3.6.2019
SL
Uradni list Evropske unije
C 187/11
Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 19. marca 2019 (predlog za sprejetje predhodne odločbe Bundesverwaltungsgericht – Nemčija) – Bashar Ibrahim (C-297/17), Mahmud Ibrahim in drugi (C-318/17), Nisreen Sharqawi, Yazan Fattayrji, Hosam Fattayrji (C-319/17)/Bundesrepublik Deutschland, Bundesrepublik Deutschland/Taus Magamadov (C-438/17)
(Združene zadeve C-297/17, C-318/17, C-319/17 in C-438/17) (1)
(Predhodno odločanje - Območje svobode, varnosti in pravice - Skupni postopki za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite - Direktiva 2013/32/EU - Člen 33(2)(a) - Zavrženje prošnje za azil kot nedopustne s strani organov države članice zaradi predhodnega priznanja subsidiarne zaščite v drugi državi članici - Člen 52 - Področje uporabe ratione temporis te direktive - Člena 4 in 18 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah - Sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka v tej drugi državi članici - Sistematično zavračanje prošenj za azil - Dejanska in izkazana nevarnost biti podvržen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju - Življenjske razmere oseb, ki jim je priznana subsidiarna zaščita v tej zadnji državi)
(2019/C 187/13)
Jezik postopka: nemščina
Predložitveno sodišče
Bundesverwaltungsgericht
Stranke v postopku v glavni stvari
Tožeče stranke: Bashar Ibrahim (C-297/17), Mahmud Ibrahim, Fadwa Ibrahim, Bushra Ibrahim, Mohammad Ibrahim, Ahmad Ibrahim (C-318/17), Nisreen Sharqawi, Yazan Fattayrji, Hosam Fattayrji (C-319/17), Bundesrepublik Deutschland (C-438/17)
Toženi stranki: Bundesrepublik Deutschland (C-297/17, C-318/17, C-319/17), Taus Magamadov (C-438/17)
Izrek
1.
Člen 52, prvi odstavek, Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite je treba razlagati tako, da državi članici omogoča, da določi takojšnjo uporabo nacionalne določbe, s katero je bil prenesen člen 33(2)(a) te direktive, za prošnje za azil, o katerih še ni bilo dokončno odločeno ter ki so bile vložene pred 20. julijem 2015 in pred začetkom veljavnosti te nacionalne določbe. Vendar ta člen 52, prvi odstavek, v povezavi zlasti z navedenim členom 33 nasprotuje taki takojšnji uporabi v položaju, v katerem sta bili tako prošnja za azil kot zahteva za ponovni sprejem vloženi pred začetkom veljavnosti Direktive 2013/32 in v skladu s členom 49 Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, še v celoti spadata na področje uporabe Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003 z dne 18. februarja 2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države.
2.
V položaju, kakršen je ta v zadevah C-297/17, C-318/17 in C-319/17, je treba člen 33 Direktive 2013/32 razlagati tako, da državam članicam omogoča, da prošnjo za azil zavržejo kot nedopustno na podlagi odstavka (2)(a) tega člena 33, ne da bi morale ali mogle najprej izvesti postopek za sprejem ali postopek za ponovni sprejem, določena z Uredbo št. 604/2013.
3.
Člen 33(2)(a) Direktive 2013/32 je treba razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da država članica uporabi možnost iz te določbe, da prošnjo za priznanje statusa begunca zavrže kot nedopustno, ker je druga država članica prosilcu že priznala subsidiarno zaščito, kadar navedeni prosilec kot oseba, ki ji je priznana subsidiarna zaščita, v tej drugi državi članici zaradi predvidljivih življenjskih razmer ne bi bil izpostavljen resni nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Okoliščina, da osebe, ki jim je priznana taka subsidiarna zaščita, v navedeni državi članici ne prejemajo nobene dajatve za kritje stroškov za preživetje ali pa tako dajatev prejemajo, vendar je ta znatno nižja kot v drugih državah članicah, pri čemer pa te osebe v zvezi s tem niso obravnavane drugače kot državljani te države članice, je lahko podlaga za ugotovitev, da obstaja dejanska nevarnost, da bi bil ta prosilec tam izpostavljen taki nevarnosti, le če povzroči, da bi se ta prosilec zaradi svoje posebne ranljivosti neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašel v položaju hudega materialnega pomanjkanja.
Člen 33(2)(a) Direktive 2013/32 je treba razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da država članica uporabi to možnost, kadar azilni postopek v drugi državi članici, ki je prosilcu priznala subsidiarno zaščito, sistematično – brez dejanske preučitve – privede do zavrnitve priznanja statusa begunca prosilcem za mednarodno zaščito, ki izpolnjujejo pogoje iz poglavij II in III Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite.
(1) UL C 309, 18.9.2017.
UL C 347, 16.10.2017.
Full & Egal Universal Law Academy