SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE
JULIANE KOKOTT,
predstavljeni 11. januarja 2018 ( 1 )
Zadeva C‑626/16
Evropska komisija
proti
Slovaški republiki
„Neizpolnitev Pogodbe – Člen 260 PDEU – Neizvršitev sodbe z dne 25. aprila 2013, Komisija/Slovaška (C‑331/11, EU:C:2013:271) – Predmet postopka – Predhodni postopek – Poziv k predložitvi pripomb – Direktiva 99/31/ES – Odlagališča odpadkov – Odlagališče odpadkov Žilina – Považský Chlmec“
I. Uvod
1.
Predhodni postopek iz člena 258 PDEU, kot je znano, pomembno vpliva na meje predmeta spora v postopku zaradi neizpolnitve obveznosti iz Pogodb. Preden lahko Komisija zadevo predloži Sodišču, da lahko slednje ugotovi neizpolnitev obveznosti države članice na podlagi prava Unije, mora na to državo najprej nasloviti pisni opomin, s čimer ji omogoči, da se glede očitkov izreče. Nato mora Komisija očitano neizpolnitev obveznosti podrobneje opisati v obrazloženem mnenju in državi članici določiti zadnji rok za izpolnitev obveznosti. Šele zatem lahko Komisija vloži tožbo, v kateri lahko navaja samo tiste neizpolnitve obveznosti, ki so že bile predmet opomina in obrazloženega mnenja.
2.
V obravnavanem postopku se Sodišče ponovno ( 2 ) sooča z vprašanjem, v kolikšni meri se lahko zahteve, ki veljajo za postopek zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 258 PDEU, prenesejo na postopek za izvršitev sodb na podlagi člena 260(2) PDEU. Pri tem je treba upoštevati razlike od prejšnjega člena 228(2) ES, ki je, tako kot člen 258 PDEU, zahteval opomin in obrazloženo mnenje, saj člen 260(2) PDEU obrazloženega mnenja namreč več ne zahteva.
3.
Poleg tega se postavlja vprašanje glede pomena omejitve predmeta spora zaradi sodbe, ki jo je treba izvršiti.
4.
Vprašanje je povezano z odlagališčem odpadkov na Slovaškem, ki obstaja že dolgo časa, za katerega na podlagi Direktive o odlagališčih ( 3 ) dovoljenje še ni bilo izdano, hkrati pa tudi še ni bilo zaprto v skladu s to direktivo. Sodišče je v sodbi Komisija/Slovaška (C‑331/11, EU:C:2013:271) ugotovilo, da to pomeni neizpolnitev obveznosti iz člena 14 Direktive. Zato je posebej pomembno, ali mora biti dokončna odločba v smislu te določbe tudi pravnomočna, torej da je pred sodišči ni več mogoče izpodbijati.
II. Pravni okvir
5.
Člen 13 Direktive o odlagališčih ureja zaprtje odlagališč:
„Države članice sprejmejo ukrepe:
(a)
da v skladu z dovoljenjem in če je primerno, odlagališče ali njegov del začne postopek zapiranja:
(i)
če so izpolnjeni ustrezni pogoji, navedeni v dovoljenju; ali
(ii)
na zahtevo upravljavca v skladu s pooblastilom pristojnega organa; ali
(iii)
na podlagi utemeljene odločbe pristojnega organa;
(b)
da se, v skladu z dovoljenjem šteje, da je odlagališče ali njegov del dokončno zaprt, šele ko je pristojni organ izvedel končni pregled na odlagališču, ko je ocenil vsa poročila, ki jih je predložil upravljavec, in ko je sporočil upravljavcu, da je zaprtje odobreno. To v nobenem primeru ne zmanjšuje odgovornosti upravljavca, določene s pogoji za dovoljenje;
(c)
da je upravljavec, v skladu z dovoljenjem in če je primerno, po dokončnem zaprtju odlagališča odgovoren za njegovo vzdrževanje, spremljanje in nadzorovanje pri upravljanju po zaprtju, dokler to zahteva pristojni organ, ob upoštevanju časa, v katerem bi bilo lahko odlagališče nevarno.
Upravljavec uradno obvesti pristojni organ o vseh pomembnih škodljivih vplivih na okolje, ki jih razkrijejo postopki nadzora, in upošteva odločbo pristojnega organa o naravi in času potrebnih sanacijskih ukrepov;
(d)
da je, v skladu z dovoljenjem in če je primerno, upravljavec odlagališča odgovoren za spremljanje in analiziranje odlagališčnega plina in izcednih voda z odlagališča ter režima podtalnice v bližini odlagališča v skladu s Prilogo III, dokler pristojni organ meni, da bi bilo odlagališče lahko nevarno za okolje, in brez vpliva na kakršno koli zakonodajo Skupnosti ali zakonodajo držav članic glede odgovornosti imetnika odpadkov.“
6.
Člen 14 Direktive o odlagališčih ureja ravnanje z obstoječimi odlagališči:
„Države članice sprejmejo ukrepe za zagotovitev, da odlagališča, ki ob prenosu te direktive že imajo dovoljenja ali že delujejo, ne smejo več obratovati, razen če se čim prej in najpozneje v osmih letih po datumu, določenem v členu 18(1), izvedejo naslednji koraki:
(a)
v enem letu od datuma, določenega v členu 18(1), upravljavec odlagališča pripravi in predloži pristojnemu organu v odobritev načrt prilagoditve odlagališča skupaj s podrobnostmi, navedenimi v členu 8 in vsemi sanacijskimi ukrepi, za katere meni, da bodo potrebni za izpolnitev zahtev te direktive, razen zahtev iz točke 1 Priloge I;
(b)
po predložitvi načrta prilagoditve odlagališča pristojni organi sprejmejo dokončno odločbo, ali se obratovanje lahko nadaljuje na podlagi omenjenega načrta prilagoditve in te direktive. Države članice v skladu s členom 7(g) in členom 13 sprejmejo potrebne ukrepe za čimprejšnje zaprtje odlagališč, ki jim v skladu s členom 8 ni bilo izdano dovoljenje za nadaljnje obratovanje;
(c)
na podlagi odobrenega načrta prilagoditve odlagališča pristojni organ dovoli potrebna dela in določi prehodno obdobje za izvedbo načrta. Vsa obstoječa odlagališča izpolnjujejo zahteve te direktive razen zahtev iz točke 1 Priloge I v osmih letih po datumu, določenem v členu 18(1);
(d)
[…]“
III. Predhodni postopek in predlogi strank
7.
V sodbi z dne 25. aprila 2013, Komisija/Slovaška (C‑331/11, EU:C:2013:271) je Sodišče odločilo, da Slovaška s tem, da je odobrila obratovanje odlagališča odpadkov Žilina – Považský Chlmec brez načrta prilagoditve odlagališča in brez dokončne odločbe glede nadaljnjega obratovanja tega odlagališča na podlagi odobrenega načrta prilagoditve, ni izpolnila obveznosti iz člena 14, od (a) do (c), Direktive o odlagališčih. Tako je odločilo, ker za sporno odlagališče ni bil predložen načrt prilagoditve.
