FulLegal · İçtihat Detay

Almanya 26.09.2018 SL

EUR-Lex - 62016TJ0062 - SL

Avrupa Adalet Divanı

Karar Metni

SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (četrti senat)

z dne 26. septembra 2018 ( *1 )

„Znamka Evropske unije – Postopek z ugovorom – Prijava figurativne znamke Evropske unije PUMA – Prejšnji mednarodni figurativni znamki PUMA – Relativni razlog za zavrnitev – Člen 8(5) Uredbe (ES) št. 207/2009 (postal člen 8(5) Uredbe (EU) 2017/1001)“

V zadevi T‑62/16,

Puma SE s sedežem v Herzogenaurachu (Nemčija), ki jo zastopa P. González-Bueno Catalán de Ocón, odvetnik,

tožeča stranka,

proti

Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO), ki ga zastopata A. Folliard-Monguiral in D. Walicka, agenta,

tožena stranka,

intervenientka pred Splošnim sodiščem, ki ji je bilo dovoljeno, da nadomesti drugo stranko v postopku pred odborom EUIPO za pritožbe, je

Doosan Machine Tools Co. Ltd s sedežem v Incheonu (Južna Koreja), ki jo zastopata R. Böhm in S. Overhage, odvetnika,

zaradi tožbe zoper odločbo četrtega odbora EUIPO za pritožbe z dne 4. decembra 2015 (zadeva R 1052/2015-4) v zvezi s postopkom z ugovorom med družbama Puma in Doosan Infracore Co. Ltd,

SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat),

v sestavi H. Kanninen, predsednik, J. Schwarcz in C. Iliopoulos (poročevalec), sodnika,

sodni tajnik: I. Dragan, administrator,

na podlagi tožbe, vložene v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 15. februarja 2016,

na podlagi odgovora na tožbo, ki ga je EUIPO 10. maja 2016 vložil v sodnem tajništvu Splošnega sodišča,

na podlagi odgovora na tožbo, ki ga je intervenientka 17. maja 2016 vložila v sodnem tajništvu Splošnega sodišča,

na podlagi sklepa z dne 19. septembra 2016, s katerim je bila odobrena nadomestitev družbe Doosan Infracore z družbo Doosan Machine Tools,

na podlagi spremembe sestave senatov Splošnega sodišča in predodelitve zadeve četrtemu senatu,

na podlagi obravnave z dne 20. septembra 2017

izreka naslednjo

Sodbo

Dejansko stanje

Družba Doosan Infracore Co. Ltd, ki jo je nadomestila intervenientka družba Doosan Machine Tools Co. Ltd, je 27. novembra 2012 na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2009, L 78, str. 1), kakor je bila spremenjena (nadomeščena z Uredbo (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2017, L 154, str. 1)), pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) vložila zahtevo za registracijo znamke Evropske unije.

Znamka, za katero je bila zahtevana registracija, je ta figurativni znak:

Proizvodi, za katere je bila zahtevana registracija, spadajo v razred 7 Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji blaga in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil revidiran in spremenjen, in ustrezajo naslednjemu opisu: „Stružnice; (računalniško krmiljene) CNC-stružnice; centri za strojno obdelavo; stružni centri; obdelovalni stroji s principom praznjenja električnega naboja“.

Prijava znamke je bila objavljena v Biltenu znamk Skupnosti št. 12/2013 z dne 17. januarja 2013.

Tožeča stranka, družba Puma SE, je 16. aprila 2013 na podlagi člena 41 Uredbe št. 207/2009 (postal člen 46 Uredbe št. 2017/1001) vložila ugovor zoper registracijo prijavljene znamke za vse proizvode, navedene v točki 3 zgoraj.

Ugovor je temeljil na teh prejšnjih znamkah:

–

prejšnja mednarodna figurativna znamka, ki je bila registrirana 22. julija 1991 pod številko 582886 in podaljšana do 22. julija 2021, z učinki v Nemčiji, Avstriji, Beneluksu, Bolgariji, na Cipru, Danskem, v Španiji, Estoniji, Franciji, na Finskem, v Grčiji, na Madžarskem, v Italiji, Latviji, Litvi, na Poljskem, Portugalskem, v Češki republiki, Romuniji, Združenem kraljestvu, na Slovaškem in v Sloveniji, in je prikazana spodaj:

–

prejšnja mednarodna figurativna znamka, ki je bila registrirana 12. aprila 1978 pod številko 437626 in podaljšana do 12. aprila 2028, z učinki v Nemčiji, Avstriji, Beneluksu, Franciji, Španiji, na Madžarskem, v Italiji, na Portugalskem, v Češki republiki, Romuniji, na Slovaškem in v Sloveniji, prikazana spodaj:

Prejšnja mednarodna figurativna znamka št. 582886 označuje zlasti proizvode iz razredov 7, 18, 25 in 28, ki za vsakega od teh razredov ustrezajo temu opisu:

–

razred 7: „Stroji za obdelavo lesa, usnja in plastike; šivalni stroji, stroji za proizvodnjo papirja, stroji za poliranje (ne za gospodinjsko uporabo), stiskalnice, stroji za utopno kovanje in stroji za vtiskovanje matric, stroji za ostrenje in brusilni stroji, rezalni stroji, ki se uporabljajo za industrijske namene, tekstilni stroji, pakirni stroj, stroji za mletje; obdelovalni stroji; motorji (razen za kopenska vozila); sklopke in pogonski jermeni (razen za kopenska vozila); mehanski poljedelski stroji in naprave; kmetijski stroji“;

–

razred 18: „Izdelki iz usnja in/ali imitacije usnja (vključeni v ta razred); ročne torbice in drugi toki, ki niso prilagojeni za izdelke, za katere hrambo so namenjeni, ter majhni usnjeni izdelki, med drugim denarnice, žepne denarnice, etuiji za ključe; ročne torbice, aktovke, torbe za shranjevanje in nakupovalne torbe, šolske torbe z jermenom in šolske torbe, torbe za tabornike, nahrbtniki, vreče, torbe za kombiniranje, prenosne vreče in vreče za shranjevanje za trajno uporabo ter potovalne torbe iz usnja in sintetičnih materialov in/ali blaga in tkanin; potovalni seti (usnjena galanterija); usnjeni naramni pasovi; živalske kože; kovčki in ročni kovčki; etuiji za ključe iz usnja ali nadomestkov usnja, dežniki, sončniki in sprehajalne palice; biči, sedlarski izdelki, torbe za shranjevanje za kolesa“;

–

razred 25: „Oblačila, obutev, pokrivala; deli in sestavni deli za obutev, podplati za obutev, vložki in vložki za boljšo držo, pete, zgornji del škornjev; protidrsniki za čevlje, dereze in konice; ojačitve, izdelani žepi za oblačila; korzetni izdelki; škornji, natikači in natikači s peto, copati; končni obutveni izdelki, mestna obutev, športna obutev, obutev za prosti čas, trening, tek, gimnastiko, kopanje in fiziološka obutev (vključena v ta razred), obutev za tenis; trikoji in gamaše, usnjeni trikoji in gamaše, pajkice, ovojke, gamaše za čevlje; oblačila za trening, kratke hlače in trikoji za gimnastiko, kratke hlače in trikoji za nogomet, teniške srajce in kratke hlače, oblačilni artikli in oblačila za plavanje in plažo, boksarice in oprijete kopalke in plavalna oblačila, vključno z dvodelnimi kopalkami, športna oblačila in oblačila za prosti čas (vključno s pletenimi oblačili in oblačili iz jerseyja), tudi za namene treninga, teka ali vzdržljivostnega teka in gimnastike, športne kratke hlače in hlače, pletenine, puloverji, majice, puloverji za treniranje, teniška in smučarska oblačila; trenirke in oblačila za prosti čas, vrhnja oblačila in oblačila za vsako vreme, damske nogavice (nogavice), nogavice za nogomet, rokavice, vključno z usnjenimi rokavicami, tudi iz imitacije usnja ali sintetičnega usnja, kape in čepice, trakovi za lase in čelo, naglavni trakovi za vpijanje znoja, prepasice, rute, šali, ovratne rute, kravate; pasovi, anoraki in parke (daljše jakne s kapuco), mornarski jopiči in dežni plašči, plašči, delovne obleke, jakne in suknjiči, ženska krila, kratke hlače in dolge hlače, vključno s kavbojkami, puloverji in kompleti, sestavljenimi iz več kosov oblačil in perila; rokavice za smučarski tek, pohodništvo in kolesarjenje“;

