16.10.2017
SL
Uradni list Evropske unije
C 347/3
Pritožba, ki jo je Alcohol Countermeasure Systems (International) Inc. vložila 7. junija 2017 zoper sodbo Splošnega sodišča (prvi senat) z dne 29. marca 2017 v zadevi T-638/15, Alcohol Countermeasure Systems (International)/EUIPO
(Zadeva C-340/17 P)
(2017/C 347/03)
Jezik postopka: angleščina
Stranki
Pritožnica: Alcohol Countermeasure Systems (International) Inc. (zastopnika: E. Baud in P. Marchiset, odvetnika)
Druga stranka v postopku: Urad Evropske unije za intelektualno lastnino
Predlog
Pritožnica Sodišču predlaga, naj:
—
predhodno in brez pisne privolitve EUIPO prekine izvršitev sodbe, odloži izvršitev sodbe;
—
sodbo iz razlogov, navedenih v tej vlogi […], razveljavi;
—
odločbo prvega odbora za pritožbe pri EUIPO št. R 1323/2014-1 z dne 11. avgusta 2015 razveljavi;
—
podredno, sodbo razveljavi in postopek prekine do konca procesa Brexit ali do 31. maja 2019 najprej, kar ustreza roku, določenemu v členu 50 Pogodbe;
—
družbi Lion Laboratories in Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino naloži plačilo svojih stroškov in stroškov družbe ACS, ki se nanašajo na postopek na prvi stopnji v zadevi T-638/15 in na postopek s pritožbo.
Pritožbeni razlogi in bistvene trditve
1.
Prvi pritožbeni razlog se nanaša na to, da so v točki 86 sodbe izjave družbe ACS iz vloge izkrivljene, saj je v njej navedeno, da je bilo „med upoštevnim obdobjem“ prodano 64 naprav, ta številka (neizpodbita) pa se je nanašala zgolj na prvo obdobje (od 5. oktobra 2004 do 4. oktobra 2009).
2.
Drugi pritožbeni razlog se tudi nanaša na izkrivljanje, in sicer dopisa z dne 21. marca 2013, ki ga je EUIPO poslal odvetnik družbe Lion Laboratories, in na kršitev Uredbe 207/2009 (1), člena 57(2) in Uredbe 2868/95 (2) (členov 22(2) in 40(5)). V tem dopisu ni bila omenjena registracijska številka prejšnje znamke (znamka Velike Britanije št. 2040518), temveč se je v njem dvakrat sklicevalo na znamko Velike Britanije št. 2371210, kar naj bi pomenilo, da družba Lion Laboratories ni izpolnila svoje obveznosti predložitve dokazov, s katerimi bi dokazala uporabo znamke Velike Britanije št. 2040518 ali znamke, na kateri je temeljil ugovor, in/ali da je zamenjala znamko, na kateri je temeljil postopek.
3.
Tretji pritožbeni razlog se nanaša na to, kako je Splošno sodišče kršilo pojem „resne in dejanske uporabe“, kot je določen v Uredbi 207/2009 in razložen v zadevi Ansul (C-40/01, EU:C:2003:145), in kako je uporabilo napačno metodologijo. Splošno sodišče ni omejilo svoje obravnave zgolj na prvo obdobje ter ni upoštevalo predvidene prodaje, o kateri se je dogovorilo v pogodbi o izključni licenci. Poleg tega in ob upoštevanju, da je bila kvantitativna uporaba v prvem obdobju zelo nizka in časovno omejena, resna in dejanska uporaba ni bila ugotovljena s sklicevanjem na več dejavnikov, ki jih Splošno sodišče ni obravnavalo (kot so (i) prodaja, ki sta jo stranki predvideli v pogodbi o licenci, (ii) značilnosti trga (ki zajema 30 milijonov strank), (iii) značilnosti proizvodov (vključno z alkotesti) in (iv) obstoj znamke Velike Britanije št. 2371210, ki je bila prijavljena leta 2004). Splošno sodišče je nesorazmerno obravnavalo nekatere dokumente, vključno z deli, ki so se nanašali na storitve, čeprav se je na prejšnjo znamko sklicevalo v utemeljitev ugovora zgolj glede proizvodov iz razreda 9.
4.
S četrtim pritožbenim razlogom je analizirano, kako je Splošno sodišče tudi kršilo pojem „resne in dejanske uporabe“ s tem, da je pri ugotavljanju, ali se je prejšnja znamka uporabljala kot znamka, uporabilo neustrezno merilo. Poleg tega zadeve Céline, v kateri je odločalo to sodišče, (C-17/06, EU:C:2007:497), ni mogoče uporabiti, če se proizvode povezuje z drugimi znamkami, če so taki proizvodi imeli druga imena in če so nekatere stranke znamko dojemale kot običajno ime. Te okoliščine pomenijo dodatno oviro temu, da bi stranke vzpostavile povezavo med prejšnjo znamko in znakom, ki ima običajno ime oziroma je z njim poimenovana družba.
5.
V petem pritožbenem razlogu se sklicuje na javni red: na podlagi prejšnje pravice, vzpostavljene v Združenem kraljestvu, se ob upoštevanju procesa Brexit in izjave, ki jo je Združeno kraljestvo podalo na podlagi člena 50, ne sme ugotoviti ničnost znamke EU. Takšna ugotovitev ničnosti bi povečala stroške in uvedla nepotrebne in nesorazmerne ovire za enotno varstvo znamke, saj v dveh letih ali prej Združeno kraljestvo ne bo več del enotnega sistema EU za znamke. Splošno sodišče je zato kršilo načelo teritorialnosti, ki ga priznava Pariška konvencija iz leta 1883 in člen 17 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.
(1) Uredba Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (UL 2009, L 78, str. 1).
(2) Uredba Komisije (ES) št. 2868/95 z dne 13. decembra 1995 za izvedbo Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 o znamki Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 189).