SKLEP SPLOŠNEGA SODIŠČA (sedmi senat)
z dne 21. junija 2017 ( *1 )
„Ničnostna tožba — Uredba (EU, Euratom) št. 883/2013 — Zunanja preiskava OLAF — Poročilo in priporočila — Akt, zoper katerega ni pravnega sredstva — Nedopustnost“
V zadevi T‑289/16,
Inox Mare Srl s sedežem v Riminiju (Italija), ki jo zastopa R. Holzeisen, odvetnik,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki so jo sprva zastopali J. Baquero Cruz, D. Nardi in L. Grønfeldt, nato J. Baquero Cruz in D. Nardi, agenti,
tožena stranka,
zaradi predloga na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev ničnosti končnega poročila Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF) o zunanji preiskavi OF/2013/0086/B1 (THOR(2015) 40189 z dne 26. novembra 2015), priporočila generalnega direktorja OLAF v zvezi s to preiskavo (THOR(2015) 42057 z dne 9. decembra 2015) ter predhodnih in tesno povezanih aktov OLAF,
SPLOŠNO SODIŠČE (sedmi senat),
v sestavi V. Tomljenović, predsednica, A. Marcoulli (poročevalka), sodnica, in A. Kornezov, sodnik,
sodni tajnik: E. Coulon,
sprejema naslednji
Sklep
Dejansko stanje
1
Tožeča stranka, Inox Mare Srl, je kapitalska družba italijanskega prava, ki v Evropsko unijo uvaža in v njej trži pritrdilni material iz nerjavnega jekla. Med letoma 2010 in 2012 naj bi tožeča stranka kupila velikanske količine pritrdilnega materiala iz nerjavnega jekla s poreklom iz Filipinov.
2
Agenzia delle Dogane e dei Monopoli (agencija za carine in monopole, Italija) je od marca 2013 naprej na podlagi informacij, ki ji jih je poslal Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF) v okviru preiskave OF/2013/0086/B1, tožeči stranki prek petih izmed svojih območnih uradov vročila 42 zapisnikov o ugotovljenem izogibanju carinam, ki jim je sledilo 43 odločb o izterjavi in 43 odločb o naložitvi denarne kazni za skupni znesek več kot 8,5 milijona EUR.
3
Tožeča stranka se je 25. marca 2016 v okviru postopka med njo in eno od območnih služb agencije za carine in monopole seznanila s končnim poročilom OLAF o zunanji preiskavi OF/2013/0086/B1 (THOR(2015) 40189 z dne 26. novembra 2015) (v nadaljevanju: poročilo z dne 26. novembra 2015) in s priporočilom generalnega direktorja v zvezi s to preiskavo (THOR(2015) 42057 z dne 9. decembra 2015) (v nadaljevanju: priporočilo z dne 9. decembra 2015) (v nadaljevanju: skupaj: izpodbijana akta), ker sta bila ta akta med dokumenti, priloženimi vlogam te agencije.
4
V poročilu z dne 26. novembra 2015 je navedeno, da pritrdilni material iz nerjavnega jekla, ki je bil uvožen v sedem držav članic kot izdelki s poreklom s Filipinov, ki so država, deležna ugodnejše carinske obravnave, dejansko izvira s Tajvana, ki je država, za katero se uporabljajo carine in protidampinški ukrepi. V poročilu z dne 26. novembra 2015 je ugotovljeno, da uvozne dajatve za te izdelke v znesku, ocenjenem na približno 19,2 milijona EUR, od tega približno 5,6 milijona EUR v Italiji, niso bile plačane in se lahko izterjajo.
5
Generalni direktor OLAF v priporočilu z dne 9. decembra 2015 agenciji za carine in monopole priporoča, naj sprejme vse primerne ukrepe za zagotovitev izterjave zneska približno 5,6 milijona EUR, navedenega v poročilu z dne 26. novembra 2015, in prepreči vsakršno drugo oškodovanje proračuna Unije. Nazadnje, generalni direktor OLAF v navedenem priporočilu zadevno agencijo poziva, naj obvesti OLAF o morebitnih sprejetih ukrepih ali odločitvah.
Postopek in predlogi strank
6
Tožeča stranka je 3. junija 2016 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo, s katero Splošnemu sodišču predlaga, naj:
—
razglasi ničnost izpodbijanih aktov ter „predhodnih in tesno povezanih aktov OLAF“;
—
Evropski komisiji naloži plačilo stroškov.
