015, L 248, str. 9) v nacionalnih sodnih postopkih.
( 18 ) Sodbi z dne 13. februarja 1969, Wilhelm in drugi (14/68, EU:C:1969:4, točka 3), in z dne 14. februarja 2012, Toshiba Corporation in drugi (C‑17/10, EU:C:2012:72, točka 81).
( 19 ) Tako sodba z dne 14. februarja 2012, Toshiba Corporation in drugi (C‑17/10, EU:C:2012:72, točka 87), v zvezi s členom 16(2) Uredbe št. 1/2003.
( 20 ) Uvodna izjava 13, drugi stavek, Uredbe št. 1/2003; glej še sodbo z dne 29. junija 2010, Komisija/Alrosa (C‑441/07 P, EU:C:2010:377, zlasti točka 35).
( 21 ) Enako velja za sklepe in usklajena ravnanja v smislu člena 101(1) PDEU ter za ravnanja podjetij s prevladujočim položajem na trgu v smislu člena 102 PDEU.
( 22 ) Glej v zvezi s tem tudi Obvestilo Komisije o sodelovanju med Komisijo in sodišči držav članic EU pri uporabi členov 81 in 82 ES (UL 2004, C 101, str. 54).
( 23 ) Sodba z dne 29. junija 2010, Komisija/Alrosa (C‑441/07 P, EU:C:2010:377, točke 35, 38, 40 in od 46 do 48); glej še moje sklepne predloge v navedeni zadevi (EU:C:2009:555, točke od 47 do 51).
( 24 ) Glej ponovno v zvezi s tem uvodno izjavo 13 Uredbe št. 1/2003.
( 25 ) Glej v tem smislu že moje sklepne predloge, predstavljene v zadevi Komisija/Alrosa (C‑441/07 P, EU:C:2009:555, točka 60).
( 26 ) Sodba z dne 7. februarja 2013, Slovenská sporiteľňa (C‑68/12, EU:C:2013:71, točka 30). Glej v celoti tudi točko 11 Obvestila Komisije „Smernice o uporabi člena 81(3) Pogodbe“ (UL 2004, C 101, str. 97); v skladu z navedeno točko ima konkurenčnopravna presoja v skladu s členom 81 ES (zdaj člen 101 PDEU) dve stopnji, pri čemer se preizkusi, ali sporazum med podjetji spodbuja konkurenco v smislu člena 81(3) ES, samo če je bil pred tem v skladu s členom 81(1) ES ugotovljen protikonkurenčni namen ali protikonkurenčni učinki.
( 27 ) Glej ponovno v zvezi s tem uvodno izjavo 13, drugi stavek, Uredbe št. 1/2003 in moja pojasnila k prvemu vprašanju za predhodno odločanje, zlasti točko 32 teh sklepnih predlogov.
( 28 ) Glej v zvezi s tem tudi uvodno izjavo 14 Uredbe št. 1/2003.