SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE
JULIANE KOKOTT,
predstavljeni 22. marca 2018 ( 1 )
Zadeva C‑390/17 P
Irit Azoulay,
Andrew Boreham,
Mirja Bouchard,
Darren Neville
proti
Evropskemu parlamentu
„Pritožba – Javni uslužbenci – Osebni prejemki – Družinski dodatki – Dodatek za šolanje – Zavrnitev vračila šolnine – Avtonomna razlaga pojma šolnina – Člen 3(1) Priloge VII h Kadrovskim predpisom“
I. Uvod
1.
Tako kot se družinska politika nekaterih držav članic nanaša tudi na finančna vprašanja, se tudi na ravni institucij Evropske unije osebju teh institucij določa izplačilo družinskih prejemkov. Ti zajemajo gospodinjski dodatek, ki se izplača uradniku, ki vzdržuje družino, povečan za dodatek za vsakega vzdrževanega otroka, ter dodatek za šolanje, ki pokriva stroške šolanja, ki jih uradnik plača, ker njegov otrok obiskuje izobraževalno ustanovo. Spor med strankami v obravnavani zadevi se nanaša na pogoje za upravičenost do zadnjenavedenega dodatka.
2.
Pogoji, ki jih je treba izpolnjevati za upravičenost do dodatka za šolanje, so bili leta 2004 v okviru reforme Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije spremenjeni. Prej se je ta dodatek v zvezi z osnovno in srednjo šolo uradniku izplačeval ( 2 ) ne glede na ustanovo, ki jo obiskuje njegov otrok, z reformo pa je bil uveden pogoj plačljivosti ustanove, ki daje pravico do dodatka. ( 3 ) Namen je bil „dodatek za šolanje […] v bodoče bolj uskladiti z dejanskimi izdatki“. ( 4 )
3.
Evropski parlament je zaradi brezplačnosti šole, ki jo obiskujejo otroci pritožnikov, zadnjenavedenim leta 2015 zavrnil zahtevano izplačilo dodatka za šolanje, ki jim ga je izplačeval prejšnja leta. Pritožniki menijo, da bi ga morali še naprej prejemati.
4.
Navedeni spor je nastal zaradi posebnega načina, na katerega so zadevne izobraževalne ustanove zahtevale finančno udeležbo pritožnikov. Te ustanove namreč subvencionirajo lokalni javni organi, zaradi česar morajo v skladu z belgijsko Ustavo omogočati brezplačen dostop do izobraževanja. ( 5 ) Vendar pa se zadevne ustanove pri svojem financiranju opirajo tudi na neprofitna združenja, ki so z njimi povezana in v zvezi s katerimi so starši dijakov pozvani, naj jim plačajo prispevek. Ta prispevek je tisti, katerega vračilo v obliki dodatka za šolanje zahtevajo pritožniki.
5.
V tej zadevi s področja javnih uslužbencev – ki je med prvimi, ki jih Sodišče obravnava v pritožbenem postopku po prenehanju delovanja Sodišča za uslužbence in vrnitve njegove pristojnosti na Splošno sodišče – mora Sodišče odločiti, ali je Splošno sodišče v konkretnih okoliščinah te zadeve pravilno ugotovilo, da plačila takšnega prispevka ni mogoče pokriti z dodatkom za šolanje.
II. Pravni okvir
6.
Pravni okvir obravnavane zadeve določajo v nadaljevanju navedene določbe Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi). ( 6 )
7.
Družinski dodatki, do katerih je upravičen uradnik, v skladu s členom 67(1)(c) Kadrovskih predpisov vključujejo dodatek za šolanje.
8.
Člen 3(1) Priloge VII h Kadrovskim predpisom določa pogoje za uveljavljanje pravice do dodatka za šolanje:
„Ob upoštevanju pogojev, določenih v splošnih izvedbenih predpisih, uradnik prejme dodatek za šolanje v višini dejanskih stroškov izobraževanja, ki jih nosi, do največ 260,95 [EUR] ( 7 ) na mesec za vsakega vzdrževanega otroka […], ki je star najmanj pet let in se redno šola v osnovni ali srednji šoli, ki zaračunava šolnino, ali v visokošolskem zavodu. Zahteva glede šolanja v šoli, ki zaračunava šolnino, se ne uporablja za povračilo stroškov šolskega prevoza.
[…].“
9.
Parlament je 18. maja 2004 na podlagi člena 110 Kadrovskih predpisov sprejel Splošne izvedbene predpise v zvezi z dodelitvijo dodatka za šolanje, določenega s členom 3 Priloge VII h Kadrovskim predpisom (v nadaljevanju: SIP). ( 8 ) Člen 1 SIP razlikuje med pavšalnim dodatkom za šolanje A, ki se izplača za otroke, mlajše od petih let, ali tiste, ki osnovne šole še ne obiskujejo, in dodatkom za šolanje B. Člen 3 SIP v zvezi z zadnjenavedenim dodatkom določa:
„Do višine najvišjega zneska, ki je določen v členu 3(1), prvi in tretji pododstavek, Priloge VII h Kadrovskim predpisom, dodatek za šolanje B pokriva:
(a)
stroške vpisa in obiskovanja izobraževalne ustanove;
(b)
stroške prevoza;
brez kakršnih koli drugih stroškov, zlasti:
–
obveznih stroškov, kot so stroški nakupa knjig, šolskega materiala ali športne opreme, kritje šolskega zavarovanja in zdravstvenih izdatkov, stroški izpitov, stroški za skupne zunajšolske dejavnosti (kot so ekskurzije, šolski obiski in potovanja, športno usposabljanje itd.), kot tudi drugih stroškov v zvezi z izvedbo šolskega programa obiskovane izobraževalne ustanove,
–
stroškov, ki izhajajo iz sodelovanja otroka v poletni in zimski šoli v naravi, pri pouku na prostem in podobnih dejavnostih.“
III. Dejansko stanje in postopek pred Splošnim sodiščem
10.