–

razred 28: „Igre, igrače, vključno z miniaturno obutvijo in majhnimi žogami (igrače); baloni, izdelki za gimnastiko in šport (vključeni v ta razred); oprema in naprave za telesno vadbo, telovadbo in šport; oprema za smučanje, tenis in ribolov; smuči, smučarske vezi, smučarske palice; robniki za smuči, psi za smuči, žoge za igrišče, vključno z žogami in baloni za šport in igro; uteži, krogle, diski, kopje; loparji za tenis in njihovi sestavni deli, zlasti ročaji in držala, strune, gripi in trakovi za ročaje in držala in svinčeni trakovi za teniške loparje, loparji za ping-pong oziroma namizni tenis, badminton in squash, palice za kriket, palice za golf in hokej, žogice za tenis in badminton, kotalke in drsalke; mize za namizni tenis; palice za gimnastiko, telovadni obroči, mreže za šport, mreže za gole in mreže za žoge; rokavice za šport, zlasti vratarske rokavice; punčke za igro, oblačila za punčke, obutev za punčke, čepice in kape za punčke; pasovi za punčke, predpasniki za punčke; nakolenčniki, komolčniki, ščitniki za gležnje in gamaše za šport; teniški sodniški stoli; okraski za božično drevo; torbe za športno opremo in naprave, prilagojene predmetom, katerim hrambi so namenjeni, torbe za golf, torbe in etuiji za teniške, pingpong, badminton in squash loparje, kiji za kriket in hokejske palice, rolerji, tudi z ojačano peto“.

Prejšnja mednarodna figurativna znamka št. 437626 označuje proizvode iz razredov 18, 25 in 28, ki za vsakega od teh razredov ustrezajo temu opisu:

–

razred 18: „Izdelki iz usnja in imitacije usnja, in sicer torbe, kovčki in ročni kovčki, nosilne vreče, potovalne torbe, zlasti športne pripomočke in športna oblačila“;

–

razred 25: „Oblačila, vključno s škornji, čevlji in copati in natikači, zlasti oblačila in obutev za šport, prosti čas in telesno dejavnost“;

–

razred 28: „Igre, igrače; izdelki za telesno dejavnost, izdelki za gimnastiko in šport, vključno s športnimi žogami“.

Razlogi, navedeni v utemeljitev ugovora, so bili v zvezi s prejšnjo mednarodno figurativno znamko št. 582886 tisti iz člena 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009 (postal člen 8(1)(b) Uredbe 2017/1001) in iz člena 8(5) navedene uredbe (postal člen 8(5) Uredbe 2017/1001), v zvezi s prejšnjo mednarodno figurativno znamko št. 437626 pa tisti iz člena 8(5) Uredbe št. 207/2009.

Oddelek za ugovore je 31. marca 2015 ugovor v celoti zavrnil. Na eni strani je ugovor na podlagi člena 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009 zavrnil z obrazložitvijo, da razen proizvodov iz razreda 7 in dela proizvodov iz razredov 18, 25 in 28, za katere tožeča stranka ni dokazala uporabe prejšnje mednarodne figurativne znamko št. 582886, drugi proizvodi, ki jih označuje navedena znamka, niso podobni tistim, ki jih označuje prijavljena znamka. Na drugi strani je ugovor na podlagi člena 8(5) Uredbe št. 207/2009 zavrnil z obrazložitvijo, da eden od pogojev za uporabo navedenega člena ni bil izpolnjen, saj tožeča stranka ni dokazala domnevnega ugleda prejšnjih znamk.

Tožeča stranka je 28. maja 2015 na podlagi členov od 58 do 64 Uredbe št. 207/2009 (postali členi od 66 do 71 Uredbe št. 2017/1001) pri EUIPO vložila pritožbo zoper odločbo oddelka za ugovore.

Četrti odbor EUIPO za pritožbe je z odločbo z dne 4. decembra 2015 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) pritožbo zavrnil. Na eni strani je ugovor na podlagi člena 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009 zavrnil zaradi neobstoja podobnosti med proizvodi, ki jih označuje vsaka od nasprotujočih si znamk. Na drugi strani je ugovor na podlagi člena 8(5) Uredbe št. 207/2009 zavrnil, ker kljub zelo veliki podobnosti med nasprotujočimi si znamkami upoštevna javnost – ob upoštevanju povsem različnih proizvodov in javnosti, na katere se nanaša vsaka od navedenih znamk, in nizke stopnje razlikovalnega učinka – med njima ne bi vzpostavila nobene povezave. Nazadnje, odbor za pritožbe je menil, da tožeča stranka ni dokazala, da bi v obravnavani zadevi uporaba prijavljene znamke neupravičeno izkoristila ali oškodovala razlikovalni učinek ali ugled prejšnjih znamk.

Predlogi strank

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–

izpodbijano odločbo razveljavi;

–

EUIPO in intervenientki naloži plačilo stroškov postopka.

EUIPO Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–

tožbo zavrne;

–

tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

Intervenientka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–

izpodbijano odločbo potrdi in tožbo zavrne;

–

tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

Pravo

Člen 8(5) Uredbe št. 207/2009 določa, da se ob ugovarjanju imetnika prejšnje znamke v smislu odstavka 2 znamka, za katero je vložena prijava, ne registrira, če je enaka ali podobna prejšnji znamki in naj bi bila registrirana za blago ali storitve, ki niso podobne tistim, za katere je registrirana prejšnja znamka, če prejšnja znamka Unije uživa ugled v Uniji in če ima prejšnja nacionalna znamka ugled v zadevni državi članici ter če bi uporaba znamke, za katero je vložena prijava, brez upravičenega razloga izkoristila ali oškodovala razlikovalni učinek ali ugled prejšnje znamke.

Namreč, čeprav je prva funkcija znamke res funkcija označbe izvora, ima vsaka znamka inherentno ekonomsko vrednost, ki je samostojna in ločena od ekonomske vrednosti proizvodov ali storitev, za katere je registrirana. Tako člen 8(5) Uredbe št. 207/2009 zagotavlja varstvo znamke z ugledom pred vsako prijavo znamke, ki je tej enaka ali podobna in ki bi lahko škodila njeni podobi, čeprav proizvodi, na katere se nanaša prijavljena znamka, niso podobni tistim, za katere je bila registrirana prejšnja znamka (sodbi z dne 22. marca 2007, Sigla/UUNT – Elleni Holding (VIPS), T‑215/03, EU:T:2007:93, točka 35, in z dne 8. decembra 2011, Aktieselskabet af 21. november 2001/UUNT– Parfums Givenchy (only givenchy), T‑586/10, neobjavljena, EU:T:2011:722, točka 58).

Iz besedila te določbe je razvidno, da morajo biti za njeno uporabo izpolnjeni trije pogoji, in sicer, prvič, enakost ali podobnost nasprotujočih si znamk, drugič, obstoj ugleda prejšnje znamke, ki je bil naveden v utemeljitev ugovora, in tretjič, obstoj nevarnosti, da bi se z uporabo prijavljene znamke brez upravičenega razloga neupravičeno izkoristil ali oškodoval razlikovalni učinek ali ugled prejšnjih znamk. Ti trije pogoji so kumulativni in neobstoj enega od njih zadostuje, da se navedena določba ne uporabi (glej sodbo z dne 22. marca 2007, VIPS, T‑215/03, EU:T:2007:93, točka 34 in navedena sodna praksa).

