29.8.2016
SL
Uradni list Evropske unije
C 314/14
Tožba, vložena 8. julija 2016 – Evropska komisija/Zvezna republika Nemčija
(Zadeva C-380/16)
(2016/C 314/20)
Jezik postopka: nemščina
Stranki
Tožeča stranka: Evropska komisija (zastopnika: M. Owsiany-Hornung in M. Wasmeier, agenta)
Tožena stranka: Zvezna republika Nemčija
Predlog tožeče stranke
Tožeča stranka Sodišču predlaga:
—
naj ugotovi, da Zvezna republika Nemčija v skladu s členom 258(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije ni izpolnila svojih obveznosti iz člena 73 in iz členov od 306 do 310 Direktive o DDV (Direktiva 2006/112/ES) s tem, ko potovalne storitve za davčne zavezance, ki le-te koristijo za svoje podjetje, izključuje od posebne ureditve za potovalne agencije, slednjim pa v obsegu, v katerem posebna ureditev zanje velja, dopušča, da davčno osnovo izračunajo pavšalno za skupine storitev in za vsako davčno obdobje;
—
Zvezni republiki Nemčiji naj se naloži plačilo stroškov.
Tožbeni razlogi in bistvene trditve
Tožeča stranka trdi, da predpisi v zvezi z izračunom DDV v Nemčiji niso v skladu z Direktivo Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (1). Ta direktiva v členih od 306 do 310 določa posebno ureditev, v skladu s katero potovalne storitve, ki jih za stranko izvede potovalna agencija, štejejo za enotno storitev. Nemško pravo od tega nedopustno odstopa.
Prvič, nedopustno je, da so davčni zavezanci, ki koristijo potovalne storitve za svoje podjetje, izključeni od uporabe posebne ureditve. Že v sodbi z dne 26. septembra 2013 v zadevi C-189/11 (2), Komisija/Španija je Sodišče presodilo, da se posebna ureditev uporabi ne le v primeru storitev podjetij, zavezancev za DDV temveč tudi v primeru storitev za podjetja, zavezance za plačilo davka. Države članice nimajo diskrecijske pravice proste, da se omejijo na prve.
Drugič, metoda izračuna, ki je določena v nemških predpisih o prometnem davku, naj ne bi bila združljiva z Direktivo 2006/112/ES. V skladu z njenimi členi 73 in od 306 do 310 bi bilo treba davčno osnovo za vsako potovanje ugotoviti posebej. Nasprotno pa nemško pravo dopušča pavšalni obračun trgovske marže za „skupine storitev“ oziroma za vsa potovanja v določenem časovnem obdobju. Sodišče naj bi v zgoraj navedeni sodbi ugotovilo, da takšna pavšalna določitev ne ustreza skupnemu sistemu davka na dodano vrednost.
(1) UL L 347, str. 1.
(2) ECLI:EU:C:2013:587.