Pritožniki so začasni uslužbenci oziroma uradniki Evropskega parlamenta, ki prebivajo v Belgiji. Njihovi otroci obiskujejo izobraževalni ustanovi, ( 9 ) katerih skupna značilnost je, da ju subvencionira Communauté française de Belgique (belgijska francoska skupnost), vendar ne v celoti. Zadevni ustanovi se financirata tudi iz lastnih virov, ki jima jih med drugim zagotavljajo neprofitna združenja (v nadaljevanju: združenja), v zvezi s katerimi so starši upoštevnih dijakov pozvani, naj jim plačajo prispevek.
11.
Parlament je do vključno šolskega leta 2013/2014 kot šolnino do predpisanega najvišjega zneska povrnil prispevek, ki so ga starši otrok, ki so že obiskovali te ustanove, plačevali združenjem. Parlament je 24. aprila 2015 zavrnil prošnje za povračilo prispevka, ki so ga pritožniki plačali združenjem za šolsko leto 2014/2015, ker naj ne bi bili izpolnjeni pogoji iz člena 3(1) Priloge VII h Kadrovskim predpisom (v nadaljevanju: zavrnilne odločbe). Po mnenju Parlamenta zadevni šoli nista bili plačljivi izobraževalni ustanovi v smislu te določbe, ker naj prostovoljni prispevki pritožnikov združenjem ne bi spadali v brezplačni obvezni izobraževalni okvir, kot je določen z belgijsko zakonodajo.
12.
Parlament je, čeprav je 17. in 19. novembra 2015 zavrnil tudi upravne pritožbe pritožnikov zoper navedene odločbe, pritožnikom za obiskovanje zadevnih ustanov nesporno in izjemoma odobril dodatek za šolanje za leto 2014/2015, ne pa več za prihodnja šolska leta.
13.
Pritožniki so 17. februarja 2016 vložili tožbo za razglasitev ničnosti zavrnilnih odločb Parlamenta, pri čemer pa niso zahtevali nesporne in izjemne dodelitve dodatka za šolanje za leto 2014/2015, in zahtevali, naj se Parlamentu naloži izplačilo dodatka za šolanje za leto 2015/2016. Pritožniki so se pri tem oprli na tri tožbene razloge, ki so se nanašali, prvi na kršitev člena 3(1) Priloge VII h Kadrovskim predpisom in očitno napako pri presoji, drugi na kršitev načela varstva legitimnih pričakovanj, tretji pa na kršitev načel enakega obravnavanja in dobrega upravljanja.
14.
Splošno sodišče je s sodbo z dne 28. aprila 2017 (v nadaljevanju: izpodbijana sodba) ( 10 ) vse navedene tožbene razloge in posledično tudi predloge za razglasitev ničnosti zavrnilnih odločb zavrnilo. Ob upoštevanju te zavrnitve je razsodilo, da o predlogih za naložitev Parlamentu, naj pritožnikom izplača dodatek za šolanje za leto 2015/2016, ni treba odločiti.
IV. Postopek pred Sodiščem in predlogi strank
15.
Pritožniki so 28. junija 2017 zoper sodbo Splošnega sodišča skupaj vložili to pritožbo.
16.
Pritožniki Sodišču predlagajo, naj:
–
izpodbijano sodbo razveljavi;
–
ugodi predlogom, ki so jih pritožniki v postopku na prvi stopnji predložili v okviru tožbe v zadevi T‑580/16; ( 11 )
–
nasprotni stranki naloži plačilo stroškov.
17.
Parlament Sodišču predlaga, naj:
–
pritožbo zavrne kot neutemeljeno;
–
pritožnikom naloži plačilo stroškov.
18.
Sodišče je v zvezi s pritožbo izvedlo pisni postopek.
V. Pravna presoja
19.
Pritožniki menijo, da je bilo v izpodbijani sodbi pravo večkrat napačno uporabljeno, med drugim z izkrivljanjem dejstev in neobstojem obrazložitve. Natančneje, Splošno sodišče naj bi, prvič, napačno uporabilo pravo in izkrivilo dejstva s tem, da je zavrnilo samostojno in enotno razlago pojma „šolnina“ v smislu pravnega reda Unije. ( 12 ) Drugič, ugotovitve Splošnega sodišča v izpodbijani sodbi naj bi bile vsebinsko napačne. ( 13 ) Tretjič, Splošno sodišče naj bi napačno uporabilo pravo pri razlagi ustaljene sodne prakse glede skladnosti med predhodno upravno pritožbo in tožbo. ( 14 ) Nazadnje, Splošno sodišče naj bi v zvezi s tožbenim razlogom, ki se nanaša na načeli enakega obravnavanja in dobrega upravljanja, kršilo svojo obveznost obrazložitve. ( 15 )
A. Dopustnost
20.