Prvič, v zvezi z oškodovanjem razlikovalnega učinka prejšnje znamke, ki naj bi ga povzročila uporaba prijavljene znamke brez upravičenega razloga, je treba navesti, da tako oškodovanje nastane, če prejšnja znamka ni več sposobna izzvati takojšnje miselne povezave s proizvodi, za katere je registrirana in za katere se uporablja. To tveganje se nanaša na „oslabitev“ ali „postopno obvladovanje“ prejšnje znamke, razpršitev njene istovetnosti in vpliva na mišljenje javnosti (glej sodbo z dne 22. marca 2007, VIPS, T‑215/03, EU:T:2007:93, točka 37 in navedena sodna praksa).

Drugič, v zvezi z oškodovanjem ugleda prejšnje znamke, ki naj bi ga povzročila uporaba prijavljene znamke brez upravičenega razloga, je treba poudariti, da taka škoda nastane, če javnost proizvode ali storitve, na katere se nanaša prijavljena znamka, dojema tako, da se stopnja privlačnosti prejšnje znamke zmanjša. Tveganje takega oškodovanja lahko nastane zlasti, če imajo navedeni proizvodi ali storitve značilnost ali lastnost, ki bi lahko negativno vplivala na podobo prejšnje ugledne znamke, ker je ta enaka ali podobna prijavljeni znamki (glej sodbo z dne 22. marca 2007, VIPS, T‑215/03, EU:T:2007:93, točka 39 in navedena sodna praksa).

Tretjič, pojem neupravičenega izkoriščanja razlikovalnega učinka ali ugleda prejšnje znamke, ki naj bi ga povzročila uporaba prijavljene znamke brez upravičenega razloga, vključuje primere očitnega izkoriščanja in parazitstva znane znamke ali namen izkoristiti njen ugled. Povedano drugače, gre za verjetnost, da se podoba ugledne znamke ali značilnosti, ki jih ta prikazuje, prenesejo na proizvode, na katere se nanaša prijavljena znamka, tako da se njihovo trženje olajša z miselnim povezovanjem s prejšnjo ugledno znamko (glej sodbo z dne 22. marca 2007, VIPS, T‑215/03, EU:T:2007:93, točka 40 in navedena sodna praksa).

Poleg tega v skladu s sodno prakso člen 8(5) Uredbe št. 207/2009 določa, da so morebitne tri kršitve iz tega člena posledica določene stopnje podobnosti med prejšnjo in poznejšo znamko, zaradi katere ju zadevna javnost poveže oziroma vzpostavi zvezo med njima, čeprav ju ne zamenjuje (glej v tem smislu sodbo z dne 14. decembra 2012, Bimbo/UUNT – Grupo Bimbo (GRUPO BIMBO), T‑357/11, neobjavljena, EU:T:2012:696, točka 29 in navedena sodna praksa). Obstoj takega povezovanja pri upoštevni javnosti med prijavljeno in prejšnjo znamko je zato implicitni pogoj, nujen za uporabo člena 8(5) Uredbe št. 207/2009 (glej v tem smislu sodbi z dne 10. maja 2007, Antartica/UUNT – Nasdaq Stock Market (nasdaq), T‑47/06, neobjavljena, EU:T:2007:131, točka 53 in navedena sodna praksa, in z dne 11. decembra 2014, Coca-Cola/UUNT – Mitico (Master), T‑480/12, EU:T:2014:1062, točka 26 in navedena sodna praksa).

Če take miselne povezave v zavesti javnosti ni, potem uporaba poznejše znamke ne more neupravičeno izkoriščati ali oškodovati razlikovalnega učinka ali ugleda prejšnje znamke (glej v tem smislu sklep z dne 30. aprila 2009, Japan Tobacco/UUNT, C‑136/08 P, neobjavljen, EU:C:2009:282, točka 27 in navedena sodna praksa).

Nazadnje, iz sodne prakse je razvidno, da je obstoj povezave med nasprotujočima si znamkama pri upoštevani javnosti treba presojati celovito, ob upoštevanju vseh upoštevnih dejavnikov obravnavanega primera, med katerimi so stopnja podobnosti med nasprotujočima si znamkama, narava proizvodov ali storitev, na katere se nanašata navedeni znamki, vključno s stopnjo sorodnosti ali različnosti teh proizvodov ali storitev ter upoštevno javnostjo, intenzivnost ugleda prejšnje znamke, stopnja razlikovalnega učinka prejšnje znamke, ki ga ima sama po sebi ali ki je pridobljen z uporabo, in obstoj verjetnosti zmede v javnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 27. novembra 2008, Intel Corporation, C‑252/07, EU:C:2008:655, točki 41 in 42; sklep z dne 30. aprila 2009, Japan Tobacco/UUNT, C‑136/08 P, neobjavljen, EU:C:2009:282, točka 26, in sodbo z dne 6. julija 2012, Jackson International/UUNT – Royal Shakespeare (ROYAL SHAKESPEARE), T‑60/10, neobjavljena, EU:T:2012:348, točka 21).

Trditve, ki jih je tožeča stranka navedla v utemeljitev tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev člena 8(5) Uredbe št. 207/2009, je treba preučiti ob upoštevanju teh uvodnih ugotovitev.

Odbor za pritožbe je v točki 32 izpodbijane odločbe ugotovil, da je zelo malo verjetno, da bi upoštevna javnost vzpostavila povezavo med nasprotujočimi si znamkami zaradi popolnoma različne narave proizvodov, označenih z vsako od njih, nemožnosti kakršne koli primerjave med zadevnimi proizvodi in popolnoma ločenih ciljnih skupin, katerim so navedeni proizvodi namenjeni. Po mnenju odbora za pritožbe navedeni dejavniki zasenčijo vse ostale dejavnike, ki bi lahko prispevali k vzpostavitvi povezave, kot sta velika podobnost nasprotujočih si znamk ali visoka stopnje domnevnega ugleda prejšnjih znamk. Poleg tega je v točki 35 izpodbijane odločbe ocenil, da dejstvo, da lahko strokovna javnost vključuje tudi osebe, ki jih zanimajo oblačila ali šport, ne vpliva na to ugotovitev, saj če bi se strokovnjaki s prijavljeno znamko srečali pri uporabi proizvodov iz razreda 7, ki jih označuje navedena znamka, jih zaradi razlik med zadevnimi proizvodi ne bi povezali s svojo športno in rekreativno dejavnostjo. Dalje je v točki 36 izpodbijane odločbe odbor za pritožbe v bistvu menil, da nizka stopnja razlikovalnega učinka, ki ga imata prejšnji znamki sami po sebi, upravičuje tudi njegovo ugotovitev o neobstoju povezave med nasprotujočimi si znamkami. Nazadnje je v točki 37 izpodbijane odločbe ugotovil, da ker upoštevna javnost ne povezuje nasprotujočih si znamk, uporaba prijavljene znamke ne more neupravičeno izkoriščati ali oškodovati razlikovalnega učinka ali ugleda prejšnjih znamk.

Tožeča stranka trdi, da je odbor za pritožbe pri analizi na podlagi člena 8(5) Uredbe št. 207/2009 storil napake tako glede ugotovitve, da naj upoštevna javnost ne bi naredila povezave s prejšnjima znamkama, kot glede ugotovitev, da naj prijavljena znamka ne bi neupravičeno izkoristila ugleda ali razlikovalnega učinka prejšnjih znamk. Trdi zlasti, da je presoja odbora za pritožbe, da naj upoštevna javnost ne bi vzpostavila nobene povezave med nasprotujočimi si znamkami, napačna v delu, v katerem temelji na dejstvu, da so zadevni proizvodi oziroma javnost za vsako od navedenih znamk različni. Tožeča stranka v bistvu trdi, da ni pomembno, da si zadevni proizvodi niso podobni, ker so si nasprotujoče si znamke zelo podobne in ker imata prejšnji znamki izjemen ugled. Zato meni, da odbor za pritožbe ni dovolj upošteval drugih dejavnikov, ki jih je treba upoštevati pri ugotavljanju obstoja povezave med spornima znamkama, in sicer zelo velike podobnosti med navedenimi znamkami, intenzivnost ugleda in stopnje razlikovalnega učinka prejšnjih znamk. Glede na navedene dejavnike in prekrivanje javnosti, na katero se nanaša vsaka od nasprotujočih si znamk, meni, da bodo ob prijavljeni znamki vsi potrošniki, vključno s strokovnjaki, takoj pomislili na prejšnji znamki.

