15.5.2017
SL
Uradni list Evropske unije
C 151/17
Pritožba, ki jo je Fiesta Hotels & Resorts, S.L.vložila 9. februarja 2017 zoper sodbo Splošnega sodišča (šesti senat) z dne 30. novembra 2016 v zadevi T-217/15, Fiesta Hotels & Resorts/EUIPO – Residencial Palladium (Palladium Palace Ibiza Resort & Spa)
(Zadeva C-75/17 P)
(2017/C 151/23)
Jezik postopka: španščina
Stranke
Pritožnica: Fiesta Hotels & Resorts, S.L. (zastopnika: J.-B. Devaureix in J. C. Erdozain López, odvetnika)
Drugi stranki v postopku: Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) in Residencia Palladium S.L.
Predlogi
—
Sodba Splošnega sodišča v zadevi T-217/15 z dne 30. novembra 2016 naj se v celoti razveljavi;
—
ugodi naj se vsem predlogom, podanim na prvi stopnji;
—
toženi stranki in intervenientki naj se naloži plačilo stroškov.
Pritožbeni razlogi in bistvene trditve
1.
Prvi pritožbeni razlog: v izpodbijani sodbi je napačno uporabljeno pravo, ker vsebuje mnenje, da je za namene člena 8(4) Uredbe Sveta št. 207/2009 (1) z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Evropske unije (v nadaljevanju: Uredba) zahteva po „več kot zgolj lokalne[m]“ pomenu ne glede na geografski obseg, v katerem imetnik opravlja svojo dejavnost, izpolnjena. Ta razlaga je v nasprotju z dobesednim pomenom izraza „lokalen“ in s ciljem, na katerem temelji člen 8(4) Uredbe.
V izpodbijani uredbi je očitano napačno uporabljeno pravo, ker so bili pri določitvi, ali je pomen uveljavljanega in neregistriranega trgovskega imena zgolj lokalen ali ne, upoštevani dokumenti z učinkom zunaj španskega ozemlja.
Poleg tega iz okoliščine, da so bile storitve, ki jih je ustanova, za katere poimenovanje se uporablja znamka ali trgovsko ime, opravila za mednarodno javnost, ni mogoče izpeljati, da je uporaba znaka več kot lokalna.
Dalje, ugotovitev iz sodbe v zvezi z zahtevo po „več kot zgolj lokalne[m]“ krši cilj člena 8(4) Uredbe. Sodba dopušča, da ta zahteva, ki se uporablja za trgovsko ime, s katerim se nasprotuje prijavi blagovne znamke Evropske unije, ni odvisna od lokalnega pomena ustanove, ki jo uporablja, ampak od „geografske razpršitve njenih strank ali od ugleda, ki ga uživa v javnosti na nacionalnem ali tudi mednarodnem območju“. S to argumentacijo se presega ozek cilj člena 8(4) Uredbe, saj zgolj uporabo neregistriranega znaka na spletu ali – v okoliščinah obravnavanega primera – mednarodnost gostov zadevne ustanove dopušča kot preprost dokaz za prekinitev strogo lokalnega.
2.
Drugi pritožbeni razlog: v izpodbijani sodbi je napačno uporabljeno pravo, ker je v njej ugotovljeno, da se za namene člena 8(4) Uredbe v povezavi s členom 9(1)(d) Ley 17/2001, de 7 de diciembre, de Marcas (zakon 17/2001 z dne 7. decembra 2001 o znamkah), ki velja v Španiji, ne zahteva poznanost uveljavljanega neregistriranega znaka, čeprav je prevladujoče mnenje iz sodne prakse na tem področju v Španiji prav nasprotno, to je, da se zahteva ne le uporaba uveljavljanega znaka, ampak tudi, da je navedena uporaba poznana v znatnem delu španskega ozemlja.
3.
Tretji pritožbeni razlog: v izpodbijani sodbi je napačno uporabljeno pravo, ker je v njej ugotovljeno, da je na podlagi sodbe LAGUIOLE (točka 37) izpolnjen člen 8(4)(b) Uredbe o blagovni znamki Evropske unije, čeprav se navedena sodba ne uporabi za obravnavani primer, ker se v obravnavanem primeru razlaga špansko pravo in ne – kot v sodbi LAGUIOLE – francosko pravo, in čeprav je pritožnica predložila sodbe španskega Tribunal Supremo (vrhovno sodišče), v katerih je jasno prepovedano z neregistriranim trgovskim imenom preprečevati uporabo poznejše znamke, ne da bi se tožena stranka sklicevala na španski Ley de Competencia desleal (zakon o nelojalni konkurenci), ki domnevno varuje to možnost, ki jo je pritožnica utemeljeno prerekala.
4.
Nazadnje, četrti pritožbeni razlog: v izpodbijani sodbi je napačno uporabljeno pravo, ker vsebuje razlago pojma „vmesne znamke“, ki je bil določen v skladu s španskim zakonom o znamkah, in zlasti je v njej napačno uporabljeno pravo v zvezi s členom 65 Uredbe.
Pritožnica trdi, da je v izpodbijani sodbi napačno uporabljeno pravo, saj zadevni člen 65 Uredbe stricto sensu ne preprečuje preučitve pravnega vprašanja, ki je postavljeno glede na pravno argumentacijo, ki so jo podale stranke. V nasprotju z navedbami iz sodbe pritožnica ne poskuša spremeniti dejanske podlage, ki jo je odbor za pritožbe upošteval pri svoji odločitvi, ampak samo uveljavlja pravno podlago, s katero je izkazana napačna uporaba prava v odločbi EUIPO, ki je predmet tožbe.
Pritožnica se sklicuje na načelo iura novit curia, v skladu s katerim mora Splošno sodišče pri odločanju uporabiti pravna pravila, ki so po njegovem mnenju primerna, in spremeniti pravno podlago, na kateri temeljijo predlogi strank, če je odločitev v skladu z dejanskimi in pravnimi vprašanji strank, se ne spremeni temelj zahtevka in se problematika v ničemer drugem ne spremeni. V tem smislu bi moralo Splošno sodišče presojati trditve pritožnice, saj bi sicer omejilo njeno pravico do obrambe in ji odvzelo njene pravice na področju registracije.
(1) UL 2009, L 78, str. 1