Ugotavljam, da so pritožniki pred Splošnim sodiščem predlagali razglasitev ničnosti odločb o zavrnitvi njihovih prošenj za povrnitev stroškov za šolnine za šolsko leto 2014/2015. V odločbah o zavrnitvi njihovih upravnih pritožb, katerih razglasitev ničnosti so prav tako predlagali, pa jim je Parlament za prav to leto nesporno in izjemoma odobril dodatek za šolanje. Pritožniki so torej dejansko prejeli zahtevani dodatek.
21.
Parlament je v zvezi s poznejšimi šolskimi leti – vendar le v svojih odločbah o zavrnitvi upravnih pritožb – pojasnil, da pritožnikom dodatka za šolanje za prihodnja šolska leta ne bo več dodelil. ( 16 )
22.
Splošno sodišče je menilo, da so bile odločbe o zavrnitvi upravnih pritožb brez samostojne vsebine in da mora torej odločiti zgolj o tožbah zoper zavrnilne odločbe, ( 17 ) ki so se nanašale samo na šolsko leto 2014/2015. Tega pritožniki v pritožbi ne izpodbijajo.
23.
Kar natančneje zadeva šolsko leto 2015/2016, so pritožniki Splošnemu sodišču med drugim predlagali, naj se Parlamentu naloži izplačilo dodatka za šolanje za navedeno leto. Parlament je pred Splošnim sodiščem opozoril, da ta predlog ni dopusten, ker je uprava dodelila dodatek za šolanje samo za eno šolsko leto in ker bi morali pritožniki pred vložitvijo tožb začeti upravni postopek. ( 18 )
24.
Splošno sodišče je menilo, da ob upoštevanju tega, da so bili predlogi za razglasitev ničnosti zavrnilnih odločb (v zvezi s šolskim letom 2014/2015) zavrnjeni, o predlogu v zvezi s šolskim letom 2015/2016 ni bilo treba odločiti. ( 19 ) Tudi tega pritožniki v pritožbi ne izpodbijajo.
25.
V teh okoliščinah in če bi Sodišče menilo, da je treba po uradni dolžnosti obravnavati pogoj dopustnosti ničnostne tožbe pred Splošnim sodiščem ( 20 ) v zvezi s pravnim interesom, menim, da pritožniki imajo pravni interes za izpodbijanje zavrnilnih odločb za šolsko leto 2014/2015, s čimer je dopustnost tožb zadostno utemeljena. Dodatek za šolanje za to leto jim je bil sicer dodeljen. Vendar – čeprav so bili pritožnikom v konkretnih okoliščinah stroški povrnjeni – je bil to nesporen in izjemen ukrep, ki ga je Parlament sprejel, da bi ublažil predolgo obravnavanje njihovih prošenj. ( 21 ) Kljub temu pa odločbe, s katerimi so bile njihove prošnje zavrnjene in ki vsebujejo dokončno opredelitev uprave v zvezi z njimi, niso bile odpravljene in še naprej določajo njihove pravice. Pritožniki imajo torej še naprej pravni interes za izpodbijanje teh odločb, ki zaradi zavrnitve pravice do dodatka za šolanje posegajo v njihov položaj.
26.
Parlament ne izpodbija dopustnosti pritožbe, sama pa tudi ne najdem razlogov, da bi po uradni dolžnosti ugotovila njeno nedopustnost.
B. Prvi pritožbeni razlog: napačna uporaba prava in izkrivljanje dejanskega stanja pri razlagi pojma šolnina
1. Avtonomna razlaga pojma šolnina
27.
Pritožniki Splošnemu sodišču očitajo, da ni uporabilo avtonomne in enotne razlage pojma „šolnina“ v pravnem redu Unije. Sklicujejo se na sodno prakso Sodišča, po kateri so uradniki v skladu s členom 1a Kadrovskih predpisov upravičeni do enakega obravnavanja, zaradi česar morajo biti navedeni Kadrovski predpisi praviloma predmet avtonomne in enotne razlage v celotni Uniji. Pri tej razlagi je treba upoštevati kontekst določbe in namen zadevne ureditve. ( 22 )
28.
Pritožniki se v zvezi s šolnino konkretno opirajo na sodbo Bovagnet/Komisija in trdijo, da vsebina tega pojma pri povrnitvi ne bi smela biti odvisna od obstoječih poimenovanj ali klasifikacij na nacionalni ravni, ampak samo od narave stroškov, ki se povrnejo, in njihovih sestavnih delov. ( 23 ) Po mnenju pritožnikov pa je Splošno sodišče ta pojem razložilo na podlagi belgijske zakonodaje.
29.
Utemeljitve pritožnikov me ne prepričajo. Strinjam se s Parlamentom, da je Splošno sodišče uporabilo avtonomno razlago pojma „šolnina“, pri kateri se upošteva namen dodatka za šolanje in ki ni odvisna od opredelitev na nacionalni ravni.
30.