EUIPO in intervenientka trditve tožeče stranke izpodbijata.

EUIPO trdi, da je pri presoji obstoja povezave med nasprotujočimi si znamkami odbor za pritožbe upošteval tudi druge dejavnike, kot sta nizka stopnja razlikovalnega učinka, ki ga imata prejšnji znamki sami po sebi, in ugled, na katerega se sklicuje tožeča stranka, in sicer velik ugled.

Poleg tega EUIPO in intervenientka trdita, da je glede na popolnoma različne javnosti in proizvode, na katere se nanaša vsaka od navedenih znamk, presoja odbora za pritožbe glede neobstoja povezave med nasprotujočimi si znamkami popolnoma ustrezna.

Upoštevna javnost

Poudariti je treba, da je za uporabo člena 8(5) Uredbe št. 207/2009 opredelitev upoštevne javnosti, tako kot pri uporabi člena 8(1), nujen pogoj. Podrobneje, glede na to javnost je treba presojati obstoj podobnosti med nasprotujočimi si znamkami, morebitnega ugleda prejšnjih znamk, povezave med nasprotujočimi si znamkami, in nazadnje, oškodovanja ali neupravičenega izkoriščanja ugleda ali razlikovalnega učinka prejšnjih znamk.

V skladu s sodno prakso se javnost, ki jo je treba upoštevati pri presoji obstoja ene od kršitev iz člena 8(5) Uredbe št. 207/2009, spreminja glede na vrsto kršitve, ki jo zatrjuje imetnik prejšnje znamke. Kadar gre za neupravičeno izkoriščanje razlikovalnega učinka ali ugleda prejšnje znamke, je tako upoštevna javnost, glede na katero je treba opraviti presojo, povprečen potrošnik proizvodov ali storitev, za katere je prijavljena poznejša znamka, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren (glej v tem smislu sodbo z dne 12. marca 2009, Antartica/UUNT, C‑320/07 P, neobjavljena, EU:C:2009:146, točke od 46 do 48). Kadar pa gre za oškodovanje razlikovalnega učinka ali ugleda prejšnje znamke, je javnost, ob upoštevanju katere je treba opraviti presojo, povprečen potrošnik proizvodov ali storitev, za katere je ta znamka registrirana, ki je običajno obveščen ter razumno pozoren in preudaren (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 27. novembra 2008, Intel Corporation, C‑252/07, EU:C:2008:655, točka 35).

V točki 32 izpodbijane odločbe je odbor za pritožbe presodil, da sta javnosti, katerima so namenjeni proizvodi nasprotujočih si znamk, popolnoma različni. V točki 33 izpodbijane odločbe je namreč ugotovil, da je javnost, ki so ji namenjeni proizvodi iz razreda 7, na katere se nanaša prijavljena znamka, sestavljena iz „visoko specializiranih tehnoloških strokovnjakov, ki se s svojo dejavnostjo ukvarjajo v sektorju, ki nima nobene zveze s proizvodnjo oblačil in športne opreme, glede katerih se šteje, da im[ata] prejšnj[i] znamk[i] ugled“. Poleg tega je v točki 34 izpodbijane odločbe poudaril, da je javnost, kateri so namenjeni proizvodi, na katere se nanašata prejšnji znamki, širša javnost, ki jo sestavljajo povprečni potrošniki, ki proizvode, označene z navedenima znamkama, potrebujejo „za oblačenje in pripravo za šport ali prosti čas“. Med drugim je odbor za pritožbe v točki 32 izpodbijane odločbe menil, da je zelo malo verjetno, da bi upoštevna javnost vzpostavila povezavo med nasprotujočimi si znamkami. V zvezi s tem je v točki 35 obrazložitve izpodbijane odločbe navedel, da bo „[d]ejstvo, da nasprotujoče si znamke pripadajo tako različnim trgom, […] preprečilo, da bi potrošnik – kadar se bo s [prijavljeno] znamko srečal v zvezi s spornimi stroji – pomislil na prejšnj[e] znamk[e] za oblačila in športno opremo; [da] [d]ejstvo, da lahko ciljna strokovna javnost za zadevne proizvode vključuje tudi osebe, ki se zanimajo za oblačila in šport, te ugotovitve ne spremni; [da so] [n]asprotujoči si proizvodi, […] namreč tako nesorodni […], da jih ti strokovnjaki – če bi se s [prijavljeno] znamko srečali pri uporabi spornih proizvodov iz razreda 7 v okviru svoje poklicne dejavnosti – ne bodo povezali s svojo zasebno športno in rekreativno dejavnostjo“.

Prvič, tožeča stranka v bistvu meni, da odbor za pritožbe v točkah 31 in 32 izpodbijane odločbe ni opredelil „upoštevne javnosti“, ob upoštevanju katere bi bilo treba presojati obstoj oškodovanja ugleda ali razlikovalnega učinka prejšnjih znamk na eni strani in obstoj neupravičenega izkoriščanja razlikovalnega učinka ali ugleda navedenih znamk na drugi.

EUIPO očitek tožeče stranke izpodbija. Meni namreč, da je odbor za pritožbe upošteval „tako širšo javnost, sestavljeno iz povprečnih potrošnikov, ki potrebujejo proizvode, za katere se je ugled prejšnj[ih] znam[k] domneval, kot strokovno javnost, ki jo zadeva [prijavljena] znamka“. Intervenientka se o tem ni izrekla.

Najprej, iz točk od 32 do 35 izpodbijane odločbe (glej točko 33 zgoraj) je razvidno, da je odbor za pritožbe s poudarkom njihovih popolnoma različnih značilnosti jasno opredelil upoštevni javnosti, katerima so namenjeni proizvodi, na katere se nanaša vsaka od nasprotujočih si znamk.

Dalje, iz točke 35 izpodbijane odločbe je razvidno, da je odbor za pritožbe preučil obstoj povezave med nasprotujočimi si znamkami tako z vidika javnosti, kateri so namenjeni proizvodi, na katere se nanaša prijavljena znamka, kot javnosti, kateri so namenjeni proizvodi, na katere se nanašata prejšnji znamki.

Nazadnje je treba poudariti, da je obstoj povezave med nasprotujočimi si znamkami pri upoštevni javnosti implicitni pogoj, nujen za uporabo člena 8(5) Uredbe št. 207/2009 (glej v tem smislu sodbi z dne 10. maja 2007, nasdaq, T‑47/06, neobjavljena, EU:T:2007:131, točka 53 in navedena sodna praksa, in z dne 11. decembra 2014, Master, T‑480/12, EU:T:2014:1062, točka 26 in navedena sodna praksa). Ker je odbor za pritožbe v točki 37 izpodbijane odločbe ugotovil, da pogoj za obstoj ene od kršitev iz člena 8(5) Uredbe št. 207/2009 ni izpolnjen – in sicer obstoj povezave med nasprotujočimi si znamkami – tako ni bil več dolžan preučiti, ali je v obravnavani zadevi prišlo do neupravičenega izkoriščanja oziroma oškodovanja ugleda ali razlikovalnega učinka prejšnjih znamk. Poleg tega je odbor za pritožbe v točkah od 37 do 40 izpodbijane odločbe zgolj podredno navedel, da tožeča stranka ni predložila prima facie dokazov in koherentne argumentacije, iz katerih bi bilo razvidno, da je prijavljena znamka neupravičeno izkoristila oziroma oškodovala razlikovalni učinek ali ugled prejšnjih znamk.

Tudi sicer iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da odbor za pritožbe v okviru preučitve katere od kršitev iz člena 8(5) Uredbe št. 207/2009 ni upošteval ustrezne upoštevne javnosti.