8.
Na podlagi poziva je Slovaška Komisijo 7. junija 2013 obvestila o nameravanem zaprtju odlagališča. Komisija je nato Slovaško republiko 21. novembra 2013 v skladu s členom 260(2) PDEU uradno pozvala k podaji pripomb glede izvršitve sodbe in ji določila rok dveh mesecev, ki se je iztekel 21. januarja 2014.
9.
V odgovoru na ta poziv in v nadaljnjih obvestilih je Slovaška republika pojasnila, kakšne ukrepe za zaprtje odlagališča odpadkov Žilina – Považský Chlmec je sprejela.
10.
Iz teh obvestil izhaja, da najpozneje od 8. januarja 2014 na tem odlagališču ni dovoljeno odlaganje dodatnih odpadkov.
11.
Polega tega so pristojni organi sprva leta 2013 sprejeli odločbo o zaprtju delov 2a in 2b odlagališča, vendar so to odločbo po poteku zgoraj navedenega roka, 10. aprila 2014, zaradi izvedbe presoje vplivov na okolje ponovno razveljavili. O zaprtju teh delov odlagališča so ponovno odločali šele 15. avgusta 2016. Na višji stopnji je bila ta odločba potrjena 9. novembra 2016.
12.
Postopek odločanja o preostalem delu odlagališča 2c pa je bil prekinjen zaradi spora glede lastništva teh površin.
13.
Komisija je hkrati ugotovila, da Slovaška republika sodbe še ni v celoti izvršila. Zato se je odločila vložiti tožbo na podlagi člena 260 PDEU.
14.
Komisija Sodišču predlaga, naj
15.
Slovaška republika Sodišču predlaga, naj:
1.
tožbo zavrže kot nedopustno;
2.
podredno, tožbo deloma zavrže kot nedopustno, v preostalem pa zavrne kot neutemeljeno, oziroma jo v celoti zavrne kot neutemeljeno;
3.
podredneje, zniža znesek denarnih sankcij, ki jih predlaga tožeča stranka;
4.
tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
16.
Stranki sta podali pisna stališča. Slovaška je 14. novembra 2017 po zaključku pisnega postopka Sodišču posredovala nadaljnje informacije o zaprtju spornega odlagališča in o zakonodajnem postopku, ki je v teku. Vendar te informacije ne vplivajo na predlagano odločitev v teh sklepnih predlogih.
IV. Pravno stanje
17.
V nadaljevanju bom najprej preučila dopustnost tožbe, nato izvršitev sodbe Komisija/Slovaška (EU:C:2013:271) in na koncu vprašanje denarnih sankcij.
A. Dopustnost tožbe
18.
Slovaška trdi, da tožba ni dopustna. Pri tem se sklicuje na to, da ji Komisija v tožbi očita, da sporno odlagališče odpadkov še ni popolnoma zaprto v smislu člena 13 Direktive o odlagališčih. Izpolnitev obveznosti iz te določbe pa ni bilo predmet prve sodbe, prav tako pa Komisija v pozivu za predložitev pripomb na podlagi člena 260 PDEU ni zatrjevala neizpolnitve navedene obveznosti.
1. Predmet sodbe Komisija/Slovaška (EU:C:2013:271)
19.
Drži, da se sodba Komisija/Slovaška (EU:C:2013:271) ne nanaša na člen 13 Direktive o odlagališčih. Bolj se nanaša na neizpolnitev obveznosti iz člena 14, od (a) do (c), Direktive o odlagališčih. Ta neizpolnitev se kaže v tem, da je Slovaška odobrila obratovanje odlagališča brez načrta prilagoditve in brez dokončne odločbe glede nadaljnjega obratovanja odlagališča na podlagi odobrenega načrta prilagoditve odlagališča.
20.
To ugotovitev bi v primeru ozke jezikovne razlage lahko razumeli tako, da je Sodišče kot neizpolnitev obveznosti iz člena 14 Direktive o odlagališčih štelo zgolj to, da je Slovaška odobrila obratovanje odlagališča.
21.
Vendar je navedeno ugotovitev Sodišča treba razlagati ob upoštevanju neizpolnjene obveznosti. Tako drži, da člen 14 Direktive o odlagališčih prepoveduje nadaljnje obratovanje obstoječih odlagališč v primeru neizpolnitve zahtev iz te določbe.
22.
Vendar lahko države članice, kot navaja tudi Slovaška, na podlagi člena 14(b) Direktive o odlagališčih svoje obveznosti glede obstoječih odlagališč izpolnijo na dva načina. Tako lahko bodisi odobrijo nadaljnje obratovanje v skladu z zahtevami Direktive o odlagališčih, ali pa v skladu s členom 7(g) in členom 13 sprejmejo potrebne ukrepe za čimprejšnje zaprtje odlagališč, ki jim ni bilo izdano dovoljenje za nadaljnje obratovanje. ( 4 )
23.
Kar zadeva možnost nadaljnjega obratovanja, je Sodišče že ugotovilo, da obveznosti iz člena 14 Direktive o odlagališčih niso izpolnjene, če se nadaljnje obratovanje dokončno odobri na podlagi načrta prilagoditve odlagališča. Za upravljanje odlagališča v skladu z Direktivo morajo biti predvideni ukrepi tudi izvršeni. ( 5 )
24.
Za prepoved nadaljnjega obratovanja odlagališča prav tako ne zadošča, če se preneha zgolj z nadaljnjim odlaganjem odpadkov. Izvedeni morajo biti tudi potrebni ukrepi za zaprtje. ( 6 ) Kajti, četudi se ne odlagajo dodatni odpadki na takšnih odlagališčih, slednja še naprej predstavljajo pomembno tveganje za okolje. Zgolj dokončno zaprtje v skladu z Direktivo o odlagališčih lahko ta tveganja zmanjša na sprejemljivo raven.
25.
Če država članica obveznosti iz člena 14 Direktive o odlagališčih ne izpolni z odobritvijo nadaljnjega obratovanja, temveč z zaprtjem odlagališča, mora izpolniti tudi zahteve iz člena 13.
26.
Enako velja, če država članica obveznosti iz člena 14 Direktive o odlagališčih izpolni šele, ko je Sodišče ugotovilo neizpolnitev obveznosti iz te določbe.
27.
Izpolnitev obveznosti iz člena 13 Direktive o odlagališčih je tako implicitno, vendar nujno predmet sodbe v zadevi Komisija/Slovaška (EU:C:2013:271) in se lahko izvaja na podlagi člena 260 PDEU.
2. Predmet predhodnega postopka
a) Poziv k predložitvi pripomb
28.