V skladu s tem je Splošno sodišče v točki 30 izpodbijane sodbe opredelilo, da „šolnina“, ki se lahko povrne z dodatkom za šolanje, pokriva tako stroške, ki dijaku omogočajo dostop do izobraževalne ustanove (stroški vpisa), kot tudi stroške, ki mu omogočajo, da sledi predavanjem in ima korist od sodelovanja v programih iste ustanove (stroški obiskovanja).
31.
Ta opredelitev povzema opredelitev Sodišča za uslužbence iz sodbe Bovagnet/Komisija, ( 24 ) pri kateri je bilo dejansko stanje v drugem nacionalnem okviru, ker je zadevna šolska ustanova v Luksemburgu.
32.
Splošno sodišče je v točkah 31 in 32 izpodbijane sodbe pri obravnavanju vprašanja, ali so stroški pritožnikov res pomenili stroške vpisa in obiskovanja v smislu sodbe Bovagnet/Komisija, ( 25 ) ugotovilo, da vpis in poučevanje, ki se izvaja v zadevnih ustanovah, nista pogojena s plačilom denarnega zneska, ki pokriva stroške vpisa in obiskovanja. Podobno posledica neplačila zadevnih zneskov neprofitnim združenjem ni bila zavrnitev vpisa ali izključitev dijaka. Drugače povedano, ustanove niso zahtevale plačila določenega denarnega zneska za to, da bi imeli otroci dostop do njih in da bi sledili predavanjem, staršem pa prav tako ni bilo treba plačati stroškov. Na tej podlagi je Splošno sodišče sklenilo, da stroškov pritožnikov ni mogoče opredeliti kot šolnino.
33.
Splošno sodišče je torej šolnino v smislu člena 3(1) Priloge VII h Kadrovskim predpisom razložilo tako, da mora biti za uradnika obvezna, če želi otroka vpisati v določeno ustanovo in mu omogočiti obiskovanje tamkajšnjih predavanj.
34.
Ta pogoj je bil postavljen že v sodbi Bovagnet/Komisija. Stroški, ki se lahko povrnejo, so bili v njej opredeljeni kot stroški, s katerimi je pogojen vpis v šolo in v njen program, torej šolanje, in katerih plačilo je zato obvezno. ( 26 )
35.
Ta razlaga je v skladu z zahtevami Kadrovskih predpisov. Kot je namreč opozoril Parlament, je treba določbe prava Unije, ki dajejo pravico do finančnih dajatev, razlagati ozko. ( 27 )
36.
Povrnitev neobveznega in prostovoljnega prispevka uradnika ne ustreza tej zahtevi po ozki razlagi. Poleg tega bi bilo to v nasprotju z namenom zakonodajalca, ki je pri reformi Kadrovskih predpisov iz leta 2004 povrnitev stroškov pogodil s tem, da otrok obiskuje plačljivo ustanovo, ( 28 ) plačilo dodatka za šolanje pa je omejil v obliki pavšala, ki se izplača uradnikom. ( 29 ) Zato na podlagi Kadrovskih predpisov ni mogoče skleniti, da je dodatek za šolanje dopolnilni prejemek, ki ga uradnik prosto pridobi, na primer zaradi plačila prostovoljnih prispevkov ali donacij.
37.
Splošno sodišče pojma „šolnina“ ni razlagalo v skladu z belgijskim pravom. Čeprav omenja ( 30 ) nacionalno okrožnico belgijske francoske skupnosti z naslovom „Gratuité de l’accès à l’Enseignement obligatoire“ ( 31 ) (brezplačni dostop do obveznega izobraževanja), je to zgolj indic v prid ugotovitve – ki ji pritožniki niso nasprotovali – da jim ustanovi nista nalagali plačila stroškov vpisa in obiskovanja. Splošno sodišče je namreč navedlo, da je v tej okrožnici, ki se uporablja za zadevne ustanove, določeno, da subvencionirana ustanova vpisa ne sme pogojevati s plačilom denarnega zneska, in da neplačilo stroškov, ki jih lahko določena ustanova zahteva, ( 32 ) ne vpliva na to, da zadevni dijak obiskuje ustanovo.
38.
Splošno sodišče se je torej za to, da bi ugotovilo, ali je vpis otrok pritožnikov v zadevni ustanovi pogojen s plačilom stroškov, katerih povračilo pritožniki zahtevajo, na belgijsko pravo sklicevalo kot na upošteven indic, ne pa kot na odločilno merilo, ( 33 ) kar ponazarja uporaba besedne zveze „med drugim“. ( 34 )
39.
Pritožniki menijo, da je zaradi ozke razlage Splošnega sodišča povračilo šolnine postalo odvisno od različnih izobraževalnih sistemov držav članic.
40.
To ni pravilno. Vprašanje povračila šolnine ni namreč tisto, ki se lahko razlikuje od ene države članice do druge ali od ene ustanove do druge, ampak sta to vprašanji obstoja in zneska šolnine, ki naj se povrne.
41.
Če torej ustanova pogojuje vpis in obiskovanje dijaka s plačilom stroškov, je njihova povrnitev v skladu s sodbo Bovagnet/Komisija ( 35 ) odvisna od značaja in sestavin teh stroškov, ne glede na njihovo nacionalno poimenovanje ali klasifikacijo. Nasprotno pa, če ustanova vpisa in obiskovanja dijaka ne pogojuje s plačilom stroškov, ne glede na razlog za to, zadevni uradnik do dodatka za šolanje ni upravičen.