7
Komisija je z ločeno vlogo, vloženo v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 13. julija 2016, podala ugovor nedopustnosti na podlagi člena 130(1) Poslovnika Splošnega sodišča in predlagala, naj Splošno sodišče:
—
tožbo zavrže kot nedopustno;
—
tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
8
Tožeča stranka je 25. avgusta 2016 predstavila svoja stališča glede ugovora nedopustnosti, v katerih Splošnemu sodišču predlaga, naj ugovor nedopustnosti, ki ga je podala Komisija, zavrne kot neutemeljen.
Pravo
9
Na podlagi člena 130(1) in (7) Poslovnika lahko Splošno sodišče na predlog tožene stranke odloči o nedopustnosti, ne da bi odločalo o zadevi po vsebini. Ker je v obravnavanem primeru Komisija predlagala, naj se odloči o nedopustnosti, bo Splošno sodišče odločilo o tem predlogu, ne da bi nadaljevalo postopek, saj meni, da je na podlagi listin iz spisa dejansko stanje dovolj razjasnjeno.
10
Komisija trdi, da tožeča stranka zoper izpodbijana akta ne more vložiti tožbe na podlagi člena 263 PDEU, ker poročilo, ki ga pripravi OLAF ob koncu preiskave, in priporočilo generalnega direktorja OLAF v zvezi s to preiskavo nimata zavezujočih pravnih učinkov niti za osebe, ki so navedene v teh aktih, kar v obravnavanem primeru tožeča stranka sicer ni.
11
Tožeča stranka izpodbija trditve Komisije. Zatrjuje, da je vsebina izpodbijanih aktov zavezujoča za italijanske carinske organe, ki delujejo zgolj kot pobiralec carin brez vsakršnega polja prostega preudarka.
12
Uvodoma je treba spomniti, da v skladu s členom 263, prvi odstavek, PDEU Sodišče Evropske unije nadzira zakonitost aktov s pravnim učinkom za tretje osebe.
13
V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča le ukrepi, ki povzročijo zavezujoče pravne učinke, ki lahko vplivajo na interese tožeče stranke tako, da pomembno spremenijo njen pravni položaj, pomenijo akte ali odločbe, ki so lahko predmet ničnostne tožbe (sodbi z dne 11. novembra 1981, IBM/Komisija, 60/81, EU:C:1981:264, točka 9, in z dne 26. januarja 2010, Internationaler Hilfsfonds/Komisija, C‑362/08 P, EU:C:2010:40, točka 51).
14
Kar zadeva akte OLAF, prvič, iz sodne prakse Splošnega sodišča, izoblikovane v zvezi z Uredbo (ES) št. 1073/1999 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. maja 1999 o preiskavah, ki jih izvaja OLAF (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 3, str. 91), izhaja, da poročilo, ki ga OLAF izda ob koncu svojih zunanjih in notranjih preiskav, ne spreminja pomembno pravnega položaja oseb, ki so v njem imenovane (sodba z dne 6. aprila 2006, Camós Grau/Komisija, T‑309/03, EU:T:2006:110, točka 48; glej v tem smislu tudi sklep z dne 22. junija 2015, In vivo/Komisija, T‑690/13, neobjavljen, EU:T:2015:519, točka 24). Iz iste sodne prakse izhaja, da zaradi končne narava poročila OLAF, kar zadeva postopek, s katerim je urejena preiskava tega urada, to poročilo nima nič bolj lastnosti akta, ki bi imel zavezujoče pravne učinke (sodba z dne 6. aprila 2006, Camós Grau/Komisija, T‑309/03, EU:T:2006:110, točka 49).
15
V zvezi s tem je v skladu z ustaljeno sodno prakso Splošnega sodišča iz določb Uredbe št. 1073/1999 ter zlasti iz uvodne izjave 13 in člena 9 te uredbe razvidno, da ugotovitve OLAF, ki so del končnega poročila, ne morejo avtomatično voditi k začetku sodnega ali disciplinskega postopka, ker se pristojni organi prosto odločijo o odzivu na končno poročilo in so torej edini organi, ki lahko izdajo odločbe, s katerimi se lahko poseže v pravni položaj oseb, za katere naj bi poročilo priporočilo uvedbo takih postopkov (glej sodbi z dne 6. aprila 2006, Camós Grau/Komisija, T‑309/03, EU:T:2006:110, točka 51 in navedena sodna praksa, in z dne 4. oktobra 2006, Tillack/Komisija, T‑193/04, EU:T:2006:292, točka 69 in navedena sodna praksa). OLAF v svojih poročilih sicer lahko priporoča sprejetje aktov, ki imajo zavezujoč pravni učinek, s katerimi se posega v položaj zadevnih oseb, vendar pa mnenje, ki ga podaja v zvezi s tem, niti procesno ni zavezujoče za organe, ki jim je namenjeno (sodba z dne 6. aprila 2006, Camós Grau/Komisija, T‑309/03, EU:T:2006:110, točka 50).