Vendar Slovaška tudi meni, da se s tožbo, v primerjavi s prvotnim pozivom Slovaški s strani Komisije z dne 21. novembra 2013 k predložitvi pripomb glede neizvršitve sodbe Komisija/Slovaška (EU:C:2013:271), razširja predmet postopka. Takšna razširitev ni dopustna.
29.
Preden je Komisija Slovaško pozvala k predložitvi pripomb, jo je ta država članica že obvestila o nameravanem zaprtju odlagališča.
30.
Vendar po mnenju Komisije načrtovani ukrepi niso zadoščali. Konkretno je izpostavila dva očitka.
31.
Prvič, v skladu s členom 14 Direktive o odlagališčih mora upravljavec odlagališča predložiti načrt prilagoditve odlagališča. To se ni zgodilo niti ni bilo načrtovano. Prav tako pristojni organi na podlagi takšnega načrta dokončne odločbe še niso sprejeli.
32.
Drugič, za odlagališče se ne uporabljajo določbe o celovitem preprečevanju in nadzorovanju onesnaževanja, ( 7 ) temveč posebne določbe o odlagališčih odpadkov, to je predpisi, s katerimi se v slovaško pravo prenaša Direktiva o odlagališčih. Tako se Komisija navezuje na ugotovitve v točkah od 32 do 36 sodbe Komisija/Slovaška (EU:C:2013:271), da je pri odobritvi odlagališča treba upoštevati zakonodajo o odlagališčih odpadkov.
33.
V tožbi Komisija očita, da so pristojni slovaški organi sicer sprejeli odločitev o zaprtju določenih delov odlagališča (delov 2a in 2b), ki pa je v skladu s členom 13 Direktive o odlagališčih še niso v celoti izvršili, poleg tega pa odločba o zaprtju še vedno ni pravnomočna. Drugič, Komisija graja, da sploh še ni bila sprejeta odločitev glede zaprtja drugega dela odlagališča (dela 2c).
34.
Če bi Sodišče določilo strožje zahteve glede skladnosti med pozivom k predložitvi pripomb in tožbo, bi dopustni predmet obravnavanega postopka lahko predstavljal zgolj ugovor neobstoja dokončne oziroma pravnomočne odločbe o zaprtju odlagališča. V pozivu z dne 21. novembra 2013 je namreč omenjen neobstoj dokončne odločbe.
35.
Morebitne neizpolnitve obveznosti iz člena 13 Direktive o odlagališčih pa poziv k predložitvi pripomb niti izrecno niti implicitno ne omenja. Tak očitek bi bil – v primeru ozke razlage – v postopku pred Sodiščem nedopusten.
36.
Vendar se postavlja vprašanje, ali se takšna skladnost med pozivom k predložitvi pripomb in predmetom tožbe sploh lahko zahteva.
37.
V prid navedenemu govori sodna praksa glede prejšnjega člena 228(2) ES (sedaj člen 260(2) PDEU). Dopustnost predmeta tožbe na podlagi navedene določbe je omejena s predhodnim postopkom iz te določbe, (tako) da Komisija v tožbi predmeta spora ne more razširiti tako, da bi poleg očitkov iz obrazloženega mnenja […] navajala nove očitke. ( 8 )
38.
Sodišče je tudi poudarilo, da je Komisija dolžna v obrazloženem mnenju, podanem na podlagi člena 228(2) ES, podrobno navesti točke, v katerih se država članica ni uskladila s sodbo Sodišča, v kateri je bila ugotovljena neizpolnitev obveznosti. Zato predmeta spora ni mogoče razširiti na obveznosti, ki niso navedene v obrazloženem mnenju, kar bi pomenilo bistveno kršitev tega postopka. ( 9 )
39.
Zaradi sprememb na podlagi Lizbonske pogodbe člen 260(2) PDEU več ne določa, da mora Komisija podati obrazloženo mnenje.
40.
Zaradi črtanja obrazloženega mnenja veljajo za določitev predmeta spora v pozivu k predložitvi pripomb posebej stroge zahteve. Iz navedenega izhaja, da bi v tem pozivu moral biti predmet spora natančno opredeljen. Ta poziv namreč predstavlja edino uradno opredelitev Komisije, ki lahko podrobneje opredeljuje predmet spora na podlagi člena 260(2) PDEU. ( 10 )
41.
Vendar proti navedenemu govori, da Lizbonska pogodba ne odpravlja poziva k predložitvi pripomb, temveč obrazloženo mnenje, čeprav bi namesto tega lahko odpravila poziv k predložitvi pripomb, o čemer se je prav tako razpravljalo v Evropski konvenciji. ( 11 ) Vendar pa bi bilo kontradiktorno, če bi se odpravila stopnja, za katero veljajo strožje zahteve, hkrati pa bi se zaostrile zahteve na preostali stopnji.
42.
Poleg tega se je s skrajšanjem predhodnega postopka želelo zagotoviti večjo učinkovitost in poenostavitev pravil glede izreka sankcij v primeru neizvršitve sodb Sodišča. ( 12 ) Če bi za poziv k predložitvi pripomb veljali strožji pogoji, to ne bi bilo v skladu s tem ciljem.
43.
Nasprotno, z vidika pravice do obrambe in pravne varnosti praviloma zadošča, da so države članice obveščene, da namerava Komisija uporabiti člen 260 PDEU in da imajo možnost predložiti stališča. ( 13 ) Meje predmeta postopka na podlagi člena 260(2) PDEU so nasprotno določene že v prvi sodbi Sodišča. Tudi države članice so v celoti seznanjene z obveznostjo sprejetja ukrepov za izvršitev sodbe Sodišča o ugotovitvi neizpolnitve obveznosti države in morebitnimi posledicami neizpolnitve te obveznosti. ( 14 )
44.
Sicer od Komisije ni mogoče pričakovati, da bo že v prvem in edinem uradnem obvestilu opredelila vse možne pomanjkljivosti glede izvršitve sodbe. Takšne zahteve namreč ne bi zagotavljale bolj učinkovitega in enostavnega postopka.
45.
Zato Komisija v pozivu k predložitvi pripomb na podlagi člena 260(2) PDEU načeloma ni dolžna podrobneje navesti vseh možnih razlogov, ki utemeljujejo dvome v ustreznost izvršitve prve sodbe.
46.
Vendar mora tudi Komisija pri uporabi člena 260(2) PDEU slediti cilju učinkovitejšega in enostavnejšega izvrševanja sodb Sodišča. To pomeni zlasti, da poziv k predložitvi pripomb države članice ne sme zavajati, temveč mora vsebovati koristne napotke za izvršitev prve sodbe. Za dosego tega namena si mora Komisija zlasti prizadevati, da ustrezno upošteva razpoložljive informacije o načrtovani izvršitvi sodbe s strani države članice. To je tudi v skladu z obveznostjo Komisije glede medsebojnega lojalnega sodelovanja z državami članicami na podlagi člena 4(3) PEU. ( 15 )
47.