42.
Pritožniki tudi menijo, da bi bilo treba pri avtonomni razlagi upoštevati, da zadevni ustanovi brez prispevkov, k plačilu katerih so pozvani, ne bi mogli financirati posebnega izobraževanja, zaradi katerega so se pritožniki odločili, da vanj vpišejo svoje otroke. Prispevki naj bi bili torej dejansko izdatki, ki so jih pritožniki namenili šolanju svojih otrok.
43.
Splošno sodišče pa je pri razsodbi, da šolnina ne pokriva vseh izdatkov, ki so dejansko namenjeni šolanju, ampak samo tiste, ki jih ustanova zahteva kot stroške vpisa in obiskovanja, ta pojem razložilo v skladu z besedilom in namenom veljavnih določb Kadrovskih predpisov.
44.
Pritožniki nazadnje menijo, da je Splošno sodišče s tem, da je v točki 40 izpodbijane sodbe prispevke izenačilo z „drugimi stroški“ v smislu člena 3 SIP, bistveno omejilo samostojen in v Kadrovskih predpisih določen pojem „šolnina“. Menijo, da je Splošno sodišče to, da plačani prispevki spadajo med „druge stroške“, ugotovilo samo zato, ker ti prispevki niso povezani z belgijskim uradnim izobraževalnim programom.
45.
Sama sodbe Splošnega sodišča ne razumem v tem smislu. Splošno sodišče je plačane prispevke, potem ko je iz zgoraj navedenih razlogov ( 36 ) ugotovilo, da ne spadajo med povračljive stroške šolnine, na podlagi metode izločanja razvrstilo v kategorijo „vseh drugih stroškov“, ki se ne povrnejo. Ker seznam možnih primerov iz te kategorije ni izčrpen, jih je Splošno sodišče upravičeno lahko obravnavalo kot „druge stroške v zvezi z izvedbo šolskega programa obiskovane izobraževalne ustanove“. ( 37 )
46.
Ta očitek je treba torej zavrniti.
2. Izkrivljanje dejanskega stanja
47.
Pritožniki trdijo, da je Splošno sodišče s tem, da je v točki 31 izpodbijane sodbe navedlo, da to, da združenja zaračunavajo šolnino, ni bilo v skladu z belgijskim pravom, izkrivilo dejansko stanje.
48.
V zvezi s tem je treba ugotoviti, da tako izkrivljanje obstaja, če se presoja obstoječih dokazov, ne da bi se uporabili novi, izkaže za očitno napačno. ( 38 )
49.
V obravnavani zadevi pa tako izkrivljanje nacionalnega prava ni izkazano, ker pritožniki niso dokazali niti, da zadevna okrožnica ni bila zavezujoča, niti da je Splošno sodišče pri svoji presoji očitno ravnalo v nasprotju z njeno vsebino. Natančneje, za svojo trditev niso predložili dokaza o tem, da sta bili ustanovi ali združenji upravičeni izterjati plačilo stroškov v zvezi s posebnim pedagoškim programom teh ustanov.
50.
Zato je treba tudi ta očitek zavrniti.
51.
Prvi pritožbeni razlog torej v celoti ni utemeljen.
C. Drugi pritožbeni razlog: vsebinska napačnost ugotovitev
52.
Pritožniki menijo, da so v izpodbijani sodbi ugotovitve iz odgovora na njihov tožbeni razlog o kršitvi načela legitimnih pričakovanj vsebinsko napačne. Trdijo, da se je Splošno sodišče opredelilo do vprašanja, ali obrazec Parlamenta, ki sta ga morali izpolniti zadevni ustanovi, dokazuje obstoj šolnine. Nasprotno pa se ni opredelilo do obstoja ustaljene prakse Parlamenta, na podlagi katere so pritožniki imeli legitimno pričakovanje.
53.
Splošno sodišče je v točkah 44 in 45 izpodbijane sodbe vseeno odgovorilo na tožbeni razlog pritožnikov, ki se nanaša na kršitev načela varstva legitimnih pričakovanj. Splošno sodišče je, potem ko je spomnilo na tri pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za sklicevanje na varstvo legitimnih pričakovanj, razsodilo, da tudi če bi uprava dala natančna, brezpogojna in skladna zagotovila, pritožniki na podlagi takih zagotovil ne bi mogli imeti legitimnega pričakovanja, ker ta zagotovila ne bi bila v skladu z določbami Kadrovskih predpisov.
54.
Odgovor Splošnega sodišča na ta tožbeni razlog se poleg tega opira na ustaljeno sodno prakso. ( 39 )
55.
V tem okviru je bil obrazec, ki je bil poslan zadevnima ustanovama in s katerim se po mnenju Splošnega sodišča ni dokazalo, da so pritožniki plačali vpisnino, v točki 46 izpodbijane sodbe omenjen zgolj kot odgovor na trditev pritožnikov, da je bil ta obrazec poslan z zagotovili, na podlagi katerih je pri njih nastalo legitimno pričakovanje.
56.
Drugi pritožbeni razlog zato očitno ni utemeljen.
D. Tretji pritožbeni razlog: napačna uporaba prava pri razlagi sodne prakse v zvezi s pravilom o skladnosti med upravno pritožbo in tožbo
57.
