30.1.2017
SL
Uradni list Evropske unije
C 30/22
Pritožba, ki sta jo vložili Sun Pharmaceutical Industries Ltd, nekdanja Ranbaxy Laboratories Ltd, in Ranbaxy (UK) Ltd 17. novembra 2016 zoper sodbo Splošnega sodišča (deveti senat) z dne 8. septembra 2016 v zadevi T-460/13, Sun Pharmaceutical Industries Ltd, nekdanja Ranbaxy Laboratories Ltd, Ranbaxy (UK) Ltd/Evropska komisija
(Zadeva C-586/16 P)
(2017/C 030/27)
Jezik postopka: angleščina
Stranki
Pritožnici: Sun Pharmaceutical Industries Ltd, nekdanja Ranbaxy Laboratories Ltd, in Ranbaxy (UK) Ltd (zastopniki: R. Vidal, A. Penny, Solicitors, B. Kennelly QC, Barrister)
Druga stranka v postopku: Evropska komisija
Predlogi
Pritožnici Sodišču predlagata, naj:
—
razveljavi sodbo Splošnega sodišča v zadevi T-460/13 v delu, v katerem je zavrnjen njun predlog za razglasitev ničnosti Sklepa Evropske komisije z dne 19. junija 2013 v zadevi COMP/39226 – Lundbeck (citalopram), s katerim je bila ugotovljena kršitev člena 101(1) PDEU in člena 53 Sporazuma o EGP zaradi cilja, v delu, v katerem se ta sklep nanaša na pritožnici;
—
razglasi ničnost člena 1(4) Sklepa v delu, v katerem se nanaša na pritožnici;
—
razglasi ničnost člena 2(4) Sklepa v delu, v katerem sta v njem pritožnicama naloženi globi, ali, podredno, zmanjša globo, in
—
Komisiji naloži plačilo stroškov pritožnic v zvezi s tem postopkom in katerimi koli drugimi ukrepi, ki so po mnenju Sodišča potrebni.
Pritožbeni razlogi in bistvene trditve
1.
Splošno sodišče je napačno uporabilo test za ugotavljanje kršitve člena 101(1) PDEU „zaradi cilja“, ki ga je uvedlo Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju: Sodišče) v zadevi Cartes Bancaires/Komisija (C-67/13 P, EU:C:2014:2204, v nadaljevanju: sodba Cartes Bancaires). Sporazum med pritožnicama in družbo H. Lundbeck A/S (v nadaljevanju: Lundbeck), ki je začel učinkovati 16. junija 2002 (v nadaljevanju: sporazum), po naravi ni bil škodljiv za konkurenco. Njegov namen je bil prima facie razrešiti patentni spor med pritožnicama in družbo Lundbeck. Komisija bi morala za odgovor na vprašanje, ali je bil sporazum dejansko škodljiv za konkurenco, preučiti njegove učinke.
2.
Splošno sodišče je z ugotovitvijo, da je v času sklenitve sporazuma med pritožnicama in družbo Lundbeck dejansko obstajala „potencialna konkurenca“, očitno izkrivilo dokaze v spisu. Komisija je morala objektivno dokazati, da sta imeli pritožnici resnično in konkretno možnost za vstop na trg na gospodarsko vzdržen način. Iz dokazov je bilo razvidno, da (a) tak vstop ni bil resnično ali konkretno mogoč, niti objektivno niti kar zadeva gospodarsko vzdržnost, pred potekom veljavnosti sporazuma, in (b) pritožnici v pogajanjih pred sklenitvijo sporazuma nista nameravali pokazati iskrenosti glede njune pripravljenosti za vstop na trg in sta družbo Lundbeck prelisičili, da je pristala na dobavo svojega proizvoda pritožnicama po znižani ceni in na plačilo pritožnicama. To je pritožnicama dejansko omogočilo takojšen vstop na trg, česar drugače nikakor ne bi mogli storiti. Splošno sodišče ni upoštevalo ključne razlike med pritožnicama in drugimi proizvajalci generikov, ki so sklenili sporazume z družbo Lundbeck, in sicer da pritožnici nista imeli realne in konkretne možnosti za pridobitev dovoljenja za promet v časovnem okviru trajanja sporazuma.
3.
Pritožnicama naj nikakor ne bi bilo mogoče naložiti kazni. V času sklenitve sporazuma v Smernicah Komisije tak sporazum ni bil obravnavan kot kršitev „zaradi cilja“. Šlo je za nov primer, v katerem je imela družba Lundbeck prima facie zaščito pred konkurenco v obliki svojih patentov in regulatornih ovir, pritožnici pa sta v resnici izboljšali svojo možnost za konkuriranje družbi Lundbeck na upoštevnem trgu, tako da sta pridobili zaloge proizvoda družbe Lundbeck po znižani ceni, ki sta ga lahko označevali kot svojega. Pri kazni, ki je bila naložena pritožnicama, nista bila upoštevani novost kršitve in nerazumno oklevanje Komisije: obvestilo o preiskavi bi bilo pritožnicama lahko zlahka posredovano več kot pet let pred dejanskim obvestilom.