11.7.2016
SL
Uradni list Evropske unije
C 251/11
Pritožba, ki so jo Ante Šumelj in drugi vložili 25. aprila 2016 zoper sodbo Splošnega sodišča (drugi senat) z dne 26. februarja 2016 v združenih zadevah T-546/13, T-108/14 in T-109/14, Ante Šumelj in drugi/Evropska komisija
(Zadeva C-239/16 P)
(2016/C 251/14)
Jezik postopka: hrvaščina
Stranke
Pritožniki: Ante Šumelj, Dubravka Bašljan, Đurđica Crnčević, Miroslav Lovreković, Drago Burazer, Nikolina Nežić, Blaženka Bošnjak, Bosiljka Grbašić, Tea Tončić, Milica Bjelić, Marijana Kruhoberec, Davor Škugor, Ivan Gerometa, Kristina Samardžić, Sandra Cindrić, Sunčica Gložinić, Tomislav Polić, Vlatka Pižeta (zastopnik: M. Krmek, odvetnik)
Druga stranka v postopku: Evropska komisija
Predloga
Pritožniki Sodišču predlagajo, naj:
—
ugodi tožbenim in pritožbenim razlogom,
—
odredi, da se pritožnikom povrnejo stroški tega postopka in postopka na prvi stopnji.
Pritožbeni razlogi in bistvene trditve
Po proučitvi sodbe Splošnega sodišča pritožniki navajajo več pritožbenih razlogov, ki se nanašajo na napačno uporabo prava.
1.
Pritožniki menijo, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da na škodo pritožnikov ni ugotovilo pomanjkljivosti Komisije pri nadzoru nad izvajanjem Pogodbe o pristopu Republike Hrvaške k Evropski uniji v delu, ki se nanaša na uvedbo službe javnih izvršiteljev v pravno ureditev Republike Hrvaške v skladu s členom 36 Akta o pristopu, s katerim je izrecno določeno da „Komisija pozorno spremlja vse zaveze, ki jih je Hrvaška prevzela v pristopnih pogajanjih, vključno s tistimi, ki morajo biti izpolnjene pred ali do dneva pristopa.“ Komisija naj bi se pri spremljanju osredotočila zlasti na zaveze, ki jih je Hrvaška prevzela na področju pravosodja in temeljnih pravic (Priloga VII).
2.
Splošno sodišče naj bi napačno uporabilo pravo, ker je v točki 57 sodbe (v nasprotju s stališčem iz točk 52 sodbe) sprejelo stališče, da iz nobene od zavez iz Priloge VII Akta o pristopu, na katere so se sklicevale tožeče stranke, ne izhaja zaveza Republike Hrvaške, da uvede službo javnih izvršiteljev, in da zato ne obstaja obveznost Komisije, da na tej podlagi uporabi ukrepe iz člena 36 Akta o pristopu, zato da bi preprečila odpravo zakona o javnih izvršiteljih.
Pogajanja Republike Hrvaške z Evropsko unijo so bila dolgotrajni in poglavje 23, ki je bilo zadnje in najzahtevnejše, naj bi se v nasprotju z drugimi poglavji usklajevalo z najboljšimi praksami EU. Šlo naj bi za politična merila, ki so bila pogoj za članstvo Republike Hrvaške v Evropski uniji, pogajanja pa so se zaključila 30. junija 2011, po tem ko je vlada Republike Hrvaške 12. maja 2011 predsedstvu EU predala poročilo o izpolnjevanju zavez iz poglavja 23. S tem poročilom naj bi Republika hrvaška v desetih točkah prevzela točno določene zaveze, ki se jih je s Pogodbo o pristopu (njenim členom 36 Akta o pristopu) zavezala izpolniti. Zaveza št. 1 in zaveza št. 3, katerih določbe, ki se nanašajo na uvedbo javnih izvršiteljev, pritožniki navajajo v postopku, naj bi izrecno zavezovali Republiko Hrvaško, da uvede javne izvršitelje.
3.