Poziv k predložitvi pripomb z dne 21. novembra 2013 ne ustreza tej zahtevi. Čeprav je Komisija vedela, da namerava Slovaška odlagališče zapreti, zahtev glede zaprtja obstoječih odlagališč ni opredelila. Namesto tega se je ukvarjala s splošnimi postopkovnimi vprašanji iz člena 14 Direktive o odlagališčih in s posameznimi določbami slovaškega prava. V tožbi pa se ti očitki navajajo zgolj delno.
48.
Poleg tega je Komisija imela dovolj priložnosti, da z dodatnim pozivom k predložitvi pripomb pred vložitvijo tožbe pojasni svoje očitke, zlasti pa pomen člena 13 Direktive o odlagališčih. Od vložitve slovaškega odgovora na poziv k predložitvi pripomb 14. januarja 2014 do odločitve Komisije za vložitev tožbe dne 16. junija 2016 ( 16 ) sta namreč pretekli več kot dve leti. Od prve sodbe z dne 25. aprila 2013 so potekla celo več kot tri leta.
49.
Čeprav je Slovaška gotovo vedela za svoje obveznosti iz člena 13 Direktive o odlagališčih, ni mogla pričakovati, da bo Komisija to obveznost določila kot predmet tožbe na podlagi člena 260(2) PDEU.
50.
Zaradi navedenih razlogov menim, da tožba ni dopustna v delu, v katerem se nanaša na neizpolnitev obveznosti iz člena 13 Direktive o odlagališčih.
b) Odgovor Komisije
51.
Poleg tega Komisija v odgovoru navaja, da odločbe o zaprtju iz leta 2016 niso bile sprejete na podlagi načrta prilagoditve odlagališča. Navedeno v razmerju do tožbe predstavlja nov razlog, ki je v skladu s členom 127(1) Poslovnika dovoljen samo, če izhaja iz pravnih in dejanskih okoliščin, ki so se razkrile med postopkom. Vendar to ni podano, saj je Komisija ob vložitvi tožbe vedela vsaj za odločbo z dne 15. avgusta 2016. ( 17 ) Zato tudi te trditve niso dopustne.
3. Vmesni predlog
52.
Zato je tožba Komisije dopustna in jo je mogoče vsebinsko obravnavati samo v delu, s katerim se izpodbija nesprejetje dokončne odločbe v smislu člena 14 Direktive o odlagališčih. Če bo Sodišče očitano neizpolnitev obveznosti iz člena 13 štelo za dopustno, bom v okviru nadaljnjega preizkusa utemeljenosti tožbe in denarnih sankcij podredno na kratko preučila tudi ta tožbeni razlog (oddelka IV. B. 3. in IV. C. 3.). S prav tako nedopustnim ugovorom neobstoja načrta prilagoditve odlagališča pa se nasprotno ne bom podrobneje ukvarjala.
B. Utemeljenost tožbe
53.
V sodbi Komisija/Slovaška (EU:C:2013:271) je Sodišče odločilo, da Slovaška s tem, da je odobrila obratovanje odlagališča odpadkov Žilina – Považský Chlmec brez načrta prilagoditve in brez dokončne odločbe glede nadaljnjega obratovanja tega odlagališča na podlagi odobrenega načrta prilagoditve, ni izpolnila obveznosti iz člena 14, od (a) do (c), Direktive o odlagališčih.
54.
Pri presoji, ali je bila ta sodba izvršena, je treba kot referenčni datum za presojo obstoja neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 260(2) PDEU uporabiti dan izteka roka, ki je določen v pozivu k predložitvi pripomb, izdanem na podlagi te določbe. ( 18 ) V obravnavanem postopku je tako treba preučiti dejansko stanje na dan 21. januarja 2014.
55.
Za preizkus naložitve pavšalnega zneska in/ali denarne kazni na podlagi člena 260(2) PDEU je poleg tega upoštevano dejansko stanje v trenutku odločitve Sodišča v obravnavanem postopku. Naložitev periodične denarne kazni je tako utemeljena le, če neizpolnitev obveznosti, ki izhaja iz neizvršitve predhodne sodbe Sodišča, traja do danes. ( 19 )
56.
Zato bom v nadaljevanju najprej preučila izvršitev prve sodbe na dan 21. januarja 2014 in nato dejansko stanje na današnji dan.
1. Izvršitev na dan izteka roka
57.
Kot že predstavljeno, se sodba Komisija/Slovaška (EU:C:2013:271) lahko izvrši bodisi z odobritvijo nadaljnjega obratovanja odlagališča na podlagi načrta prilagoditve odlagališča, ki ustreza zahtevam Direktive o odlagališčih, bodisi z dokončno odločbo o zaprtju, ki jo je treba med drugim izvršiti v skladu s členom 13 Direktive o odlagališčih. Slovaška se je odločila za zaprtje, vendar po mnenju Komisije doslej ni sprejela zadostnih ukrepov.
58.
V skladu z nespornimi trditvami Slovaške velja od 7. januarja 2014 prepoved uporabe odlagališča, kar pomeni, da se na njem zlasti ne morejo odlagati dodatni odpadki.
59.
Vendar to, kot pravilno ugotavlja Komisija, ne zadošča. Pristojni organi morajo namreč na podlagi člena 14(b) Direktive o odlagališčih sprejeti dokončno odločbo glede nadaljnjega obratovanja odlagališča. Glede na to je treba podeliti bodisi novo dovoljenje bodisi sprejeti odločbo o zaprtju odlagališča.
60.
Sicer so pristojni organi že 21. oktobra 2013 izdali odločbo o zaprtju delov odlagališča, in sicer delov 2a in 2b, vendar je bila ta odločba zaradi predhodne izvedbe presoje vplivov na okolje 10. aprila 2014 razveljavljena. Postopek za zaprtje preostalega dela 2c pa je bil prekinjen zaradi spora o lastništvu teh površin (ki je še vedno sporno).
a) Dela 2a in 2b
61.
Najprej je treba preučiti, ali je mogoče odločbo o zaprtju delov 2a in 2b, ki je bila izdana ob izteku roka, šteti za dokončno odločbo v smislu člena 14(b) Direktive o odlagališčih.
62.
V prid navedenemu govori, da so na podlagi razpoložljivih informacij pristojni organi že s to odločbo nameravali dokončno odločiti o zaprtju zadevnih delov odlagališča.
63.
Sicer je bilo mogoče to odločbo še izpodbijati pred sodiščem, torej še ni bila pravnomočna. Vendar se na podlagi člena 14(b) Direktive o odlagališčih zahteva zgolj dokončna odločba pristojnega organa. Pravnomočnost torej ni pogoj.
64.