Zato je treba očitek tožeče stranke zavrniti.

Drugič, tožeča stranka odboru za pritožbe očita, da je ugotovil, da sta javnosti, katerima so namenjeni proizvodi, na katere se nanašajo nasprotujoče si znamke, različni, čeprav se po njenem mnenju prekrivata. Meni namreč, da vse vrste javnosti, tudi strokovno, sestavljajo potrošniki, ki jih zadevajo proizvodi, označeni s prejšnjima znamkama.

EUIPO in intervenientka pa trdita, da se upoštevni javnosti ne prekrivata.

V zvezi s tem je treba opozoriti, da javnost, na katero se nanaša določena znamka, predstavlja povprečen potrošnik proizvodov ali storitev, za katere je ta znamka registrirana oziroma prijavljena, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren (glej v tem smislu sodbo z dne 27. novembra 2008, Intel Corporation, C‑252/07, EU:C:2008:655, točka 34).

Odbor za pritožbe je v točki 33 izpodbijane odločbe pravilno ocenil, da so proizvodi, ki jih označuje prijavljena znamka, glede na njihovo naravo namenjeni strokovni javnosti, to je posebni kategoriji potrošnikov, ki se s temi proizvodi srečajo v okviru svoje poklicne dejavnosti. Poleg tega je odbor za pritožbe v točki 34 izpodbijane odločbe brez napake ugotovil, da so proizvodi, ki jih označujeta prejšnji znamki, namenjeni širši javnosti. Zato je odbor za pritožbe v točki 32 izpodbijane odločbe v bistvu pravilno ugotovil, da sta javnosti, katerima so namenjeni proizvodi, na katere se nanaša vsaka od nasprotujočih si znamk, različni (glej po analogiji sodbi z dne 19. maja 2015, Swatch/UUNT – Panavision Europe (SWATCHBALL), T‑71/14, neobjavljena, EU:T:2015:293, točka 31, in z dne 29. oktobra 2015, Éditions Quo Vadis/UUNT – Gómez Hernández (QUO VADIS), T‑517/13, neobjavljena, EU:T:2015:816, točka 32).

Prav tako je treba poudariti, da je odbor za pritožbe v točki 35 izpodbijane odločbe pojasnil, da dejstvo, da lahko strokovna javnost, kateri so namenjeni proizvodi, ki jih označuje prijavljena znamka, vključuje tudi osebe, ki se zanimajo za oblačila in šport, ne spremni ugotovitve, da taka javnost pri uporabi proizvodov, ki so označeni s to znamko, pri svojem poklicu ne bi vzpostavila nobene povezave med svojo športno in prostočasno dejavnostjo ter prijavljeno znamko.

V nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da odbor za pritožbe pri analizi ni upošteval morebitnega prekrivanja zadevnih javnosti. Čeprav ni mogoče izključiti, da se lahko javnosti, katerima so namenjeni proizvodi, ki jih označujejo nasprotujoče si znamke, v nekaterih okoliščinah prekrivata (glej v tem smislu sodbo z dne 29. marca 2012, You-Q/UUNT – Apple Corps (BEATLE), T‑369/10, neobjavljena, EU:T:2012:177, točka 53) in da lahko strokovna javnost pozna prejšnjo znamko, ki pokriva proizvode ali storitve, namenjene širši javnosti, pa to ne more zadostovati kot dokaz, da bo strokovna javnost nasprotujoči si znamki povezala (glej v tem smislu sodbo z dne 19. maja 2015, SWATCHBALL, T‑71/14, neobjavljena, EU:T:2015:293, točka 32).

Zato je treba očitek tožeče stranke zavrniti.

Tretjič, zavrniti je treba trditev, ki jo je tožeča stranka podala na obravnavi, da na eni strani „v primeru ‚oslabitve‘ […] upoštevno javnost sestavljajo povprečni potrošniki proizvodov in storitev, za katere je bila vložena zahteva“, in da na drugi strani „v primeru ‚parazitstva‘[…] upoštevno javnost sestavljajo povprečni potrošniki proizvodov in storitev, za katere prejšnja znamka uživa ugled“.

Navedena trditev namreč ne upošteva sodne prakse, navedene v točki 32 zgoraj, v skladu s katero na eni strani upoštevno javnost, glede na katero je treba presojati obstoj domnevnega neupravičenega izkoriščanja razlikovalnega učinka ali ugleda prejšnjih znamk, sestavljajo povprečni potrošniki proizvodov, ki jih označuje prijavljena znamka, in na drugi strani upoštevno javnost, glede na katero je treba presojati obstoj oškodovanja ugleda ali razlikovalnega učinka prejšnje znamke, sestavljajo povprečni potrošniki proizvodov, za katere je bila ta znamka registrirana.

Glede na zgoraj navedeno je treba zavrniti vse očitke tožeče stranke in potrditi opredelitev upoštevnih javnosti, katerima so namenjeni proizvodi, na katere se nanaša vsaka od nasprotujočih si znamk, na katero je bilo opozorjeno v točki 33 zgoraj in ki ni napačna.

Podobnost nasprotujočih si znamk

Odbor za pritožbe je v točkah 26 in 42 izpodbijane odločbe v bistvu ugotovil, da so si nasprotujoče znamke zelo podobne.

Tožeča stranka te ugotovitve ne izpodbija.

Intervenientka, ki priznava obstoj določene podobnosti med nasprotujočimi si znamkami, pa meni, da se njihove oblike pisave jasno razlikujejo.

V zvezi s tem zadošča ugotoviti, da je odbor za pritožbe pravilno ugotovil, da so vse nasprotujoče si znamke sestavljene iz besednega elementa „puma“, zapisanega v podobni pisavi, in so si torej zelo podobne (glej točke 26, 42 in 43 izpodbijane odločbe).

Poleg tega je odbor za pritožbe v bistvu pravilno ugotovil, da podobnosti med nasprotujočimi si znamkami ne ogrozi to, da je v prejšnji mednarodni figurativni znamki št. 582886 prisoten figurativni element, ki prikazuje mačko, ki bi lahko bila puma v skoku z desne proti levi nad zadnjim delom besede „puma“ (glej točko 26 izpodbijane odločbe).

Zato je treba potrditi presojo odbora za pritožbe glede velike podobnosti pisave nasprotujočih si znamk.

Ugled prejšnjih znamk

Ugled znamke je treba presojati glede na to, kako jo zaznava upoštevna javnost, ki jo predstavlja povprečni potrošnik proizvodov ali storitev, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren (glej sodbo z dne 27. novembra 2008, Intel Corporation, C‑252/07, EU:C:2008:655, točka 34 in navedena sodna praksa).

Opozoriti je treba, da člen 8(5) Uredbe št. 207/2009 pojma ugleda ne opredeljuje. Vendar iz ustaljene sodne prakse glede razlage člena 5(2) Prve direktive Sveta 89/104/EGS z dne 21. decembra 1988 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 92), katerega vsebina je v bistvu enaka tisti iz člena 8(5) Uredbe št. 207/2009, izhaja, da mora prejšnjo znamko – da bi bil izpolnjen pogoj glede ugleda – poznati velik del javnosti, ki jo zadevajo proizvodi ali storitve, zajeti s to znamko (glej v tem smislu sodbi z dne 6. februarja 2007, Aktieselskabet af 21. november 2001/UUNT – TDK Kabushiki Kaisha (TDK), T‑477/04, EU:T:2007:35, točka 48, in z dne 28. oktobra 2016, Unicorn/EUIPO – Mercilink Equipment Leasing (UNICORN-čerpací stanice), T‑123/15, neobjavljena, EU:T:2016:642, točka 37 in navedena sodna praksa).

V obravnavani zadevi je treba opozoriti, da je oddelek za ugovore zavrnil ugovor v delu, v katerem je temeljil na členu 8(5) Uredbe št. 207/2009, ker je menil, da dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, ne dokazujejo, da sta prejšnji znamki pridobili ugled.