Pritožniki trdijo, da je Splošno sodišče v točki 47 izpodbijane sodbe s tem, da je njihovo trditev v zvezi s kršitvijo načela pravne varnosti zavrnilo kot nedopustno, ker je niso uveljavljali v upravni pritožbi, kršilo sodno prakso v zvezi s skladnostjo med upravno pritožbo in tožbo.
58.
Po mnenju pritožnikov je Parlament šele v odločbah o zavrnitvi upravnih pritožb potrdil, da je bil dodatek za šolanje predmet letne ocene. Sklicujejo se na sodno prakso, ki določa izjemo od pravila o skladnosti med upravno pritožbo in tožbo, in sicer, da je v okoliščinah, v katerih se pritožnik z obrazložitvijo akta, ki posega v njegove pravice, seznani v odgovoru na pritožbo, dopusten vsak tožbeni razlog, ki je prvič naveden v fazi tožbe in katerega namen je izpodbijati utemeljenost razlogov, navedenih v odgovoru na pritožbo. ( 40 ) Pritožniki zato menijo, da v svoji tožbi utemeljeno prvič navajajo, da je s pooblastilom Parlamenta, da letno ocenjuje dodatke za šolanje, kršeno načelo pravne varnosti.
59.
Parlament ugovarja, da odločbe o zavrnitvi upravnih pritožb ne vsebujejo obrazložitve, s katero je bila bistveno spremenjena ali dopolnjena obrazložitev, navedena v zavrnilnih odločbah.
60.
Parlament je to, da se dodatek za šolanje letno ocenjuje, sicer res prvič navedel v odgovoru na upravne pritožbe pritožnikov. Vendar je s to navedbo podkrepil svojo trditev, da pritožnikom ni dal natančnih in brezpogojnih zagotovil glede upravičenosti do dodatka za šolanje. Parlament je torej to, da se dodatek za šolanje letno ocenjuje, navedel v odgovor na pritožbeni razlog v zvezi s kršitvijo legitimnih pričakovanj, ki so ga pritožniki navedli v svoji upravni pritožbi. Ta navedba ni obrazložitev zavrnilnih odločb, ki bi bila podana šele v fazi odgovora na upravne pritožbe, ampak razlog, iz katerega pri pritožnikih ni moglo nastati legitimno pričakovanje.
61.
Poleg tega je bila sodba, na katero se opirajo pritožniki, izdana v okoliščinah, v katerih se je uprava pri zavrnitvi upravne pritožbe oddaljila od obrazložitve iz prvotne odločbe in navedla drugo obrazložitev. ( 41 ) V obravnavani zadevi ni tako. Obrazložitev zavrnitve prošnje za povračilo je v prvotnih odločbah in v zavrnitvi upravnih pritožb enaka, in sicer, da zadevnih ustanov v smislu Kadrovskih predpisov ni mogoče obravnavati kot plačljivih, zato ne izpolnjujejo pogojev za to, da bi bili pritožniki upravičeni do dodatka za šolanje.
62.
Iz navedenega sledi, da Splošno sodišče s tem, da je njihove trditve v zvezi z načelom pravne varnosti zavrnilo, ker niso bile navedene v upravni pritožbi, ni kršilo sodne prakse o pravilu glede skladnosti med upravno pritožbo in tožbo.
63.
Zato tretji pritožbeni razlog ni utemeljen.
E. Četrti pritožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve
64.
Pritožniki trdijo, da je Splošno sodišče kršilo svojo obveznost obrazložitve s tem, da je v točki 56 izpodbijane sodbe ugotovilo, da prvi del tretjega tožbenega razloga, ki se je nanašal na kršitev načela enakega obravnavanja, ni upošteven.
65.
Pritožniki so pred Splošnim sodiščem trdili, da so bili uradniki druge institucije Unije še naprej upravičeni do povračila šolnine za svoje otroke, ki obiskujejo isti ustanovi. Pritožniki so menili, da so bili na podlagi istih kadrovskih pravil obravnavani drugače.
66.
Splošno sodišče je na ta očitek resda kratko odgovorilo v dveh delih. Potem ko je spomnilo na temelje in vsebino načela enakega obravnavanja, je v točki 55 izpodbijane sodbe opozorilo, da mora biti to načelo usklajeno s spoštovanjem načela zakonitosti. Zato se uradnik na podlagi ustaljene sodne prakse ( 42 ) ne more v svojo korist sklicevati na nezakonitost, ki je bila storjena v korist drugega. Ker je Splošno sodišče ugotovilo, da povračilo stroškov, kakršne so plačali pritožniki, ni bilo v skladu z določbami Kadrovskih predpisov, je na podlagi tega sklenilo, da se pritožniki na to nezakonitost, do katere so upravičeni drugi uradniki, ne morejo sklicevati.
67.
Zato je Splošno sodišče razsodilo, da očitek v zvezi s kršitvijo načela enakega obravnavanja ni upošteven.
68.