Pred potekom roka za uveljavljanje pravnih sredstev odločba organa v Uniji prava, ki zagotavlja učinkovito pravno varstvo – zlasti pri izvajanju prava Unije ( 20 ) – ne more postati dokončna v tem smislu, da bi izključevala sodni preizkus. Prav tako pristojni organi ne morejo preprečiti pravočasnih pravnih sredstev. Kljub dolgemu roku osmih let iz člena 14 Direktive o odlagališčih za sprejetje dokončne odločitve ni mogoče zagotoviti, da bodo v zvezi z odločbami, ki jih je treba sprejeti na podlagi te določbe, ob izteku roka vsi sodni postopki že zaključeni. Sicer je treba izhajati iz tega, da ta rok ne zadeva morebitnih pravnih sredstev, temveč je bil določen zaradi morebitnih težav pri prilagoditvi oziroma zaprtju odlagališč odpadkov.
65.
Glede na navedeno praviloma zadošča, da je organ – kot to velja za odločbo z dne 21. oktobra 2013 – sprejel dokončno odločbo v posameznem primeru.
66.
Vendar so pristojni organi to odločbo 10. aprila 2014, torej po izteku roka za poziv k predložitvi pripomb, ponovno razveljavili. Ta razveljavitev predstavlja, prvič, novo neizpolnitev obveznosti glede izvršitve sodbe Komisija/Slovaška (EU:C:2013:271), ki v upoštevnem trenutku, to je ob izteku roka, še ni obstajala. Hkrati pa iz tega, drugič, izhaja, da je bila prvotno izdana odločba o zaprtju odpravljena z učinkom za nazaj, torej tudi ob poteku roka ni obstajala.
67.
Glede na navedeno Slovaška sporne sodbe glede delov 2a in 2b odlagališča ni izvršila pravočasno.
68.
Vendar Slovaška meni, da večji napredki glede zapiranja teh delov niso bili možni, ker so upravni postopki trajali toliko časa.
69.
Načeloma velja, da se država članica ne more sklicevati na določbe, prakso ali položaje svojega notranjega pravnega reda, da bi upravičila neizpolnjevanje obveznosti, ki izhajajo iz prava Unije. Sodišče je zato zavrnilo trditve glede izvršitve sodb na področju zakonodaje o odpadkih, ( 21 ) pa tudi glede prenosa Direktive o odpadnih vodah ( 22 ), kjer se praviloma zahteva izgradnja čistilnih naprav in kanalizacijskih sistemov. ( 23 )
70.
Vendar Slovaška zlasti poudarja, da je bilo treba na podlagi Direktive o PVO ( 24 ) izvesti presojo vplivov na okolje. Sicer velja, da je treba pri izdaji odločbe o zaprtju odlagališča odpadkov dejansko izvesti takšno presojo, če zaprtje zahteva spremembo – zaradi del ali drugih posegov – kraja odlagališča in lahko ima pomembne (škodljive) ( 25 ) vplive na okolje. ( 26 )
71.
Ne glede na navedeno tudi zahteva po izvedbi presoje vplivov na okolje na podlagi prava Unije ne upravičuje zamude pri izvršitvi obravnavane sodbe. Slovaška je namreč že dolgo vedela za svoje obveznosti na podlagi Direktive o odlagališčih in za potrebne ukrepe za njihovo izpolnitev. Tako je za izpolnitev obveznosti glede spornega odlagališča iz Direktive o odlagališčih imela dovolj časa. V primeru nepremostljivih težav pa bi se morala Slovaška ob pristopu k Evropski uniji leta 2004 dogovoriti za podaljšanje rokov.
72.
Tako Slovaška sodbe Komisija/Slovaška (EU:C:2013:271) glede delov 2a in 2b ni izvršila v roku za poziv k predložitvi pripomb.
b) Del 2c
73.
Glede dela odlagališča 2c odločba o zaprtju ni bila nikoli izdana.
74.
Zamuda je po navedbah Slovaške posledica sporov glede lastništva teh površin. Vendar ti spori trajajo vsaj od leta 2009 in Slovaška ni dokazala, zakaj ob izteku roka še niso bili zaključeni. Vendar takšni spori ne upravičujejo tveganja za okolje, ki jih prinaša nestrokovno zaprtje odlagališča odpadkov.
75.
Zato Slovaška sodbe Komisija/Slovaška (EU:C:2013:271) tudi glede dela 2c ni izvršila v roku iz poziva k predložitvi pripomb.
c) Vmesni predlog
76.
Slovaška republika s tem, da do 21. januarja 2014 ni sprejela dokončne odločbe o zaprtju odlagališča odpadkov Žilina – Považský Chlmec, ni izpolnila obveznosti iz člena 260(1) PDEU in iz sodbe Komisija/Slovaška (EU:C:2013:271).
2. Razmere danes
77.
Današnje razmere se od razmer ob izteku roka zaradi odločbe pristojnih organov z dne 15. avgusta 2016 razlikujejo v tem, da se dela odlagališča 2a in 2b več ne uporabljata, temveč sta zaprta in se ponovno kultivirata. Pristojni organ za nadzor je to odločbo po vloženem ugovoru 9. novembra 2016 potrdil. Sicer je bilo zoper odločbo v tem času vloženo pravno sredstvo pred sodiščem, kar pa ne nasprotuje izvršitvi odločbe.
78.
Komisija zaradi nepravnomočnosti sicer ugovarja dokončnosti odločbe, vendar, kot že navedeno, pravnomočnost ni pogoj za dokončnost odločbe.
79.
Glede na navedeno je treba zavrniti trditve Komisije, da odločbe glede delov odlagališča 2a in 2b niso dokončne.
80.
V nasprotju z navedenim pa o zaprtju in ponovni kultivaciji dela odlagališča 2c še vedno ni bilo odločeno.
81.
Komisija tako še naprej upravičeno graja neobstoj odločbe glede dela 2c.
82.
Na današnji dan tako Slovaška republika s tem, da še ni sprejela dokončne odločbe o zaprtju dela odlagališča odpadkov 2c Žilina – Považský Chlmec, ni izpolnila obveznosti iz člena 260(1) PDEU in sodbe Komisija/Slovaška (EU:C:2013:271).
3. Podredno: uporaba člena 13 Direktive o odlagališčih
83.
Če pa bo Sodišče menilo, da je tožba Komisije dopustna tudi v delu, ki se nanaša na neizpolnitev obveznosti iz člena 13 Direktive o odlagališčih, bi bilo treba dodatno ugotoviti še eno pomanjkljivost glede izvršitve. Med strankama namreč ni sporno, da odlagališče v smislu člena 13 Direktive o odlagališčih ni bilo zaprto niti ob izteku roka niti ni še danes.
C. Denarne sankcije
84.
V okviru uporabe člena 260(2) PDEU je Sodišče je pristojno za to, da v vsaki zadevi glede na okoliščine primera, o katerem odloča, in glede na stopnjo prepričevanja in odvračanja, ki se mu zdi potrebna, določi primerne denarne sankcije, da se zagotovi kar najhitrejša izvršitev sodbe, s katero je bila predhodno ugotovljena neizpolnitev obveznosti, in da se preprečijo ponovne podobne kršitve prava Unije. ( 27 )
85.