Po drugi strani pa odbor za pritožbe teh dokazov ni presojal in se je oprl na predpostavko, da ugled, na katerega se sklicuje tožeča stranka, obstaja. V bistvu je namreč menil, da je treba ugovor na podlagi člena 8(5) Uredbe št. 207/2009 v vsakem primeru zavrniti zaradi neobstoja povezave med nasprotujočimi si znamkami v zavesti upoštevne javnosti.

Tožeča stranka odboru za pritožbe očita, da se je „izognil vsakemu jasnemu in nedvoumnemu sklepu“ glede ugleda prejšnjih znamk. V bistvi meni zlasti, da odbor za pritožbe ni upošteval njene trditve o izjemno visoki stopnji ugleda prejšnjih znamk.

Na obravnavi je tožeča stranka ponovno poudarila, da odbor za pritožbe ni pravilno upošteval stopnje ugleda prejšnjih znamk, ker ni mogoče gledati športnega dogodka, ne da bi se srečal z navedenima znamkama, ki sta pokrovitelja zlasti največjih evropskih nogometnih klubov in se ju povezuje z najbolj znanimi športniki.

EUIPO prereka trditve tožeče stranke. Trdi namreč, da je odbor za pritožbe upošteval zatrjevani ugled. Poleg tega je tožeča stranka na obravnavi v odgovoru na vprašanje Splošnega sodišča po eni strani trdila, da je odbor za pritožbe dokončno ugotovil obstoj ugleda prejšnjih znamk, po drugi strani pa se je sklicevala na to, kar je odbor za pritožbe v zvezi s tem navedel v točkah 33 in 34 odgovora na tožbo, podanega v okviru te zadeve.

Najprej je treba poudariti, da je v točki 34 odgovora na tožbo EUIPO navedel, da je v okviru analize za namene člena 8(5) Uredbe št. 207/2009 „odbor za pritožbe menil, da zatrjevani ugled obstaja in je zato navedeno analizo opravil ob predpostavki, da prejšnji znamki uživata precejšen oziroma velik ugled“.

Intervenientka v bistvu trdi, da odbor za pritožbe ni prišel do zaključka glede ugleda prejšnjih znamk. Na obravnavi pa je navedla, da ni prepričana, da je odbor za pritožbe sprejel dokončno stališče v zvezi s tem.

Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je ugled prejšnje ali prejšnjih znamk – ki je sicer eden od kumulativnih pogojev za uporabo člena 8(5) Uredbe št. 207/2009 – zlasti pa njegova intenzivnost, del dejavnikov, ki jih je treba upoštevati pri presoji obstoja miselne povezave v zavesti javnosti med prejšnjima znamkama in prijavljeno znamko ter nevarnosti, da pride do ene od treh kršitev, navedenih v tej določbi (glej v tem smislu in po analogiji sodbi z dne 27. novembra 2008, Intel Corporation, C‑252/07, EU:C:2008:655, točka 42, in z dne 18. julija 2013, Specsavers International Healthcare in drugi, C‑252/12, EU:C:2013:497, točka 39 in navedena sodna praksa).

Presoja obstoja ugleda prejšnje ali prejšnjih znamk je torej nujen korak pri preizkusu, ali se uporablja člen 8(5) Uredbe št. 207/2009. Zato uporaba navedenega člena nujno vključuje dokončno ugotovitev o obstoju ali neobstoju takega ugleda, kar načeloma izključuje, da se analiza glede morebitne uporabe tega člena izvede na podlagi nejasne domneve, in sicer tiste, ki ne temelji na priznavanju ugleda natančno določene intenzivnosti (sodba z dne 2. oktobra 2015, The Tea Board/UUNT – Delta Lingerie (Darjeeling kolekcija spodnjega perila), T‑625/13, neobjavljena, EU:T:2015:742, točka 82).

V obravnavani zadevi se odbor za pritožbe ni oprl na tako nejasno hipotezo. Iz besedila točk 27 in 32 izpodbijane odločbe je namreč razvidno, da je za namene te analize predpostavljal, da imata prejšnji znamki visoko stopnjo ugleda.

Po eni strani je treba ugotoviti, da ker je za izhodišče izbral tako predpostavko, odbor za pritožbe ni konkretno preučil, ali je tožeča stranka zadostno dokazala ugled prejšnjih znamk in stopnjo intenzivnosti takega ugleda. Odbor za pritožbe je sicer opustitev take preučitve izrecno priznal s tem, ko je v točki 27 izpodbijane odločbe navedel, da dokazov v zvezi s tem ni preučil in da je zgolj domneval, da uveljavljani ugled obstaja. V tem okviru EUIPO tožeči stranki ne more očitati, da pred odborom za pritožbe ni dokazala obstoja ugleda, ki presega javnost, ki jo zadevata prejšnji znamki.

Po drugi strani je treba poudariti, da je odbor za pritožbe v nasprotju s tem, kar trdi EUIPO, sicer navedel, da se je odločil svojo analizo opreti na domnevo o obstoju ugleda, ki ga uveljavlja tožeča stranka, ni pa ustrezno upošteval intenzivnosti takega ugleda. Iz spisa je namreč razvidno, da se je tožeča stranka pred organi EUIPO zlasti v točki 2 in naslednjih stališča z dne 7. marca 2014, predloženega v utemeljitev njenega ugovora, sklicevala na obstoj prestižne znamke, ki ima precejšen ugled. V nasprotju s tem, kar je navedel odbor za pritožbe, se ni sklicevala samo na visoko stopnjo ugleda. Tožeča stranka je zatrjevala, da ugled prejšnjih znamk presega javnost, kateri so namenjeni proizvodi, označeni z navedenima znamkama, in se zato lahko razteza na strokovno javnost, na katero se nanaša prijavljena znamka (glej zlasti točko 2.3 stališča tožeče stranke z dne 7. marca 2014, predloženih v utemeljitev njenega ugovora).

Izhodišče, na katerega se je odbor za pritožbe odločil opreti svojo presojo obstoja morebitne kršitve iz člena 8(5) Uredbe št. 207/2009, je torej napačno.

Razlikovalni učinek prejšnjih znamk

Odbor za pritožbe je v točki 36 izpodbijane odločbe v bistvu ugotovil, da imata prejšnji znamki sami po sebi majhen razlikovalni učinek.

Tožeča stranka pa trdi, da imata prejšnji znamki zelo velik razlikovalni učinek, tako pridobljen z uporabo kot tudi sami po sebi.

Najprej je treba poudariti, da iz sodne prakse izhaja, da je treba razlikovalni učinek znamke presojati glede na njeno zaznavanje pri upoštevni javnosti, ki jo predstavlja povprečni potrošnik proizvodov ali storitev, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren (glej sodbo z dne 27. novembra 2008, Intel Corporation, C‑252/07, EU:C:2008:655, točka 34 in navedena sodna praksa).

Prvič, glede razlikovalnega učinka, ki ga imata prejšnji znamki sami po sebi, je treba opozoriti, da je v skladu s sodno prakso stopnjo razlikovalnega učinka znamke treba presojati izključno glede proizvodov, za katere je bila ta znamka registrirana (glej v tem smislu sodbo z dne 22. junija 1999, Lloyd Schuhfabrik Meyer, C‑342/97, EU:C:1999:323, točka 22; glej po analogiji tudi sodbo z dne 12. februarja 2004, Koninklijke KPN Nederland, C‑363/99, EU:C:2004:86, točka 34 in navedena sodna praksa). Poleg tega iz sodne prakse izhaja, da je za presojo razlikovalnega učinka znamke glede proizvodov, ki jih označuje, nepomembno, da se lahko ista znamka glede drugih proizvodov zaznava kot opisna (glej v tem smislu sodbo z dne 12. februarja 2004, Koninklijke KPN Nederland, C‑363/99, EU:C:2004:86, točka 77).

Iz tega izhaja, da aluzija na opisnost znamke glede drugih proizvodov in storitev, ki jih označuje ta znamka, ne more utemeljiti oslabitve njenega razlikovalnega učinka.