16
Prav tako se v skladu s sodno prakso za akt, ki posega v položaj, ne more šteti to, da urad OLAF pošlje podatke nacionalnim organom, ker to pošiljanje ne spreminja pomembno pravnega položaja zadevne osebe, saj lahko nacionalni sodni organi v skladu s členom 10(2) Uredbe št. 1073/1999 v okviru svoje pristojnosti prosto presodijo vsebino in obseg navedenih podatkov ter s tem ukrepe, ki bi jih bilo treba v zvezi z njimi sprejeti (glej sodbo z dne 20. maja 2010, Komisija/Violetti in drugi, T‑261/09 P, EU:T:2010:215, točka 47 in navedena sodna praksa; glej v tem smislu tudi sklep z dne 22. junija 2015, In vivo/Komisija, T‑690/13, neobjavljen, EU:T:2015:519, točka 24). Posledično morebitni začetek sodnega postopka po tem, ko je OLAF poslal podatke, in nadaljnji pravni akti spadajo samo in izključno v okvir odgovornosti nacionalnih organov (sodba z dne 4. oktobra 2006, Tillack/Komisija, T‑193/04, EU:T:2006:292, točka 70).
17
Drugič, načela, ki izhajajo iz sodne prakse, navedene v točkah od 14 do 16 zgoraj, se še naprej uporabljajo za pravni okvir v zvezi z zunanjimi preiskavami OLAF, vzpostavljen z novo uredbo (EU, Euratom) št. 883/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. septembra 2013 o preiskavah, ki jih izvaja OLAF, ter razveljavitvi Uredbe št. 1073/1999 in Uredbe Sveta (Euratom) št. 1074/1999 (UL 2013, L 248, str. 1).
18
Iz uvodne izjave 31 Uredbe št. 883/2013 je namreč razvidno – tako kot je bilo navedeno v uvodni izjavi 13 Uredbe št. 1073/1999 – da o tem, kakšne ukrepe bi bilo treba po končani preiskavi sprejeti na podlagi končnega poročila o preiskavi, ki ga pripravi OLAF, odločajo organi držav članic. Poleg tega je iz uvodne izjave 32 iste uredbe razvidno, da bi morali pristojni organi držav članic uradu OLAF na njegovo zahtevo poročati o „morebitnem ukrepanju“ na podlagi informacij, ki jim jih je posredoval.
19
Dalje, člen 11(1), prvi pododstavek, Uredbe št. 883/2013 najprej določa, da ko OLAF zaključi preiskavo, se pod vodstvom generalnega direktorja pripravi poročilo, v katerem so med drugim opisani postopek, ugotovljena dejstva, njihova predhodna pravna opredelitev in ocena njihovih finančnih posledic ter sklepne ugotovitve preiskave. V členu 11(1), drugi pododstavek, te uredbe je tudi natančneje določeno, da se „[p]oročilu […] priložijo priporočila generalnega direktorja glede tega, ali bi bilo treba ukrepati ali ne“, v členu 11(2) iste uredbe pa je navedeno, da so poročila dopustni dokazi v upravnih ali sodnih postopkih države članice, v katerih se njihova uporaba izkaže za potrebno, na isti način in pod istimi pogoji kot upravna poročila, ki jih pripravijo nacionalni upravni inšpektorji, ter da za poročila veljajo enaka pravila ocenjevanja kot za upravna poročila in da imajo enako dokazno vrednost. Člen 11(3) zadevne uredbe nato določa, da se poročila in priporočila, pripravljena po opravljeni zunanji preiskavi, pošljejo pristojnim organom zadevnih držav članic, po potrebi pa tudi pristojnim službam Komisije. Nazadnje, člen 11(6) Uredbe št. 883/2013 določa, da pristojni organi zadevne države članice urad OLAF na njegovo zahtevo pravočasno obvestijo o „morebitnih ukrepih, sprejetih“ na podlagi priporočil, poslanih po opravljeni zunanji preiskavi.
