26.9.2016
SL
Uradni list Evropske unije
C 350/23
Tožba, vložena 29. julija 2016 – SJM Coordination Center/Komisija
(Zadeva T-420/16)
(2016/C 350/29)
Jezik postopka: angleščina
Stranki
Tožeča stranka: St. Jude Medical Coordination Center (SJM Coordination Center) (Zaventem, Belgija) (zastopnika: F. Louis in J. Ylinen, odvetnika)
Tožena stranka: Evropska komisija
Predlogi
Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
—
razglasi ničnost Sklepa Komisije z dne 11. januarja 2016 o shemi državnih pomoči glede oprostitve presežnega dobička SA.37667 (2015/C) (ex 2015/NN), ki jo je uvedla Kraljevina Belgija;
—
podredno, razglasi za ničen izpodbijani sklep v delu, kjer je tožeča stranka navedena med prejemniki sheme zatrjevane pomoči;
—
podredno, razglasi za ničen izpodbijani sklep v delu, kjer zahtevano, naj se zagotovi vračilo zneska zatrjevane pomoči s strani tožeče stranke;
—
Komisiji naloži plačilo stroškov tožeče stranke.
Tožbeni razlogi in bistvene trditve
Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja deset tožbenih razlogov.
1.
Prvi tožbeni razlog: nepristojnost.
Tožeča stranka zatrjuje, da Komisija ni pristojna za izdajo izpodbijanega sklepa ter da izpodbijani sklep krši načelo prenosa pristojnosti, ki omejuje pristojnosti Unije.
2.
Drugi tožbeni razlog: kršitev pravice do izjave.
Tožeča stranka trdi, da je bila z nasprotujočimi si stališči Komisije v sklepu o začetku postopka in izpodbijanem sklepu kršena pravica tožeče stranke do izjave.
3.
Tretji tožbeni razlog: nepravilna opredelitev kot shema pomoči.
Tožeča stranka trdi, da izpodbijani sklep nepravilno ugotavlja obstoj sheme ter da pristop Komisije krši njeno dolžnost do razumljive, skrbne in nepristranske preiskave zadevnih dejstev.
4.
Četrti tožbeni razlog: nezadostna obrazložitev.
Tožeča stranka trdi, da Komisija ni ustrezno navedla razlogov, na katere je oprla izpodbijani sklep.
5.
Peti tožbeni razlog: nepravilna ugotovitev selektivnosti v smislu člena 107(1) PDEU.
Tožeča stranka trdi, da je izpodbijani sklep nepravilen glede vseh treh korakov ugotovitve selektivnosti, in sicer iz več razlogov: (i) člen 185(2)(b) belgijskega zakonika o davku od dohodkov (Code des impôts sur les revenus 1992; v nadaljevanju: CIR) in pravilo o presežnem dobičku ne moreta biti izključena iz referenčnega sistema; (ii) sklep, ki ga je prejela tožeča stranka, ne odstopa niti od (a) neodvisnega tržnega načela niti (b) belgijskega sistema davka od dobička pravnih oseb in (iii) zatrjevano odstopanje bi bilo upravičeno s potrebo po izognitvi dvojni obdavčitvi.
6.
Šesti tožbeni razlog: neobstoj prednosti.
Tožeča stranka trdi, da izpodbijani sklep ne analizira obstoja prednosti. Tožeča stranka trdi, da ni prejela prednosti, vsakršna ugodnost, povezana s tem, pa je v skladu z neodvisnim tržnim načelom, ki ga določa člen 9 vzorčne davčne konvencije OECD.
7.
Sedmi tožbeni razlog: kršitev načela enakega obravnavanja.
Tožeča stranka trdi, da je z izpodbijanim sklepom kršeno načelo enakega obravnavanja, in sicer ker (i) določa, da neodvisno tržno načelo davčnim uradnikom dopušča, da povečajo davčno osnovo za multinacionalna podjetja (MNP), hkrati pa zahteva obstoj konkretnega tveganja dvojne obdavčitve za prilagoditev navzdol, in (ii) analizo prednosti omejuje na raven belgijskega MNP.
8.
Osmi tožbeni razlog: kršitev načel pravne varnosti in zakonitosti.
Izpodbijani sklep krši načelo pravne varnosti, ker (i) odstopa od pravne prakse in same prejšnje prakse Komisije in (ii) ne opredeljuje zatrjevane prednosti.
9.
Deveti tožbeni razlog: vračilo bi pomenilo dvojno obdavčitev.
Tožeča stranka trdi, da izpodbijani sklep nepravilno predpostavlja, da ni tveganja za dvojno obdavčitev, ki bi se povečalo, če bi tožeča stranka morala plačati kakršen koli znesek v postopku vračila. Tožeča stranka meni, da je treba izpodbijani sklep zato razglasiti za ničen, in sicer v delu, kjer je Belgiji naloženo, da zagotovi vračilo zneska s strani tožeče stranke.
10.
Deseti tožbeni razlog: vračilo ne more biti predmet diskrecije Komisije.
Tožeča stranka trdi, da se zdi, da izpodbijani sklep Komisiji daje diskrecijsko pravico za zavrnitev uskladitev davčnih osnov davčnih zavezancev, ki bi temeljile na dejstvih, ki so obstajala v času sprejetja sklepa.