V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da odbor za pritožbe ni ugotovil, da so proizvodi, ki jih označujeta prejšnji znamki, katerih uporabo je tožeča stranka dokazala, lahko izražali sposobnost in moč, in da zato izraz „puma“ namiguje na značilnosti navedenih proizvodov. Odbor za pritožbe je namreč v točki 36 izpodbijane odločbe navedel zgolj, da besedni element „puma“ označuje veliko mačko, ki slovi po svoji sposobnosti in moči, in torej namiguje na vse vrste proizvodov, ki naj bi izražali te značilnosti (glej točko 36 izpodbijane odločbe).

V skladu s sodno prakso, navedeno v točki 75 zgoraj, je torej treba ugotoviti, da je presoja odbora za pritožbe glede nizke stopnje razlikovalnega učinka prejšnjih znamk napačna.

Zaradi celovitosti je treba zavrniti trditev tožeče stranke, da zelo velik razlikovalni učinek prejšnjih znamk izhaja iz edinstvene pisave besednega elementa „puma“, ki je sestavljen iz treh velikih in ene male črke.

Figurativni elementi prejšnjih znamk, kot sta vrsta pisave in mala črka „m“, so namreč komaj opazni in zato samo na podlagi teh elementov ti znamki ne moreta imeti močnega razlikovalnega učinka (glej v tem smislu in po analogiji sodbi z dne 15. marca 2006, Athinaiki Oikogeniaki Artopoiia/UUNT – Ferrero (FERRÓ), T‑35/04, EU:T:2006:82, točka 56, in z dne 27. oktobra 2016, Caffè Nero Group/EUIPO (CAFFÈ NERO), T‑37/16, neobjavljena, EU:T:2016:634, točka 42).

Drugič, tožeča stranka se je pred oddelkom za ugovore in odborom za pritožbe sklicevala na razlikovalni učinek, ki naj bi ga prejšnji znamki pridobili z njuno uporabo.

V zvezi s tem je treba poudariti, da v izpodbijani odločbi ni nobene presoje glede domnevnega razlikovalnega učinka, ki naj bi ga prejšnji znamki pridobili z njuno uporabo.

Vendar se odborom za pritožbe v obrazložitvah svojih odločb ni treba izreči glede vseh trditev, ki jih pred njimi navedejo stranke. Zadošča, da navedejo dejstva in pravne ugotovitve, ki so bistveni za sistematiko odločbe (glej v tem smislu sodbo z dne 3. marca 2016, Ugly/UUNT – Group Lottuss (COYOTE UGLY), T‑778/14, neobjavljena, EU:T:2016:122, točka 67 in navedena sodna praksa).

Ker je odbor za pritožbe ugotovil, da sta prejšnji znamki sami po sebi imeli razlikovalni učinek, čeprav majhen, mu ni mogoče očitati, da se ni opredelil glede morebitnega razlikovalnega učinka, ki naj bi ga ti znamki pridobili z uporabo. Sodna praksa ne zahteva, da se pri presoji obstoja povezave med nasprotujočimi si znamkami upošteva stopnja razlikovalnega učinka, ki ga ima prejšnja znamka sama po sebi, in stopnja razlikovalnega učinka, pridobljenega z uporabo, ampak zgolj ena od njiju (glej v tem smislu sodbo z dne 27. novembra 2008, Intel Corporation, C‑252/07, EU:C:2008:655, točka 42; sklep z dne 30. aprila 2009, Japan Tobacco/UUNT, C‑136/08 P, neobjavljen, EU:C:2009:282, točka 26, in sodbo z dne 6. julija 2012, ROYAL SHAKESPEARE, T‑60/10, neobjavljena, EU:T:2012:348, točka 21).

Iz ugotovitev iz točk od 68 do 71, 77 in 78 zgoraj izhaja, da odbor za pritožbe na eni stran ni pravilno upošteval stopnje ugleda, na katerega se sklicuje tožeča stranka, in na drugi strani pri preučitvi obstoja povezave med nasprotujočimi si znamkami v zavesti upoštevne javnosti ni pravilno ocenil stopnje svojstvenega razlikovalnega učinka prejšnjih znamk.

Treba pa je opozoriti, da lahko intenzivnost ugleda in stopnja razlikovalnega učinka prejšnje znamke, ki je bodisi svojstven bodisi pridobljen z uporabo, zelo vplivata na presojo obstoja povezave med nasprotujočimi si znamkami.

V skladu s sodno prasko so namreč lahko določene znamke pridobile ugled, ki presega javnost, ki jo zadevajo proizvodi ali storitve, za katere so bile te znamke registrirane. V takem primeru lahko javnost, ki jo zadevajo proizvodi ali storitve, za katere je poznejša znamka registrirana, poveže nasprotujoči si znamki, pa čeprav bi se ta javnost popolnoma razlikovala od javnosti, ki jo zadevajo proizvodi ali storitve, za katere je bila registrirana prejšnja znamka (glej v tem smislu sodbo z dne 27. novembra 2008, Intel Corporation, C‑252/07, EU:C:2008:655, točki 51 in 52).

Kadar sta javnost, ki jo zadevajo proizvodi, ki jih označuje prejšnja znamka, in javnost, ki jo zadevajo proizvodi, ki jih označuje prijavljena znamka, različni, je tako mogoče, da je treba upoštevati intenzivnost ugleda prejšnje znamke, da se ugotovi, ali ta ugled presega javnost, ki ji je ta znamka namenjena (glej v tem smislu sodbo z dne 27. novembra 2008, Intel Corporation, C‑252/07, EU:C:2008:655, točke od 51 do 53).

Zato v obravnavanem primeru, tudi če med proizvodi, ki jih označujejo nasprotujoče si znamke in ki si niso podobni, ni neposredne povezave – kot je ugotovil odbor za pritožbe v točki 32 izpodbijane odločbe – pa je ugotovitev asociacije s prejšnjo znamko kljub temu možna, če je odbor za pritožbe pravilno upošteval stopnjo ugleda, na katerega se sklicuje tožeča stranka. Tako tudi če se javnosti, katerima so namenjeni proizvodi, ki jih označujejo nasprotujoče si znamke, ne prekrivata, ker so zadevni proizvodi različni, pa tudi zaradi velike podobnosti med nasprotujočimi si znamkami ni mogoče izključiti, da bi med njima ne bi bilo mogoče vzpostaviti povezave (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 27. novembra 2008, Intel Corporation, C‑252/07, EU:C:2008:655, točke od 51 do 53).

Poleg tega v skladu s sodno prakso velja, da močnejši ko je razlikovalni učinek prejšnje znamke, bodisi svojstven bodisi pridobljen z uporabo te znamke, verjetneje je, da upoštevna javnost ob srečanju z enako ali podobno poznejšo znamko pomisli na navedeno prejšnjo znamko (glej v tem smislu sodbo z dne 27. novembra 2008, Intel Corporation, C‑252/07, EU:C:2008:655, točka 54).

Glede na navedeno je ugotovitev odbora za pritožbe glede neobstoja povezave med nasprotujočimi si znamkami v zavesti upoštevne javnosti, ki ne izhaja iz pravilne presoje vseh upoštevnih dejavnikov obravnavanega primera, napačna.

Navedene ugotovitve s trditvami EUIPO ni mogoče izpodbiti.

Prvič, EUIPO tako kot odbor za pritožbe (glej točko 35 izpodbijane odločbe) trdi, da so zadevni proizvodi tako različni, da strokovnjaki, na katere se nanaša prijavljena znamka, te ne bi povezali s svojo zasebno športno in rekreativno dejavnostjo, če bi se s prijavljeno znamko srečali pri uporabi proizvodov, na katere se nanaša prijavljena znamka, v okviru svoje poklicne dejavnosti.