20
Na eni strani iz določb člena 11(2) Uredbe št. 883/2013 izhaja, da so poročila OLAF zgolj dokazi, ki jih je mogoče uporabiti v nacionalnih upravnih ali sodnih postopkih, da se presojajo po pravilih glede dokazovanja, določenih v nacionalnem pravu, in da imajo dokazno vrednost, določeno z navedenim nacionalnim pravom. Torej ne gre za akte, ki na podlagi Uredbe št. 883/2013 posegajo v položaj oseb, imenovanih v njih.
21
Na drugi strani v skladu z določbami člena 11(3) Uredbe št. 883/2013 pošiljanja poročila in priporočil pristojnim nacionalnim organom ne spremljajo obveznosti glede ukrepov, ki bi jih morali navedeni organi na podlagi zadevnih aktov sprejeti v zvezi z osebami, ki so v njih imenovane. Čeprav člen 11(6) Uredbe št. 883/2013, kot se nanj sklicuje tožeča stranka, res določa, da so nacionalni organi dolžni urad OLAF na njegovo zahtevo obvestiti o ukrepih, sprejetih na podlagi njegovih priporočil, ostaja dejstvo, da v skladu z besedilom iste določbe navedeni ukrepi niso obvezni, temveč so „morebitni“.
22
Iz določb Uredbe št. 883/2013 ter zlasti iz uvodne izjave 31 in člena 11 te uredbe je torej razvidno – kot je določeno s sodno prakso, navedeno zgoraj v točki 15 – da poročilo in priporočila, ki jih OLAF pripravi po opravljeni zunanji preiskavi in pošlje pristojnim organom zadevne države članice, ne morejo avtomatično voditi k začetku upravnega ali sodnega postopka na nacionalni ravni in še manj k sprejetju nadaljnjih pravnih aktov. O ukrepih, ki jih je treba sprejeti na podlagi tega poročila in teh priporočil, namreč odločajo nacionalni organi, ki so torej edini organi, ki lahko izdajo odločbe, s katerimi se lahko poseže v pravni položaj oseb, za katere bi OLAF priporočil uvedbo takih postopkov.
23
Te ugotovitve ne omaje okoliščina, na katero se sklicuje tožeča stranka, in sicer, da člen 11(1), drugi pododstavek, Uredbe št. 883/2013 določa, da so v priporočilih, ki jih pripravi OLAF, „po potrebi navedeni vsi disciplinski, upravni, finančni in/ali sodni ukrepi […] pristojnih organov držav članic“.
24
Opozoriti je namreč treba, da izraza „doivent prendre“ (morajo sprejeti), ki je uporabljen v francoski različici člena 11(1), drugi pododstavek, Uredbe št. 883/2013 in v bistvu tudi v italijanski različici (devono adottare), ni mogoče najti v drugih jezikovnih različicah te določbe, kot so angleška, nemška, bolgarska, grška ali portugalska.
25
Spomniti je treba, da je treba vsem jezikovnim različicam besedila prava Unije načeloma priznati enako vrednost. Za zagotovitev enotnosti razlage prava Unije je zato treba v primeru razhajanj med temi različicami zadevno določbo razlagati glede na splošno sistematiko in namen ureditve, katere del je (glej sodbo z dne 20. septembra 2012, Madžarska/Komisija, T‑89/10, neobjavljena, EU:T:2012:451, točka 43 in navedena sodna praksa).
26
V obravnavanem primeru pa je treba najprej ugotoviti, da se člen 11(1) Uredbe št. 883/2013 ne nanaša na učinke, temveč le na vsebino poročila in priporočil. Tako se, med drugim, v angleški različici te določbe izraz „shall“ izrecno nanaša na vsebino priporočil (shall […] indicate). Dalje, odstavka 3 in 6 člena 11 Uredbe št. 883/2013 urejata pošiljanje poročila in priporočil pristojnim nacionalnim organom oziroma nadaljevanje po tem pošiljanju. Te določbe ne vsebujejo obveznosti glede ukrepov, ki bi jih morali navedeni organi na podlagi zadevnih aktov sprejeti v zvezi z osebami, ki so v njih imenovane. Nazadnje, spomniti je treba, da iz uvodne izjave 31 Uredbe št. 883/2013 izhaja, da o tem, kakšne ukrepe je treba sprejeti na podlagi poročil OLAF, odločajo nacionalni organi.
27
Ob upoštevanju splošne sistematike in namena zadevne ureditve zato člena 11(1) Uredbe št. 883/2013 ni mogoče razlagati tako, da pripelje do obveznosti za nacionalne organe, na katere so naslovljena poročilo in priporočila OLAF, glede ukrepov, ki bi jih morali navedeni organi na podlagi zadevnih aktov sprejeti v zvezi z osebami, ki so v njih imenovane.
