18.7.2016
SL
Uradni list Evropske unije
C 260/17
Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Amtsgericht Kehl (Nemčija) 7. aprila 2016 – I
(Zadeva C-195/16)
(2016/C 260/22)
Jezik postopka: nemščina
Predložitveno sodišče
Amtsgericht Kehl
Stranka v postopku v glavni stvari
Vlagatelj: I
Vprašanja za predhodno odločanje
1.
Ali je treba pravo Evropske unije, zlasti člen 2 Direktive 2006/126/ES (1) Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. decembra 2006 o vozniških dovoljenjih (v nadaljevanju: tretja direktiva o vozniških dovoljenjih) ali člene 18 Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju: PDEU), 21 PDEU, 45 PDEU, 49 PDEU in 56 PDEU, razlagati tako, da nasprotuje predpisu države članice, ki ne priznava pravice do vožnje, pridobljene v drugi državi članici, zlasti če je bila ta pravica pridobljena v skladu z določbami tretje direktive o vozniških dovoljenjih?
2.
Ali je treba pravo Evropske unije, zlasti člen 2 tretje direktive o vozniških dovoljenjih ali člene 18 PDEU, 21 PDEU, 45 PDEU, 49 PDEU in 56 PDEU, razlagati tako, da nasprotuje predpisu države članice, ki ne priznava legitimacijskega dokumenta, ki ga je imeniku vozniškega dovoljenja, izdanega v drugi državi članici, v skladu z določbami tretje direktive o vozniških dovoljenjih, izdala ta država članica, čeprav je ta država članica veljavnost tega legitimacijskega dokumenta časovno in prostorsko omejila na svoje ozemlje in ta legitimacijski dokument poleg tega ne izpolnjuje zahtev glede vzorca vozniškega dovoljenja v skladu s tretjo direktivo o vozniških dovoljenjih?
3.
Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen: ali je treba pravo Evropske unije, zlasti člen 2 tretje direktive o vozniških dovoljenjih ali člene 18 PDEU, 21 PDEU, 45 PDEU, 49 PDEU in 56 PDEU, razlagati tako, da nasprotuje predpisu države članice, ki vožnjo motornega vozila, za katero voznik ni pridobil pravice do vožnje, določa kot kaznivo dejanje, čeprav je ta voznik v drugi državi članici pridobil pravico do vožnje v skladu z določbami tretje direktive o vozniških dovoljenjih, o čemer pa ne more predložiti dokaza v obliki legitimacijskega dokumenta, ki bi ustrezal vzorcu vozniškega dovoljenja iz tretje direktive o vozniških dovoljenjih?
4.
Če je odgovor na drugo vprašanje nikalen: ali je treba pravo Evropske unije, zlasti člen 2 tretje direktive o vozniških dovoljenjih ali člene 18 PDEU, 21 PDEU, 45 PDEU, 49 PDEU in 56 PDEU, razlagati tako, da nasprotuje predpisu države članice, po katerem se kandidatu za pridobitev vozniškega dovoljenja praviloma takoj po opravljenem praktičnem delu vozniškega izpita izda dokončno vozniško dovoljenje, ki kot upravno kršitev, za katero je zagrožena globa, določa vožnjo motornega vozila, če voznik, ki je pravico do vožnje pridobil v drugi državi članici v skladu z določbami tretje direktive o vozniških dovoljenjih, ne more predložiti dokončnega vozniškega dovoljenja kot dokaza o pridobljeni pravici do vožnje, ker mu takšno vozniško dovoljenje zaradi posebnosti postopka za izdajo dokončnega vozniškega dovoljenja v tej državi članici, na katerega voznik nima nobenega vpliva, še ni bilo izdano, vendar namesto tega razpolaga z uradnim potrdilom o izpolnjevanju pogojev za pridobitev vozniškega dovoljenja?
(1) UL L 403, str. 18.