Dalje, Splošno sodišče naj bi v nasprotju s pravno varnostjo napačno uporabilo pravo s tem, da je na podlagi navedenega v točkah od 47 do 51 sodbe ugotovilo, da se zaveza 1 ne nanaša na točno določeno strategijo reforme pravosodja in akcijski načrt, ki sta veljala ob zaključku pogajanj in vse do odprave zakona, s katerim je bila uvedena služba javnih izvršiteljev. Pritožniki navajajo, da je sklicevanje na drugo strategijo reforme pravosodja, ki jo je Komisija pozneje navedla v svojih dokumentih, ne pa na strategijo reforme pravosodja za leto 2011 in akcijski načrt iz leta 2010, ki sta Republiko Hrvaško obvezovala k uvedbi javnih izvršiteljev, nevaren precedens, ki je v nasprotju s kakršno koli smiselno pravno razlago.
4.
Splošno sodišče naj bi napačno uporabilo pravo tudi s tem, da je v točki 55 navedlo, da tožeče stranke niso navedle niti ene konkretne kršitve razen kršitve načela varstva legitimnih pričakovanj, glede na to, da so tožeče stranke kot kršitev navedle diskriminacijo, kršitev pravice do dela in, med celotnim postopkom, pravno varnost. Preprosto neverjetno naj bi bilo, da je Splošno sodišče v izpodbijani sodbi povsem ignoriralo – ni nikjer omenilo – načelo pravne varnosti (pravne gotovosti), ki ima v skladu s sodno prakso za posledico načelo varstva legitimnih pričakovanj.
5.
Splošno sodišče naj bi napačno uporabilo pravo s tem, da je odločilo, da člen 13 Pogodbe o Evropski uniji za ta postopek ni upošteven. Vendar naj za nezakonitost postopka ne bi bila potrebna izključno kršitev pozitivnega predpisa Evropske unije, to je napisanega pravila, ampak naj bi bila možna tudi kršitev splošnega pravnega načela (pravne varnosti), kar naj bi tudi bila kršitev člena 13 PEU. Unija ima institucionalni okvir, katerega namen je uveljavljati njene vrednote, uresničevati njene cilje, služiti njenim interesom, interesom njenih državljanov in interesom držav članic ter zagotoviti doslednost, učinkovitost in kontinuiteto njenih politik in ukrepov. Splošna pravna načela so del pravnega reda Evropske unije.
6.
Splošno sodišče naj bi napačno uporabilo pravo tudi s tem, da v skladu s členom 17 Pogodbe o Evropski uniji ni upoštevalo dejstva, da so bile tožeče stranke imenovane oziroma določene za opravljanje službe javnih izvršiteljev v trenutku, ko je bilo poglavje 23 zaprto, oziroma ko je bila usklajena reforma pravosodja, katere del so tudi javni izvršitelji. Tožeče stranke naj bi imele prav z zaključkom pogajanj Republike Hrvaške in Evropske unije o pristopu k članstvu oziroma z dogovorom o nekaterih ukrepih ter ob upoštevanju člena 26 Dunajske konvencije pravno jamstvo za opravljanje izbranega poklica.
7.
Ob upoštevanju kogentnega predpisa iz člena 36 Akta o pristopu naj bi Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da ni ugotovilo, da bi Komisija morala poskrbeti za izvajanje tega člena in sprejeti vse potrebne ukrepe, da bi Republika Hrvaška izpolnila svoje obveznosti. Ker Komisija ni ravnala v skladu s členom 17 Pogodbe o Evropski uniji, naj bi kršila ta člen na škodo tožečih strank.
8.
Splošno sodišče naj bi napačno uporabilo pravo, ker ni ugotovilo, da je Pogodba o pristopu Republike Hrvaške k Evropski uniji rezultat pogajanj in da je kot taka zavezujoča ter da ima pravne učinke skladno z zakonodajo in pravnim redom Evropske unije. V obravnavanem primeru naj bi bila tožečim strankam s Pogodbo o pristopu zagotovljena pravica do dela, in sicer uvedba nove službe, za katero so bili izbrani. Tožeče stranke naj bi skladno z določbami Pogodbe o pristopu utemeljeno pričakovale, da bodo opravljale službo, za katero so bile imenovane, pred tem pa so izpolnile vse zahtevane pogoje (opravile izpite, odpovedale prejšnje delo, opremilw poslovne prostore) v skladu z zakonom.