28
Skratka, ustaljena sodna praksa Splošnega sodišča v zvezi z akti OLAF in upoštevne določbe Uredbe št. 883/2013 kažejo, da izpodbijana akta nimata nobenih zavezujočih pravnih učinkov, ki bi lahko pomembno spreminjali pravni položaj tožeče stranke, v smislu sodne prakse, navedene zgoraj v točki 13, ker nacionalni organi v okviru izvajanja svojih pristojnosti odločajo o ukrepih, ki jih je treba sprejeti na podlagi poročila z dne 26. novembra 2015 in zlasti priporočila z dne 9. decembra 2015.
29
Enako je treba ugotoviti v zvezi s „predhodnimi in tesno povezanimi akti OLAF“, in sicer v zvezi z – kot je navedeno v stališčih glede ugovora nedopustnosti – „vmesnimi informacijami iz člena 12 [Uredbe št. 883/2013]“, ki naj bi jih OLAF posredoval italijanskim carinskim organom. Ne da bi se bilo treba opredeliti do vprašanja, ali je bila tožba pravilno vložena zoper navedene akte, kar Komisija izpodbija, je treba namreč spomniti, da se to, da urad OLAF pošlje podatke nacionalnim organom, nikakor ne more šteti za akt, ki posega v položaj, ker na podlagi člena 12 Uredbe št. 883/2013 organi, ki prejmejo podatke od urada OLAF, v okviru svojih pristojnosti presojajo vsebino in obseg navedenih podatkov ter s tem ukrepe, ki jih je treba v zvezi s tem sprejeti (glej po analogiji sodbo z dne 20. maja 2010, Komisija/Violetti in drugi, T‑261/09 P, EU:T:2010:215, točka 47 in navedena sodna praksa, ter sklep z dne 22. junija 2015, In vivo/Komisija, T‑690/13, neobjavljen, EU:T:2015:519, točka 24).
30
Tudi ob predpostavki, da so se v obravnavanem primeru italijanski carinski organi, ki so tožeči stranki vročili carinske akte, omenjene zgoraj v točki 2, dejansko oprli na vmesne informacije iz točke 29 zgoraj ali celo na – po seznanitvi z njima – poročilo z dne 26. novembra 2015 ali priporočilo z dne 9. decembra 2015, pa ta okoliščina ne pomeni, da imajo akti OLAF zavezujoče pravne učinke, ker carinski akti, omenjeni zgoraj v točki 2, niso bili avtomatično rezultat navedenih aktov OLAF, temveč so jih italijanski carinski organi sprejeli v okviru lastnih pristojnosti.
31
Teh ugotovitev ni mogoče ovreči z nobeno od trditev, ki jih navaja tožeča stranka.
32
Na prvem mestu tožeča stranka trdi, da se z izpodbijanima aktoma izključuje njena pravica do tega, da ji agencija za carine in monopole na podlagi členov od 116 do 121 Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije (UL 2013, L 269, str. 1, v nadaljevanju: carinski zakonik Unije) povrne ali odpusti uvozne dajatve. Zatrjuje tudi, da se z izpodbijanima aktoma posega v njeno pravico, da na podlagi členov 38 in 39 carinskega zakonika Unije pridobi status pooblaščenega gospodarskega subjekta.
33
Teh trditev ni mogoče sprejeti, ker glede na ugotovitve, podane zgoraj v točki 22, poročilo z dne 26. novembra 2015 in priporočilo z dne 9. decembra 2015 ne pripeljeta avtomatično do obveznosti za nacionalne organe, da sprejmejo neki ukrep zoper tožečo stranko, in ker samo ti organi v okviru izvajanja svojih pristojnosti odločajo o ukrepih, ki jih je treba sprejeti na podlagi teh dveh aktov, tudi na carinskem področju.
34
V zvezi s tem je treba spomniti, da iz ustaljene sodne prakse Splošnega sodišča izhaja, da so za uporabo carinskega materialnega prava Unije, vključno s sprejemanjem odločb, s katerimi se zahteva naknadno plačilo nepobranih dajatev, izključno pristojni nacionalni carinski organi. Odločbe, ki jih sprejmejo ti organi na podlagi tega prava, je mogoče izpodbijati pred nacionalnimi sodišči, ta pa lahko zadevo predložijo Sodišču na podlagi člena 267 PDEU (sodba z dne 16. aprila 2015, Schenker Customs Agency/Komisija, T‑576/11, EU:T:2015:206, točka 49 in navedena sodna praksa; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 12. novembra 2013, Wünsche Handelsgesellschaft International/Komisija, T‑147/12, neobjavljena, EU:T:2013:587, točki 24 in 25 ter navedena sodna praksa).