Menim, da Splošno sodišče s tem ni kršilo svoje obveznosti obrazložitve, ki izhaja iz členov 36 in 53 Statuta Sodišča. Statut mu ne nalaga, da zagotovi razlago, ki bi izčrpno in posamično sledila ugotovitvam, ki jih navajajo stranke v sporu. Obrazložitev sodbe mora zadevnim osebam omogočiti, da se seznanijo z razlogi, zakaj Splošno sodišče ni sprejelo njihovih trditev, Sodišču pa, da razpolaga z dovolj elementi za izvajanje nadzora. ( 43 ) V obravnavani zadevi je tako. Obrazložitev Splošnega sodišča v točkah 55 in 56 izpodbijane sodbe omogoča seznanitev z razlogi, zakaj je Splošno sodišče razsodilo, da sklicevanje na enako obravnavanje ni upoštevno, in zakaj je menilo, da mu ni treba odgovoriti na vse trditve v zvezi s spoštovanjem tega načela.
69.
Pritožniki nato trdijo, da se Splošno sodišče ni opredelilo do kršitve člena 22 Listine o temeljnih pravicah, ki Unijo zavezuje k spoštovanju kulturne, verske in jezikovne raznolikosti. Menim, da so pritožniki to določbo v tožbi pred Splošnim sodiščem dejansko navedli v okviru drugega dela tretjega tožbenega razloga, ki se je nanašal na kršitev načela dobrega upravljanja, vendar so to storili preveč hipotetično in splošno, da bi bilo mogoče šteti, da uveljavljajo njeno kršitev. Zato Splošnemu sodišču ni mogoče očitati, da se do tega ni opredelilo.
70.
Iz navedenega po mojem mnenju sledi, da je treba tudi četrti pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen in da je treba zato pritožbo zavrniti v celoti.
VI. Stroški
71.
V skladu s členom 138(1) Poslovnika Sodišča, ki se za pritožbeni postopek uporablja na podlagi člena 184(1) tega poslovnika, se neuspeli na njen predlog stranki naloži plačilo stroškov.
72.
Ker je Parlament predlagal naložitev plačila stroškov pritožnikom, ti pa s svojimi pritožbenimi razlogi niso uspeli, jim je treba poleg plačila lastnih stroškov naložiti tudi plačilo stroškov Parlamenta.
VI. Predlog
73.
Na podlagi navedenega Sodišču predlagam, naj odloči:
1.
Pritožba se zavrne.
2.
Irit Azoulay, Andrewu Borehamu, Mirji Bouchard in Darrenu Nevillu se poleg plačila lastnih stroškov naloži tudi plačilo stroškov Evropskega parlamenta.
( 1 ) Jezik izvirnika: francoščina.
( 2 ) Izplačeval se je v obliki pavšala. Izplačila uradnikom, ki so bili do njega upravičeni, so bila v petih letih postopoma ukinjena (člen 16 Priloge XIII h Kadrovskim predpisom v različici, kakor so bili spremenjeni z Uredbo Sveta (ES, Euratom) št. 723/2004 z dne 22. marca 2004 o spremembi Kadrovskih predpisov za uradnike Evropskih skupnosti in pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropskih skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 2, str. 130).
( 3 ) Člen 3(1) Priloge VII h Kadrovskim predpisom v različici, kakor so bili spremenjeni z Uredbo št. 723/2004. Pogoj plačljivosti pa ne velja v primeru obiskovanja visokošolske (ali univerzitetne) izobraževalne ustanove, takrat se dodatek za šolanje izplačuje kot mesečno pavšalno nadomestilo v znesku, ki je enak najvišjemu.
( 4 ) Uvodna izjava 26 Uredbe št. 723/2004.
( 5 ) Člen 24(3) belgijske Ustave.
( 6 ) V različici, ki se uporablja od 1. januarja 2014.
( 7 ) Ta znesek je veljal v času dejanskega stanja. Trenutno znaša 273,60 EUR.
( 8 ) Različica, ki je veljala na datum, ko je Splošno sodišče izdalo izpodbijano sodbo. Trenutno veljavna različica je bila sprejeta 18. novembra 2016, besedilo njenega člena 5 z naslovom „Šolnina“ povzema besedilo prejšnjega člena 3.
( 9 ) Gre za Athénée Ganenou v Bruslju (Belgija) in École internationale Le Verseau v Biergesu (Belgija). Prva je konfesionalna šola, v kateri je k izobraževalnemu programu belgijske francoske skupnosti dodanih več tedenskih ur učenja hebrejskega jezika, zgodovine judovstva, biblije in angleščine od osnovne šole naprej. Druga je nekonfesionalna šola, na kateri predavanja v francoščini in angleščini od vrtca naprej izvajajo profesorji, katerih materni jezik sta ta jezika.
( 10 ) Sodba Splošnega sodišča z dne 28. aprila 2017, Azoulay in drugi/Parlament (T‑580/16, EU:T:2017:291).
( 11 ) Sodba Splošnega sodišča z dne 28. aprila 2017, Azoulay in drugi/Parlament (T‑580/16, EU:T:2017:291).
( 12 ) Ta očitek se nanaša na točke od 31 do 36, 38 in 40 izpodbijane sodbe.
( 13 ) Ta očitek se nanaša na točki 45 in 46 izpodbijane sodbe.
( 14 ) Ta očitek se nanaša na točko 47 izpodbijane sodbe.
( 15 ) Ta očitek se nanaša na točki 55 in 56 izpodbijane sodbe.