Predlogi Komisije pri tem Sodišča ne zavezujejo in so zgolj koristen napotek. Dalje, smernice v obvestilih Komisije za Sodišče niso zavezujoče, temveč prispevajo k zagotovitvi preglednosti, predvidljivosti in pravne varnosti v zvezi z ravnanjem te institucije. ( 28 )
1. Denarna kazen
86.
Pri določitvi zneska denarne kazni so temeljna merila pri presoji, ki jih je treba upoštevati za zagotovitev prisilne narave denarne kazni z namenom enotne in učinkovite uporabe prava Unije, načeloma stopnja teže kršitve, trajanje kršitve (od prve sodbe) in plačilna zmožnost zadevne države članice. Za uporabo teh meril je treba upoštevati zlasti posledice neizvršitve za zasebne in javne interese ter obstoječo nujnost, da se zadevno državo članico prisili v to, da izpolni svoje obveznosti. ( 29 )
87.
Kar zadeva prvič stopnjo teže kršitve Komisija na podlagi svoje tožbe, ki se nanaša tako na neobstoj dokončne odločbe za celotno odlagališče kot tudi na nesprejetje ukrepov za zaprtje na podlagi člena 13 Direktive o odlagališčih, to neizpolnitev obveznosti ocenjuje s faktorjem teže 2 od največ 20.
88.
Vendar je tožba, v skladu z mojimi zgornjimi navedbami glede zahtev iz člena 13, nedopustna, in ob upoštevanju odločbe za dela 2a in 2b danes ni več utemeljena. Dokončno je treba odločiti samo še o delu 2c, ki obsega približno polovico površine odlagališča.
89.
To govori v prid znatno nižjemu faktorju, kot ga predlaga Komisija.
90.
Hkrati je treba upoštevati, da imajo lahko neizpolnitve obveznosti zakonodaje o odpadkih posebej težke posledice, da vplivi na okolje, v nasprotju s trditvami udeležencev, niso nujno zgolj lokalne narave, da problem obstaja že razmeroma dolgo časa, pa tudi, da Sodišče doslej še ni ugotovilo neizpolnitve obveznosti na področju zakonodaje o odpadkih s strani Slovaške.
91.
Tako je Sodišče že odločilo, da je obveznost odstranitve odpadkov brez ogrožanja zdravja ljudi in škodovanja okolju eden izmed ciljev politike Unije na področju okolja, kot izhaja iz člena 191 PDEU. ( 30 ) Na podlagi tega je Sodišče zaključilo, da so bile obravnavane neizpolnitve obveznosti zakonodaje o odpadkih posebej težke.
92.
To velja načeloma tudi za neizpolnitev obveznosti iz člena 14 Direktive o odlagališčih, ki zadeva posamezno odlagališče. Kot je namreč navedlo Sodišče v točki 34 sodbe Komisija/Slovaška (EU:C:2013:271), je izpolnitev te določbe pogoj za to, da sporno odlagališče izpolnjuje zahteve iz Direktive o odlagališčih. Zato ne gre zgolj za neizpolnitev formalnosti. ( 31 )
93.
Poleg tega je Slovaška 7. januarja 2014 odlagališče prenehala uporabljati. Sicer so zaradi tega izključena nova tveganja za zdravje ljudi in/ali okolje, vendar se porajajo dvomi, ali lahko odlagališče v skladu z Direktivo o odlagališčih sploh obratuje brez večjih težav. Že obratovanje v preteklosti je namreč prinašalo velika tovrstna tveganja. Za obvladovanje teh tveganj je treba odlagališče vsaj zapreti v skladu s predpisi. Tega brez dokončne odločbe o zaprtju ni mogoče storiti.
94.
Kar zadeva trditve obeh udeležencev glede lokalne narave morebitnih vplivov je treba pripomniti, da sporno odlagališče leži na obrežju reke Váh, ki se lahko onesnaži, onesnaženje pa se lahko razširi tudi vzdolž reke.
95.
Neizpolnitev obveznosti, ki jih določa pravo Unije sicer traja že od 16. julija 2009, to je od dne, ko bi najkasneje morala biti v skladu s členom 14 Direktive o odlagališčih sprejeta dokončna odločba o nadaljnjem obratovanju ali zaprtju odlagališča, torej več kot osem let. Slovaška pa je načeloma od njenega pristopa k Uniji v letu 2004 imela dovolj časa za sprejetje takšne odločbe, kljub temu da bi bilo dejansko treba izvesti presojo vplivov na okolje.
96.
Na drugi strani Slovaška pravilno navaja, da Sodišče doslej še ni ugotovilo neizpolnitve obveznosti s področja zakonodaje o odpadkih s strani Slovaške, čeprav je to politično področje Sodišče preučevalo tudi v razmerju do Slovaške. ( 32 )
97.
Menim, da zato ustrezen faktor znaša 0,5.
98.
Na drugem mestu je treba opozoriti, da je treba trajanje kršitve, ki obstaja od razglasitve sodbe zaradi prvotne neizpolnitve obveznosti, presoditi glede na dan, na katerega Sodišče presoja dejansko stanje v okviru postopka zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 260(2) PDEU. ( 33 ) V obravnavanem primeru neizpolnitev obveznosti traja zelo dolgo, saj bi v primeru razglasitve sodbe konec aprila naslednjega leta preteklo pet let od 25. aprila 2013, to je od razglasitve prve sodbe, čeprav je bilo za odpravo zadevnega očitka treba sprejeti zgolj dokončno odločbo o zaprtju. Dejavnik trajanja bi bilo zato treba ob upoštevanju meril Komisije, ki uporablja mesečni faktor 0,1, določiti v višini 6.
99.
Iz navedenega ob upoštevanju plačilne zmožnosti Slovaške ( 34 ) izhaja znesek denarne kazni v višini 3345,60 EUR na dan. Ta znesek naj Sodišče zaokroži na 3300 EUR in ga naloži kot dnevno denarno kazen, ki se mora plačevati do sprejetja dokončne odločbe o delu odlagališča 2c.
2. Pavšalni znesek
100.
Sodišče je pri izvajanju proste presoje, ki jo ima na tem področju, pristojno, da kumulativno določi denarno kazen in pavšalni znesek. Naložitev plačila pavšalnega zneska temelji predvsem na presoji posledic neizpolnitve obveznosti zadevne države članice za zasebne in javne interese, zlasti če se je neizpolnitev obveznosti nadaljevala dlje časa po sodbi, s katero je bila prvotno ugotovljena. Ta naložitev plačila mora v vsakem posameznem primeru temeljiti na upoštevanju vseh bistvenih elementov, ki se nanašajo na značilnosti ugotovljene neizpolnitve in na ravnanje države članice, na katero se nanaša postopek, ki se je začel na podlagi člena 260 PDEU. Ta člen v zvezi s tem podeljuje Sodišču široko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, da odloči, ali je tako sankcijo treba naložiti. ( 35 )
101.