35
Natančneje, prvič, glede morebitnega zahtevka za povračilo ali odpust uvoznih dajatev je treba spomniti, da iz sodne prakse izhaja, da nacionalni carinski organi sami presojajo zahtevke, ki jih vloži vsak uvoznik, da bi upoštevali vsako dejansko ali pravno posebnost, ki je lahko značilna za konkretni položaj vsakega subjekta (glej v tem smislu sodbo z dne 12. marca 2015, Vestel Iberia in Makro autoservicio mayorista/Komisija, T‑249/12 in T‑269/12, neobjavljena, EU:T:2015:150, točke od 79 do 82).
36
Drugič, kar zadeva morebitni zahtevek za podelitev statusa pooblaščenega gospodarskega subjekta, ne iz členov 38 in 39 carinskega zakonika Unije ne iz člena 24 Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2015/2447 z dne 24. novembra 2015 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje nekaterih določb carinskega zakonika Unije (UL 2015, L 343, str. 558, v nadaljevanju: Izvedbena uredba) nikakor ne izhaja, da je treba v obravnavanem primeru na podlagi izpodbijanih aktov za tožečo stranko avtomatično šteti, da ne izpolnjuje merila, ki je omenjeno v členu 39(a) carinskega zakonika Unije ter se nanaša na odsotnost hujših ali ponavljajočih se kršitev carinske zakonodaje in davčnih predpisov ter hujših kaznivih dejanj v zvezi z gospodarsko dejavnostjo vložnika.
37
Na podlagi člena 29(4) Izvedbene uredbe namreč nacionalni carinski organ preverja izpolnjevanje meril iz člena 39 carinskega zakonika Unije. V ta namen razpolaga z lastno diskrecijsko pravico, ki mu med drugim omogoča, da „upošteva posebne značilnosti gospodarskih subjektov, zlasti malih in srednjih podjetij“. Nacionalni carinski organ lahko na podlagi člena 24(2) Izvedbene uredbe glede merila iz člena 39(a) carinskega zakonika Unije tudi meni, da „je kršitev manjšega pomena glede na število ali obseg povezanih postopkov“, in upošteva okoliščino, da sam „ne dvomi o dobri veri vložnika“.
38
Ker morajo torej italijanski carinski organi uporabljati carinsko pravo Unije in med drugim sami presoditi morebitni zahtevek za povračilo ali odpust, ki bi ga vložila tožeča stranka, in morebitni zahtevek za podelitev statusa pooblaščenega gospodarskega subjekta, izpodbijana akta nikakor ne prejudicirata izvajanja navedene diskrecijske pravice.
39
Na drugem mestu tožeča stranka navaja, da če bi se njena tožba štela za nedopustno, bi se ji odreklo učinkovito sodno varstvo, saj je možnost predloga za sprejetje predhodne odločbe negotova in hipotetična.
40
V zvezi s tem je treba spomniti, kot je bilo ugotovljeno zgoraj v točki 22, nacionalni organi odločajo o ukrepih, ki jih je treba nameniti priporočilom, ki jim jih pošlje OLAF. Tako morajo sami preveriti, ali prejete informacije upravičujejo ali zahtevajo uvedbo postopka. Zato je treba sodno varstvo pred takim postopkom zagotoviti na nacionalni ravni z vsemi jamstvi, določenimi v nacionalnem pravu, vključno s tistimi, ki izhajajo iz temeljnih pravic, ki jih morajo države članice kot sestavni del splošnih načel prava Unije prav tako upoštevati pri izvajanju zakonodaje Unije. V okviru pravnega sredstva, vloženega na nacionalni ravni, ima sodišče, ki odloča o njem, možnost, v nekaterih primerih pa celo obveznost, da s predlogom za sprejetje predhodne odločbe, naslovljenim na Sodišče na podlagi člena 267 PDEU, to povpraša, po potrebi na pobudo strank, o razlagi določb prava Unije, za katere meni, da so potrebne za izdajo sodbe (glej v tem smislu sklep z dne 19. aprila 2005, Tillack/Komisija, C‑521/04 P(R), EU:C:2005:240, točki 38 in 39, in sodbo z dne 20. julija 2016, Oikonomopoulos/Komisija, T‑483/13, EU:T:2016:421, točki 28 in 32).
