29.8.2016
SL
Uradni list Evropske unije
C 314/9
Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Handelsgericht Wien (Avstrija) 20. maja 2016 – RMF Financial Holdings Sàrl/Heta Asset Resolution AG
(Zadeva C-282/16)
(2016/C 314/14)
Jezik postopka: nemščina
Predložitveno sodišče
Handelsgericht Wien
Stranki v postopku v glavni stvari
Tožeča stranka: RMF Financial Holdings Sàrl
Tožena stranka: Heta Asset Resolution AG
Vprašanja za predhodno odločanje
1.
Ali je treba člen 2(1), točki 2 in 23, Direktive 2014/59/EU (1) o vzpostavitvi okvira za sanacijo ter reševanje kreditnih institucij in investicijskih podjetij v povezavi s členom 4(1), točka 1, Uredbe (EU) št. 575/2013 (2) Evropskega parlamenta in Sveta o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in investicijska podjetja, v skladu s katerim „kreditna institucija“ pomeni družbo, katere dejavnost je sprejemanje vlog ali drugih vračljivih sredstev od javnosti in dajanje kreditov za svoj račun (CRR institucija), razlagati tako, da spada v področje uporabe člena 1(1) Direktive 2014/59/EU tudi enota za likvidacijo (družba za likvidacijo), ki nima več bančnopravnega dovoljenja za opravljanje bančnih poslov oziroma lahko na podlagi zakonskega dovoljenja opravlja le (bančne) posle, ki služijo zgolj dejavnostim v likvidaciji?
2.
Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen: Ali je treba člen 3(2) Direktive 2001/24/ES (3) Evropskega parlamenta in Sveta o reorganizaciji in prenehanju kreditnih institucij (v različici, kot je bila spremenjena s členom 117(1) Direktive 2014/59/EU) razlagati tako, da ukrep odpisa dolga, ki ga je sprejel nacionalni upravni organ, neomejeno učinkuje za rezidente drugih držav članic – tudi ob upoštevanju člena 17(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah – (kljub nikalnemu odgovoru na prvo vprašanje) brez nadaljnjih formalnosti?
3.
Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen: Ali načelo prostega pretoka kapitala iz člena 63(1) PDEU, ki ga zagotavlja pravo Unije, nasprotuje nacionalni določbi, ki razširja področje uporabe Direktive 2014/59/EU na enoto za likvidacijo (družbo za likvidacijo), ki več nima bančnopravnega dovoljenja za opravljanje bančnih poslov oziroma lahko na podlagi zakonskega dovoljenja opravlja le (bančne) posle, ki služijo zgolj dejavnostim v likvidaciji?
4.
Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen: Ali je treba pravo Unije glede na načelo „effet utile“ in načelo lojalnega sodelovanja, določeno v členu 4(3) PEU, razlagati tako, da je treba ukrep odpisa dolga, ki ga je sprejel nacionalni upravni organ, priznati v drugi državi članici tudi v primeru, če se določbe Direktive 2014/59/EU po nacionalnem pravu uporabijo tudi za institucijo, ki je bila ob uveljavitvi Direktive 2014/59/EU 2. julija 2014 še kreditna institucija v smislu člena 4(1), točka 1, Uredbe (EU) št. 575/2013 (CRR institucija), vendar pa je to lastnost izgubila še pred potekom roka za prenos Direktive 2014/59/EU v nacionalno pravo 31. decembra 2014?
5.
Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen: Ali je treba pojem „zavarovana obveznost“ iz členov 2(1), točka 67, in 44(2)(b) Direktive 2014/59/EU o vzpostavitvi okvira za sanacijo ter reševanje kreditnih institucij in investicijskih podjetij, zlasti ob upoštevanju člena 1(2) Direktive 2014/59/EU, razlagati tako, da se nanaša tudi na obveznosti, za katere je lokalni subjekt javnega prava (tukaj: avstrijska zvezna dežela Koroška) prevzel zakonsko poroštvo za izpolnitev obveznosti?
6.
Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen: Ali je treba člena 43(2)(b) in 59(3)(b) in (4) Direktive 2014/59/EU razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni določbi, ki vodi k temu, da se ukrep, ki ustreza instrumentu za reševanje s sredstvi upnikov iz člena 43 Direktive 2014/59/EU, uporabi v primeru, ko ni več realne možnosti, da začne institucija ponovno uspešno poslovati, in sistemsko pomembne storitve niso prenešene na premostitveno institucijo ter tudi sicer ni več mogoče prodati nobenih delov poslovanja institucije, ampak služi ta institucija izključno za upravljanje sredstev, pravic in obveznosti s ciljem, da se ta sredstva, pravice in obveznosti zakonito, aktivno in kar najbolje unovčijo (dejavnost v likvidaciji)? Ali bi bilo treba v takem primeru – v skladu z zahtevami iz Direktive 2014/59/EU – prenehanje te enote za likvidacijo (družbe za likvidacijo) prvenstveno izvesti v okviru predpisanega insolvenčnega postopka?
(1) Direktiva 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o vzpostavitvi okvira za sanacijo ter reševanje kreditnih institucij in investicijskih podjetij ter o spremembi Šeste direktive Sveta 82/891/EGS ter direktiv 2001/24/ES, 2002/47/ES, 2004/25/ES, 2005/56/ES, 2007/36/ES, 2011/35/EU, 2012/30/EU in 2013/36/EU in uredb (EU) št. 1093/2010 ter (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 173, str. 190).
(2) Uredba (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in investicijska podjetja ter o spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 (UL L 125, str. 1).
(3) Direktiva 2001/24/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. aprila 2001 o reorganizaciji in prenehanju kreditnih institucij (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 4, str. 15).