V zvezi s tem zadostuje opozoriti, da so kršitve iz člena 8(5) Uredbe št. 207/2009, če pride do njih, posledica določene stopnje podobnosti med prejšnjo in poznejšo znamko, zaradi katere ju zadevna javnost poveže oziroma vzpostavi zvezo med njima, čeprav ju ne zamenjuje (glej sodbo z dne 14. decembra 2012, GRUPO BIMBO, T‑357/11, EU:T:2012:696, točka 29 in navedena sodna praksa).

Tako za presojo, ali upoštevna javnost ob prijavljeni znamki pomisli na prejšnjo znamko, ni upoštevna povezava, ki bi jo lahko javnost, ki jo zadeva prijavljena znamka, vzpostavila med navedeno znamko na eni strani in njihovo športno in rekreativno dejavnostjo na drugi (glej v tem smislu sodbo z dne 27. novembra 2008, Intel Corporation, C‑252/07, EU:C:2008:655, točka 60).

Zato je treba trditev EUIPO zavrniti.

Drugič, EUIPO trdi, da je Sodišče v sklepu z dne 17. septembra 2015, Arnoldo Mondadori Editore/UUNT (C‑548/14 P, neobjavljen, EU:C:2015:624), presodilo, da je povezava med dvema znamkama izključena zaradi neobstoja kakršne koli primerjave med zadevnimi proizvodi in storitvami, ki spadajo v zelo različne gospodarske sektorje. Po mnenju EUIPO je Splošno sodišče enako razlogovanje sprejelo v sodbah z dne 19. maja 2015, SWATCHBALL (T‑71/14, neobjavljena, EU:T:2015:293), in z dne 29. oktobra 2015, Éditions Quo Vadis/UUNT – Gómez Hernández (QUO VADIS) (T‑517/13, neobjavljena, EU:T:2015:816).

Po eni strani je treba opozoriti, da člen 8(5) Uredbe št. 207/2009 izrecno določa primer, v katerem je ugovor vložen zoper zahtevo za registracijo znamke Evropske unije za proizvode ali storitve, ki niso podobni tistim, ki jih označuje prejšnja znamka.

Sodišče je tako poudarilo, da se člen 8(5) Uredbe št. 207/2009 izrecno nanaša na primere, ko proizvodi ali storitve niso podobni (glej v tem smislu sodbo z dne 7. maja 2009, Waterford Wedgwood/Assembled Investments (Proprietary), C‑398/07 P, neobjavljena, EU:C:2009:288, točka 34).

100

Nepodobnost proizvodov, označenih z nasprotujočimi si znamkami, torej ni zadosten dejavnik za izključitev obstoja povezave med navedenimi znamkami, pri čemer je treba spomniti, da jo je treba presojati celovito, torej ob upoštevanju vseh upoštevnih dejavnikov obravnavanega primera (glej točko 24 zgoraj).

101

Po drugi strani so dejanske okoliščine obravnavane zadeve drugačne od tistih v sklepu in sodbi, na katera se sklicuje EUIPO. Namreč v zadevi, v kateri je bil izdan sklep z dne 17. septembra 2015, Arnoldo Mondadori Editore/UUNT (C‑548/14 P, neobjavljen, EU:C:2015:624), ugled prejšnje znamke ni bil velik, v obravnavani zadevi pa se domneva, da imata prejšnji znamki vsaj velik ugled. Tudi v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 29. oktobra 2015, QUO VADIS (T‑517/13, neobjavljena, EU:T:2015:816), je bil ugled prejšnje znamke običajen. Poleg tega je Splošno sodišče v sodbi z dne 19. maja 2015, SWATCHBALL (T‑71/14, neobjavljena, EU:T:2015:293), kljub posebni intenzivnosti ugleda izključilo obstoj povezave med nasprotujočima si znamkama, ker je bilo zelo malo verjetno, da bi upoštevna javnost na proizvode, na katere se naša vsaka od teh znamk, naletela v istih trgovinah in da bi ob prvih pomislila na druge (sodba z dne 19. maja 2015, SWATCHBALL, T‑71/14, neobjavljena, EU:T:2015:293, točka 32). Vendar ta razlog, ki je dejansko namenjen izključitvi obstoja neupravičenega izkoriščanja ugleda ali razlikovalnega učinka prejšnje znamke, ne more vplivati na presojo glede obstoja povezave med nasprotujočimi si znamkami v zavesti upoštevne javnosti.

102

Zato je treba trditev EUIPO zavrniti.

103

Nazadnje je treba poudariti, da je obstoj povezave med nasprotujočimi si znamkami v zavesti upoštevne javnosti implicitni pogoj, nujen za uporabo člena 8(5) Uredbe št. 207/2009 (glej v tem smislu sodbi z dne 10. maja 2007, nasdaq, T‑47/06, neobjavljena, EU:T:2007:131, točka 53 in navedena sodna praksa, in z dne 11. decembra 2014, Master, T‑480/12, EU:T:2014:1062, točka 26 in navedena sodna praksa).

104

Glede na v točki 85 zgoraj navedene napake odbora za pritožbe pri presoji obstoja povezave med nasprotujočimi si znamkami je tako treba izpodbijano sodbo razveljaviti, ne da bi bilo treba preučiti druge očitke, ki jih je navedla tožeča stranka.

105

Odbor za pritožbe bo moral ponovno preučiti trditve, ki jih je tožeča stranka navedla v pritožbi zoper odločbo oddelka za ugovore glede obstoja povezave med nasprotujočimi si znamkami. V ta namen bo moral najprej oblikovati dokončno ugotovitev glede obstoja ugleda prejšnjih znamk in po potrebi glede njegove intenzivnosti na eni strani in glede stopnje razlikovalnega učinka prejšnjih znamk na drugi.

106

Če bo odbor za pritožbe ugotovil, da v obravnavanem primeru obstaja povezava med nasprotujočimi si znamkami, bo moral preučiti, ali je tožeča stranka zadostno dokazala obstoj katere od kršitev iz člena 8(5) Uredbe št. 207/2009. V ta namen bo moral upoštevati stopnjo ugleda in razlikovalnega učinka prejšnjih znamk. Namreč večja ko sta razlikovalni učinek in ugled prejšnjih znamk, lažje se prizna obstoj kršitve prejšnje znamke v smislu člena 8(5) Uredbe št. 207/2009 (glej sodbo z dne 29. marca 2012, BEATLE, T‑369/10, neobjavljena, EU:T:2012:177, točka 65 in navedena sodna praksa). Poleg tega bo moral upoštevati, da je v primeru ugovora, ki temelji na znamki, ki uživa zelo velik ugled, mogoče, da je verjetnost prihodnjega nehipotetičnega tveganja oškodovanja ali neupravičenega izkoriščanja s strani prijavljene znamke tako očitna, da ugovarjajoči stranki v ta namen ni treba niti navesti niti dokazati nobenega drugega dejstva (glej sodbi z dne 22. marca 2007, VIPS, T‑215/03, EU:T:2007:93, točka 48, in z dne 27. oktobra 2016, Spa Monopole/EUIPO – YTL Hotels & Properties (SPA VILLAGE), T‑625/15, neobjavljena, EU:T:2016:631, točka 63).

107

Glede na navedeno je treba tožbi ugoditi in zato izpodbijano odločbo razveljaviti.

Stroški

108

V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov. Ker EUIPO ni uspel, se mu v skladu s predlogi tožeče stranke naloži, da poleg svojih stroškov nosi tudi stroške tožeče stranke.

109

Poleg tega lahko Splošno sodišče v skladu s členom 138(3) Poslovnika intervenientu naloži, da nosi svoje stroške. Intervenientka, ki je intervenirala v podporo EUIPO, nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat)

razsodilo:

Odločba četrtega odbora za pritožbe pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) z dne 4. decembra 2015 (zadeva R 1052/2015-4) se razveljavi.

EUIPO nosi poleg svojih stroškov tudi stroške družbe Puma SE.

Družba Doosan Machine Tools Co. Ltd nosi svoje stroške.

Kanninen

Schwarcz

Iliopoulos

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 26. septembra 2018.

Podpisi

Kazalo