28.11.2016
SL
Uradni list Evropske unije
C 441/20
Pritožba, ki so jo 19. septembra 2016 vložili Pieter De Meyer in drugi zoper sodbo, ki jo je 20. julija 2016 izdalo Sodišče za uslužbence v zadevi F-113/15, Adriaen in drugi/Komisija
(Zadeva T-667/16 P)
(2016/C 441/25)
Jezik postopka: angleščina
Stranke
Pritožniki: Pieter De Meyer (Bruselj, Belgija) in 8 drugih pritožnikov (zastopnik: R. Rata, odvetnik)
Druga stranka v postopku: Evropska komisija
Predlogi
Pritožniki Splošnemu sodišču predlagajo, naj:
—
razveljavi sodbo Sodišča za uslužbence z dne 20. julija 2016 v zadevi F-113/15;
—
razglasi ničnost sklepa organa Evropske komisije za imenovanja z dne 14. novembra 2014, ki je bil izdan kot upravno obvestilo št. 41-2014 in s katerim je bil določen seznam uradnikov, ki so napredovali v napredovalnem obdobju 2014, v delu, v katerem v njem ni navedenih imen pritožnikov;
—
Evropski komisiji naloži, naj nosi svoje stroške in plača stroške pritožnikov.
Pritožbeni razlogi in bistvene trditve
Pritožniki v utemeljitev pritožbe navajajo tri razloge.
1.
Prvi pritožbeni razlog: napačna uporaba prava v zvezi z zavrnitvijo prvega tožbenega razloga pritožnikov kot neutemeljenega. Pritožniki trdijo, da je Sodišče za uslužbence v zvezi z njihovim prvim tožbenim razlogom storilo štiri glavne napake:
—
prvič, Sodišče za uslužbence je v nasprotju s sodno prakso, ki se uporabi, ugotovilo, da mu ni treba preverjati zakonitosti ukrepov organa za imenovanja, če organ za imenovanja izjavi, da je izpolnil svoje zakonske dolžnosti in obveznosti;
—
drugič, Sodišče za uslužbence je napačno zavrnilo poročilo skupnega odbora za spremljanje kot dokaz in ni upoštevalo dokazane neprimerljivosti v virih informacij, ki jih je uporabil organ za imenovanje;
—
tretjič: Sodišče za uslužbence neupravičeno ni upoštevalo obstoja trditve in dokazov pritožnikov v zvezi z matematično presojo metodologije dobesednega ocenjevanja, ki jo je uporabil organ za imenovanja, ter celotnega drugega dela prvega tožbenega razloga pritožnikov;
—
četrtič: Sodišče za uslužbence je napačno domnevalo, da neobstoj dejanske preučitve primerjalnih odlik ne more pripeljati do razglasitve ničnosti sklepa o napredovanju.
2.
Drugi pritožbeni razlog: pritožniki trdijo, da je Sodišče za uslužbence v zvezi z drugim tožbenim razlogom napačno uporabilo pravo, ker:
—
prvič, je samovoljno omejilo obseg in uporabo člena 25 Kadrovskih predpisov ter temeljnih pravic, ki jih imajo pritožniki na podlagi prava Unije, na način, ki ni v skladu z voljo zakonodajalca Unije, in
—
drugič, je drugi tožbeni razlog, ki so ga navedli pritožniki, zavrnilo kot neutemeljen iz očitno napačnih razlogov.
3.
Tretji pritožbeni razlog: neobstoj nepristranskega in učinkovitega sodnega nadzora, zaradi česar je bila kršena pravica pritožnikov do učinkovitega pravnega sredstva. Pritožniki trdijo, da:
—
prvič, je sodnik poročevalec podal pristranske trditve, ki kažejo na subjektivnost v pripravljalnem poročilu, s katerim je bila vnaprej določena odločitev v zvezi s tožbenimi razlogi pritožnikov;
—
drugič: predsednik Sodišča za uslužbence ni izločil sodnika in predodelil zadeve drugemu senatu, čeprav je bilo priznano, da so bile sporne pristranske trditve kopirane iz druge zadeve z drugimi tožečimi strankami;
—
tretjič: Sodišče za uslužbence je selektivno zanemarilo in zavrnilo ključne trditve in dokaze, ne da bi jih upoštevalo ali preučilo. Skratka, pritožniki menijo, da je Sodišče za uslužbence kršilo njihovo pravico do učinkovitega pravnega sredstva, ker ni opravilo nepristranskega in učinkovitega sodnega nadzora.