41
Poleg tega je treba v zvezi s trditvijo tožeče stranke, ki se v bistvu nanaša na domnevno relativno neučinkovitost predloga za sprejetje predhodne odločbe v obravnavanem primeru glede na direktno ničnostno tožbo, opozoriti, da taka trditev, tudi če se šteje za dokazano, ne more pripeljati do tega, da bi lahko Splošno sodišče nadomestilo ustavno oblast Unije, da bi spremenilo sistem pravnih sredstev in postopkov, ki ga določata Pogodbi ter katerega namen je Sodišču in Splošnemu sodišču poveriti nadzor nad zakonitostjo aktov institucij. Taka trditev v nobenem primeru ne omogoča, da bi akti, ki niso izpodbojni, ker nimajo zavezujočih pravnih učinkov v smislu člena 263, prvi odstavek, PDEU, postali izpodbojni (glej po analogiji sodbo z dne 27. junija 2000, Salamander in drugi/Parlament in Svet, T‑172/98 in od T‑175/98 do T‑177/98, EU:T:2000:168, točka 75 in navedena sodna praksa, ter sklep z dne 12. januarja 2007, SPM/Komisija, T‑447/05, EU:T:2007:3, točka 82 in navedena sodna praksa).
42
Na tretjem mestu, glede tega, da naj bi OLAF kršil postopkovna pravila, pravico do dokazovanja in kontradiktornega postopka, pa tudi temeljne pravice in pravico tožeče stranke do sodnega varstva pred nezakonitimi preiskovalnimi dejanji, je treba opozoriti, da iz sodne prakse izhaja, da postopkovne nepravilnosti, navajane v okviru ničnostne tožbe, za katere bi se tako kot v obravnavanem primeru zatrjevalo, da so podane pri poročilu OLAF o preiskavi, navedenemu poročilu ne morejo dati lastnosti akta, s katerim se posega v položaj. Take kršitve se lahko namreč uveljavljajo zgolj za podkrepitev tožbe zoper naknadni izpodbojni akt, če bi vplivale na njegovo vsebino, ne pa neodvisno od takega akta (glej sodbo z dne 6. aprila 2006, Camós Grau/Komisija, T‑309/03, EU:T:2006:110, točka 55 in navedena sodna praksa).
43
Poleg tega je treba spomniti, da v skladu s sodno prakso teža domnevne neizpolnitve obveznosti zadevne institucije ali obseg iz tega izhajajoče kršitve temeljnih pravic ne omogočata odstopanja od uporabe absolutnih procesnih predpostavk, določenih v Pogodbi, in ne moreta povzročiti, da bi akti, ki niso izpodbojni, ker nimajo zavezujočih pravnih učinkov, postali izpodbojni. Izpodbojnost akta namreč ne more izhajati iz njegove morebitne nezakonitosti (glej v tem smislu sodbo z dne 15. januarja 2003, Philip Morris International/Komisija, T‑377/00, T‑379/00, T‑380/00, T‑260/01 in T‑272/01, EU:T:2003:6, točka 87).
44
Na četrtem mestu tožeča stranka trdi, da so ji podatki, ki jih je OLAF poslal agenciji za carine in monopole, povzročili nepremoženjsko škodo zaradi nekaterih sporočil za medije, ki jih je objavila ta agencija, in člankov v tisku, povezanih z njimi. Toda tudi če bi se štelo, da taki elementi lahko pomenijo škodo, poročilu z dne 26. novembra 2015 in priporočilu z dne 9. decembra 2015 vseeno ne morejo dati lastnosti aktov, s katerimi se posega v položaj, v smislu člena 263 PDEU (glej v tem smislu sodbo z dne 6. aprila 2006, Camós Grau/Komisija, T‑309/03, EU:T:2006:110, točka 56).
45
Na petem mestu, rešitve, ki je bila uporabljena v sklepu z dne 13. aprila 2011, Planet/Komisija (T‑320/09, EU:T:2011:172), in na katero se tožeča stranka sklicuje za podkrepitev sklepanja, da sta poročilo z dne 26. novembra 2015 in priporočilo z dne 9. decembra 2015 izpodbojna akta, ni mogoče prenesti na obravnavano zadevo, zlasti zaradi lastnosti aktov, ki so bili predmet navedenega sklepa.