Komisija glede pavšalnega zneska predlaga, da se ob upoštevanju osnovnega zneska v višini 230 EUR na dan izračuna na podlagi enakega faktorja „n“ glede plačilne zmožnosti, 1,64, enakega faktorja teže kršitve (v tem primeru 0,5), pomnoženo s številom dni, ki so pretekli od sodbe z dne 25. aprila 2013, Komisija/Slovaška (EU:C:2013:271), do sodbe v obravnavanem primeru. Tako izračunan znesek znaša 188,60 EUR na dan.
102.
Če bi bila zadnjenavedena sodba izdana točno čez pet let, 25. aprila 2018, bi pavšalni znesek znašal približno 344.195 EUR.
103.
Vendar je treba pri določitvi pavšalnega zneska upoštevati, da je bila dokončna odločba o zaprtju delov 2a in 2b sprejeta šele v letu 2016. ( 36 ) Do tega trenutka je neizpolnitev obveznosti imela dvojno težo, ker za noben del odlagališča ni bila sprejeta zahtevana dokončna odločba. Zato je za 1575 dni treba dodatno prišteti osnovni znesek 188,60 EUR. Na podlagi navedenega dobimo dodatnih 297.045 EUR.
104.
Zaokroženo to pomeni pavšalni znesek v višini 600.000 EUR. Ta znesek je sicer nižji od minimalnega pavšalnega zneska 939.000 EUR, ki ga je Komisija določila za Slovaško, vendar menim, da je kljub temu primeren. Zlasti ne gre zgolj za simbolični znesek, kar želi Komisija preprečiti z določitvijo najnižjega zneska. ( 37 )
3. Podredno: neizpolnitev člena 13 Direktive o odlagališčih
105.
Če bo Sodišče menilo, da je predmet obravnavanega postopka tudi neizpolnitev obveznosti iz člena 13 Direktive o odlagališčih, predlagam, da znesek denarne kazni poveča za štirikrat, višino pavšalnega zneska pa za trikrat. Ta predlog temelji na razmisleku, da je dokončna odločba na podlagi člena 14(b) sicer pogoj za zaprtje, vendar imajo drugi ukrepi za zaprtje na podlagi člena 13 bistveno večji praktični pomen.
V. Stroški
106.
Člen 138(3) Poslovnika določa, da vsaka stranka nosi svoje stroške, če vsaka stranka uspe samo deloma.
107.
Sicer po mnenju Sodišča, za razliko od Komisije, glede denarne kazni in pavšalnega zneska Komisija ni uspela le deloma, ( 38 ) vendar je v obravnavanem primeru tožba Komisije poleg tega nedopustna in delno neutemeljena.
108.
Glede na navedeno je treba ugotoviti, da sta Komisija in Slovaška deloma uspeli, deloma pa nista uspeli. Zato jima je torej treba naložiti, naj nosita svoje stroške.
VI. Rezultat
109.
Sodišču zato predlagam, naj odloči:
1.
Slovaška republika s tem, da do 21. januarja 2014 še ni sprejela dokončne odločbe o zaprtju odlagališča odpadkov Žilina – Považský Chlmec, ni izpolnila obveznosti iz člena 260(1) PDEU in sodbe z dne 25. aprila 2013, Komisija/Slovaška (EU:C:2013:271).
2.
V primeru, da Slovaška republika ob razglasitvi te sodbe še ne bo sprejela dokončne odločbe v skladu s členom 14(b) Direktive 1999/31/ES o odlagališčih odpadkov za del odlagališča odpadkov Žilina – Považský Chlmec 2c, ki se zahteva za izvršitev sodbe z dne 25. aprila 2013, Komisija/Slovaška (EU:C:2013:271), se Slovaški republiki naloži, naj Evropski komisiji za vsak dan zamude, ki začne teči z dnem razglasitve sodbe v predmetni zadevi, do izdaje navedene odločbe plača denarno kazen 3300 EUR na dan.
3.
Slovaški republiki se naloži, da Evropski komisiji plača pavšalni znesek 600.000 EUR.
4.
Tožba se v preostalem zavrne.
5.
Evropska komisija in Slovaška republika nosita vsaka svoje stroške.
( 1 ) Jezik izvirnika: nemščina.
( 2 ) Sodba z dne 10. septembra 2009, Komisija/Portugalska (C‑457/07, EU:C:2009:531, točka 52 in naslednje).
( 3 ) Direktiva Sveta 1999/31/ES z dne 26. aprila 1999 o odlaganju odpadkov na odlagališčih (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 4, str. 228).
( 4 ) Sodbi z dne 16. julija 2015, Komisija/Bolgarija (C‑145/14, EU:C:2015:502, točka 30), in z dne 25. februarja 2016, Komisija/Španija (C‑454/14, EU:C:2016:117, točka 59).
( 5 ) Sodba z dne 25. februarja 2016, Komisija/Španija (C‑454/14, EU:C:2016:117, točka 42 in naslednje).
( 6 ) Glej sodbo z dne 25. februarja 2016, Komisija/Španija (C‑454/14, EU:C:2016:117,točka 61).
( 7 ) V sodbi Komisija/Slovaška (EU:C:2013:271, točke od 32 do 36) se je Sodišče sklicevalo na Direktivo Sveta z dne 24. septembra 1996 o celovitem preprečevanju in nadzorovanju onesnaževanja (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 3, str. 80). Te določbe so postale del Direktive 2010/75/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o industrijskih emisijah (celovito preprečevanje in nadzorovanje onesnaževanja (UL 2010, L 334, str. 17).
( 8 ) Sodba z dne 10. septembra 2009, Komisija/Portugalska (C‑457/07, EU:C:2009:531, točka 56).
( 9 ) Sodba z dne 10. septembra 2009, Komisija/Portugalska (C‑457/07, EU:C:2009:531, točki 58 in 60).
( 10 ) Tako Hatje, A., „Artikel 260 AEUV (ex-Artikel 228 EGV) [Wirkung und Durchsetzung von Urteilen; Zwangsgeld“, v von der Groeben/Schwarze/Hatje, Europäisches Unionsrecht, Nomos, Baden-Baden, 2015, točka 18.
( 11 ) Sekretariat Evropske konvencije, Končno poročilo delovne skupine o načinu delovanja Sodišča (dokument CONV 636/03 z dne 25. marca 2003, točka 28(a)).
( 12 ) Sekretariat Evropske konvencije, Končno poročilo delovne skupine o načinu delovanja Sodišča (dokument CONV 636/03 z dne 25. marca 2003, točka 28).
( 13 ) Sodba z dne 11. decembra 2012, Komisija/Španija (C‑610/10, EU:C:2012:781, točka 52).
