20.3.2017
SL
Uradni list Evropske unije
C 86/7
Pritožba, ki jo je Urad Evropske unije za intelektualno lastnino vložil 7. decembra 2016 zoper sodbo Splošnega sodišča (šesti senat) z dne 28. septembra 2016 v zadevi T-476/15, European Food SA/Urad Evropske unije za intelektualno lastnino
(Zadeva C-634/16 P)
(2017/C 086/09)
Jezik postopka: angleščina
Stranke
Pritožnik: Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (zastopnica: M. Rajh, agentka)
Drugi stranki v postopku: European Food SA, Société des produits Nestlé SA
Predloga
Pritožnik Sodišču predlaga, naj:
—
izpodbijano sodbo razveljavi,
—
družbi European Food naloži plačilo stroškov, ki so nastali Uradu.
Pritožbeni razlogi in bistvene trditve
Prvič, Splošno sodišče ni upoštevalo, da uredbi št. 207/2009 (1) in št. 2868/95 (2) določata dve vrsti rokov za predložitev v postopkih pred Uradom: roke, določene v sami zakonodaji, ki jih tako Urad ne more podaljšati, in roke, ki jih določi Urad v vsakem posameznem primeru za ustrezno organizacijo postopka in ki se lahko, če je to potrebno glede na posebne okoliščine primera, na zahtevo stranke podaljšajo. Ugotovitev Splošnega sodišča, da ni roka, ki bi se uporabil v postopkih za ugotovitev ničnosti na podlagi absolutnih razlogov, zato ni pravilna.
Drugič, Splošno sodišče je napačno razlagalo pomen in učinek člena 76(2) Uredbe št. 207/2009. Ta člen se uporablja za vse vrste postopkov pred Uradom in za vse upoštevne roke, to je za (i) roke, določene neposredno v uredbah št. 207/2009 in št. 2868/95, ter za (ii) roke, ki jih določi EUIPO pri izvajanju svojih pristojnosti za organizacijo postopkov, ki potekajo pred njim.
Tretjič, Splošno sodišče s tem, ko se je osredotočilo na tretji pododstavek pravila 50(1) Uredbe št. 2868/95, ni upoštevalo bistvenega pomena tega pravila, ki je vsebovano v prvem pododstavku, namreč da za odbor za pritožbe veljajo iste postopkovne določbe, kot veljajo za oddelek, ki je izdal odločbo, zoper katero je vložena pritožba. Prvi pododstavek ni omejen na postopke z ugovorom, temveč se uporablja za vse postopke, vključno s postopki za ugotovitev ničnosti.
Četrtič, z izpodbijano sodbo je bil kršen člen 76(2) Uredbe št. 207/2009, ker (i) ta določba ni bila uporabljena za roke, ki jih je določil Urad, in (ii) je bila odboru za pritožbe odvzeta pristojnosti iz člena 76(2) Uredbe št. 207/2009, da presodi, ali je mogoče dokaz, ki je bil predložen prvič, mogoče opredeliti kot „nov“, in da, če to ni, uporabi diskrecijsko pravico glede dopustnosti tega dokaza.
Nazadnje, z izpodbijano sodbo se s tem, ko se kateri koli stranki v postopkih ugotavljanja ničnosti priznava neomejena pravica do predložitve dokaza na kateri koli stopnji postopka pred Uradom, vključno s pritožbeno stopnjo, posega v ravnotežje med postopkovnimi pravicami strank. S tem se drugo stranko prikrajša za korak upravne presoje, kadar se predlagatelj namenoma odloči, da pred oddelkom za izbris ne predloži katerega koli – ali katerega koli upoštevnega – dejstva ali dokaza. Poleg tega se s tem, da se kateri koli stranki v postopkih ugotavljanja ničnosti prizna neomejena pravica do predložitve katerega koli dokaza na kateri koli stopnji postopka, krši tudi načeli ekonomičnosti postopka in dobrega upravljanja.
(1) Uredba Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (UL 2009, L 78, str. 1).
(2) Uredba Komisije (ES) št. 2868/95 z dne 13. decembra 1995 za izvedbo Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 o znamki Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 189).
Full & Egal Universal Law Academy