46
Opozoriti je namreč treba, prvič, da je iz točk od 21 do 27 in 53 sklepa z dne 13. aprila 2011, Planet/Komisija (T‑320/09, EU:T:2011:172), razvidno, da se je zadeva, v kateri je bil izdan ta sklep, nanašala na akte, sprejete ob koncu „posebnega postopka“ za vpis subjekta na opozorilni seznam, ter, natančneje, na zahtevek urada OLAF računovodji Komisije, naj za neki subjekt aktivira opozorilo v sistemu zgodnjega opozarjanja (EWS), in na samo aktivacijo opozorila od računovodje Komisije. Drugič, iz točk 47 in 48 navedenega sklepa je razvidno, da so imeli navedeni akti učinke, ki so pomembno spreminjali pravni položaj subjekta, vpisanega na opozorilni seznam, ker je moral ta po aktivaciji opozorila, da bi pridobil finančna sredstva Unije, izpolnjevati oziroma se podvreči pogojem ali strožjim previdnostnim ukrepom, ki so jih naložili zadevni odredbodajalci.
47
V obravnavanem primeru pa izpodbijana akta OLAF nista zavezujoča za organe, na katere sta naslovljena, in ne spreminjata pomembno pravnega položaja tožeče stranke, kar zadeva posledice, ki bi jih navedeni organi morali izpeljati iz teh aktov.
48
Na šestem mestu, sodne prakse, ki jo navaja tožeča stranka, da bi dokazala neobstoj diskrecijske pravice italijanskih carinskih organov, to sta sodbi z dne 23. novembra 1971, Bock/Komisija (62/70, EU:C:1971:108), in z dne 17. januarja 1985, Piraiki-Patraiki in drugi/Komisija (11/82, EU:C:1985:18), ni mogoče prenesti na obravnavano zadevo.
49
Poudariti je namreč treba, da je iz točk od 3 do 11 sodbe z dne 23. novembra 1971, Bock/Komisija (62/70, EU:C:1971:108), in iz točk od 2 do 32 sodbe z dne 17. januarja 1985, Piraiki-Patraiki in drugi/Komisija (11/82, EU:C:1985:18), razvidno, da se ti sodbi nista navezovali na vprašanje, ali imata akta, ki sta bila sporna, zavezujoče pravne učinke v smislu člena 263, prvi odstavek, PDEU, temveč sta zadevali vprašanje, ali se navedena akta neposredno in posamično nanašata na tožeče stranke v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU.
50
V vsakem primeru je treba opozoriti, da je v točkah 23 in 26 sklepa z dne 6. marca 2014, Northern Ireland Department of Agriculture and Rural Development/Komisija (C‑248/12 P, neobjavljen, EU:C:2014:137), Sodišče sámo ugotovilo, da je rešitev, določeno v sodbi z dne 17. januarja 1985, Piraiki-Patraiki in drugi/Komisija (11/82, EU:C:1985:18), mogoče pojasniti s posebnimi položaji, v zvezi s katerimi je bila sprejeta, in da je to razvidno že iz besedila te sodbe.
51
V zvezi s tem je dovolj spomniti, da sta se tako sodba z dne 23. novembra 1971, Bock/Komisija (62/70, EU:C:1971:108), kot sodba z dne 17. januarja 1985, Piraiki-Patraiki in drugi/Komisija (11/82, EU:C:1985:18), nanašali na posebna primera, v katerih je Komisija na zahtevo države članice tej odobrila sprejetje zaščitnih ukrepov. V teh okoliščinah ni nobenega dvoma, da bo država članica, ki je zahtevala te ukrepe, te polno izvršila (glej sklep z dne 8. julija 2004, Regione Siciliana/Komisija, T‑341/02, EU:T:2004:228, točka 79). Vendar v obravnavanem primeru take okoliščine niso podane.
52
Iz vsega navedenega izhaja, da izpodbijana akta in vsekakor tudi „predhodni in tesno povezani akti OLAF“ nimajo zavezujočih pravnih učinkov, zato jih ni mogoče šteti za izpodbojne akte v smislu člena 263, prvi odstavek, PDEU.
53
Zato je treba to tožbo zavreči kot nedopustno.
Stroški
54
V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker tožeča stranka ni uspela, ji je treba v skladu s predlogom Komisije naložiti plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (sedmi senat)
sklenilo:
1.
Tožba se zavrže kot nedopustna.
2.
Družba Inox Mare Srl nosi svoje stroške in stroške, ki jih je priglasila Evropska komisija.
V Luxembourgu, 21. junija 2017.
Sodni tajnik
E. Coulon
Predsednica
V. Tomljenović
( *1 ) Jezik postopka: italijanščina.