( 16 ) Dokler zadevni ustanovi ne bosta izpolnjevali pogojev za dodelitev dodatka za šolanje.
( 17 ) Točka 12 izpodbijane sodbe.
( 18 ) Točke od 68 do 74 odgovora Parlamenta na tožbo pred Splošnim sodiščem.
( 19 ) Točka 65 izpodbijane sodbe.
( 20 ) O pristojnosti Sodišča, da v pritožbenem postopku prvič po uradni dolžnosti obravnava nedopustnost tožbe pred Splošnim sodiščem, glej sodbo Sodišča z dne 23. aprila 2009, Sahlstedt in drugi/Komisija (C‑362/06 P, EU:C:2009:243, točka 22).
( 21 ) Točki 66 in 67 odgovora Parlamenta na tožbo pred Splošnim sodiščem.
( 22 ) Pritožniki se v zvezi s tem sklicujejo na sodbo Sodišča z dne 15. oktobra 2015, Axa Belgium (C‑494/14, EU:C:2015:692, točki 21 in 24).
( 23 ) Sodba Sodišča za uslužbence z dne 8. septembra 2011, Bovagnet/Komisija (F‑89/10, EU:F:2011:129, točka 22).
( 24 ) Sodba Sodišča za uslužbence z dne 8. septembra 2011, Bovagnet/Komisija (F‑89/10, EU:F:2011:129, točka 23).
( 25 ) Sodba Sodišča za uslužbence z dne 8. septembra 2011, Bovagnet/Komisija (F‑89/10, EU:F:2011:129, točka 23).
( 26 ) Sodba Sodišča za uslužbence z dne 8. septembra 2011, Bovagnet/Komisija (F‑89/10, EU:F:2011:129, točki 26 in 27).
( 27 ) Sodbi Splošnega sodišča z dne 30. novembra 1994, Dornonville de la Cour/Komisija (T‑498/93, EU:T:1994:278, točka 38 in navedena sodna praksa), in Sodišča za uslužbence z dne 30. junija 2015, Petsch/Komisija (F‑124/14, EU:F:2015:69, točka 33).
( 28 ) V primeru obiskovanja osnovne ali srednje šole.
( 29 ) Glej točko 2 teh sklepnih predlogov.
( 30 ) V točkah 31, 33 in 36, ki jih pritožniki izrecno prerekajo.
( 31 ) Okrožnica št. 4516 z dne 29. avgusta 2013.
( 32 ) Kot so stroški za bazen ter kulturne in športne dejavnosti.
( 33 ) V zvezi s pojmom „osnovnošolsko izobraževanje“ glej sodbo Splošnega sodišča z dne 29. junija 2004, Hivonnet/Svet (T‑188/03, EU:T:2004:194, točka 28), v zvezi s pojmom „šolnina“ pa sodbo Sodišča za uslužbence z dne 8. septembra 2011, Bovagnet/Komisija (F‑89/10, EU:F:2011:129, točka 21).
( 34 ) „Vendar pa nasproten položaj, kot [med drugim] izhaja iz okrožnice št. 4516 […]“ (točka 31 izpodbijane sodbe); „[…] kot to med drugim potrjuje okrožnica št. 4516“ (točka 36 izpodbijane sodbe).
( 35 ) Sodba Sodišča za uslužbence z dne 8. septembra 2011, Bovagnet/Komisija (F‑89/10, EU:F:2011:129, točki 22 in 23).
( 36 ) Točke od 32 do 36 teh sklepnih predlogov.
( 37 ) Glej točko 40 izpodbijane sodbe.
( 38 ) Sodba Sodišča z dne 18. januarja 2007, PKK in KNK/Svet (C‑229/05 P, EU:C:2007:32, točka 37).
( 39 ) Sodbe Sodišča z dne 6. februarja 1986, Vlachou/Računsko sodišče (162/84, EU:C:1986:56, točka 6), Splošnega sodišča z dne 27. marca 1990, Chomel/Komisija (T‑123/89, EU:T:1990:24, točke od 25 do 30), in Sodišča za uslužbence z dne 7. julija 2015, Kur/Komisija (F‑53/14, EU:F:2015:81, točka 64).
( 40 ) Pritožniki se sklicujejo na sodbo Splošnega sodišča z dne 21. maja 2014, Mocová/Komisija (T‑347/12 P, EU:T:2014:268, točka 44).
( 41 ) Sodba Splošnega sodišča z dne 21. maja 2014, Mocová/Komisija (T‑347/12 P, EU:T:2014:268, točka 32).
( 42 ) Sodbe Sodišča z dne 4. julija 1985, Williams/Računsko sodišče (134/84, EU:C:1985:297, točka 14), Splošnega sodišča z dne 11. julija 2007, Centeno Mediavilla in drugi/Komisija (T‑58/05, EU:T:2007:218, točka 155), in Sodišča za uslužbence z dne 21. januarja 2014, Van Asbroeck/Parlament (F‑102/12, EU:F:2014:4, točka 38).
( 43 ) Glej zlasti sodbi Sodišča z dne 20. maja 2010, Gogos/Komisija (C‑583/08 P, EU:C:2010:287, točka 30), in Splošnega sodišča z dne 2. julija 2010, Kerstens/Komisija (T‑266/08 P, EU:T:2010:273, točka 73).