( 14 ) Sodba z dne 11. decembra 2012, Komisija/Španija (C‑610/10, EU:C:2012:781, točka 50).
( 15 ) Glej sodbe z dne 16. oktobra 2003, Irska/Komisija (C‑339/00, EU:C:2003:545, točka 71); z dne 4. marca 2004, Nemčija/Komisija (C‑344/01, EU:C:2004:121, točka 79), in z dne 10. julija 2014, Nikolaou/Računsko sodišče (C‑220/13 P, EU:C:2014:2057, točka 51).
( 16 ) Sporočilo Komisije za medije IP/16/2099.
( 17 ) Točka 17 in Priloga A.15 tožbe.
( 18 ) Sodbi z dne 11. decembra 2012, Komisija/Španija (C‑610/10, EU:C:2012:781, točka 67), in z dne 25. junija 2013, Komisija/Češka republika (C‑241/11, EU:C:2013:423, točka 23).
( 19 ) Sodbe z dne 9. decembra 2008, Komisija/Francija (C‑121/07, EU:C:2008:695, točka 27); z dne 7. julija 2009, Komisija/Grčija (C‑369/07, EU:C:2009:428, točka 59); z dne 17. novembra 2011, Komisija/Italija (C‑496/09, EU:C:2011:740, točka 42); z dne 11. decembra 2012, Komisija/Španija (C‑610/10, EU:C:2012:781, točka 96), in z dne 28. novembra 2013, Komisija/Luksemburg (C‑576/11, EU:C:2013:773, točka 43).
( 20 ) Sodba z dne 8. novembra 2016, Lesoochranárske zoskupenie VLK (C‑243/15, EU:C:2016:838, zlasti točka 50).
( 21 ) Sodbi z dne 2. decembra 2014, Komisija/Grčija (C‑378/13, EU:C:2014:2405, točka 29), in z dne 7. septembra 2016, Komisija/Grčija (C‑584/14, EU:C:2016:636, točka 53).
( 22 ) Direktiva Sveta z dne 21. maja 1991 o čiščenju komunalne odpadne vode (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 2, str. 26), kakor je bila spremenjena z Direktivo Komisije 98/15/ES z dne 27. februarja 1998 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15 zvezek 4, str. 27).
( 23 ) Glej glede tega sodbi z dne 15. oktobra 2015, Komisija/Grčija (C‑167/14, EU:C:2015:684, točka 28 in naslednje), ter z dne 22. junija 2016, Komisija/Portugalska (C‑557/14, EU:C:2016:471, točka 41).
( 24 ) Direktiva 2011/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje (UL 2012, L 26, str. 1).
( 25 ) Tako tudi moji sklepni predlogi v zadevi Ecologistas en Acción-CODA (C‑142/07, EU:C:2008:254, točka 50). Sodba z dne 25. julija 2008, Ecologistas en Acción-CODA (C‑142/07, EU:C:2008:445, točka 41), pa zahteva izvedbo presoje tudi v primeru pomembnih ugodnih vplivov.
( 26 ) Sodba z dne 19. aprila 2012, Pro-Braine in drugi (C‑121/11, EU:C:2012:225, točka 33).
( 27 ) Sodba z dne 17. novembra 2011, Komisija/Italija (C‑496/09, EU:C:2011:740, točka 36).
( 28 ) Sodbe z dne 10. januarja 2008, Komisija/Portugalska (C‑70/06, EU:C:2008:3, točka 34); z dne 7. julija 2009, Komisija/Grčija (C‑369/07, EU:C:2009:428, točka 112); z dne 17. novembra 2011, Komisija/Italija (C‑496/09, EU:C:2011:740, točka 37), in z dne 17. oktobra 2013, Komisija/Belgija (C‑533/11, EU:C:2013:659, točka 64).
( 29 ) Sodbi z dne 15. oktobra 2015, Komisija/Grčija (C‑167/14, EU:C:2015:684, točka 54), in z dne 22. junija 2016, Komisija/Portugalska (C‑557/14, EU:C:2016:471, točka 70).
( 30 ) Sodbi z dne 2. decembra 2014, Komisija/Italija (C‑196/13, EU:C:2014:2407, točka 98), in z dne 7. septembra 2016, Komisija/Grčija (C‑584/14, EU:C:2016:636, točka 77).
( 31 ) Glej tudi sodbo z dne 25. februarja 2016, Komisija/Španija (C‑454/14, EU:C:2016:117, točka 63).
( 32 ) Tako je predsednik Sodišča v sklepu z dne 28. januarja 2013, Komisija/Slovaška (C‑305/12, EU:C:2013:38, točka 4), ugotovil, da je Slovaška svojo obveznost glede prenosa Direktive 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o odpadkih in razveljavitvi nekaterih direktiv (UL 2008, L 312, str. 3) izpolnila šele med sodnim postopkom, to je z dvoletno zamudo. Predsednik osmega senata Sodišča je v sklepu z dne 19. maja 2011, Komisija/Slovaška (C‑253/10, EU:C:2011:325, točka 4), prišel do podobnih ugotovitev glede prenosa Direktive o odlagališčih, kjer je bila zamuda bistveno daljša. V nasprotju z navedenim je bila sodba z dne 15. januarja 2013, Križan in drugi (C‑416/10, EU:C:2013:8), izdana na podlagi predloga za sprejetje prehodne odločbe in se zato ni nanašala na vprašanje, ali v zvezi s tamkajšnjim odlagališčem odpadkov niso bile izpolnjene obveznosti na podlagi prava Unije.
( 33 ) Sodbi z dne 2. decembra 2014, Komisija/Grčija (C‑378/13, EU:C:2014:2405, točka 57), in z dne 7. septembra 2016, Komisija/Grčija (C‑584/14, EU:C:2016:636, točka 80).
( 34 ) Na podlagi Sporočila Komisije z dne 9. avgusta 2016 C(2016) 5091 se v ta namen uporablja osnovni znesek 680 EUR, pomnožen s faktorjem 1,64. Komisija se v svoji tožbi sklicuje še na Sporočilo C(2015) 5511 z dne 5. avgusta 2015, ki je veljalo, ko se je 16. junija 2016 odločila za vložitev tožbe.
( 35 ) Sodba z dne 2. decembra 2014, Komisija/Grčija (C‑378/13, EU:C:2014:2405, točke od 71 do 73).
( 36 ) Glej sodbo z dne 2. decembra 2014, Komisija/Grčija (C‑378/13, EU:C:2014:2405, točka 78).
( 37 ) Sporočilo z dne 13. decembra 2005 o „izvajanju člena 228 Pogodbe ES“ (SEC[2005] 1658), točka 20.
( 38 ) Glej zlasti sodbo z dne 22. junija 2016, Komisija/Portugalska (C‑557/14, EU:C:2016:471, točke 43, 44, 62, 63 in 102), in moje sklepne predloge v tej zadevi (EU:C:2016:119, točka 92 in navedena sodna praksa).